<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 608/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.608.2018

Evidenčna številka:VSL00015175
Datum odločbe:22.08.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Gordana Ristin (preds.), Barbara Žužek Javornik (poroč.), Suzana Ivanič Lovrin
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:izpraznitev in izročitev nepremičnin - reivindikacijska tožba - negatorna (opustitvena) tožba - posodbena pogodba - prekarij - preklic prekarija - konkludentna izjava volje - vrnitev stvari - tožbeni zahtevek - izvršljivost sodne odločbe - opredelitev nepremičnine - identifikacijski znak nepremičnine - samoupravna lokalna skupnost - socialna funkcija lastnine

Jedro

Tožencu ni mogoče naložiti, da poskrbi za odstranitev oseb, ki niti njemu niso (vse) poznane in z njem niso (trajno) povezane v smislu, da bi jim lahko odrejal, kje se lahko zadržujejo in prebivajo.

Ni treba, da bi bila preklicnost uporabe izrecno dogovorjena, temveč zadošča, da izhaja iz okoliščin primera.

Zagotavljanje gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine lokalne skupnosti ni v pristojnosti posameznikov in njihovih združenj.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki izročiti v neposredno posest objekte in zemljišče na parc. št. 3652/0, 3653/0, 3654/0, 3655/0, 3656/0, 3657/0, 3658/0, 3661/0, 3662/0, 3663/0, 3664/0, 3685/0, 3672/0, 3673/0, 3678/0, 3684/0, 3845/2, 3845/1, vse k.o. ..., vseh svojih stvari prosto in da je dolžan opustiti kakršnokoli poseganje v te nepremičnine, kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače pa zavrnilo. Tožencu je naložilo v plačilo 6.626,16 EUR stroškov postopka tožeče stranke.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Toženec je tisti, ki organizira in izjava programe v prostorih bivše tovarne A. in so ti prostori v njegovi dejanski oblasti. Po večinskem stališču sodne prakse se tožbeni zahtevki zaradi izselitve in izpraznitve ter izročitve v posest praviloma glasijo, da je tožena stranka dolžna izprazniti in izročiti tožeči stranki v neposredno posest določene objekte ali stanovanje, vseh oseb in stvari prosto. Odločitev o zavrnitvi zahtevka v delu, da je toženec dolžan prostore izročiti proste oseb, predstavlja odstop od sodne prakse. V motenjski pravdi je toženec zatrjeval, da je skupaj z drugimi organizatorji izključni posestnik prostorov. Torej je toženec kot posestnik ostalim uporabnikom omogočil uporabo prostorov, zato je dolžan poskrbeti tudi, da osebe, ki prihajajo v A. na koncerte in druge dogodke, ki jih organizira toženec, v bodoče ne bodo več prihajale tja. Treba je upoštevati, da sodišče v drugi pravdni zadevi Skupnosti začasnih uporabnikov in uporabnic prostorov tovarne A. ni priznalo lastnosti pravdne stranke. Zato s tožbo nikoli ne bodo mogli zajeti vseh uporabnikov prostorov bivše tovarne A. in ne bodo nikoli mogli doseči izpraznitve svojih nepremičnin. Do navedb oziroma dopisa policije, da ne razpolaga s podatki oseb, ki posegajo v lastninsko pravico tožeče stranke, se sodišče ni opredelilo. S tem je zagrešilo kršitev iz 22. člena Ustave RS. Ustavna pravica do enakega varstva pravic med drugih zagotavlja tudi, da mora sodišče v enakih primerih odločati enako, kar je v konkretnem primeru kršeno. Pravica do pravnega sredstva je lahko učinkovita le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, da omogoča presojo.

