VSC Sodba Cp 31/2018

Jedro

Za pravno veljaven odstop od pogodbe brez odpovedenega roka, je za pričetek učinkovanja odpovedi potrebna vročitev odpovedi nasprotni stranki.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se sodba sodišča v točki I. delno spremeni in je tožena stranka P. d.d., dolžna v roku 15 dni tožeči stranki T. plačati znesek 30.048,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 10.260,00 EUR od 16. 3. 2013 dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 10.500,00 EUR od dne 16. 6. 2014 dalje do prenehanja obveznosti in od zneska 9.288,00 EUR od dne 16. 3. 2015 dalje do prenehanja obveznosti, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v točki I. potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Spremeni se točka II. izreka tako, da glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.277,70 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 998,48 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sodbo P 417/2016 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožbeni zahtevek tožeče stranke: ″Tožena stranka P. d.d., je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki Š. plačati znesek 60.648,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska: - od zneska 10.080,00 EUR od dne 16. 3. 2012 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 10.260,00 EUR od dne 16. 3. 2013 dalje do prenehanja obveznosti,- od zneska 10.500,00 EUR od dne 16. 3. 2014 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 9.288,00 EUR od dne 16. 3. 2015 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 10.260,00 EUR od dne 16. 3. 2016 dalje do prenehanja obveznosti, - od zneska 10.260,00 EUR od dne 16. 3. 2017 dalje do prenehanja obveznosti, pod izvršbo.″, se zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 66,60 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roku za plačilo pravdnih stroškov.″ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožena stranka odstopila od Pogodbe o poslovnem sodelovanju in k Aneksu, kajti tožena stranka je tožečo na sestanku obvestila, da bo poravnala le še denarne obveznosti za leto 2011 in da z letom 2012 P. zaključuje svoje obveznosti do tožeče stranke, s čemer naj bi bil seznanjen tudi predstavnik tožeče stranke. Po letu 2012 tožena stranka tožeči stranki ni več nakazovala sponzorskih sredstev, kot tudi ne donacij po Pogodbi o sodelovanju oziroma po Aneksu. Tožena stranka pa je nato v letu 2015 podala pismen odstop od obeh pogodb. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je zaslišan kot stranka izpovedal, da je prejel in bil seznanjen z dopisom tožene stranke z dne 21. 1. 2015, s katerim je ta prekinila pogodbo o poslovnem sodelovanju. Sodišče prve stopnje je štelo, da je zaradi ustne odpovedi pogodbe tožena stranka prosta plačila obveznosti za leto 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017 v skupni višini 50.568,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je utemeljen ugovor zastaranja tožene stranke za vtoževano občasno terjatev plačila odškodnine od donacij za leto 2012, saj je terjatev zapadla v plačilo dne 15. 3. 2012, triletni zastaralni rok je pričel teči naslednji dan dne 16. 3. 2012 in se je iztekel 16. 3. 2016, to je po vložitvi tožbe tožeče stranke v tem pravdnem postopku z dne 28. 6. 2016. Tako je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je zaradi odpovedi Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 14. 4. 1999 in Aneksa k tej pogodbi z dne 26. 2. 2002 sklenjenih med pravdnima strankama, imelo za posledico prenehanje pogodbenega razmerja konec leta 2012 in s tem prenehanje obveznosti tožene stranke do tožeče po omenjenih pogodbah. Tožbeni zahtevek tožeče stranke do tožene stranka za plačilo odškodnine iz naslova letnih obveznosti do tožeče stranke v obliki donacije, ki je enaka protivrednosti vsakoletne prodajne cene za 150 kompletov enotnih nalepk, po določbi 4. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju oziroma Aneksa k tej pogodbi za leta 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017 v skupni višini 50.568,00 EUR skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je neutemeljen, zato ga je sodišče zavrnilo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da je bilo trajno razmerje odpovedano že v začetku leta 2012, ko naj bi bil dosežen ustni dogovor med predsednikom uprave P. in predsednikom Š. in da zato obveznost plačila denarnega zneska po Aneksu k pogodbi o poslovnem sodelovanju preneha in da se poravna le še denarna obveznost za leto 2011. Po mnenju tožeče stranke je takšna odpoved lahko učinkovala šele od dne 21. 1. 2015, saj je šele z dopisom s tem datumom kot podpisnica in pogodbenica dogovora in pogodbe o poslovnem sodelovanju tožena stranka odpovedala pogodbeno razmerje. Tudi sicer je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z odpovedjo pogodbe, ki naj bi se zgodil na sestanku na začetku leta 2012. V tej zvezi sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi posameznih prič. Iz izpovedi prič pa izhaja, da predsednik tožeče stranke ni bil obveščen o kakršnikoli odpovedi pogodbe. Ustna odpoved dogovora ne more učinkovati in je le-ta bila lahko odpovedana kvečjemu z dopisom z dne 21. 1. 2015. Tožena stranka je tožeči stranki poslala dne 21. 1. 2015 dopis, ki ga je naslovila kot ″Prekinitev pogodbe o poslovnem sodelovanju″. V tem dopisu pa ni omenjena nobena ustna odpoved od pogodb. Po mnenju tožeče stranke lahko samo pismena odpoved pomeni, da je tožena stranka odstopila od pogodbe. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje tudi napačno izračunalo dolžino odpovednega roka in je pri tem napačno uporabilo določbe četrtega odstavka 358. člena ZOR, saj bi moralo sodišče prve stopnje določiti daljši odpovedni rok. Materialnopravno zmotno je tudi stališče sodišča, da gre pri terjatvah tožeče stranke za občasne terjatve, ker ne gre za stranske občasne terjatve, bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da gre za splošen petletni zastaralni rok. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje napačno presodilo vsebino dogovora med pravdnima strankama, saj bi ga moralo šteti kot donacijo, torej kot darilo. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje tudi pravilno štelo, da je bila pogodba odpovedana z letom 2012 in zato obveznost za plačilo ne obstaja več.

4. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

5. Materialnopravno napačno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zaradi odpovedi Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 14. 4. 1999 in Aneksa k tej pogodbi z dne 26. 2. 2002 sklenjenih med pravdnima strankama, imela za posledico prenehanje pogodbenega razmerja konec leta 2012 in s tem prenehanje obveznosti tožene stranke do tožeče stranke po omenjenih pogodbah. Odpoved naj bi pričela učinkovati zaradi ustne odpovedi pogodbe izrečene na sestanku, nekje v začetku leta 2012. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določbe drugega odstavka 358. člena ZOR. Po prvem odstavku te določbe, če trajanje dolžniškega razmerja ni določeno, ga vsaka stranka lahko prekine z odpovedjo. Vendar pa odpoved mora biti vročena nasprotni stranki. Za pravno veljaven odstop od pogodbe brez odpovednega roka, za pričetek učinkovanja odstopa je potrebna vročitev izjave o odstopu nasprotni stranki.¹ Tako se izkaže, da bi sodišče prve stopnje, na kar pravilno opozarja pritožba, moralo šteti, da je do odpovedi pogodbe s strani tožene stranke prišlo z njenim pisnim odpravkom, to je z vročitvijo dopisa z dne 21. 1. 2015.² Šele s to pisno odpovedjo je prišlo do tega, da se je tudi tožeča stranka seznanila na transparenten način z odpovedjo oziroma z odstopom od pogodbe. Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da je tožena stranka pravilno odpovedala pogodbeno razmerje s tem, ko je vročila dopis z dne 21. 1. 2015 tožeči stranki. Prejem te pisne odpovedi, tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je potreben za odstop od pogodbe tudi odpovedni rok, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno opredelilo po preteku 90-dnevnega odpovednega roka, je odstop pričel učinkovati po preteku tako določenega odpovednega roka. Tako se izkaže, da je pričela odpoved pogodbe pravnorelevantno učinkovati za obdobje leta 2016 in 2017. Za ta del zahtevka je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava zavrnilo tožbeni zahtevek. Zaradi preteka odpovednega roka, ki je tako potekel v letu 2015, je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za leto 2016 in 2017 zaradi pravilne pisne odpovedi zavrnilo. Tako se izkaže, da je tožeča stranka pravilno s tožbo zahtevala plačilo obveznosti za leto 2013, 2014, in 2015, torej za zneske 10.260,00 EUR za leto 2013, 10.500,00 EUR za leto 2014 in znesek 9.288,00 EUR za leto 2015 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kajti tožena stranka je zašla v plačilno zamudo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je potrebno za zastaranje konkretne terjatve uporabiti določbo prvega odstavka 372. člena ZOR, po katerem terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve) zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve kot je terjatev obresti ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživnine. Ker gre za ponavljajoče se terjatve, ki zapadejo enkrat letno v plačilo in katerih višina je za vsako leto bila določena³, je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožeča stranka izgubila sodno varstvo za izterjavo plačila zneska 10.800,00 EUR za leto 2012. Terjatev je zapadla 16. 3. 2012, medtem ko je tožeča stranka vložila tožbo in se je s tem pretrgalo zastaranje 28. 6. 2016 in se tako izkaže, da je terjatev za leto 2012 kot je obrazloženo zgoraj, zastarala.

7. Glede na obrazloženo se izkaže pritožba tožeče stranke za delno utemeljeno in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP in določbe člena 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in je odločilo kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je moralo sodišče druge stopnje poseči tudi v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v točki II. izreka. Ob uporabi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP se izkaže, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji uspela s 50 %, tožena pa prav tako s 50 %. Tožeča stranka je kot svoje pravdne stroške, nastale na prvi stopnji priglasila s stroškovnikom z dne 4. 9. 2017 in sicer odvetniške stroške v skupnem seštevku 7.289 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke znaša 3.345,00 EUR. Temu je potrebno prišteti še 22 % DDV ter še plačano sodno takso za tožbo v znesku 1.227,00 EUR, kar skupaj znaša 4.622,00 EUR, ob polovičnem uspehu pa so njeni stroški, nastali na prvi stopnji priznani v znesku 2.311,00 EUR. Od teh stroškov pa je potrebno odšteti polovico pravdnih stroškov, nastalih toženi stranki. Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 2.277,70 EUR, in to na način kot je to odločeno v izreku o pravdnih stroških, vsebovanih v sodbi sodišča druge stopnje.

9. Ker je tožeča stranka uspela s 50 % svoje pritožbe, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške v skupnem znesku 998,48 EUR, kar predstavlja odvetniške točke v skupnem seštevku 1.375 točk, kar ob vrednosti točke skupaj z DDV znaša 769,97 EUR. Tem pravdnim stroškom je potrebno prišteti še strošek za sodno takso v znesku 1.227,00 EUR, kar vse ob polovičnem uspehu znaša 998,48 EUR in te pritožbene stroške je dolžna tožena stranka povrniti tožeči na način kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje. Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi člena 154 in 165 ZPP.

-------------------------------
¹ Primerjaj VS RS sklep II DoR 371/2017 z dne 13. 12. 2017.
² Glej list. št. B2 spisa.
³ Glej: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, stran 465.

Datum zadnje spremembe:

07.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1382/2012
• VSRS Sodba in sklep II Ips 14/2019
• Sodba in sklep VIII Ips 202/2012