<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2795/2014
ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.2795.2014

Evidenčna številka:VSL0082931
Datum odločbe:14.01.2015
Senat, sodnik posameznik:Dušan Barič (preds.), Alenka Kobal Velkavrh (poroč.), Bojan Breznik
Področje:STVARNO PRAVO - ODZ - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:varstvo lastninske pravice - varstvo solastnika - vrnitveni zahtevek - upravljanje s stvarjo - prekarij - preklic prekarija - uporaba nepremičnine brez pravnega naslova - vrnitev stvari

Jedro

Bistvena značilnost prekarija je brezplačna prepustitev rabe tuje stvari, uporaba tuje stvari pa je dovoljena do preklica oziroma trajna uporaba ni določena. Ker je tožeča stranka najkasneje z vložitvijo tožbe med pravdnima strankama sklenjeni dogovor, da v stanovanjski hiši prebiva tožena stranka, preklicala, je prekaristično razmerje med njima prenehalo, in tožena stranka uporablja nepremičnino tožeče stranke brez veljavnega pravnega naslova.

Bistvo vrnitvenega zahtevka lastnika stvari je, da na stvari lastnik prevzame posest in s tem pridobi pravico uporabe nepremičnine. Po prenehanju prekarističnega razmerja je zato tožena stranka dolžna opustiti dejansko oblast nad stvarjo, to pa stori s tem, da izprazni sporno nepremičnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 60 dni izprazniti nepremičnino, stoječo na parc. št. 1184/2 k.o. X, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu Z., ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.092,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Zmotno in nepopolno je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje, da naj bi tožena stranka predmetno nepremičnino uporabljala brezplačno in da naj bi šlo posledično v konkretni zadevi za prekaristično razmerje. Med pravdnima strankama ni bilo prerekano dejstvo, da tožeča stranka najmanj od izselitve iz predmetne nepremičnine ne prispeva ničesar za redno in izredno vzdrževanje predmetne nepremičnine ter za pokrivanje tekočih stroškov, ki odpadejo na predmetno nepremičnino, kar bi, kot solastnica oziroma izključna lastnica, morala prispevati. Lastninska pravica namreč ne obsega zgolj pravic, temveč tudi obveznosti, ki med drugim vključujejo vzdrževanje in skrb za predmetno nepremičnino, zlasti tudi s stroškovnega vidika. Zmoten je zato zaključek sodišča, da tožena stranka za bivanje v predmetni nepremičnini tožeči stranki ne plačuje nikakršnega nadomestila oziroma, da ne gre za najemno razmerje. Ni namreč nujno, da je plačilo najemnine v denarju, ampak je lahko dogovorjena tudi drugačna izpolnitev, ki zagotavlja pravno naravo odplačnosti. Zmoten je tudi zaključek prvega sodišča, da morebitna rešitev predhodnega vprašanja v prid tožene stranke in sicer ugotovitev ničnosti pogodbe o preužitku z dne 2. 4. 2010 in posledično vzpostavitev solastniškega deleža M. P. do 4/6, na odločitev sodišča v tej zadevi ne bi mogla vplivati. Na podlagi vzpostavitve solastniškega deleža M. P. do 4/6 bi slednja postala večinska solastnica predmetne nepremičnine in bi lahko predlagala delitev solastnine ali pa bi svoj solastninski delež dala v last toženi stranki. Sodišče je tudi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko ni izvedlo vseh s strani tožene stranke predlaganih dokazov, zlasti glede opravilne nesposobnosti M. P. in posledično ničnosti pogodbe o preužitku. Navedba in izpovedba tožene stranke, da dogovor o priznanju solastninske pravice v zemljiški knjigi ni bil realiziran iz stroškovnih razlogov, ne pomeni, da volja tožeče stranke ni bila jasno izražena, kot to zmotno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Voljo tožeče stranke o priznanju solastninske pravice toženi stranki bi lahko potrdile tudi predlagane priče, katerih zaslišanje je sodišče povsem neutemeljeno zavrnilo. Navedene priče so bile za zaslišanje predlagane tudi v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da je tožena stranka tista, ki upravlja in plačuje vse stroške iz naslova tekočega, rednega in izrednega vzdrževanja predmetne nepremičnine, s čimer bi se potrdilo tudi dejstvo, da na strani tožene stranke ne gre za brezplačno uporabo predmetne nepremičnine. Tožena stranka nadalje poudarja, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z odločilnimi dejstvi. Iz obrazložitve sodišča izhaja, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi določb 92. člena SPZ, torej na podlagi vrnitvenega zahtevka lastnika stvari, tožeča stranka pa v predmetni pravdi s tožbenim zahtevkom uveljavlja nekaj povsem drugega, in sicer izpraznitev stvari oziroma predmetne nepremičnine.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od v pritožbi zoper sodbo zatrjevane kršitve in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno ter je o tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje in glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

