<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL Sodba I Cpg 822/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CPG.822.2018

Evidenčna številka:VSL00018944
Datum odločbe:13.12.2018
Senat, sodnik posameznik:Ladislava Polončič (preds.), dr. Marko Brus (poroč.), Tadeja Zima Jenull
Področje:DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:davčni postopek - zastaranje davčnih obveznosti - davčno svetovanje - davčni svetovalec - pogodba o naročilu - odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost - opustitev vložitve pritožbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - omejenost pritožbenega preizkusa - zastaranje - zavarovalni interes - odgovornost zavarovalnice - lastna pravica oškodovanca in direktna tožba

Jedro

Podobno kot pri preizkusu odgovornosti glede pravilnosti ravnanja odvetnika mora ravnati sodišče tudi, če presoja pravilnost ravnanja davčnega svetovalca. Sodišče mora presoditi, ali bi hipotetično pravilno, vendar v resnici neopravljeno ravnanje davčnega svetovalca (kot prevzemnika naročila) pripeljalo do zaželenega uspeha za naročitelja. Če bi, je prevzemnik naročila odškodninsko odgovoren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper prvo toženko je tožeča stranka uveljavljala odškodninski zahtevek; zoper drugo toženko pa je uveljavljala zahtevek iz zavarovalne pogodbe, s katero je imela prva toženka pri drugi toženki zavarovano svojo poklicno odgovornost.

2. Tožeča stranka je trdila, da je s prvo tožnico sklenila pogodbo o naročilu za davčno svetovanje v tekočem davčnem postopku in ji dala pooblastilo za zastopanje. Menila je, da je prva toženka ravnala nepravilno, ker ni vložila pritožbe zoper davčno odločbo Posebnega davčnega urada DURS z dne 30. 10. 2007. Namesto da bi bila dolžna plačati 378.000,00 EUR davka na dobiček, bi morala plačati le 178.000,00 EUR. Zaradi tega naj bi ji bila naložena za 200.000,00 € previsoka davčna obveznost. To je škoda, katere povrnitev je zahtevala od prve toženke.

3. Od druge toženke je zahtevala plačilo zavarovalnine v višini nastale škode.

4. Obe tožnici sta zahtevkom nasprotovali.

5. Prvostopenjsko sodišče je tožbene zahtevke zavrnilo. Presodilo je, da prva toženka ni kršila svojih dolžnosti iz pogodbe o naročilu.

6. Ugotovilo je, da je prva toženka delovala kot davčna svetovalka za tožečo stranko. Tožeča stranka je namreč s toženo stranko sklenila pogodbo o naročilu za davčno svetovanje 18. 7. 2006 (priloga A20) v tekočem davčnem postopku, dano pa ji je bilo tudi pooblastilo (priloga A20).

7. Pojasnilo je, da je Ministrstvo za finance z odločbo z dne 14. 6. 2006 (priloga A3) ugodilo pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Posebnega davčnega urada DURS z dne 29. 8. 2001. V točkah I.1., I.3., I.5., I.6., I.12.-16 in I.46.-50. jo je odpravilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu davčnemu organu v ponoven postopek. S tem se je začel drugi (ponovljeni davčni postopek).

8. Pojasnilo je tudi, da je bil v ponovljenem davčnem postopku sestavljen nov inšpekcijski zapisnik dne 24. 9. 2007 (prvostopenjska sodba, r. št. 9 na str. 10). Tožeča stranka (zastopana po prvi toženki) v ponovljenem inšpekcijskem postopku davčnemu organu ni dala nobenih novih ali dodatnih pojasnil in tudi nobenih novih listin glede tistih ugotovitev davčnega organa, pri katerih s prvo pritožbo ni bila uspešna (prvostopenjska sodba, r. št. 9 na str. 9).

9. Posebni davčni urad DURS je odločil z novo odločbo z dne 30. 10. 2007, v kateri je tožeči stranki naložil v plačilo obveznosti v skupni višini 378.000,00 EUR (prvostopenjska sodba, str. 4). Zoper to odločbo tožeča stranka (takrat zastopana po prvi toženki) ni vložila pritožbe.

