<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 876/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.876.2014

Evidenčna številka:VSL0079429
Datum odločbe:10.09.2014
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:vrnitveni zahtevek - zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba - pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - priposestvovanje - gradnja na tujem svetu - postavitev nadstreška - dobra vera - vindikacijski zahtevek

Jedro

Na podlagi določbe 25. člena ZTLR, ki ureja pridobitev lastninske pravice nedobrovernega graditelja, se lahko pridobi lastninska pravica le, če gre za nov gradbeni objekt oziroma del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto objekta.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek druge tožeče stranke zavrne ter v izreku o stroških postopka tako, da se izrek o stroških glasi: „ Tožena stranka je dolžna prvi tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.213,70 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno plačilo, do dneva njihovega plačila“.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank in toženo stranko zavezalo, da je dolžna odstraniti vse objekte, ki stojijo na nepremičnini parc. št. 240/6 k. o. X (ID ...), in nepremičnino izročiti prosto oseb in stvari v posest prvi tožeči stranki ( I. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna prvi tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.213,70 EUR in drugi tožeči stranki v znesku 1.397,25 EUR v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno plačilo do dneva njihovega plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec, brez navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožečih strank zavrne, ali tožbo zavrže oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču s stroškovno posledico. Navaja, da je prvostopno sodišče ugodilo zahtevku prvega tožnika na odstranitev objektov na nepremičnini, ne da bi zanj sploh navedlo pravno podlago za takšno odločitev. Materialnopravna podlaga za ugoditev temu zahtevku ni podana in ni obrazložena, zato sodbe ni moč preizkusiti. Poleg tega je sodišče ugodilo zahtevku prvega tožnika na vrnitev sporne nepremičnine, ne da bi navedlo jasen razlog, zakaj bi moral toženec nepremičnine vrniti prvemu tožniku, saj slednji teh nepremičnin nikoli ni imel v posesti in česa takega niti ne zatrjuje. Druga tožnica ni legitimirana za vložitev tožbe, ker ni lastnica sporne nepremičnine. Zmotna je tudi obrazložitev prvostopnega sodišča, da naj bi imeli tožeči stranki položaj enotnih sosopornikov in da naj bi se učinki pravdnih dejanj prvega tožnika raztezali tudi na drugo tožnico. Kakršenkoli finančni ali drugačni interes, ki naj bi obstajal v razmerju med tožečima strankama, druge tožnice ne more legitimirati za vložitev lastninske tožbe v situaciji, ko druga tožnica ni lastnica sporne nepremičnine. Pritožba opozarja, da prvi tožnik nima interesa na sporni nepremičnini in bi moralo sodišče tožbo zavreči. Za vsako tožbo je potrebno izkazati pravni interes. V konkretnem primeru pa prvi tožnik, ne samo da ni izkazal pravnega interesa za uveljavitev zahtevka iz tožbe, ob zaslišanju na naroku je navedel, da nima interesa na sporni parceli. Sporna nepremičnina ni bila predmet zakupne pogodbe, na katero se sklicujeta tožeči stranki. Zakupna pogodba s strani tožene stranke nikoli ni bila podpisana in sklenjena. Poleg tega predmet zakupne pogodbe ni nepremičnina parc. št. 240/6. Sodišče je v tem postopku sledilo izpovedbam oseb, ki v letu 1992 pri dogovoru med P. N. in tožencem sploh niso bile prisotne. Res je za prenos lastninske pravice potreben dogovor v pisni obliki, ki v konkretnem primeru zaradi nujnosti reševanja situacije in škode, ki je grozila nepremičnini toženca, ni bil sklenjen v predpisani obliki, a je bil dogovor v celoti realiziran, saj je toženec sporno nepremičnino, kot izključni lastnik, uporabljal vse od leta 1992 dalje. Sodišče bi moralo ugoditi njegovemu ugovoru, da je lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobil na podlagi priposestvovanja, saj je toženec sporno nepremičnino z zakonom predvideno priposestvovalno dobo desetih let ves čas uporabljal in jo imel v dobroverni, lastniški in izključni posesti. Nepravilna so sklepanja prvostopnega sodišča v smislu, da bi toženec preko sporne parcele dne 26.10.2001 sprožil postopek za ustanovitev nujne poti, saj tedaj sporna parcela kot takšna še ni obstajala. Stališče sodne prakse v zvezi z gradnjo na tujem ne predpostavlja, da bi moral graditelj v tej zvezi predložiti gradbeno dovoljenje. Slednjega niti ne more dobiti, ker ni lastnik nepremičnine na kateri gradi. Toženec je na prvem naroku z glavno obravnavo navedel, da je na sporni parceli zgradil novo stvar in sicer je zgradil nadstrešek v smeri 4,5 x 6 metrov, parcelo je tudi tlakoval in v tem smislu izvršil odkop zemlje globine 1 meter in nasul 30 m3 peska. Toženec je sodišče tudi opozoril, da občinski odlok občine X določa, da morajo biti stavbe od sosednjih zemljišč odmaknjene najmanj 4 metre, v konkretnem primeru pa je sporna parcela postavljena tik ob zid hiše toženca in slednji takoj, ko izstopi iz svoje hiše, stopi na tuje zemljišče. Ker mora imeti vsak objekt tudi svoj funkcionalni prostor, je že iz tega razloga tožbeni zahtevek na izpraznitev in vračilo nepremičnine neutemeljen.

