<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 1471/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.1471.2018

Evidenčna številka:VSL00018579
Datum odločbe:28.11.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Nataša Ložina (preds.), Anton Panjan (poroč.), Karmen Ceranja
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost države - protipravnost - poseg v osebnostno pravico - pravica do osebnega dostojanstva - bivalne razmere v priporu - bivalni prostor - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice - pravična denarna odškodnina

Jedro

Glede na ugotovitve izpodbijane sodbe, iz katerih med drugim izhaja, da je imel tožnik večino časa, ko je bil v priporu, na voljo zgolj 3,168 m2 osebnega prostora, kar je le malo več kot 3 m2, ko se po stališču ESČP vzpostavi domneva kršitve 3. člena EKČP, ki jo država lahko izpodbije, če izkaže, da je ponavadi kratkotrajno in ne preveliko pomanjkanje prostora nadomestila z drugimi okoliščinami, je sodišče prve stopnje kljub temu, da je imel tožnik prostega izhoda iz sobe v povprečju pet ur dnevno, pravilno presodilo, da je prišlo do kršitve tožnikovega osebnega dostojanstva zaradi razmer v priporu. Pri tem je pravilno poudarilo, da večje število oseb v prostoru ne zmanjša zgolj prostora, ki bi tožniku pripadal, temveč poslabša tudi zrak, povečuje hrup in temperaturo v sobi, moti nočni počitek, zmanjša zasebnost, priporniki so bolj razdražljivi in prihaja do pogostejših nemirov. Ker takšne neugodne razmere niso nujno povezane s prestajanjem pripora, ne drži pritožbena navedba, da neugodne posledice, ki so sicer lastne vsakršnemu odvzemu svobode, v tožnikovem primeru niso presegle neizogibne ravni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) naložilo toženki, da plača tožniku v roku 15 dni znesek 1.600,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2015 dalje do plačila, (II) zavrnilo višji tožbeni zahtevek (glede plačila 8.306,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2015 dalje do plačila) ter (III in IV) naložilo tožniku, da toženki povrne pravdne stroške v višini 211,89 EUR, stranski intervenientki pa pravdne stroške v višini 7,20 EUR, obema v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni, podrejeno naj izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Izpodbijani del sodbe ni pravilen in zakonit. Sodišče je pripisalo premajhno težo dejstvu, da je tožnik izven sobe preživel 5 ur dnevno ter zmotno ni upoštevalo časa, ki ga je tožnik preživel izven sobe zaradi obiskov zdravnika in udeležbe na obravnavah. Netočna in protispisna je ugotovitev sodišča, da so se izhodi iz zavoda izvajali večinoma zgolj med 7:30 in 11:30 uro, ko je tožnik bival zunaj sobe. Ta trditev je utemeljena zgolj za dan 17. 9. 2013, za ostale štiri dni, ko je imel tožnik izhode, pa ne. Sodišče poleg tega ni pojasnilo, zakaj je podalo oceno, da 5 ur dnevnega gibanja izven sobe še ne zadostuje, da ni podana kršitev. Pri povprečnem osem urnem nočnem počitku je tožnik v sobi prebil le še preostalih 11 ur, kar pa ni bilo neprekinjeno. Na voljo je imel dovolj gibanja in dejavnosti izven sobe, kar je ublažilo razmere do te mere, da neugodne posledice, ki so sicer lastne vsakršnemu odvzemu svobode, niso presegle neizogibne ravni. Njegov položaj preostalih 11 ur se namreč ni prav veliko razlikoval od položaja povprečnega zaposlenega, ki svoje delo 8 ur opravlja za osebnim računalnikom. Napačen in neobrazložen je tudi zaključek sodišča, da se za visoke, nevzdržne temperature štejejo tiste, ki presežejo že 25 stopinj. Napačnost tega zaključka pokaže primerjava s tretjim odstavkom 25. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da temperatura zraka v delovnih prostorih ne sme presegati + 28 stopinj, pri čemer je treba upoštevati predpostavljeno večjo fizično in psihično aktivnost posameznikov na delovnem mestu kot pripornikov. Poleg tega je treba upoštevati, da je imel tožnik na voljo ves čas umivalnik s hladno vodo, da je izven sobe preživel 5 ur dnevno, da se je njegov bivalni prostor večkrat na dan zračil, da je lahko uporabljal namizni ventilator ter da je imel možnost dodatnega tuširanja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdi tožnik (med drugim) zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi posega v osebno dostojanstvo zaradi neustreznih razmer v priporu. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljata zlasti 21. člen Ustave RS, ki zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravdnih postopkih, prav tako pa med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni, ter prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katerim pripada oškodovancu (med drugim) za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik v neprimernih razmerah preživel ves čas pripora, razen enega dneva, skupaj 177 dni, ter mu za duševne bolečine iz tega naslova prisodilo denarno odškodnino v višini 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšna odločitev je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je zanjo navedlo utemeljene in zadostne razloge.

