<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1379/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.1379.2016

Evidenčna številka:VSL0060348
Datum odločbe:21.09.2016
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Katarina Marolt Kuret (poroč.), Polona Marjetič Zemljič
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:varstvo lastninske pravice - vrnitveni zahtevek - rei vindicatio - reivindikacijska tožba - lastninska pravica na kletnem prostoru - nevzpostavljena etažna lastnina

Jedro

Tožnica bi morala za uspeh v pravdi zatrjevati in izkazati, da sporni kletni prostor predstavlja posamezni del zgradbe, na katerem je bila vzpostavljena dejanska etažna lastnina, in da je prav na omenjenem prostoru pridobila lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica zadnje shrambe v vrsti na levi strani od vhoda v kletni prostor, v izmeri 6 m2, v kletni etaži zgradbe na P. 1 v ..., kar sta toženca dolžna priznati, opustiti posest na tej shrambi in ji jo izročiti. Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencema povrniti 224,72 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je zanemarilo dejstvo, da toženka zaseda klet, ki je predmet tega pravdnega postopka. Sodba ne povzema izpovedbe toženca in je dokazno ne oceni. Toženec je priznal, da je sprva uporabljal povsem drugo klet. Po nakupu kletnega prostora s strani družbe L., d. o. o., ki je bilo preurajeno v stanovanje, je ostal brez svoje kleti. Toženec si je nezakonito prilastil klet tožnice, kar je potrdila tudi M. Ž. Na podlagi logičnega sklepanja je mogoče zaključiti, da je bil prav kletni prostor, ki je predmet te pravde, predmet nakupa tožnice s kupoprodajno pogodbo s 3. 11. 2005. Tožnica je prerekala navedbe tožencev, da sta zasedla prazen kletni prostor št. 7. Identični in konsistentni sta izpovedbi prič V. in D. glede lege kleti. Priča D. je sicer pričela z opisom iz bolj oddaljenega izhodišča, zato je opisala tudi pot po zunanjem hodniku, lega kleti pa je v skladu z izvedenimi dokazi in ista. Zmoten je zaključek, da naj bi bil predmet nakupa tožeče in tožene stranke v skladu s pogodbo o prodaji nepremičnin ista kletna shramba. To je konsistentno le na strani tožnice, ko je ista kletna shramba prehajala v last in posest s pogodbami. Drugače je bilo na toženi strani, ki je kleti menjavala. Tožnica je 20. 10. 2006 opazila, da je tožena stranka odstranila njeno ključavnico, umaknila premične stvari in začela klet uporabljati. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo določil lastninskega prava in varstva lastninske pravice.

3. Na pritožbo sta odgovorila toženca in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za uspeh z vindikacijsko tožbo mora tožnik dokazati, da ima na stvari, katere izročitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca (92. člen SPZ). Tožnica zatrjuje, da je lastninsko pravico pridobila na izveden način, in sicer s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno 3. 11. 2005 s takratnim prodajalcem A., d. o. o. Vendar niti iz omenjene pogodbe niti iz predhodne verige pogodb ne izhaja, kateri kletni prostor je predmet prenosa lastninske pravice, znana je zgolj njegova kvadratura, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz prodajne pogodbe je nadalje razvidno, da etažna lastnina na zgradbi še ni vzpostavljena, saj je predmet prenosa zgolj solastniški delež 7/100 nepremičnin parc. št. 43 in 44, k. o. X. Tožnica bi morala za uspeh v pravdi zatrjevati in izkazati, da sporni kletni prostor predstavlja posamezni del zgradbe, na katerem je bila vzpostavljena dejanska etažna lastnina, in da je prav na omenjenem prostoru pridobila lastninsko pravico. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, da tega dokaznega bremena ni zmogla.

6. Zmoten je pritožbeni očitek, da sodišče ni povzelo in delno ocenilo izpovedi prvega toženca. V 6. točki obrazložitve sodbe je namreč sodišče sledilo tožencu, da je v letu 2006 zaradi zasedenosti prvotne kleti pričel z uporabo kleti, ki jo v tem postopku zahteva tožnica. Toda omenjeno ne potrjuje, da je ta prostor tisti, na katerem je tožnica pridobila lastninsko pravico preko verige pravnih prednikov. Tožnica s pritožbenimi trditvami, da sta izpovedi prič V. in D. glede prenosa kleti istovetni, saj je D. lego kleti opisovala z bolj oddaljenega izhodišča, ne more izpodbiti prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje iz 9. točke sodbe. Ta je bila namreč napravljena po primerjavi izpovedb obeh prič, upoštevajoč kvadraturo kleti in njeno lego, tudi v povezavi s prenovo in prostori v zgornjem nadstropju. Ker tožnica torej ni izkazala lastninske pravice na sporni kleti, na kateri je vknjižena kot solastnica, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da bodo morali stanovalci razdružitev solastnine doseči v nepravdnem postopku.

7. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.


Zveza:

SPZ člen 92.
Datum zadnje spremembe:
25.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwMjI0