<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 1556/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.1556.2018

Evidenčna številka:VSL00018600
Datum odločbe:21.11.2018
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), Barbara Krpač Ulaga (poroč.), Polona Marjetič Zemljič
Področje:IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:neupravičena pridobitev - plačilo na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi - pravni temelj - pravna sredstva v izvršilnem postopku - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - odškodninska podlaga - protipravno ravnanje

Jedro

Pravnomočnega sklepa o izvršbi dolžnik ne more obiti s tožbo zaradi neupravičene obogatitve, ampak se mora (najprej) poslužiti pravnih sredstev v izvršilnem postopku, da bi izpodbil sklep o izvršbi, ki je dovolil izvršbo na njegova sredstva.

Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da ne obstaja ena izmed predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti, to je protipravnost ravnanja. Ker sta bila oba sklepa o izvršbi pravnomočna, tožnik pa v izvršilnih postopkih ni ugovarjal, niti ni uporabil rednih ali izrednih pravnih sredstev, je tožena stranka upravičeno in skladno z obstoječo zakonodajo zahtevala izvršbo na dolžnikovo premoženje. Vodenje izvršilnega postopka ne predstavlja protipravnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 351,13 EUR, v petnajstih dneh od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka) ter mu naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 576,29 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnik izpodbija sodbo v celoti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje kršitev z Ustavo RS varovanih človekovih pravic do enakega varstva pravic, do sodnega varstva, do povračila škode, do zasebne lastnine in lastnine, do osebnega dostojanstva in podjetništva. Sodišče prve stopnje se je črkobralsko osredotočilo le na dejstvo, da je tožnik vsa sporna izplačila toženi stranki izvršil na podlagi pravnomočnih sklepov o izvršbi ter zmotno ni obravnavalo vzrokov in okoliščin nastopa pravnomočnosti teh. Tožnik po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) nima obnove postopka, 59. člen tega zakona pa mu ne zagotavlja pravic, ki mu gredo, zato ni jasno, zakaj sodišče v tej pravdi ni želelo odločati meritorno. Sodišče bi moralo ugotavljati, kdaj natančno je tožena stranka družbi P., d. o. o., vrnila del avansa v višini 3.900,00 EUR, ter odločiti, ali gre res za navidezni pravni posel. V tem delu je tožnik predlagal izdajo vmesne sodbe, a sodišče o tem sploh ni odločilo. S tem je neposredno kršilo postopkovna pravila. Tožnik je zoper toženo stranko in njeno pooblaščenko že podal kazensko ovadbo, saj je jasno, da je bil neupravičeno pritegnjen v izvršilni postopek, ki ga zdravo razumsko sploh ni mogel pričakovati, saj terjatve niso obstajale. Sodišča sploh ni zmotilo dejstvo, da je tožena stranka svoje storitve označevala tudi kot pravno svetovanje, gradbene storitve in podobno, čeprav za to ne izpolnjuje pogojev. Tožnik je prava neuka stranka, ki je bil prisiljen dopustiti odtujitev premoženja, ker je tožena stranka izkazovala pravnomočni izvršilni sklep, ni pa razpolagala z izvršilnim naslovom, kar pomeni, da sta oba sklepa sama po sebi nična. Tekom postopka je prišlo tudi do diskriminatorne razprave zoper tožnikovo pooblaščenko. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, če ne bo neposredno na podlagi vsebine sodnega spisa tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbene trditve prereka in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem se je opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank. Razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravno relevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je bilo mogoče odločiti o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in ji pritrjuje.

6. Tožnik od tožene stranke zahteva vračilo zneskov, ki jih je plačal po dveh pravnomočno zaključenih izvršilnih postopkih. Zatrjuje, da terjatve, ki so bile podlaga verodostojnih listin, nikoli niso obstajale ter tožena stranka z izvršilnima naslovoma ni razpolagala. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ni izpolnjen prvi pogoj za priznanje obogatitvenega zahtevka, to je, da je nekdo obogaten brez pravnega temelja oziroma na podlagi, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla, in je pravilno obrazložilo, da pravni temelj predstavljata pravnomočna sklepa o izvršbi. Zato so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Neutemeljene so tudi v delu, ko tožnik zatrjuje, da bi moralo sodišče v tem pravdnem postopku meritorno odločati o terjatvah, ki so bile toženi stranki pravnomočno priznane v izvršilnem postopku. Sodna praksa je zavzela stališče, da pravnomočnega sklepa o izvršbi dolžnik ne more obiti s tožbo zaradi neupravičene obogatitve, ampak se mora (najprej) poslužiti pravnih sredstev v izvršilnem postopku, da bi izpodbil sklep o izvršbi, ki je dovolil izvršbo na njegova sredstva.1 Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo tudi, da domnevno nepravilno vročanje s fikcijo v izvršilnih postopkih ne more rezultirati v meritornem odločanju v tem pravdnem postopku, saj je tožnik imel na razpolago zahtevo za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, ki omogoča odpravo napak pri vročanju.2 Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da se je sodišče črkobralsko osredotočilo na dejstvo, da je bila izvršba dovoljena na podlagi pravnomočnih sklepov o izvršbi. Sodišče je v tem delu materialno pravo pravilno uporabilo.

