<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL Sklep II Kp 10984/2018
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.KP.10984.2018

Evidenčna številka:VSL00019461
Datum odločbe:31.01.2019
Senat, sodnik posameznik:Igor Mokorel (preds.), Barba Črešnar Debeljak (poroč.), Vera Vatovec
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - pomoč pri kaznivem dejanju - jemanje podkupnine - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - vsebina obtožnega akta

Jedro

Iz ustavnosodne prakse in sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ne izhaja, da je v primeru izostanka zakonskega znaka kaznivega dejanja v izreku sodbe oziroma obtožnega akta opis vselej mogoče ustrezno dopolniti v obrazložitvi.

Konkretni dejanski stan v izreku obtožnice je mogoče dopolniti z njeno obrazložitvijo le v primerih, ko abstraktni dejanski stan sestavljajo pomensko zaprti pojmi ali pojmi take narave, da konkretizacija ni smiselna ali mogoča.

V opisu dejanja je izostala konkretizacija povezave med ravnanjem domnevnih pomagačev in izrabo uradnega položaja obdolženega D. Bistvo kaznivega dejanja, ki se v tem delu očita obdolženemu D. D., predstavlja nepravilna uporaba pooblastil stečajnega upravitelja, usmerjena v lastno materialno okoriščenje in s tem v oškodovanje zastopanega stečajnega dolžnika; v opisu dejanj pomoči so torej izostala dejstva in okoliščine, ki ravnanja domnevnih pomagačev določajo kot jasno usmerjena v materialno okoriščenje stečajnega upravitelja na račun stečajne mase stečajnega dolžnika. Konkretizacija usmerjenosti ravnanja domnevnih pomagačev, ki bi šele določala kaznivost njihovega prispevka k prenosu lastninske pravice na predmetni nepremičnini od stečajnega dolžnika na F. d.o.o., bi bila smiselna in mogoča ter je zato potrebna v perspektivi zagotavljanja temeljne procesne funkcije obtožnega akta. Na način, kot so dejanja pomoči opisana, predstavljajo le vrednostno nevtralna ravnanja, tipična za gospodarsko poslovanje v perspektivi doseganja razlike med nakupno in prodajno ceno predmetne nepremičnine.

Z navajanjem, da je obdolženi B. B. posredoval pri podkupovanju, pri tem, ko je D. D. kot uradna oseba zase zahteval obljubo koristi, da bi zlorabil svoj položaj, tako, da je z izvajanjem medsebojne komunikacije skrbel za prenos informacij med D. D. kot stečajnim upraviteljem družbe E. d.d. - v stečaju in Č. Č. kot predsednikom uprave družbe G. d.d. ter A. A. kot direktorjem družbe F. d.o.o., pri čemer je obdolženi D. od njiju zahteval obljubo nagrade zase v zvezi z doseganjem razlike med nakupno in prodajno ceno predmetne nepremičnine kot dela stečajne mase zato, da bi sam pridobil del dosežene razlike v ceni (točka 2 izreka izpodbijanega sklepa), niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1, ki je očitano obdolženemu B. B., kot to zahteva 2. točka prvega odstavka člena 269 ZKP.

K vsemu povedanemu v predhodnih točkah pritožbeno sodišče še dodaja, da posredovanje pri podkupovanju kot izvršitveno ravnanje predpostavlja takšno aktivnost na strani storilca, ki je vsebinsko in ne le tehnično pomembna za prenos zahteve obdolženega D. D. po obljubi lastnega okoriščenja v prihodnosti v zameno za izrabo pooblastil stečajnega upravitelja, in sicer tistim, ki bi mu obljubo koristi lahko dali. Zatrjevanje izvajanja medsebojne komunikacije oz. skrbi za prenos informacij med vpletenimi, ob izostanku navedbe dejstev in okoliščin, ki bi ravnanje B. določno povezala s formalno in materialno protipravnostjo izvršitvenega ravnanja obdolženega D. D., bi nenazadnje lahko pomenilo le tehnično prenašanje neznane vsebine s strani obdolženega B. B.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

    Obrazložitev

    1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ob delni ugoditvi ugovoru zagovornika obdolženega A. A. in ob delni ugoditvi ugovoru zagovornika obdolženega B. B. ter ob ugoditvi ugovoru zagovornika obdolženega C. C., glede obdolženega Č. Č. pa ob uporabi 281. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), obtožba zoper obdolženega A. A., B. B., C. C. in Č. Č., ki naj bi storili dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom istega zakona, obdolženi B. B. pa še kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1, iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP ne dopusti in kazenski postopek v tem delu ustavi. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je s stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnimi izdatki obdolžencev in potrebnimi izdatki in nagrado njihovih zagovornikov, ki se nanašajo na navedena dejanja, obremenilo proračun.