10. Ugotovilo je, da se je zakonita zastopnica prve toženke v prvi davčni postopek vključila šele, ko je že bil izdan prvi inšpekcijski zapisnik (6. 6. 2001; prvostopenjska sodba, str. 6). Zoper njega je prva toženka zgolj pripravila pripombe. Vse listine je predložila tožeča stranka sama. V ponovljenem (drugem) davčnem postopku je zakonita zastopnica prve toženke sama spraševala zakonitega zastopnika tožeče stranke, ali ima še kakšne dodatne listine, s katerimi bi lahko podprla pripombe ali pritožbo. Zakonski zastopnik tožeče stranke ji je vselej zagotovil, da so bile vse listine izročene davčnemu organu. V fazi pripomb na inšpekcijski zapisnik je bilo predloženo le nekaj dodatnih dokazil. Po presoji prvostopenjskega sodišča prvi toženki ni moglo biti znano, ali ima morda tožeča stranka na razpolago še kakšna dodatna dokazila, s katerimi bi lahko dokazala utemeljenost pritožbenih stališč (prvostopenjska sodba, str. 5). Katere listine, pojasnila in posli so bili za oba davčna organa nezadostne ali neverodostojne, je bilo razvidno iz obeh (v prvem postopku) izdanih davčnih odločb in to je bilo znano tudi tožeči stranki (prvostopenjska sodba, r. št. 6). Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi prvi toženki dala kakšna pojasnila in dokazila, katerih predložitev davčnemu organu bi prva toženka opustila (prvostopenjska sodba, r. št. 6).

11. Med nevložitvijo pritožbe v ponovljenem inšpekcijskem davčnem postopku in nastalo škodo po presoji prvostopenjskega sodišča ni vzročne zveze (prvostopenjska sodba, r. št. 7 na str. 7 in r. št. 9 na str. 10). Tožeča stranka bi morala dokazati, da bi v primeru vložitve pritožbe zoper odločbo Posebnega davčnega urada z dne 30. 10. 2007 tožeči stranki ne bilo potrebno plačati davka na dobiček v višini 200.000,00 EUR. Tega pa tožeči stranki ni uspelo dokazati, saj je bila ključna opustitev dodatnih pojasnil, navedb in dokazil v ponovljenem inšpekcijskem postopku, ki se je zaključil v letu 2007 (prvostopenjska sodba, r. št. 7 na str. 7 in 8).

12. Pojasnilo je, da ni smelo ugotavljati, ali bi bila lahko tožeča stranka v ponovljenem davčnem postopku bolj uspešna, če bi jo prva toženka bolje usmerjala. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da prva toženka ni dovolj skrbno ravnala v fazi pred izdajo odločbe z dne 30. 10. 2007. Z opustitvijo vložitve pritožbe ni prva toženka niti na ta način povzročila škode tožeči stranki.

13. Prva toženka po presoji prvostopenjskega sodišča ne bi mogla s pritožbo zavleči pritožbenega postopka tako, da bi zastaral davčni dolg tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da bi absolutno zastaranje davčnih obveznosti nastopilo 1. 4. 2009. Od izteka pritožbenega roka za vložitev pritožbe zoper odločbo (izdano 30. 10. 2007) decembra 2007 bi do izteka zastaralnega roka namreč preteklo še več kot leto dni. To pa bi zadoščalo za sprejem pravočasne odločitev davčnega organa.

14. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je prvostopenjskemu sodišču očitala, da je povsem zanemarilo navedbo tožeče stranke, da ji prva toženka ni poslala inšpekcijskega zapisnika. Prejela naj bi le odločbo s pojasnilom, da pritožba ni potrebna, ker je že vložena tožba na Upravnem sodišču. Prva toženka naj bi bila popolnoma nedejavna, saj naj bi ji ne dala nobenih nasvetov ali pojasnil glede tega, kaj naj še navaja, da bo uspela v davčnem postopku. Tožeča stranka naj bi ne imela nobene možnosti dati dodatna pojasnila ali dokazila, saj ji prva toženka ni poslala niti inšpekcijskega zapisnika v ponovljenem postopku. Tožeča stranka naj bi v prvostopenjskem postopku vseskozi zatrjevala, da je bila opustitev pritožbe nepravilna. Opustitev vložitve pritožbe naj bi tožeči stranki onemogočila, da bi se z morebitno tožbo na Upravnem sodišču, in pritožbo na VS RS, preizkusila zakonitost stališče davčnega organa. Tožeči stranki naj bi bilo potrebno izkazati le veliko verjetnost, da bo postopek po izčrpanju pravnih sredstev pripeljal do drugačne odločitve. Pritožnica nato navaja razloge, zaradi katerih v upravnem sporu ni mogla doseči zase ugodnejše odločbe. Ker je za sodišče pomemben le izrek odločbe Ministrstva za finance in ne obrazložitev, bi v morebitnem novem upravnem sporu Upravno sodišče ne moglo zavzeti drugačnega stališča.

15. Tožeča stranka v pritožbi graja tudi več kršitev postopka. Tožeča stranka naj bi v več vlogah natančno opisala vsebino več opustitev, in vse posledice. Dodala je še: "Gre za obsežne navedbe v več vlogah, ki jih pritožba zaradi obsežnosti ne bo ponavljala ...". Nekatere trditve naj bi prvostopenjsko sodišče spregledalo v celoti: da so se že prej opravljali davčni pregledi pri tožeči stranki; da pri njih nikoli ni bila nobena knjigovodska listina presojena kot neverodostojna in da je Posebni davčni urad v odločbi z dne 8. 10. 2001 odložil prisilno izterjavo svoje davčne terjatve. To je imel na temelju svoje odločbe z dne 29. 8. 2001. Mnenja je namreč bil, da je mogoče, da bo drugostopenjski organ zavzel drugačno stališče kot prvostopenjski organ. S strani sodne izvedenke je bila ugotovljena davčna obveznost, pri kateri je bilo odstopanje ogromno.

16. Pritožnica očita še, da ni zaslišalo računovodje M. V., "ki je bila v neposredni komunikaciji s prvo toženo stranko pri urejanju in pošiljanju ter pojasnjevanju dokumentacije, ki je bila predložena davčnemu organu". Obstajala naj bi tudi velika verjetnost zastaranja, saj je pri prvem odločanju o pritožbi davčni organ odločal pet let.

17. Obe toženki sta odgovorili na pritožbo. Predlagali sta njeno zavrnitev.

18. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

19. Prva toženka pa ni kršila svoje obveznosti, in ni odškodninsko odgovorna. Ker prva toženka ni odgovorna tožeči stranki, tudi drugi toženki ni treba plačati zavarovalne vsote.

I. ODLOČITEV O PRITOŽBI, KOLIKOR SE NANAŠA NA ODŠKODNINSKI ZAHTEVEK ZOPER PRVEGA TOŽENCA

20. Tožeča stranka in prva toženka sta 18. 7. 2006 sklenili pogodbo o naročilu (1. odstavek 766. člena OZ). Prva toženka je bila dolžna opraviti davčno svetovanje v tekočem davčnem postopku. Prvi toženki je bilo dano tudi pooblastilo. Davčni postopek se je začel, še preden je bila sklenjena pogodba o naročilu. Glede ugotovljenih dejstev se pritožbeno sodišče sklicuje na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, saj jih pritožnica niti ne izpodbija.

21. Prevzemnica naročila je bila dolžna opraviti svoje storitve kot dobra davčna svetovalka (1. odstavek 768. člena in 1. odstavek 6. člena OZ). Če bi takšno svojo obveznost kršila, bi bila odškodninsko odgovorna.

22. Da sploh obstaja odškodninska odgovornost, če prevzemnik naročila krši svojo obveznost, OZ ne določa (Plavšak v: Juhart/Plavšak (redaktorja): Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, Ljubljana 2004, kom. k 768. členu OZ, pod 4.2.1 = str. 235). Ne glede na to so sodišča, vključno z VS RS doslej že odločala v sporih, v katerih je tožeča stranka zahtevala odškodnino. Takšnim zahtevkom so tudi ugodila, če je prevzemnik naročila kršil svoje obveznosti v razmerju do naročitelja.