7. Bistvene ugotovitve izpodbijane sodbe glede razmer, v katerih je tožnik bival med prestajanjem pripora, so:

- tožnik je imel ves čas pripora, razen enega dneva, na razpolago prostor med 3 do 4 m2, ko so bili v sobi štirje ali pet pripornikov,

- le 21 dni so bili v sobi štirje priporniki (takrat je imel vsak na voljo 3,96 m2), daljše in bolj skoncentrirano obdobje, tj. 156 dni, pa jih je bilo v sobi pet (takrat je imel vsak na voljo 3,168 m2),

- gibanje po sobi, v kateri so bili štirje ali pet pripornikov, je bilo bistveno oteženo,

- tožnik je imel prostega izhoda iz sobe v povprečju 5 ur dnevno: dve uri in pol dnevno je trajal sprehod na zunanjem igrišču, od 7.30 do 11.30 ure od ponedeljka do petka je imel podaljšano bivanje na hodniku, imel je tudi možnost fitnesa (2x na teden ter vsako tretjo nedeljo), eno uro na teden je imel na razpolago za obiske ter vsak dan razen ob sobotah je imel možnost telefoniranja,

- temperature v poletnem času so bile visoke, neznosne.

8. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev, ki bodisi niso izpodbijane bodisi jih toženka ne uspe izpodbiti, in izpovedbe tožnika, da se je zaradi razmer v priporu počutil grozno, ponoči se je zbujal, bil je bolj napet, bilo mu je težko, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so prav prostorska stiska, oteženo gibanje po sobi in poletne temperature pri tožniku, ki je sicer imel prostega izhoda iz sobe v povprečju 5 ur dnevno, povzročale intenzivnejše duševne bolečine, ki presegajo tisto raven trpljenja, ki je običajna v normalnih okoliščinah prestajanja pripora.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo časa, ki ga je tožnik preživel zunaj sobe zaradi udeležbe na sodnih obravnavah ter pri zdravniku. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodbe o tem, kdaj točno je bil tožnik na sodišču oziroma pri zdravniku, izhaja, da je bilo teh izhodov zgolj pet in da je tožnik zaradi njih zunaj sobe preživel skupaj 12 ur in 40 minut, od tega pa zgolj 4 ure in 50 minut izven časa, ko bi tudi sicer lahko bival izven sobe (med 7:30 in 11:30 uro). Zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo teh izhodov malo in da so se večinoma izvajali v času, ko bi tudi sicer tožnik lahko bival izven sobe, kar je sodišče že tako ali tako upoštevalo, je torej pravilen. Glede na takšne ugotovitve pa je tudi pravilna ocena sodišča prve stopnje, da ti dodatni izhodi na odločitev ne vplivajo.

10. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pripisalo premajhno težo dejstvu, da je tožnik izven sobe preživel 5 ur dnevno. Glede na predhodno povzete ugotovitve izpodbijane sodbe, iz katerih med drugim izhaja, da je imel tožnik večino časa, ko je bil v priporu, na voljo zgolj 3,168 m2 osebnega prostora, kar je le malo več kot 3 m2, ko se po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) vzpostavi domneva kršitve 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP),1 ki jo država lahko izpodbije, če izkaže, da je ponavadi kratkotrajno in ne preveliko pomanjkanje prostora nadomestila z drugimi okoliščinami,2 je sodišče prve stopnje kljub temu, da je imel tožnik prostega izhoda iz sobe v povprečju pet ur dnevno, pravilno presodilo, da je prišlo do kršitve tožnikovega osebnega dostojanstva zaradi razmer v priporu. Pri tem je pravilno poudarilo, da večje število oseb v prostoru ne zmanjša zgolj prostora, ki bi tožniku pripadal, temveč poslabša tudi zrak, povečuje hrup in temperaturo v sobi, moti nočni počitek, zmanjša zasebnost, priporniki so bolj razdražljivi in prihaja do pogostejših nemirov. Ker takšne neugodne razmere niso nujno povezane s prestajanjem pripora, ne drži pritožbena navedba, da neugodne posledice, ki so sicer lastne vsakršnemu odvzemu svobode, v tožnikovem primeru niso presegle neizogibne ravni.