    2. Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo Specializirano državno tožilstvo iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da vložene ugovore v celoti zavrne kot neutemeljene, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

    3. Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obdolženega A. A., zagovornik obdolženega C. C. in zagovornik obdolženega B. B. Višjemu sodišču v Ljubljani predlagajo, da pritožbo Specializiranega državnega tožilstva zavrne kot neutemeljeno.

    4. Pritožba ni utemeljena.

    5. Po pregledu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb se senat pritožbenega sodišča pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da opis dejanj, ki se očitajo obdolženemu A. A., B. B., C. C. in Č. Č., to je dejanj pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom istega zakona, ter opis kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 za obdolženega B. B., ne vsebuje potrebnih zakonskih znakov.

    6. Pritožniku je pritrditi, da sta Ustavno sodišče RS in Vrhovno sodišče RS v več svojih odločbah zapisali, da izrek in obrazložitev sodbe oziroma obtožnega akta predstavljata celoto. Vendar pa pritožnik zmotno zaključuje, da navedeno stališče velja absolutno, torej neodvisno od okoliščin konkretnega primera. Tudi iz ustavnosodne prakse in sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ne izhaja, da je v primeru izostanka zakonskega znaka kaznivega dejanja v izreku sodbe oziroma obtožnega akta opis vselej mogoče ustrezno dopolniti v obrazložitvi.

    7. Ustavnosodna praksa in praksa Vrhovnega sodišča RS v zvezi s potrebno konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja izhajata iz temeljne procesne funkcije obtožnega akta, to je zamejitve dejanske in pravne podlage očitka, kar določa vsebino glavne obravnave kot osrednje faze kazenskega postopka, obdolžencu pa podeljuje možnost priprave učinkovite obrambe (prvi odstavek člena 354 ZKP, prva in tretja alineja 29. člena Ustave RS, tretji odstavek člena 16 ZKP). Stališče o celovitosti izreka in obrazložitve obtožnice sta zato sodišči relativizirali z zahtevo po določnosti in konkretnosti opisa kaznivega dejanja na način, da se abstraktni dejanski stan napolni s konkretnimi dejstvi in okoliščinami v vseh primerih, ko zakonodajalčev opis ne vsebuje pomensko zaprtih pojmov in ko je konkretizacija smiselna in mogoča, ker šele tak opis kaznivega dejanja omogoča določitev predmeta obravnavanja in obdolžencu uresničitev pravic obrambe. Vrhovno sodišče RS je v svojih odločbah tudi zapisalo, da dejstev in okoliščin, ki predstavljajo konkretizacijo abstraktnega dejanskega stanu, ni mogoče zamenjevati z dejstvi in okoliščinami, s katerimi se posamezen znak dokazuje (odločba VS RS I Ips 164/98, z dne 17. 9. 1998, I Ips 58/2004, z dne 22.4.2004). Navedeno stališče, ki se izraža v določbi člena 269 ZKP s strogo določitvijo vsebine izreka in obrazložitve obtožnice, pa pomeni, da je konkretni dejanski stan v izreku obtožnice mogoče dopolniti z njeno obrazložitvijo le v primerih, ko abstraktni dejanski stan sestavljajo pomensko zaprti pojmi ali pojmi take narave, da konkretizacija ni smiselna ali mogoča. Stališče Vrhovnega sodišča RS, da z razumevanjem opisa kaznivega dejanja v povezavi z razlogi ni prebito načelo zakonitosti v smislu določnosti opisa je torej potrebno razumeti v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera, posebej upoštevaje, da je vendarle Vrhovno sodišče RS večkrat postavilo zahtevo, da morajo iz opisa dejanja v obtožnici izhajati zakonski znaki kaznivega dejanja (sodba VS RS I Ips 164/98, z dne 17. 9. 1998, I Ips 361/2004, z dne 2. 6. 2005).