23. Kako mora ravnati sodišče, če odloča o odškodninskih zahtevkih zoper odvetnika (kot prevzemnika naročila), je opisalo VS RS v eni svojih odločb (VS RS, II Ips 299/2009, r. št. 9; gl. tudi II Ips 67/2015, r. št. 11,). Šlo je za vprašanje morebitne odgovornosti zaradi prepozno vložene pritožbe. Zapisalo je tole:

1. »Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je, da je bil zahtevek mandanta utemeljen ... sodišče hipotetično presodi, kako bi se postopek s pretežno verjetnostjo končal. ... Glede vzročne zveze mora tožnik (mandant) dokazati dejstvo, da bi spor dobil, če ne bi bilo odvetnikovega nedopustnega ravnanja. Sodišče presodi, ali bi pravočasno vložena pritožba pripeljala do drugačnega rezultata na podlagi veljavnega materialnega prava, ki bi se moralo uporabiti v konkretni zadevi; ali pa bi stranka pravdo vseeno izgubila ...«

24. Podobno kot pri preizkusu odgovornosti glede pravilnosti ravnanja odvetnika mora ravnati sodišče tudi, če presoja pravilnost ravnanja davčnega svetovalca. Sodišče mora presoditi, ali bi hipotetično pravilno, vendar v resnici neopravljeno ravnanje davčnega svetovalca (kot prevzemnika naročila) pripeljalo do zaželenega uspeha za naročitelja. Če bi, je prevzemnik naročila odškodninsko odgovoren.

25. Prvostopenjsko sodišče je v svoji sodbi ugotovilo, da tožeča stranka ne zatrjuje, da bi prvi toženki dala kakšna pojasnila in dokazila, ki jih prva toženka ni upoštevala in predložila davčnemu organu (prvostopenjska sodba, str. 6). Odločilno je bilo ravnanje prve toženke v ponovljenem postopku pred Posebnim davčnim uradom DURS, ki se je odvijal v letih 2006 in 2007. V tem postopku tožeča stranka Posebnemu davčnemu uradi DURS ni dala nobenih posebnih pojasnil niti listin. To bi lahko pomenilo kršitev dolžnosti prve toženke, če bi tožeča stranka dokazala, da ji k dodatnemu navajanju dejstev ali predložitvi listin prva toženka ni svetovala, čeprav bi to lahko storila, in bi tožeča stranka lahko dosegla uspeh, ker je takšna pojasnila in listine imela. Tega pa tožeča stranka sploh ni trdila (prvostopenjska sodba, r. št. 9 na str. 10). Tožeča stranka ni zatrjevala ali uveljavljala "očitka, da prva tožena stranka morda ni dovolj ustrezno in dovolj skrbno ravnala v fazi pred izdajo nove davčne odločbe z dne 30. 10. 2007" (prvostopenjska sodba, r. št. 9 na str. 10). Teh ključnih ugotovitev pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija. Takšne opustitve torej ne morejo biti pravni temelj za odgovornost prve toženke.

26. Neutemeljena pa je pritožba tudi, kolikor utemeljuje kršitev obveznosti prve toženke s tem, da je prva toženka opustila vložitev pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo Posebnega davčnega urada DURS z dne 30. 10. 2007 (v ponovljenem davčnem postopku). Z opustitvijo vložitve pritožbe je prva toženka (kot pooblaščenka tožeče stranke) nedvomno preprečila preizkus prvostopenjske odločbe Posebnega davčnega urada DURS po Upravnem sodišču, in morebitni preizkus po VS RS. V tem oziru ima pritožba tožeče stranke povsem prav. Vendar pa to za nastanek odškodninske odgovornosti prve toženke ne zadošča.