3. Zoper ugodilni del sodbe pa se prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje toženec. Višjemu sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Sodba je obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ugotavlja, da s strani toženca ni bil izkazan izrecen dogovor s tožečo stranko v zvezi z uporabo predmetnih nepremičnin, po drugi strani pa, da je bilo "govora o začasni uporabi" in zaključuje, da je bilo s spornim dogovorom ustanovljeno prekaristično razmerje, torej, da je dogovor bil. Poleg tega je tak zaključek v nasprotju s trditvami tožeče stranke, da je bilo glede (začasne) uporabe dogovorjeno že od vsega začetka, zato tudi dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno in sodišče ni moglo pravilno uporabiti materialnega prava. Zmotno sodišče ugotavlja tudi nesporna dejstva, saj ni res, da bi predvsem uporabljal prostor, imenovan Socialni center A., temveč je nepremičnino uporabljal izključno v tem delu. Zahtevek naj izprazni celotno nepremičnino je zato močno pretiran in bi ga moralo sodišče v pretežnem delu zavrniti. Naložilo bi mu lahko izpraznitev le tistih prostorov, ki jih zaseda. Tudi iz razloga, ker tožbeni zahtevek ni izvršljiv, mu sodišče ne bi smelo ugoditi. Nepremičnine namreč niso označene z identifikacijskim znakom, kot veleva 12. člen ZZK-1. Materialno pravno zmoten je zaključek, da gre za posodbeno pogodbo. Sklenitve posodbene pogodbe tožeča stranka ni zatrjevala. Trdila je, da je toženec nepremičnine uporabljal brez pravne podlage, zato je sodba v nasprotju s tožbenimi trditvami. Sodišče torej ne bi smelo uporabiti določila tretjega odstavka 583. člena OZ (Obligacijski zakonik). Tožeča stranka je tožencu in drugim "A." dovolila uporabo spornih nepremičnin, uporabniki pa so se s tem strinjali. To pomeni, da je bil med pravdnima strankama sklenjen pravni posel. Na tožeči stranki je trditveno in dokazno breme, da je sklenjen pravni posel prenehal, ker tega bremena ni zmogla, zahtevek ni utemeljen. Materialno pravno nepravilno je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na lastnino kot temeljno in z ustavo zagotovljeno pravico. Lastninska upravičenja in namen lastninske pravice lokalne skupnosti so različni od tistega, ki pripada zasebnikom. Toženec v prostorih izvaja dejavnost, ki je namenjena in skladna z namenom lastninskih upravičenj tožeče občine. Kot oseba, ki zadovoljuje socialne in kulturne potrebe občanov B., se lahko upre neustavnemu in nezakonitemu ravnanju tožeče stranke, ki nima upravičenj, kakršna gredo posameznikom. Namen 67. člena Ustave RS je, da morajo imeti koristi od lastnine lokalne skupnosti posamezniki, ki živijo oziroma so del lokalne skupnosti, ne pa lokalna skupnost kot taka. Z odločitvijo o vrnitvi nepremičnin tožeči stranki, je sodišče kršilo 67. člen Ustave RS, saj uporabniki nepremičnin udejanjajo z ustavo predpisano funkcijo in namen lastnine lokalne skupnosti. Svojo dejavnost izvršujejo v javnem interesu in v splošno korist. Iz gradbenega dovoljenja ni razvidno, da bodo novo zgrajeni objekti namenjeni funkcioniranju lokalne lastnine po 67. členu URS, tako da tožeča stranka tudi tega dokaznega bremena ni zmogla.

4. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe in pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe, razen glede zavrnilnega dela, ter predlaga, naj višje sodišče pritožbo zavrne.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantno dejansko stanje ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Večina za razsojo relevantnih dejstev ni spornih: tožeča stranka je lastnica 18 zemljiških parcel, na katerih stoji objekt bivše tovarne A., v katerem posamezniki, med njimi tudi toženec, organizirajo različne dejavnosti in prireditve, ki se jih udeležuje nedoločen krog ljudi, in sicer toženec v delu prostorov nekdanje tovarne A. imenovanem Socialni center A. organizira različne dejavnosti in pomoč za begunce, migrante, prosilce za azil, izbrisane (tečaji slovenščine in angleščine, izobraževanja, ki se nanašajo na film); tožeča stranka je že ves čas s tako uporabo objekta seznanjena, plačila za uporabo nikoli ni zahtevala in vse do pridobitve gradbenega dovoljenja za obnovo objekta takšnemu načinu uporabe ni nasprotovala. Nesporno je tudi, da je toženec skupaj s še nekaterimi organizatorji dejavnosti v prostorih bivše tovarne A., potem ko je tožeča stranka 6. 6. 2016 hotela začeti z obnovitvenimi deli na objektu, zoper njo vložil najprej predlog za izdajo začasne odredbe, nato pa tožbo zaradi motenja posesti, ki jo je obravnavalo Okrajno sodišče v Ljubljani in s sklepom IV P 1476/2016 z dne 30. 3. 2018 tožbenemu zahtevku ugodilo1.