    8. Pritožnikovih navedb, da obrazložitev obtožnice v delu zoper obdolženega A. A., B. B., C. C. in Č. Č. zaradi dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 in v delu zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 predstavlja celoto z izrekom, pritožbeno sodišče zato ne sprejema.

    9. Res je senat sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisal, da je z zadostno mero verjetnosti izkazana usklajenost delovanja med obdolženim D. D. kot stečajnim upraviteljem družbe E. d.d. - v stečaju ter obdolženim A. A. kot direktorjem družbe F. d.o.o., Č. Č. kot predsednikom uprave družbe G. d.d., C. C. in B. B., razvidno pa je tudi, da so opisi dejanj pomoči obdolženega A., B., C. in D. ter opis kaznivega dejanja jemanja podkupnine v delu zoper obdolženega B. v obtožnici prostorsko umeščeni h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in petem odstavku člena 257 KZ-1 ter kaznivemu dejanju jemanja podkupnine po prvem odstavku člena 261 KZ-1, ki se očitata obdolženemu D. D. Vendar pa upoštevaje določbo člena 269 ZKP, katere pomen napolnjuje spredaj predstavljena ustavnosodna praksa in praksa Vrhovnega sodišča RS, dokazno strinjanje prvostopnega sodišča s tožilskim utemeljevanjem obtožbenega očitka v delu, v katerem so bili ugovori zavrnjeni, ter tehnika sestavljanja obtožbenega izreka, ne upravičujeta ugotovitve, da je v konkretnem primeru zahtevi po določnosti opisa (kaznivih) dejanj zadoščeno. V zvezi z opisom dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ki se očita obdolženemu C. C., pritožbeno sodišče ne sprejema niti pritožnikove trditve, da je v obtožnici opisana udeležba obdolženega C. pred zadnjim od izvršitvenih ravnanj storilca temeljnega kaznivega dejanja obdolženega D. D.

    10. Po določbi člena 38 KZ-1 je dejanje pomoči opredeljeno kot naklepna pomoč storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju, pri tem pa zakon eksemplifikativno določa tudi oblike prispevkov pomagača k tujemu kaznivemu dejanju. Abstraktni dejanski stan sestavlja torej dvojni naklep pomagača ter vrsta pomoči glede na obliko podpore oziroma olajšanja izvršitve temeljnega kaznivega dejanja (odločba Ustavnega sodišča RS Up-92/16, Up-113/16, z dne 6.12.2017). Temeljno kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 257 KZ-1, ki se očita obdolženemu D. D., je storjeno takrat, ko uradna oseba opravi določeno dejanje v okviru pooblastil, ki jih ima, toda ne v smeri, kot izhaja iz namena posameznih uradnih dejanj, temveč z namenom sebi ali drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist; izvršitveno ravnanje storilca predstavlja torej sprejem določene odločitve, ki bodisi neposredno povzroči škodljivo posledico ali pa le ustvari situacijo, ki naj načrtovano škodljivo posledico ustvari.

    11. Obdolženemu D. D. se očita, da je v svojstvu stečajnega upravitelja družbe E. d.d. - v stečaju v času med 8. 5. 2017 in 29.8. 2017 v Ljubljani pri prodaji določene nepremičnine kot dela stečajne mase stečajnega dolžnika v nasprotju z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in zato v nasprotju z interesom stečajne mase, zato, da bi v obliki razlike med nakupno in kasnejšo prodajno ceno družbi F. d.o.o. pridobil korist, del te pa bi prejel tudi sam, izrabil svoj uradni položaj tako, da je najprej sprejel ponudbo F. d.o.o., dne 17.5.2017 sklenil kupoprodajno pogodbo z družbo F. d.o.o. za nižjo ceno, čeprav je vedel, da ta družba kupuje to nepremičnino za družbo G. d.d., ki je pripravljena plačati višjo ceno, nato pa 29.8.2017 še sporočil stečajnemu sodišču, da je bila celotna kupnina po kupoprodajni pogodbi plačana, zaradi česar je stečajno sodišče dne 5. 9. 2017 izdalo sklep o izročitvi nepremičnine kupcu F. d.o.o., s čimer je družba F. d.o.o. postala lastnica omenjenih nepremičnin.