27. Da bi sodišče sploh lahko presodilo, ali bi tožeča stranka imela kaj uspeha s pritožbo v davčnem postopku, bi bila morala najprej določno trditi, o katerih obdavčljivih dogodkih je bilo do takrat domnevno odločeno narobe. Navesti pa bi bila morala tudi, katere dodatne listine ali druga dokazila, in dodatna pojasnila in navedbe bi bila lahko dala prvi toženki na njen poziv v hipotetičnem, v resnici pa neopravljenem pritožbenem postopku; isto sicer velja tudi za postopek v zvezi z inšpekcijskim zapisnikom z dne 24. 9. 2007. Šele potem bi lahko sodišče presodilo, ali je ravnanje tožene stranke res povzročilo tožeči stranki škodo. Povzročilo bi jo le, če bi bile listine in dodatne navedbe dejstev takšne vrste, da bi lahko zmanjšale davčno obveznost tožeče stranke. Vsa zatrjevana dejstva in predloženi dokazi pa bi morali biti takšni, da bi sodišče prepričali (8. člen ZPP), da obstaja pretežna verjetnost, da bi tožeča stranka v pritožbenem postopku uspela.

28. Tožeča stranka potrebnih trditev ni postavila, ker je predpostavljala, da za odškodninsko odgovornost prve toženke zadošča že to, da ni vložila pritožbe (prvostopenjska sodba, r. št. 9 na str. 10). Pritožba pa tudi ne navaja, da bi prvostopenjsko sodišče v teku prvostopenjskega postopka spregledalo konkretne trditve tožeče stranke o dejstvih ali listinah, ki bi jih v svoj prid lahko navajala tožeča stranka, če bi ji bila prva toženka bolje svetovala in jo bolje zastopala v davčnem postopku, potem ko je z njo sklenila pogodbo o naročilu.

29. Ne glede na to pa bo pritožbeno sodišče odgovorilo še na različne konkretne pritožbene očitke.

30. Če se v pritožbi očita prvostopenjskemu sodišču, da je pri svojem odločanju bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zadene pritožnico trditveno breme. Določno (konkretno) mora trditi, katera kršitev je bila storjena in kako bi to lahko vplivalo na pravilnost odločitve (1. odstavek 339. člena ZPP).

31. Trditvenemu bremenu tožeča stranka v pritožbi ni zadostila. Prvostopenjskemu sodišču namreč očita, da naj bi spregledalo njene trditve glede tega, katera ravnanja naj bi prva toženka opustila storiti, in vse posledice. Katere so bile te vloge in katere trditve je v njih postavila, ni pritožnica niti poskusila opredeliti.

32. Bolj konkretna je glede tega, da naj bi prvostopenjsko sodišče spregledalo trditve o tem, da so se pri njej že prej opravljali davčni pregledi in da pri njih nikoli ni bila nobena knjigovodska listina presojena kot neverodostojna. Takšne trditve so za odločitev v tej konkretni zadevi nepomembne, saj nič ne povedo o listinah, na katere se je nanašal davčni postopek, v katerem je bila prva toženka zastopnica tožeče stranke. Okoliščina, da je Posebni davčni urad v odločbi (z dne 8. 10. 2001) odložil prisilno izterjavo po svoji odločbi (z dne 29. 8. 2001) zaradi tega, ker je računal s tem, da bo pravno mnenje drugostopenjskega davčnega organa drugačno, pa je nepomembno za odgovornost prve toženke iz več razlogov. Na opisan način je davčni organ ravnal skoraj 5 let, preden sta tožeča stranka in prva tožnica sklenili pogodbo o naročilu; zakaj bi takšno ravnanje vplivalo na presojo ravnanja prve toženke zlasti v letih 2006 in še bolj 2007, sploh ni razvidno. Že iz trditev tožeče stranka pa izhaja, da je na opisan način ravnal davčni organ zaradi gole možnosti, da bi pritožbeni davčni organ zavzel drugačno pravno mnenje kot on sam. To pa še ni nobena gotovost, predvsem pa prav nič ne pove o domnevnih kršitvah pogodbe o naročilu, ki naj bi jih storila prva toženka.