11. S tem, ko je sodišče prve stopnje obrazložilo, katere neugodne posledice so tiste, zaradi katerih je zaključilo, da je prišlo do kršitve tožnikove pravice do osebnega dostojanstva, je tudi v zadostni meri pojasnilo, zakaj okoliščina, da je imel tožnik možnost preživeti zunaj sobe pet ur dnevno, v konkretnem primeru ne more predstavljati podlage za nasproten zaključek. Ob tem velja še dodati, da tožnik po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe vseh pet ur dnevno ni imel možnosti preživeti na prostem (zunaj) ali v večjem prostoru, temveč je znaten del tega časa lahko preživel le na hodniku, ki meri 17 x 2 metra in je po neprerekanih trditvah toženke skupen kar sedmim sobam, kar pomeni, da se mu ni bistveno povečal prostor za gibanje oziroma izboljšale bivanjske razmere, če je šel iz sobe na hodnik. Okoliščina, da je imel tožnik vsak dan možnost peturnega bivanja izven sobe, zato nima takšne teže, kot ji jo daje toženka v pritožbi, oziroma ni moč šteti, da je toženka s to okoliščino pomanjkanje prostora v sobi ustrezno nadomestila. Ker je bilo torej tožnikovo bivanje izven sobe znaten del časa omejeno le ne ozek hodnik, skupen sedmim sobam, in ker v sobi niso bile neugodne razmere zgolj zaradi (pre)majhnega osebnega prostora, v konkretnem primeru tudi ni utemeljeno pritožbeno primerjanje tožnikovega položaja s položajem povprečnega zaposlenega, ki svoje delo 8 ur opravlja za osebnim računalnikom.

12. Toženka neutemeljeno izpodbija tudi zaključek izpodbijane sodbe o visokih, neznosnih poletnih temperaturah. Sodišče prve stopnje je sicer res v 24. točki obrazložitve sodbe navedlo, da so temperature večino časa od sredine julija do začetka septembra, ko je bil tožnik v priporu, presegale 25 stopinj celo v popoldanskem času, kar je manj kot 28 stopinj, kar določa Pravilnik, na katerega se sklicuje toženka, v tretjem odstavku 25. člena kot maksimalno temperaturo na delovnem mestu, vendar pa je tudi ugotovilo, da so temperature v popoldanskem času nekajkrat presegle tudi 30 stopinj, pri čemer so bile okrog 13.00 ure še za dve stopinji ali več višje. Ob upoštevanju takšnih poletnih temperatur kot celote in ob nadaljnjih ugotovitvah, da zračenje sobe z odpiranjem vrat in oken razmer v sobi ni izboljšalo, da so si pravosodni delavci, ki so imeli pisarno obrnjeno na isto stran kot tožnik sobo, izborili klimo, ter da oddušni sistem v sanitarijah ni imel posebne vloge pri uravnavanju temperature, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile poletne temperature v tožnikovi sobi visoke, nevzdržne. Okoliščina, da je imel tožnik ves čas na voljo umivalnik s hladno vodo, tega zaključka tudi ob dejstvu, da si ga je delil še z ostalimi priporniki in da se tako z vodo ni mogel ves čas hladiti le on, ne more omajati. Enako velja glede možnosti dodatnega tuširanja, ki te ohladi le za kratek čas. Prav tako ne more imeti posebne teže okoliščina, da je lahko tožnik preživel zunaj sobe pet ur dnevno, saj iz neizpodbijanih ugotovitev sodbe izhaja, da so lahko priporniki v vročih poletnih dnevih večino časa zunaj preživeli le pod nadstreškom in na vročini. Poleg tega ugotovitev sodbe, da zračenje sob z odpiranjem vrat ni izboljšalo razmer v sobi, kaže, da so bile visoke temperature tudi na hodniku. Navedena ugotovitev pa jemlje težo tudi pritožbenemu argumentu, da se je bivalni prostor večkrat na dan zračil. Ob neizpodbijani ugotovitvi izpodbijane sodbe, da namizni ventilator ni izboljšal razmer v sobi, toženka prav tako neutemeljeno opozarja na možnost njegove uporabe.

13. Upoštevajoč vse ugotovljene okoliščine je torej sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi posega v osebno dostojanstvo zaradi neustreznih razmer pri prestajanju pripora. Prisojena odškodnina pa predstavlja pravično denarno odškodnino v smislu 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pri njeni odmeri pravilno upoštevalo tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine.

14. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka zaradi neuspeha s pritožbo, tožnik pa zato, ker njegov odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP).

-------------------------------
1 V 3. členu je določeno, da se nikogar ne sme mučiti ali z njim nečloveško in ponižujoče ravnati ali ga kaznovati.
2 Primerjaj npr. odločbo ESČP Muršić proti Hrvaški.


Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 3

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 21
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 179/1, 179/2
Datum zadnje spremembe:
11.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1NTM2