    Dejanja pomoči k navedenemu kaznivemu dejanju so opisana s trditvijo, da je obdolženi A. A. kot direktor družbe F. d.o.o. posredoval ponudbo za odkup predmetne nepremičnine in dne 17. 5. 2017 s D. D. kot zastopnikom stečajnega dolžnika podpisal kupoprodajno pogodbo; da je obdolženi Č. Č. dne 17. 5. 2017 priskrbel finančna sredstva za plačilo varščine v znesku 122.000,00 EUR, kar je bilo potrebno za sklenitev kupoprodajne pogodbe; da je C. C. dne 28. 8. 2017 priskrbel finančna sredstva za plačilo preostanka kupnine v znesku 2.318.000,00 EUR, pri čemer je bilo plačilo tega zneska nujni pogoj za izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu F. d.o.o.; ter da je obdolženi B. B. vsaj od 3. 5. 2017 dalje skrbel za medsebojno komunikacijo med D. D., A. A., Č. Č. in C. C. Tožilstvo v opisu dejanj pomoči še zatrjuje, da so A. A., Č. Č., C. C. in B. B. vedeli za načrt naknadne prodaje predmetne nepremičnine družbi G. d.d. za višjo ceno, ter da naj bi si del razlike med nakupno in prodajno ceno nepremičnine medsebojno razdelili (točka 1 izreka izpodbijanega sklepa).

    12. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi v izpodbijanem sklepu, da opisi dejanj, ki se očitajo domnevnim udeležencem, ne dosegajo stopnje določnosti, potrebne za določitev cone kriminalnosti in uresničevanje ustavnih jamstev obdolženim. Posredovanje ponudb za odkup nepremičnine ter podpis kupoprodajne pogodbe (obdolženi A.), zagotovitev finančnih sredstev za vplačilo varščine in preostanka kupnine (obdolženi Č. in C.) ter skrb za medsebojno komunikacijo med D., Č. in C. (obdolženi B.) nedvomno predstavljajo ravnanja, ki so bila povezana s prodajo predmetne nepremičnine kot dela stečajne mase stečajnega dolžnika družbi F. d.o.o. in so k prenosu lastninske pravice tudi v določeni meri prispevala oziroma prenos olajšala; kljub temu pa, da se zatrjuje posredovanje ponudb v času, ki ni bil določen po stečajni zakonodaji, in kljub trditvi, da so vsi domnevni pomagači vedeli za načrtovano naknadno prodajo za višjo ceno in pričakovali medsebojno razdelitev razlike v ceni, pa je v opisu izostala konkretizacija povezave med ravnanjem domnevnih pomagačev in izrabo uradnega položaja obdolženega D. Bistvo kaznivega dejanja, ki se v tem delu očita obdolženemu D. D., predstavlja nepravilna uporaba pooblastil stečajnega upravitelja, usmerjena v lastno materialno okoriščenje in s tem v oškodovanje zastopanega stečajnega dolžnika; v opisu dejanj pomoči so torej izostala dejstva in okoliščine, ki ravnanja domnevnih pomagačev določajo kot jasno usmerjena v materialno okoriščenje stečajnega upravitelja na račun stečajne mase stečajnega dolžnika. Konkretizacija usmerjenosti ravnanja domnevnih pomagačev, ki bi šele določala kaznivost njihovega prispevka k prenosu lastninske pravice na predmetni nepremičnini od stečajnega dolžnika na F. d.o.o., bi bila smiselna in mogoča ter je zato potrebna v perspektivi zagotavljanja temeljne procesne funkcije obtožnega akta. Na način, kot so dejanja pomoči opisana, predstavljajo le vrednostno nevtralna ravnanja, tipična za gospodarsko poslovanje v perspektivi doseganja razlike med nakupno in prodajno ceno predmetne nepremičnine.