33. Pritožba ostaja nerazumljiva in povsem splošna v delu, v katerem se nanaša na "s strani sodne izvedenke ugotovljen[o] davčno obveznost tožeče stranke". V tem gospodarskem sporu izvedenec ni bil postavljen (prvostopenjska sodba, r. št. 4). Na kaj se trditve o sodni izvedenki nanašajo, pritožbeno sodišče ni moglo dognati. Tudi sicer, glede "enormnega odstopanja" davčnih obveznosti ostajajo na ravni popolne splošnosti.

34. Povsem splošen je očitek pritožnice, da je bila prva toženka popolnoma nedejavna, saj naj bi ne dala nobenih nasvetov ali pojasnil glede tega, kaj naj še navaja, da bo uspela v davčnem postopku. Če bi tožeča stranka želela doseči uspeh v postopku, bi morala pač navesti, kakšne nasvete bi prva toženka lahko dala, vendar pa jih je opustila. Presplošen je tudi očitek, da prva toženka tožeče stranka ni opozorila na to, kakšna so procesna pravila v postopku. Tožeča stranka pa ni dala konkretnih navedb niti glede tega, na katera procesna pravila bi prva toženka morala opozoriti tožečo stranko, niti glede posledic kršitve.

35. V pritožbi tožnica večkrat očita prvi toženki, da ji ni poslala inšpekcijskega zapisnika v ponovljenem davčnem postopku; ta se je vodil v letih 2006 in 2007, zapisnik pa je nastal 24. 9. 2007. Takšen očitek, celo če je sploh utemeljen, tožeče stranke v tem pritožbenem postopku ne bo pripeljal do uspeha. Tožeča stranka namreč ni navedla nič konkretnega, kaj bi lahko še storila v prvostopenjskem davčnem postopku ali morebitnem pritožbenem postopku, in tega ni mogla storiti, ker ji zapisnik ni bil predložen.

36. Nerazumljiva je pritožba na str. 7. Dvakrat ponovi, da bi Upravno sodišče ne moglo zavzeti drugačnega stališča. Glede česa, pa iz pritožbe ni mogoče razbrati. Nemara glede tega, da postane dokončen in pravnomočen le izrek upravne odločbe. Kakšna je povezava med morebitnim stališčem Upravnega sodišča in pa nevloženo pritožbo zoper odločbo z dne 30. 10. 2007, na temelju pritožbenih navedb ni mogoče ugotoviti.

37. Pritožnica očita še, da prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo računovodje M. V., "ki je bila v neposredni komunikaciji s prvo toženo stranko pri urejanju in pošiljanju ter pojasnjevanju dokumentacije, ki je bila predložena davčnemu organu. Katera dejstva naj bi zato ne bila ugotovljena pravilno, tožeča stranka v pritožbi tako ali tako ni navedla. Poleg tega je predlagala zaslišanje M. V. šele v vlogi z dne 5. 4. 2018, ki je bila vložena dolgo po prvem naroku za glavno obravnavo. Prepoznega predloga tožeča stranka ni opravičila z ničimer. In tudi v vlogi z dne 5. 4. 2018 ni predlagala zaslišanja M. V. zaradi urejanja, pošiljanja in pojasnjevanja dokumentacije, ki je bila predložena davčnemu organu.

38. Neutemeljena je pritožba tudi, kolikor se nanaša na ugovor zastaranja. Mnenje tožeče stranke je bilo, da bi tožeča stranka (zastopana po prvi toženki) s pritožbo zoper odločbo z dne 30. 10. 2007, če bi bila vložena, uspela tako zavleči postopek, da bi njen davčni dolg absolutno zastaral. Ker pritožba ni bila vložena, torej njen davčni dolg ni zastaral in ji je zaradi tega nastala škoda.

39. Kot veliko večino drugih trditev mora tudi to tožeča stranka dokazati tako, da prepriča sodišče (8. člen ZPP). To ji ni uspelo.

40. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da bi lahko zastaral le del zahtevanega zneska, in sicer 133.650,71 EUR. Izračunalo pa je tudi, da bi imel pritožbeni organ na razpolago za odločitev več kot leto dni časa. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. Pritožbeni organ je zadevo že poznal, saj je o njej že enkrat odločal. Tudi pri delu pritožbenega organa (Ministrstva za finance) pa velja, da se prednostno rešujejo zadeve, ki jim grozi absolutno zastaranje. Tudi tem ugotovitvam tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje.

41. Preizkus prvostopenjske davčne odločbe po pritožbenem organu, če bi bil kdajkoli opravljen, bi bil poleg tega tudi močno omejen. Pritožbeni davčni organ (Ministrstvo za finance) bi namreč preizkusilo prvostopenjsko odločbo le v zelo omejenem obsegu. Vzrok za to je bil v tem, da je tudi delo prvostopenjskega davčnega organa v ponovljenem postopku omejeno na preizkus tistega dela prvotno izpodbijane odločbe (z dne 29. 8. 2001), s katerim je tožeča stranka uspela s prvo (in edino) pritožbo, to se pravi z odločbo Ministrstva za finance z dne 14. 6. 2006. To pa so bile točke I.1, I.3., I.5., I.6., I.12.-16 in I.46.-50. izpodbijane prvostopenjske odločbe. Poleg tega bi bilo delo prvostopenjskega davčnega organa omejen le na to, ali je tožeča stranka predložila kakšna nova dokazila in navedla nova dejstva. To je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, ki je glede tega tudi natančno navedlo pravni temelj za tako omejen preizkus. Gre zlasti za določbe 2. odstavka 146. člena, 3. odstavka 238. člena, 3. odstavka 251. člena ZDavP; ZDavP se je glede na 406. člen ZDavP-1 uporabljal še naprej v tej zadevi. Ugotovitev in pravne presoje prvostopenjskega sodišča glede omejenosti preizkusa pa pritožnica ni izpodbijala, temveč se je z njim očitno celo strinjala. V pritožbi na str. 7 spodaj je namreč navedla, da ji je omejenost preizkusa dobro poznana.

42. Pritožbeno sodišče se z vsemi ugotovitvami in presojami prvostopenjskega sodišča strinja. Res je pritožbeni organ v prvem postopku odločal približno štiri leta in 9 mesecev. Na to okoliščino je pritožba utemeljeno opozorila. Glede na še ostale okoliščine, namreč omejenost preizkusa pritožbenega organa v davčnem postopku, poznavanje zadeve, ki bi bila pritožbenemu davčnemu organu predložena ponovno, prednostno obravnavanje zadev, ki se bližajo zastaranju, pa tožeči stranki vseeno ni uspelo prepričati pritožbenega sodišča, da bi lahko z vloženo pritožbo dovolj zavlekla postopek, da bi nastopilo vsaj delno absolutno zastaranje.

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI, KOLIKOR SE NANAŠA NA ZAHTEVEK ZOPER DRUGEGA TOŽENCA IZ ZAVAROVALNE POGODBE

43. Pravilno je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tudi zahtevek zoper drugega toženca. Tožeča stranka je zoper njega uveljavljala zahtevek iz zavarovalne pogodbe, s katero se je prva toženka pri drugi toženki zavarovala pred odgovornostjo (948. in 964. člen OZ). Zavarovalni primer bi bil podan le, če bi zaradi nepravilnega ravnanja prve toženke nastala njena odgovornost nasproti tožeči stranki. Ker pa takšne odgovornosti prve toženke ni, je direktni zahtevek tožeče stranke neutemeljen (1. odstavek 965. člena OZ).

III. ODLOČITEV O STROŠKIH PRITOŽBENEGA POSTOPKA

44. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

45. Toženki povrnitve stroškov nista zahtevali.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 6/1, 766, 766/1, 768, 768/1, 948, 964, 965, 965/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 339, 339/1
Zakon o davčnem postopku (1996) - ZDavP - člen 146, 146/2, 238, 238/3, 251, 251/3
Zakon o davčnem postopku (2004) - ZDavP-1 - člen 406
Datum zadnje spremembe:
11.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1NTI2