3. Druga tožnica je na pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju.

6. Zmotno je pritožbeno stališče, da je potrebno izkazati pravni interes za vsako tožbo. Pravni interes je potrebno izkazati le pri ugotovitveni tožbi, medtem ko se pri dajatveni in oblikovalni tožbi domneva in ga ni potrebno posebej izkazovati.

7. Tožeči stranki v tej pravdi uveljavljata dva različna tožbena zahtevka. V prvem delu tožbenega zahtevka uveljavljata oziroma zahtevata odstranitev vseh objektov, ki stojijo na parc. št. 240/6 k. o. X, v nadaljevanju sporna nepremičnina. Gre za t.i. negatorno tožbo, katere pravna podlaga je podana v 99. členu Stvarnopravnega zakonika, SPZ, medtem ko z drugim delom tožbenega predloga zahtevata izročitev nepremičnine v posest prvemu tožniku. Gre za t.i. vindikacijski zahtevek, katerega pravna podlaga je v 92. členu SPZ. Za vrnitveni zahtevek mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katero vrnitev zahteva, lastninsko pravico ter da je stvar v dejanski oblasti toženca. Relevantno za odločitev v konkretni pravdni torej je, ali imata tožeči stranki lastninsko pravico ter ali ima toženec na predmetu lastninske pravice dejansko oblast. Če sta izpolnjena oba pogoja, je zahtevek utemeljen, razen če nima toženec kakšnega drugega naslova, na katerem utemeljuje pravico do posesti (93. člen SPZ). Negatorno tožbo po 99. členu SPZ pa je mogoče naperiti proti tistemu, ki je protipravno vznemirjal lastnika.

8. Med pravdnimi strankami ni sporno, da je prvi tožnik zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine ter, da je sporna nepremičnina v posesti toženca.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da aktivna legitimacija druge toženke ni podana, saj ni lastnica sporne nepremičnine, in na navedeno ne vpliva dejstvo, da ima interes, da prvi tožnik v pravdi zmaga.

10. Toženec se je branil z ugovorom, da je lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobil na podlagi ustno sklenjene kupoprodajne pogodbe ter originalno, na podlagi priposestvovanja in gradnje na tujem svetu.

11. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji (obstoj veljavnega zavezovalnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, 2. odsvojitelj mora imeti razpolagalno sposobnost, 3. obstoj razpolagalnega pravnega posla, 4. izpolnjeni morajo biti drugi z zakonom določi pogoji. Dodaten zakonski pogoj za pridobitev lastninske pravice je vpis v zemljiško knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR in 40. in 49. člen SPZ). Navedenih pogojev toženec ni izkazal.

12. Pritožbeno sodišče sledi tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je skladna z 8. členom ZPP, da med tožencem in pravnim prednikom druge tožnice P. N. kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena. Sodišče je opravilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi, katera dejstva šteje za dokazana, upoštevalo tudi uspeh celotnega dokaznega postopka. Dokazna ocena je logična in življenjsko povsem prepričljiva. Pritožbeno sodišče jo zato v celoti sprejema in se nanjo tudi sklicuje. Sicer pa so tako toženec, kot tudi priči Z. K. in H. L., na kateri se pritožnik v pritožbi izrecno sklicuje, izpovedali, da je pokojni P. N. tožencu obljubil, da mu bo dal vrt v izmeri 100 m2. Obljuba za sklenitev zavezovalnega pravnega posla pa še ne predstavlja dejstva, da je do sklenitve takega pravnega posla tudi prišlo.

