<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 192/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.192.2019

Evidenčna številka:VSL00022094
Datum odločbe:17.04.2019
Senat, sodnik posameznik:Polona Marjetič Zemljič (preds.), Katarina Marolt Kuret (poroč.), Katarina Parazajda
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:tožba na izpraznitev in izročitev nepremičnine - vrnitveni zahtevek - reivindikacijska tožba - posest nepremičnine - pasivna legitimacija - negatorna tožba - zaščita pred vznemirjanjem

Jedro

Za uspeh v postopku po 92. členu SPZ bi morala tožnica dokazati, da ima na nepremičninah lastninsko pravico, kar v obravnavani zadevi ni sporno, hkrati pa, da so te v dejanski oblasti toženca. Glede na časovne meje pravnomočnosti, ki jih opredeljuje zaključek glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, je ta trenutek odločilen tudi za ugotavljanje posesti toženca in s tem njegovo pasivno legitimacijo za reivindikacijsko tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 1.830 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, naj ji toženec vrne v posest objekte in zemljišča na parcelah 3652/0, 3653/0, 3654/0, 3655/0, 3656/0, 3657/0, 3658/0, 3661/0, 3662/0, 3663/0, 3664/0, 3685/0, 3672/0, 3673/0, 3678/0, 3684/0, 3845/2 in 3845/1, vse k.o. X, proste oseb in stvari. Tožnici je naložilo, da je tožencu dolžna povrniti pravdne stroške v višini 3.541,87 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da ni spoštovalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ter skrbno in vestno presodilo vseh izvedenih dokazov. To velja za posnetke, na katerih je toženec kot edini govorec uporabnikov tovarne A. Dokaz za njegovo pasivno legitimacijo je tudi njegov nastop kot govornika na oddaji B. ... 2016. Sodišče je vpogledalo le v zapisnike MOL in predložene članke, na pa tudi v posnetke na citiranih linkih. Opozarja še na članka „C.“ in „D.“, v katerem se je opredelil kot uporabnik A. Magistrsko delo je toženec priglasil šele 24. 3. 2017, torej po vložitvi tožbe. Ne gre za povprečnega obiskovalca prireditev v A., temveč za enega najbolj izpostavljenih in vidnih oseb med začasnimi uporabniki nekdanje tovarne. Sodišče je že odločalo v tožbah MOL proti sedmim tožencem in ti so bili brez izjeme dolžni vrniti tožnici nepremičnine ter opustiti svojo posest. Spregledana je ostala izpovedba E. E., ki je bila prisotna na štirih sestankih med MOL in uporabniki A., med katere je štela tudi toženca. Priča F. F. pa je potrdil, da je imel toženec v A. svoj atelje. Tudi iz pričanja G. G. izhaja, da pozna toženca in se je z njim glede A. večkrat pogovarjala o prostorskih aktih. Sodišče se do teh dokazov ni ustrezno opredelilo in ni spoštovalo napotka iz 8. člena ZPP.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zoper toženca z vrnitveno tožbo po 92. členu SPZ zahteva, da ji v posest izroči v tožbi naštete nepremičnine, ki predstavljajo prostore bivše tovarne A. Za uspeh v postopku bi morala dokazati, da ima na njih lastninsko pravico, kar v obravnavani zadevi ni sporno, hkrati pa, da so te v dejanski oblasti toženca. Glede na časovne meje pravnomočnosti, ki jih opredeljuje zaključek glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, je ta trenutek odločilen tudi za ugotavljanje posesti toženca in s tem njegovo pasivno legitimacijo za reivindikacijsko tožbo.

6. Toženec se je v postopku branil, da nikoli ni bil posestnik omenjenih nepremičnin, v vlogi s 13. 11. 2017, torej še pred prvim narokom za glavno obravnavo, pa je izrecno navedel, da že več kot šest mesecev prostorov ni uporabljal niti kot obiskovalec prireditev in vanje ni vstopil. Teh trditev tožnica ni konkretizirano prerekala, temveč je zgolj navedla, da ima za tožbo še vedno pravni interes, saj zahteva tudi prepoved bodočih posegov v lastninsko pravico. Ker zahtevka v smislu negatorne tožbe po 99. členu SPZ ni postavila, je njeno stališče zmotno, to pa pomeni, da je že ob upoštevanju neprerekanega dejstva, da toženec ob izdaji sodbe nepremičnin nima v posesti, tožbeni zahtevek neutemeljen.

7. Pritožbeno sodišče pa tudi sicer v celoti sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo izkazati toženčeve posesti spornih nepremičnin niti ob vložitvi tožbe. Posest namreč označuje dejansko oblast nad stvarjo, torej se izkazuje z razmerjem do stvari same. Zgolj trditve tožnice, da so mediji toženca prikazovali kot enega bolj izpostavljenih začasnih uporabnikov tovarne A., za kar se je deklariral celo sam, ničesar povedo o njegovi dejanski posesti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je po izvedenem dokaznem postopku sledilo tožencu, da ni razpolagal s ključi prostorov, da teh ni zasedel s svojimi stvarmi, da tam ni opravljal dejavnosti (ateljeja) in da jih je uporabljal zgolj kot uporabnik storitev ponudnikov dejavnosti in zaradi sestave magistrske naloge. Takšne dokazne oceni dodatni dokazi, ki jih izpostavlja pritožba, ne ovržejo, saj o ključnem vprašanju, kakšno je bilo dejansko posestno razmerje toženca do spornih prostorov, ne govorijo. Članki izkazujejo zgolj, da je toženec simpatiziral z idejami posestnikov bivše tovarne A. in jih občasno zastopal, kar pa ne pomeni, da je sporne prostore tudi sam zasedal. Prav to pa je bistveni razlikovalni znak med njim in preostalimi sedmimi toženci, zoper katere je tožnica v drugih postopkih z enakim zahtevkom uspela.

8. Po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna tožencu povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo v višini 1.830 EUR. Te stroške je tožnica tožencu dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 92, 99
Datum zadnje spremembe:
14.06.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI5MzQx