6. Pritožbeno sodišče se pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da pravna narava med pravdnima strankama sklenjenega dogovora v letu 1980, da v stanovanjski hiši prebiva tožena stranka, ustreza inštitutu prekarija v smislu pravnega pravila 974. člena ODZ, katerega bistvena značilnost je brezplačna prepustitev rabe tuje stvari, uporaba tuje stvari pa je dovoljena do preklica oziroma trajna uporaba ni določena. Pritožbeno zatrjevanje, da tožeča stranka ničesar ne prispeva k rednemu in izrednemu vzdrževanju ter k tekočim stroškom sporne nepremičnine, sklenjenemu dogovoru, da v stanovanjski hiši prebiva tožena stranka, še ne daje značaja najemne pogodbe kot odplačne prepustitve rabe stvari.

7. Ker je tožeča stranka skladno s tretjim odstavkom 583. člena OZ najkasneje z vložitvijo tožbe dne 19. 6. 2003 med pravdnima strankama sklenjeni dogovor preklicala, je prekaristično razmerje med njima prenehalo, in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka uporablja nepremičnino tožeče stranke brez veljavnega pravnega naslova.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka pravnega naslova za uporabo nepremičnine na podlagi drugega pogodbenega razmerja ni pridobila. Zgolj izjava tožeče stranke, da toženi stranki priznava solastninsko pravico, pa za pravno veljavno pridobitev lastninske pravice ne zadošča.

9. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da morebitna rešitev predhodnega vprašanja o ugotovitvi ničnosti pogodbe o preužitku in posledično ponovna vzpostavitev solastniškega deleža M. P. do 4/6 na odločitev sodišča v tej zadevi ne bi mogla vplivati. Pritožbena zatrjevanja, da bi na podlagi vzpostavitve solastninskega deleža do 4/6 M. P. lahko predlagala delitev solastnine ali bi svoj solastninski delež dala v last toženi stranki, pa so le hipotetične teze tožene stranke, ki v ugotovljenih dejstvih nimajo podlage. Sicer pa je, kot je pravilno že opozorilo sodišče prve stopnje, v skladu z določbo petega odstavka 67. člena SPZ za določitev načina rabe solastne stvari potrebno soglasje vseh solastnikov in ima tudi solastnik pravico do tožbe za varstvo (so)lastninske pravice na celi stvari ali delu stvari (100. čl. SPZ).

10. Bistvo vrnitvenega zahtevka lastnika stvari po 92. členu SPZ je, da na stvari lastnik prevzame posest in s tem pridobi pravico uporabe nepremičnine. Po prenehanju prekarističnega razmerja je zato tožena stranka dolžna opustiti dejansko oblast nad stvarjo, to pa stori s tem, da izprazni sporno nepremičnino.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

SPZ člen 67, 67/5, 92, 100. ODZ člen 974. OZ člen 583.
Datum zadnje spremembe:
30.09.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg0ODky