13. Nadalje je toženec ugovarjal, da je lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobil na podlagi priposestvovanja. Po četrtem odstavku 28. člena ZTLR pridobi dobroverni posestnik nepremične stvari, na katere ima nekdo drug lastninsko pravico, lastninsko pravico na tej stvari s priposestvovanjem po preteku 20 let. Za priposestvovanje se zahteva dobra vera priposestvovalca in nedobroverni posestnik nikoli ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Kaj je dobra vera posestnika, je določeno v 72. členu ZTLR, ki v drugem odstavku pove, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Za dobro vero je značilno, da tisti, ki trdi, da je v dobri veri, ne sme vedeti ali ne more vedeti, da ni lastnik, saj se dobra vera nanaša na mišljenje glede njegove pravice. Zakaj toženec ni bil v dobri veri, je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo, pri čemer pritožbeno sodišče te razloge kot prepričljive, skladne in pravilne v celoti sprejema ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje in jih pritožbene navedbe v ničemer ne omajajo. Prvo sodišče je v četrti točki obrazložitve tudi lepo pojasnilo delitev prvotne parc. 240/1 k. o. X. Ker toženec ni bil dobroveren posestnik, ni mogel pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini s priposestvovanjem. Predvsem pa toženec ni mogel biti v dobri veri tudi iz razloga, ker ni razpolagal z veljavnim pravnim naslovom in je vedel, da v zemljiško knjigo ni vpisan in da se glede na to, da ni razpolagal z listino, ki bi bila sposobna za vknjižbo njegove lastninske pravice, v zemljiško knjigo tudi ne bi mogel vpisati kot lastnik, kar predstavlja pridobitni način za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla na nepremičnini, oziroma bi moral vedeti, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, da na podlagi obljube ni mogel pridobiti lastninske pravice na spornem delu zemljišča. Čeprav pravdni prednik druge tožnice od leta 1992 pa do leta 2004, kot to zatrjuje pritožnik v pritožbi, ni zahteval izročitve sporne nepremičnine, to še ne pomeni, da je podana pritožnikova dobra vera.

14. Tudi za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu je po določbi 24. čl.ZTLR potrebna dobrovernost graditelja. Na podlagi določbe 25. člena ZTLR, ki ureja pridobitev lastninske pravice nedobrovernega graditelja, se lahko pridobi lastninska pravica le, če gre za nov gradbeni objekt oziroma del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto objekta. Res je okoliščina, ali bi toženec moral pridobiti gradbeno dovoljenje v konkretnem primeru pravno nepomembna. Pravno pomembno pa je dejstvo, da postavitev nadstreška in položitev tlakovec ne predstavljata gradnje oziroma takšne gradnje, ki bi rezultirala v pridobitvi lastninske pravice sporne nepremičnine na originalni način z gradnjo na tujem zemljišču. V konkretnem primeru gre kvečjemu za vgrajevanje premičnih stvari v nepremičnino prvega tožnika, za katera pa veljajo pravila o spojitvi glavne stvari s postransko.

15. Toženec se sklicuje še na občinski odlok občine X, ki določa, da mora biti stavba odmaknjena od sosednjih zemljišč najmanj 4 metre, v konkretnem primeru pa naj bi bila sporna nepremičnina (parcela 240/6 k. o. X) postavljena tik ob zid hiše toženca in slednji takoj, ko izstopi iz svoje hiše, stopi na tuje zemljišče. Pritožbeno sodišče sicer pritožniku verjame, da nekonkretizirani občinski odlok občine X lahko določa, da morajo biti stavbe odmaknjene od sosednjih zemljišč najmanj 4 metre. To pa lahko pomeni le to, da toženčeva stavba stoji tik ob sosednjem zemljišču, čeprav bi morala biti od sosednjega zemljišča oddaljena najmanj štiri metre, in ne obratno, da je parcela prvega tožnika postavljena tik ob zid hiše toženca, kot to toženec navaja v pritožbi.

16. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugodilo tudi tožbenemu zahtevku druge tožnice, je sicer na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v delu, s katerim je ugodeno zahtevku druge tožnice spremenilo tako, da je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP zahtevek zavrnilo, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

17. Ker je bil tožbeni zahtevek druge tožnice zavrnjen, je bilo posledično potrebno spremeniti tudi sklep o stroških postopka. Druga tožnica je v pravdi propadla, zato nosi sama svoje stroške postopka. Ker z odločanjem o zahtevku druge tožnice niso nastali nobeni stroški postopka, pritožbeno sodišča v ta del stroškovnega izreka ni posegalo. Toženec mora sam nositi stroške pritožbenega postopka, saj z delom s pritožbe, s katerim je uspel, niso nastali nikakršni stroški postopka (3. odstavek 154. člena ZPP).


Zveza:

SPZ člen 92, 93, 99. ZTLR člen 24, 25, 28, 28/4, 33, 40, 49, 72. ZPP člen 8.
Datum zadnje spremembe:
31.03.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc2ODYw