VDSS Sodba Pdp 483/2018

Jedro

Pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je vsaka oblika krivde, ki pa ni podana, kadar je pri delavcu ugotovljena huda telesna in duševna bolezen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

- da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 21. 10. 2016, nezakonita, zaradi česar tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 5. 11. 2016 in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2013 (I. točka izreka);

- da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo z vpisom v matično evidenco pri ZPIZ ter od prenehanja delovnega razmerja do ponovne vrnitve na delo obračunati vsakomesečni znesek bruto plače, kot bi ga prejel, če bi delal, od bruto zneska te plače odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, vse v roku 8 dni (II. točka izreka);

- da mora tožena stranka v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške v znesku 1.193,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka);

- da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v znesku 788,89 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ..., v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (IV. točka izreka);

- da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) ter zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadevo v ponovno odločanju sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da tožnik ni kršil delovnih obveznosti, ker je bil (in je) duševno bolan, oprlo na izvedensko mnenje izvedenke dr. A.A., ki mu je v celoti sledilo, čeprav je polno nekonsistentnosti, in temelji zgolj na sklepanju o zdravstvenem stanju tožnika v času storjenih kršitev delovnih obveznosti in ne na zdravstveni dokumentaciji tožeče stranke v tem času, zaradi česar je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Tožnik je psihiatra prvič obiskal dne 17. 11. 2016, skoraj en mesec po prejemu odpovedi, vendar pred potekom roka za vložitev tožbe. Istega dne je prejel svoj prvi psihiatrični izvid, čeprav naj bi imel težave in naj bi se nenormalno obnašal že 10 do 20 let, kot izhaja iz izpovedi prič – tožnikovih sester. Obisk psihiatra prav v tem času je zgolj poskus pridobitve primernih dokazov za izpodbijanje zakonitosti odpovedi. Na podlagi mnenja izvedenke ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da je imel tožnik duševne težave tudi v času, ko ni izvrševal delovnih nalog, na zdravstveno stanje v času kršitve pa izvedenka zgolj sklepa iz dokumentacije po začetku tožnikovega zdravljenja, izvidov iz prejšnjega obdobja pa ni. Poleg tega izvedenka tožnika ni niti pregledala, na zaslišanju je izpovedala, da na kronično motnjo le sklepa glede na izpovedbe tožnikovih svojcev. Izjemno pomanjkljivo poznavanje tožnikovega zdravstvenega stanja je potrdila tudi s pojasnilom, da je potrebna dodatna ocena tožnikovega stanja glede delazmožnosti za naprej. Po njenem mnenju je bil tožnik v nekaterih obdobjih očitno dobro funkcionalno sposoben. To bi lahko bilo tudi v času storjenih kršitev, saj izvedenka takšnih obdobij ni mogla natančno opredeliti, poleg tega pa ni ustrezno pojasnila, zakaj je tožnik enostavna opravila izvedel šele po opozorilih, če se je zaradi zdravstvenih težav umikal od dela, čeprav naloge niso bile tako nove in neznane, da bi mu povzročile stisko. Glede na pomanjkljivosti izvedenskega mnenja in neobstoj zdravstvene dokumentacije o zdravstvenih težavah tožnika pred vročitvijo odpovedi je jasno, da zdravstvenega stanja tožnika pred odpovedjo ni mogoče ugotoviti v zadostni meri, da bi se lahko tožnikovo odklanjanje dela pripisalo duševni bolezni. Tudi sodna praksa, na katero se sodišče sklicuje, ni primerljiva. V teh primerih so bile zdravstvene težave ugotovljene in dokumentirane še v času trajanja delovnega razmerja, pred podajo odpovedi. Če bi odločitev sodišča obveljala, bi to lahko pomenilo možne hude zlorabe s strani delavca. Sodišče ni pojasnilo, kakšno nezakonitost pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi je mogoče očitati toženi stranki, zlasti ker tožnik ni z ničemer nakazal na kakršnekoli zdravstvene težave v duševnem zdravju, običajnih delovnih nalog pa pogosto ni opravil ali jih je opravil šele po opozorilu, kar je bilo razlog za odpoved.

3. Tožeča stranka vlaga odgovor na pritožbo in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožena stranka v svoji pritožbi. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih in nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve je mogoče zaključiti tudi, zakaj je redna odpoved iz krivdnega razloga nezakonita in tudi s tem v zvezi očitki v pritožbi niso utemeljeni. Tožena stranka torej v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

7. Ker je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja.

8. Prvostopenjsko sodišče je po natančno izvedenem dokaznem postopku in na podlagi prepričljive dokazne ocene izvedenih dokazov utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da niso podani razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki določa, da delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Tožena stranka je sicer izvedla postopek v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v skladu z zakonskimi določbami. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožena stranka dne 11. 2. 2016 podala tožniku pisno opozorilo zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in o možnosti odpovedi, zaradi novih kršitev pa mu je 7. 10. 2016 poslala vabilo na zagovor, ki je bil opravljen dne 19. 10. 2016, nato pa dne 20. 10. 2016 podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju izvedenskega mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da ni dokazana tožnikova krivda za kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, kar pomeni, da ni dokazan utemeljen odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je bil tožnik duševno bolan. Pri tem se je sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (odločba VIII Ips 254/2012 z dne 13. 5. 2013) ter pritožbenega sodišča (odločba Pdp 413/2012 z dne 25. 7. 2012), ki sta v podobnih primerih zavzeli stališče, da je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga vsaka oblika krivde, ki pa ni podana, kadar je pri delavcu ugotovljena huda telesna in duševna bolezen.

9. Iz pisnega izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrinje izr. prof. dr. A.A., dr. med., ki ga je dodatno obrazložila na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo, izhaja, da je pri tožniku ugotovljena bipolarna motnja tipa B, ki ima nihajoč potek iz obdobji globoke depresivnosti do obdobij, ko je funkcioniranje celo nekoliko boljše od povprečja, depresivno stanje pa se je pojavilo verjetno že od leta 2015 dalje. Zmerna ali huda depresivna motnja se kaže v motnjah mišljenja in čustvovanja ter zmanjšanih zmožnostih na vseh, tudi na delovnem področju, tožnik pa je bil v globoki depresiji. Po mnenju izvedenke tožnikovega ravnanja ni mogoče označiti za malomarno, saj dela ni opravil zaradi depresivne zavrtosti, in ne zato, ker ga ne bi hotel ali ker bi delo zanemarjal. Glede na takšne ugotovitve v izvedenskem mnenju ni nobenega dvoma o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da zaradi hude duševne bolezni tožniku ni mogoče očitati krivde za očitane kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja (neopravljene dodatne zadolžitve s strani direktorja, to je skrb za info tablo v prodaji oziroma skrb za aktualnost vsebine, ter da direktorju vsak začetek meseca pošlje analizo prodaje za pretekli mesec).

10. Pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v pravilnost, popolnost in strokovnost podanega izvedenskega mnenja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni bilo potrebno postaviti novega izvedenca, saj izvedensko mnenje ni nejasno oziroma nepopolno ali pomanjkljivo do te mere, da bi nastal dvom o pravilnosti podanega mnenja. Le v takšnih primerih sodišče zahteva mnenje drugih izvedencev (254. člen ZPP), tega pa tožena stranka v obravnavanem primeru niti ni predlagala, čeprav se v pritožbi sklicuje na nepopolnost in bistvene pomanjkljivosti izvedenskega mnenja. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je izvedensko mnenje izdelano v skladu s pravili stroke in da se ujema z drugimi medicinskimi izvidi v spisu, to mnenje utemeljeno upoštevalo oziroma nanj oprlo svojo odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno in zaključki sodišča prve stopnje, ki so razvidni zlasti iz 8., 10. in 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, pa tudi iz 14. točke, v kateri se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na sodno prakso Vrhovega sodišča RS in Višjega delovnega in socialnega sodišča v podobnih primerih, oziroma na judikate, ki so povsem primerljivi z obravnavano zadevo, čeprav tožena stranka trdi nasprotno. Če je pri delavcu ugotovljena duševna bolezen, ki je vplivala na njegovo ravnanje tako, da je krivda za kršitve pogodbenih obveznosti izključena, ni pomembno, ali je bila bolezen diagnosticirana že v času pred kršitvijo ali šele kasneje.

11. Pritožba kot bistveno izpostavlja dejstvo, da je tožnik prvič obiskal psihiatra tik pred potekom roka za vložitev tožbe zaradi odpovedi. Obisk psihiatra prav v tem času pritožba šteje le kot poskus pridobitve primernih dokazov za izpodbijanje zakonitosti odpovedi (ki je bil uspešen). To nedvomno drži, ni pa bistvenega pomena, saj je bila pri tožniku ugotovljena duševna bolezen, ki je že glede na diagnozo takšne narave, da je očitno obstajala že daljše obdobje (po mnenju sodne izvedenke verjetno že od leta 2015 dalje). S tem v zvezi je že sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo mnenje sodne izvedenke, ki je navedla, da so tožnika k temu, da je vsaj po prejemu odpovedi poiskal pomoč pri psihiatru, verjetno vzpodbudili svojci. Vzrok, da tožnik pred tem pomoči ni iskal in je poskušal vse težave premagati sam, pa je pripisala tožnikovi osebnostni strukturi in slabi poučenosti o znakih duševnih motenj (12. točka obrazložitve sodbe). Glede na ugotovljeno duševno bolezen v tem času (bipolarna motnja tipa B) in zlasti ob upoštevanju izpovedi tožnikovih svojcev je povsem logično, da je sodna izvedenka lahko le iz tedaj ugotovljenega stanja sklepala, kakšno je bilo tožnikovo zdravstveno stanje v preteklem obdobju, torej tudi v času kršitev delovnih obveznosti. Pri tožniku so bile opravljene dodatne preiskave s CT glave in EEG slikanjem, izvida pa, kot je opisala sodna izvedenka, kažeta na disfunkcijo oziroma poškodbo možganskega tkiva, kar ni moglo nastati čez noč. To pa je dodaten tehten argument v prid ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je duševna bolezen pri tožniku obstajala že v času kršitev delovnih obveznosti. Zato tudi pritožbenim navedbam s tem v zvezi ni mogoče pritrditi. Zlasti ker je izvedenka podrobno pojasnila, da je depresija pri tožniku obstajala, čeprav za zdravstvene težave v večletnem obdobju ni vedel nihče od sodelavcev, ker jih je tožnik prikrival, pri tem pa je izpostavila, da delodajalec kot laik ni zmožen ugotoviti takega bolezenskega stanja. Nesprejemljivo pa je tudi stališče, da naj bi šlo za zlorabo s strani delavca.

12. Prvostopenjsko sodišče je glede na vse navedeno utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, poleg tega pa gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Zato tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, prav tako pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije tožnik. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve na pritožbenem sodišču in ga zato ni mogoče uvrstiti med potrebne stroške (154., 155. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.03.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 695/2017
• VDSS Sodba Pdp 501/2021
• VDSS sodba Pdp 778/2013