7. Glede na navedena dejstva je sodišče prve stopnje razmerje med pravdnima strankama materialno pravno pravilno opredelilo kot prekaristično (tretji odstavek 583. člena OZ) in na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ugodilo tožbenemu zahtevku za vrnitev objekta in opustitev kakršnegakoli poseganja v nepremičnino (99. člen SPZ). Odločitev je utemeljilo z jasnimi in pravilnimi razlogi ter odgovorilo na vse relevantne navedbe pravdnih strank, zato se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

8. Prav ima pritožba, da je treba upoštevati konkretne okoliščine obravnavane zadeve in posebnosti tega spora. Ravno zato je neutemeljeno sicer nekonkretizirano sklicevanje pritožbe na sodno prakso. V bistvenem enake okoliščine je sodišče že obravnavalo in zavzelo enako stališče, kot v obravnavani zadevi2. Iz vsebine pritožbe je mogoče razbrati, da se sklicuje na tožbene zahtevke v pravdah za izpraznitev stanovanj ali drugih prostorov, ki jih uporablja omejen krog toženi stranki znanih oseb. V obravnavani zadevi pa prostore uporablja veliko število ne le tožeči stranki, temveč tudi tožencu nepoznanih oseb. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne izhaja, da bi bil toženec izključni posestnik prostorov bivše tovarne A., pač pa, da prostore uporablja več skupin ljudi, ne gre za strukturirano, vsaj relativno trajno in medsebojno povezano skupnost. Tožencu ni mogoče naložiti, da poskrbi za odstranitev oseb, ki niti njemu niso (vse) poznane in z njem niso (trajno) povezane v smislu, da bi jim lahko odrejal, kje se lahko zadržujejo in prebivajo. Tožencu zato tudi po prepričanju višjega sodišča ni mogoče naložiti, da poskrbi za odstranitev vseh oseb.

9. V okoliščinah konkretnega primera je tožeči stranki zagotovljeno sodno varstvo s tem, ko je sodišče ugodilo delu tožbenega zahtevka, da je toženec dolžan opustiti kakršnokoli poseganje v predmetne nepremičnine tožnice. S tem je tožencu prepovedano, da še naprej organizira v prostorih tožeče stranke dejavnosti, ki se jih udeležuje v naprej nedoločen oziroma neznan krog oseb, za dejanja katerih toženec ne more biti odgovoren.

10. Sodišča o zahtevkih, ki temeljijo na isti dejanski podlagi kot obravnavani, odločajo enako kot v tej zadevi. Očitek o odstopu od sodne prakse torej ni utemeljen. Ker gre za identične zadeve, se višje sodišče sklicuje tudi na razloge v sodbah I Cp 2473/2017 in II Cp 478/2018, ki ju je tožeča stranka že prejela in je torej z njimi seznanjena.

11. Ker je pravno varstvo, za katerega tožeča stranka meni, da bo doseženo le, če bo ugodeno zahtevku tudi v delu, da je toženec dolžan izročiti vseh oseb prosto nepremičnino, doseženo že z ugoditvijo zahtevku za dolžnost opustiti kakršnokoli poseganje v nepremičnine, navedbe o tem, da tožnici ni znano, katere osebe zasedajo prostore in nepriznanju pravdne sposobnosti Skupnosti začasnih uporabnikov in uporabnic, niso odločilne za razsojo.

12. Ko je obrazlagalo zavrnitev dela tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje sicer res zapisalo le, da za zahtevek za vrnitev nepremičnin prostih oseb ni podlage v zakonu in se zahtevek lahko nanaša le konkretno na toženca (točka 24 izpodbijane sodbe). Ker pa iz drugih delov sodbe izhaja za razsojo relevantno dejansko stanje in so obrazložena materialno pravna izhodišča, je odločitev mogoče preizkusiti.

13. V odločbi so razlogi o vseh odločilnih dejstvih in je tožeči stranki omogočeno izpodbijanje ugotovitev in stališč prvostopenjskega sodišča. Očitek o zagrešeni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in o kršitvi ustavne pravice iz enakega varstva pravic iz 22. člena URS nista utemeljena.

O pritožbi toženca

14. Tožeča stranka že od začetka postopka trdi, da je uporabnikom bivše tovarne A. uporabo prostorov dovolila le začasno in so oni s tem soglašali. Te trditve je tudi dokazala, in sicer z izpovedbo prič J. B., U. G., M. P., V. V. in zakonitega zastopnika Z. J. ter listinami: Pravila začasne uporabe prostorov bivše tovarne A. z dne 3. 4. 2007, skupno izjavo o odprtju A. za javnost z dne 31. 3. 2006 in dopisom o začasnih uporabnikih tožeči stranki z dne 22. 6. 2007. Toženec s svojo izpovedbo in izpovedbami prič, katerih zaslišanje je predlagal, trditev tožeče stranke o soglašanju le z začasno uporabo prostorov, ni uspel ovreči. O tem, da je šlo za brezplačno uporabo prostorov, med pravdnima strankama ni bilo spora.

15. Ob takem dejanskem stanju je materialno pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za prekarij. Ni treba, da bi bila preklicnost uporabe izrecno dogovorjena, temveč zadošča, da izhaja iz okoliščin primera3. Da bi bil dogovorjen rok, ki bi kazal na dogovor o rabi prostorov tožeče stranke za točno določen čas, nihče ne zatrjuje. Da bi bil sklenjen dogovor o nepreklicni uporabi, pa toženec ni dokazal. Če čas trajanja brezplačne uporabe stvari ni vnaprej določen, pa lahko lastnik stvari stvar zahteva nazaj kadarkoli hoče (tretji odstavek 583. člena OZ).

16. Materialno pravo mora sodišče poznati, vezano je le na dejanske trditve pravdnih strank in ponujeno dokazno podlago. Sodišče prve stopnje trditvene podlage ni preseglo, pač pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno zaključilo, da iz konkludentnih dejanj izhaja soglasje volj, torej dogovor pravdnih strank, da lahko toženec (in drugi uporabniki) brezplačno do preklica uporablja prostore tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je to jasno obrazložilo, pritožba pa v zvezi z uveljavljanjem kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ugotovitve iztrga iz konteksta in na ta način skuša prikazati prostislovnost v obrazložitvi, ki je dejansko ni.

17. Ob takem s konkludentnimi ravnanji strank izraženem dogovoru, ni na tožeči stranki dokazno breme za prenehanje dogovora. V skladu z materialnim pravom, tretjim odstavkom 583. člena OZ, ima tožeča stranka pravico kadarkoli zahtevati izročitev svojih nepremičnin v posest.