    13. Sklepanje, da je vsakemu povprečno inteligentnemu državljanu Republike Slovenije znano, da je namen stečajnih postopkov doseči čimvišjo vrednost stečajne mase, ob upoštevanju, da po opisu domnevni pomagači nastopajo v interesu kupca predmetne nepremičnine F. d.o.o., tožilstva ne odvezuje dolžnosti, da na jasen način določi mejo med ravnanjem, ki s ciljem doseganja čimvečjega dobička predstavlja gonilo ekonomskega poslovanja, in ravnanjem, ki predstavlja kršitev prepovednih norm. Stališče pritožnika, da je v zvezi s prodajo stečajne mase za določitev cone kriminalnosti na strani kupca dovolj njegovo zavedanje o možnosti nadaljnje prodaje po višji ceni, je v nasprotju z zahtevo po določnosti opisa kaznivega dejanja in ga senat sodišča druge stopnje ne sprejema.

    14. Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1 obdolženega D. D. je bilo po opisu kaznivega dejanja glede na določbo 18. člena KZ-1 storjeno s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe dne 17. 5. 2017, ko je v nasprotju z določili 329. člena ZFPPIPP in v nasprotju z drugim odstavkom 98. člena ZFPPIPP zavestno in hote ustvaril situacijo, katera je omogočila nastanek razlike v nakupni in prodajni ceni predmetne nepremičnine s strani družbe F. d.o.o. in s tem njegovo lastno materialno okoriščenje. Nadaljnje ravnanje obdolženega D. D., to je dne 29.8.2017 posredovano obvestilo stečajnemu sodišču, da je kupnina v celoti plačana, predstavlja le tehnično izvedbo in logično posledico njegove že izvršene izrabe uradnega položaja stečajnega upravitelja, kot taka pa v kazenskopravnem smislu ne pomeni kršitve zapovedne norme, to je izvršitvenega ravnanja v ožjem pomenu (prof. dr. Ivan Bele: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, str. 88 in 89, točka 2). Glede na to, da opis dejanja pomoči obdolženemu C. C. očita ravnanje dne 28. 8. 2017, to je po dne 17. 5. 2017 sklenjeni kupoprodajni pogodbi, pomoč v očitani obliki niti ne more biti podana.

    15. Z navajanjem, da je obdolženi B. B. posredoval pri podkupovanju, pri tem, ko je D. D. kot uradna oseba zase zahteval obljubo koristi, da bi zlorabil svoj položaj, tako, da je z izvajanjem medsebojne komunikacije skrbel za prenos informacij med D. D. kot stečajnim upraviteljem družbe E. d.d. - v stečaju in Č. Č. kot predsednikom uprave družbe G. d.d. ter A. A. kot direktorjem družbe F. d.o.o., pri čemer je obdolženi D. od njiju zahteval obljubo nagrade zase v zvezi z doseganjem razlike med nakupno in prodajno ceno predmetne nepremičnine kot dela stečajne mase zato, da bi sam pridobil del dosežene razlike v ceni (točka 2 izreka izpodbijanega sklepa), niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1, ki je očitano obdolženemu B. B., kot to zahteva 2. točka prvega odstavka člena 269 ZKP. K vsemu povedanemu v predhodnih točkah pritožbeno sodišče še dodaja, da posredovanje pri podkupovanju kot izvršitveno ravnanje predpostavlja takšno aktivnost na strani storilca, ki je vsebinsko in ne le tehnično pomembna za prenos zahteve obdolženega D. D. po obljubi lastnega okoriščenja v prihodnosti v zameno za izrabo pooblastil stečajnega upravitelja, in sicer tistim, ki bi mu obljubo koristi lahko dali. Zatrjevanje izvajanja medsebojne komunikacije oz. skrbi za prenos informacij med vpletenimi, ob izostanku navedbe dejstev in okoliščin, ki bi ravnanje B. določno povezala s formalno in materialno protipravnostjo izvršitvenega ravnanja obdolženega D. D., bi nenazadnje lahko pomenilo le tehnično prenašanje neznane vsebine s strani obdolženega B. B.

    16. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, senat pritožbenega sodišča pa tudi ni našel kršitev, na katere je dolžan paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo Specializiranega državnega tožilstva zavrnil kot neutemeljeno.


    Zveza:

    RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
    Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 38, 257, 257/3, 257/5, 261, 261/1
    Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 269, 269/1, 269/1-2
    Datum zadnje spremembe:
    13.03.2019

    Opombe:

    P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2NTY5