7. Nadalje ni utemeljena pritožbena navedba, da obnova postopka po ZIZ ni dopustna. Ko gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je dopustna po 63. členu ZIZ. Navedbe v pritožbi glede 59. člena ZIZ so za odločitev sodišča nerelevantne. Pritožbeno sodišče dodaja, da je imel tožnik na podlagi 61. in 62. člena ZIZ proti obema sklepoma o izvršbi, ki sta temeljila na verodostojnih listinah, možnost ugovora. V primeru, da bi podal obrazložen ugovor, bi bili stranki napoteni na pravdo, kjer bi se o zahtevku meritorno odločalo.

8. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da ne obstaja ena izmed predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti, to je protipravnost ravnanja. Ker sta bila oba sklepa o izvršbi pravnomočna, tožnik pa v izvršilnih postopkih ni ugovarjal, niti ni uporabil rednih ali izrednih pravnih sredstev, je tožena stranka upravičeno in skladno z obstoječo zakonodajo zahtevala izvršbo na dolžnikovo premoženje. Vodenje izvršilnega postopka ne predstavlja protipravnega ravnanja. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da je bil tožnik neupravičeno pritegnjen v izvršilni postopek, ki ga zdravo razumsko ni mogel pričakovati, ker terjatve niso obstajale. Zgoraj je obrazloženo, da je imel tožnik možnost ugovarjat terjatvam v izvršilnih postopkih, pa tega ni storil. Ker materialno pravo dopušča pravnomočni izvršilni sklep na podlagi verodostojne listine, tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da sta izvršilna sklepa sama po sebi nična, ker tožena stranka ni razpolagala z izvršilnima naslovoma.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi zahtevek po plačilu preostanka avansa v višini 2.664,58 EUR. Pravilno je ugotovilo, da je bila tožena stranka glede avansa pogodbeno vezana na naročnika P., d. o. o., na podlagi podjemne pogodbe pa tožniku ta sredstva ne gredo, saj v pogodbi ni bilo prerekano, da dela za to družbo ni (v celoti) opravil, kar je razvidno iz predloženih listin v postopku, to je iz dopisov družbe toženi stranki (prilogi B 5 in B 6).

10. Pritožbene navedbe v zvezi s tem, kdaj natančno je tožena stranka družbi P., d. o. o., vrnila del avansa v višini 3.900,00 EUR, se ob povedanem izkažejo za nebistvene. Nebistvene za odločitev pritožbenega sodišča so pritožbene navedbe glede diskriminatorne razprave zoper tožnikovo pooblaščenko, a tudi podatki iz sodnega spisa navedenih trditev ne potrjujejo. Nebistvene so tudi pritožbene trditve, kakšne storitve opravlja tožena stranka kot gospodarska družba. In končno, tudi če je tožnik tekom postopka predlagal izdajo vmesne sodbe, sodišče ni imelo podlage, da jo izda, saj je tožbeni zahtevek po temelju zavrnilo. Zato je pritožbena navedba, da sodišče o tem sploh ni odločalo, neutemeljena.

11. Ob navedenem so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo zahtevka storilo številne kršitve človekovih pravic varovanih z Ustavo RS.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora toženi stranki na podlagi prvega odstavka 154. člena v povezavi s 156. členom ZPP povrniti stroške pritožbenega postopka za sestavo odgovora na pritožbo v višini 750 odvetniških točk, kar znaša 344,25 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 6,88 EUR, skupaj 351,13 EUR.

-------------------------------
1 VSRS sodba II Ips 153/2015 z dne 17. 11. 2016.
2 Odločba VSRS pod opombo 1.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 190
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 61, 62, 63
Datum zadnje spremembe:
11.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1NTM4