18. Tudi nesporna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno. Res je toženec navedel, da deluje v delu nepremičnine, ki se imenuje Socialni center A., tožeča stranka pa temu ni oporekala. Vendar pa je treba upoštevati, da gre za veliko zgradbo, ki se razprostira na 18 zemljiških parcelah in jasno je, da mora toženec do prostorov, kjer deluje, priti tudi po drugih delih zgradbe. Zgradba je enovita, zato je pri obravnavanju zahtevka zaradi varstva lastninske pravice ni mogoče drobiti na katastrsko in zemljiško knjižno neobstoječe dele. Tudi v motenjski pravdi, ki jo je vložil (tudi) toženec, je zoper tožečo stranko nastopal kot eden izmed neposrednih posestnikov celotne zgradbe bivše tovarne A. Glede na okoliščine konkretnega primera je tožeča stranka ustrezno oblikovala tožbeni zahtevek in ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, ko je tožencu naložilo izpraznitev in prepoved nadaljnjega uporabljanja celotne nepremičnine. Tožeča stranka je v tožbi naštela vse parcele območja bivše tovarne A., ter navedla, da toženec nepremičnine na območju nekdanje tovarne A. na naslovu C. zaseda brez pravne podlage. V odgovoru na tožbo je tudi tožena stranka ves čas govorila le o uporabi nepremičnine in uporabi prostorov bivše tovarne A., v bistvenem enako pa tudi v prvi pripravljalni vlogi, kjer je v točki 8. le je omenila, da se ukvarja z ljudmi v posebnem prostoru, imenovanem Socialni center A. Tega zapisa nikakor ni mogoče razumeti kot ugovor, da ne uporablja prostorov, ki so predmet tožbenega zahtevka. Vsebinsko gre predvsem za pojasnilo, kaj toženec počne. Le omenjeno je, da svojo dejavnost opravlja v določenih prostorih. Ugovora v smeri, da drugih delov nepremičnin nikoli ne uporablja, toženec ni podal. Zato toženčev očitek sodišču o zmotnem zapisu, da uporablja „predvsem“ prostore Socialnega centra A., ni utemeljen.

19. Ne le, da toženec po naravi stvari ne more biti uspešen s pritožbo v delu, ko zatrjuje, da tožbeni zahtevek ni izvršljiv, saj za to nima pravnega interesa. Očitek tudi ni utemeljen. V izreku sodbe so nepremičnine ustrezno označene z navedbo katastrske občine in parcelnih številk. Iz navedb toženca samega izhaja, da mu je povsem jasno za katere prostore v naravi gre, torej ve, kaj mora izprazniti. Nepremičnino je treba z identifikacijskim znakom (ID znak) označiti v zahtevkih, ki se nanašajo na vpise v zemljiško knjigo, ne pa tudi pri zahtevku za prepoved vznemirjanja lastninske pravice.

20. Pritožnik ponavlja stališča, ki jih je podal že tekom postopka na prvi stopnji glede omejevanja lastninske pravice tožeče stranke, ki je lokalna skupnost. Že sodišče prve stopnje je v točkah 19. do 21. obširno, jasno in pravilno odgovorilo na ta stališča. Pritožbeno sodišče tega ne bo ponavljalo, saj je prvo sodišče uresničevanje lastninske pravice lokalne skupnosti obravnavalo tudi z vidika 67. člena Ustave RS. Dodaja le, da zagotavljanje gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine lokalne skupnosti ni v pristojnosti posameznikov in njihovih združenj. Pristojnosti na tem področju se skladno z Ustavo urejene v zakonih (Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti, Zakon o lokalni samoupravi - ZLS). Skladno s 7. členom ZLS imajo občine pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsem vrstami premoženja. Omejitev, za katere se zavzema pritožba, zakoni ne določajo.

Odločitev višjega sodišča

21. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, ne postopek ne izpodbijana sodba pa tudi nista obremenjena z uradoma upoštevnimi kršitvami, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, je višje sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

22. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosita jih na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP vsaka stranka svoje. Stroške za sestavo in vložitev pritožbe zato, ker s pritožbama nista uspeli, tožeča stranka pa stroške odgovora na pritožbo tožene stranke zato, ker je v njem le ponavljala že predhodno izražena stališča.

-------------------------------
1 Odločitev še ni pravnomočna.
2 Gl. sodbi VSL I Cp 2473/2017 in II Cp 478/2018.
3 Gl. komentar dr. A. Vrenčurja k 26. členu v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 168.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 579, 583, 583/3
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 92, 99
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 67
Zakon o lokalni samoupravi (1993) - ZLS - člen 7
Datum zadnje spremembe:
25.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyNjA5