<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2042/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2042.2018

Evidenčna številka:VSL00018576
Datum odločbe:19.12.2018
Senat, sodnik posameznik:Blanka Javorac Završek (preds.), Brigita Markovič (poroč.), Katarina Parazajda
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - vročilnica - javna listina - izpodbijanje resničnosti dejstev iz javne listine - vezanost na kazensko obsodilno sodbo - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti

Jedro

Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je javna listina nepravilno sestavljena, vendar pa je to mogoče samo z določnimi in z dokazi podprtimi trditvami o razlogih za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP). Na tožencu je bilo tako breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice. Tega bremena pa po presoji pritožbenega sodišča ni zmogel.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni

- v točki I izreka tako, da se znesek odškodnine zniža za 500 EUR in se tožbeni zahtevek za plačilo 500 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, zavrne;

- v točki III izreka pa tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zniža za 30,84 EUR, to je na znesek 191,92 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 60,81 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje: I. tožencu naložilo, da tožniku plača 3.700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila; II. zavrnilo višji tožbeni zahtevek (glede plačila 2.000 EUR s pripadki); III. tožencu naložilo, da tožniku povrne 222,76 EUR stroškov postopka s pripadki.

2. Pritožbo vlaga toženec. Izpodbija odločitev, s katero mu je naloženo plačilo odškodnine in stroškov (točki I in III izreka). Uveljavlja pritožbena razloga iz prve in tretje točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela odločitve. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišču prve stopnje očita kršitev po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da mu tožba ni bila vročena. 11. 5. 2018 je bil na službeni vožnji, o čemer prilaga potrdilo delodajalca. Podpis na povratnici ni njegov. To je mogoče ugotoviti že z laično primerjavo podpisa na vročilnici s podpisom na pooblastilu. Tudi iz dejstva, da je bilo tožencu 10. 5. 2018 puščeno obvestilo o prispeli pošiljki, izhaja, da ga res ni bilo doma in se je nahajal v tujini na službeni vožnji.

Meni, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Na tej podlagi sodišču očita kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da bi toženec temelj zahtevka priznal, saj odgovora ni vložil. Sodba glede temelja nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Enako velja glede podlage za priznanje odškodnine za duševne bolečine in strah zaradi posega v osebnostne pravice. Ta del zahtevka ni bil predmet kazenskega postopka in bi moralo zato sodišče najmanj v tem delu obrazložiti podlago za prisojo odškodnine. Sodišče bi moralo razmejiti med trditveno podlago strank, vsebino dokaznega gradiva, dokazno oceno, sintezo dokazne ocene in lastnimi dejanskimi ugotovitvami. Iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da bi tožnik utrpel strah. Takšna ugotovitev sodišča je v nasprotju z listinami v spisu.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Povzema mnenje izvedenca o poteku zdravljenja in opozarja, da je tožnik v tem času lahko skrbel zase, poškodbe niso zapustile nobenih posledic oziroma niso zmanjšale tožnikovih življenjskih aktivnosti. Iz tega naslova do odškodnine ni upravičen.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Pritožbeno sodišče trditvam tožnika o nepravilni vročitvi ne more pritrditi.

6. Kot izhaja iz podatkov spisa, to je vročilnice pripete k odredbi na list. št. 9, je bila tožba s prilogami in pozivom na vložitev odgovora, tožencu vročena na naslov Š. Da živi na tem naslovu, toženec ne zanika, trdi pa, da je bil na dan, ko naj bi mu bila tožba vročena, to je 11. 5. 2018 (pa tudi na dan, ko je bilo na tem naslovu puščeno obvestilo, to je 10. 5. 2018) na službeni vožnji in da podpis na vročilnici ni njegov.

7. Vročilnica (potrdilo o vročitvi) je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). V skladu z določili ZPP bi bila tožba, ki se vroča osebno stranki (prvi odstavek 142. člena ZPP) lahko izročena kateremu od toženčevih odraslih članov gospodinjstva (tretji odstavek 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 140. člena ZPP). V tem primeru bi moral vročevalec na vročilnici navesti njuno medsebojno razmerje (peti odstavek 149. člena ZPP). Na vročilnici, ki se nahaja v spisu, ni nobene zaznambe, da je bilo pisanje izročeno komu drugemu oziroma kakšno je razmerje med naslovnikom in prejemnikom. Iz vročilnice tako izhaja, da je prejemnik sam naslovnik (torej toženec) in da mu je bilo pisanje vročeno 11. 5. 2018.

8. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je javna listina nepravilno sestavljena, vendar pa je to mogoče samo z določnimi in z dokazi podprtimi trditvami o razlogih za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP)1. Na tožencu je bilo tako breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice. Tega bremena pa po presoji pritožbenega sodišča ni zmogel.

9. Tožnik trdi, da vročilnice ni podpisal, ker ga na dan, ko naj bi se opravila vročitev, ni bilo doma. O tem prilaga potrdilo delodajalca, ki pa tega, kar skuša tožnik dokazati, ne dokazuje. Delodajalec je tako potrdil le to, da je bil toženec 11. 5. 2018 na službeni vožnji, ne pa tudi tega, kdaj se je njegova službena obveznost končala. Povedano drugače: vsebina potrdila ne izključuje možnosti, da je toženec, kljub službeni vožnji, ki jo je tega dne opravil, sodno pismo na pošti prevzel 11. 5. 2018 v popoldanskem času2. Drugih dokazov, ki bi tako možnost izključili, ni predlagal. Toženec ob trditvi, da podpis na vročilnici ni njegov, v pritožbi tudi ni navedel, kdo in zakaj naj bi jo po njegovi oceni podpisal. Tako ni pojasnil, ali na tem naslovu živi še kdo, ki bi zanj lahko prevzel pisanje in mu ga nato ne bi izročil; ali je do česa podobnega že kdaj prišlo; zakaj na vročilnici ni zaznambe, da naj bi bilo pisanje izročeno komu drugemu idr. Kot dokaz, da ne gre za njegov podpis, je sodišču predlagal le še (laično) primerjavo podpisa na sporni vročilnici z njegovim podpisom na pooblastilu odvetniku. Vendar pa pritožbeno sodišče (enako pa velja tudi za sodišče prve stopnje) ne razpolaga s strokovnim znanjem za primerjavo in presojo identitete podpisov. Za tako primerjavo je potrebno strokovno znanje izvedenca grafologa. Zato zgolj to, da podpisa nista popolnoma enaka, ob upoštevanju ostalih okoliščin konkretnega primera, ne zadostuje za zaključek, da gre za podpisa dveh različnih oseb3. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov o tem, da je sporno vročilnico podpisal toženec in da mu je bila tožba pravilno vročena v odgovor. Očitana kršitev postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni bila storjena.

10. Neutemeljen je tudi očitek o storjeni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so dovolj jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. Drži sicer, da je sodišče v 4. točki razlogov zmotno zapisalo, da je toženec temelj tožbenega zahtevka priznal (njegova pasivnost ima namreč za posledico le domnevo o priznanju dejstev), vendar pa razlogi, ki se nanašajo na podlago, zato niso izostali. Navedeni so v 5. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe. V njej je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bil toženec v kazenskem postopku obsojen za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe in tudi to, da je na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča vezano v pogledu obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Taka vezanost pa pomeni, da sodba pravdnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča, ki so tvorile podlago za obsodilno sodbo, torej ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze ter kazenske odgovornosti. To velja tudi za škodo, ki je nastala zaradi posega v osebnostne pravice tožnika, saj je ta posledica istega škodnega dogodka. Očitana kršitev pa ni bila (in tudi ni mogla biti) storjena niti s tem, ko sodišče v sodbo ni vneslo vsebine dokaznega gradiva in dokazne ocene. Zamudna sodba ima namreč podlago v trditvah tožeče stranke, za katere se zaradi pasivnosti nasprotne stranke šteje, da so resnične; dokaznega postopka sodišče ne izvaja in tudi dokazov ne ocenjuje. Povzemanje dokaznega gradiva v sodbo je zato nepotrebno, nepotrebna pa je tudi dokazna ocena.

11. Neutemeljen je nadalje očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev namreč toženec utemeljuje s trditvijo, da iz izvedeniškega mnenja, ki je bilo priloženo tožbi, ne izhaja, da je tožnik trpel hud primaren strah. Kot je bilo že navedeno, zamudna sodba temelji na (domnevano resničnih) tožbenih navedbah. Tožnikove navedbe pa vsebujejo tudi trditve o primarnem in sekundarnem strahu (glej tožbo, stran 5). Glede na to, da mnenje izvedenca ni bilo priloženo tožbi kot dokaz, ampak kot del tožnikovih navedb, pa ni mogoče govoriti niti o nasprotju v smislu 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP4.

12. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje, po tem, ko je (pravilno) ugotovilo, da so za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji po 318. členu ZPP in ob upoštevanju v tožbi navedenih dejstev, v delu, ko je odločalo odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zmotno uporabilo materialno pravo.

13. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so oblika nepremoženjske škode, ki je praviloma trajne narave. Prisoja denarne odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (pri tožniku je bilo takšno zmanjšanje podano kratko obdobje po škodnem dogodku) je po ustaljeni sodni praksi možna le v primeru, ko gre za tako zmanjšanje, ki je močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali v primeru, ko to opravičujejo posebne okoliščine. Iz tožbenih navedb (kamor sodi tudi mnenje izvedenca) pa kaj takšnega ne izhaja5. Sodišče prve stopnje je zato, upoštevajoč pri tem 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zmotno zaključilo, da tožniku tudi za to obliko škode pripada odškodnina.

14. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijanega dela odločitve v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP in ugotovilo, da je materialnopravno pravilna. Prisojena odškodnina za druge vrste škode je tudi po višini ustrezna, saj upošteva merila iz 179. člena OZ, to je stopnji bolečin in njihovemu trajanju, pomenu prizadete dobrine in namenu odškodnine.

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v višini 500 EUR s pripadki. Ker se je zaradi zavrnitve tega dela zahtevka spremenil uspeh strank v postopku, je moralo spremeniti tudi stroškovno odločitev. Tožnik je ob upoštevanju spremenjene odločitve z zahtevkom uspel do višine 56 % in je posledično upravičen le do povračila temu uspehu sorazmernega dela svojih stroškov6, to je do zneska 191,92 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje prisojeni znesek stroškov znižalo za 30,84 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

16. Toženec je v pritožbenem postopku delno uspel in sicer v približno 13 % in je zato na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP upravičen do sorazmernega povračila pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče mu je na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela odločitve, priznalo za sestavo pritožbe 375 točk (tar. št. 21/1 OT), poročilo stranki 50 točk (tar. št. 39/3 OT) ter materialne stroške v višini 8,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 433,5 točk. To ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR, 22 % DDV ter takse v višini 225 EUR, znaša skupaj 467,75 EUR. Toženec je upravičen do povračila 13 %, torej do povračila 60,81 EUR. Odgovor na pritožbo, ki ga je tožnik vložil, je bil po presoji pritožbenega sodišča nepotreben in zato do povračila stroškov zanj ni upravičen (155. v zvezi z 165. členom ZPP).

-------------------------------
1 Primerjaj tudi razloge v odločbah II Ips 536/2007, II Ips 374/2000 in drugih.
2 Glede na dan prej puščeno obvestilo (glej tretji odstavek 142. člena ZPP) je imel toženec možnost sodno pošiljko dvigniti na pošti v roku 15 dni.
3 Glej tudi odločbi VS RS II Ips 536/2007 in II Ips 256/2013.
4 Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tega nasprotja ne bi bilo niti v primeru, če bi bilo mnenje predloženo kot dokaz. Ob presoji pogoja po 4. točki je namreč pomembno, da v mnenju ni ugotovitve, da strahu tožnik ni utrpel. Zgolj to, da se izvedenec s tem vprašanjem ni ukvarjal in nanj odgovarjal, trditvi tožnika, da je strah trpel, ne nasprotuje.
5 Tožnik je sicer navedel, da trpi za lažjo omejitvijo gibanja nožnih prstov, kar mu povzroča težave pri hoji, vendar je nato v mnenju izvedenca, ki je del njegovih trditev, zapis, da ga to ne ovira pri vsakodnevnih življenjskih opravilih.
6 Odmera stroškov, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, v pritožbenem postopku ni bila izpodbijana.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 140, 140/1, 142, 142/1, 142/3, 149, 149/5, 224, 224/1, 224/4, 318, 318/1, 318/1-1, 318/1-4, 339, 339/2, 339/2-7
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179
Datum zadnje spremembe:
11.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1NTM1