<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep II Cp 2734/2013
ECLI:SI:VSLJ:2014:II.CP.2734.2013.1

Evidenčna številka:VSL0065440
Datum odločbe:15.01.2014
Senat, sodnik posameznik:Tanja Kumer (preds.), Tadeja Primožič (poroč.), Metoda Orehar Ivanc
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:tožba na izselitev in izpraznitev prostorov - dogovor o prepustitvi uporabe svoje stvari drugemu - prekarij - posodbena pogodba - vrnitev stvari - spremenjene okoliščine

Jedro

Za sklenitev pravnega posla, s katerim lastnik prepusti uporabo svoje stvari drugemu, velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij. Bistveno je torej, kakšna je bila dejanska vsebina dogovora o uporabi sporne nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. in III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v II. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala od tožencev izselitev in izpraznitev nepremičnine s parc. št. 568/14 k. o. X na naslovu D. Tudi v ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Tožencem je naložilo izselitev in izpraznitev vseh prostorov, z izjemo tistih v pritličju navedene nepremičnine; glede teh je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da pravdni stranki sami trpita svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata ustrezno spremembo sodbe, tožnica pa podrejeno tudi njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnica ponavlja, da ne ve ničesar o zatrjevanem dogovoru med prvo toženko in njenim očetom, zdaj pokojnim tožničinim možem, ki naj bi tožencem dovolil uporabo pritličja stanovanjske hiše. Sodišče ne bi smelo verjeti priči K. R., ker si je izmislila pogovor s tožnico, ki naj bi ji povedala, da naj bi bila preselitev prve toženke v novo hišo želja obeh staršev, torej tudi tožnice. Napačen je zaključek sodišča, da ima sporno razmerje značilnosti posodbe, saj takšno razmerje ne more trajati nedoločen čas, zato bi šlo lahko samo za prekarij. Tožnica ima kadarkoli pravico terjati izselitev tožencev, kar je tudi storila. Za povrh se toženci do tožnice nekorektno in grdo obnašajo. Tožnica je bila solastnica polovice hiše že ob vselitvi tožencev; ker z njo ni soglašala, se morebitni dogovor na tožnico ne more nanašati. Toženci ne plačujejo niti tekočih stroškov za komunalne storitve, kar jasno kaže na njihovo neverodostojnost.

4. Toženci očitajo sodišču, da je v sodbi nekritično in preskopo obrazložilo, kdaj so se vselili. Sodišče je spregledalo, da je bil namen njihovega bivanja določen, čas trajanja pa ne, zato smejo prostore uporabljati za stalno oziroma za nedoločen čas. Sodišče se ni opredelilo do trditve, da toženci, z izjemo tretje toženke, zgornjih prostorov ne uporabljajo. Tožnica torej od njih ne more zahtevati izselitve iz prostorov. Takšen zahtevek ni izvršljiv. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj uspeh pravdnih strank v postopku ni bil enak, poleg tega pa se toženci v pravdo niso spustili po svoji krivdi.

5. Tožničina pritožba ni utemeljena, pritožba tožencev pa je delno utemeljena.

O tožničini pritožbi:

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da sta se prva toženka in njen oče S. J. tožničin nekdanji mož, ustno dogovorila o bivanju prve toženke v novo zgrajeni hiši na D., kjer sta si prva dva toženca v pritličju hiše uredila svoje stanovanje in se s tretje toženko oktobra 1991 tja preselila. Sodišče je upravičeno podvomilo o tožničini trditvi, da o tem dogovoru ne ve ničesar. Tožnica in S. J. sta bila tedaj solastnika hiše (vsak do 1/2), v hišo sta se vselila hkrati s toženci (razen četrtega toženca, ki je bil rojen pozneje) in nato v njej bivala, S. J. o svoje smrti, tožnica pa do leta 2000, ko se je odselila. Glede na sorodstveno razmerje in sobivanje v isti hiši ni nič nenavadnega, če prva toženka in oče dogovora nista še zapisala. Brez pomena je tudi dejstvo, da prva toženka v zapuščinskem postopku po očetu ni uveljavljala nujnega deleža. Navsezadnje sta bili pravdni stranki do pred kratkim še v dobrih odnosih. Izpoved priče K. R., ki ji tožnica v pritožbi posebej nasprotuje, po navedenem niti ne more biti odločilna. Tožnica je z dogovorom med prvo toženko in S. J. očitno molče soglašala, sicer bi se bivanju v tožencev solastni hiši gotovo že prej uprla.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku še ugotovilo, da je bil namen sklenitve prej navedenega dogovora bivanje prve toženke z družino v treh prostorih pritličja hiše (kuhinji, kopalnici in spalnici), pri čemer plačilo za bivanje ni bilo dogovorjeno, prav tako pa ni bilo izrecnega dogovora glede trajanja uporabe nepremičnine. Upoštevaje sorodstveno razmerje in takratne dobre odnose med starši prve toženke ter prvo toženko in njeno družino, je prepričljiv zaključek izpodbijane sodbe, da prvi toženki bivanje z družino v hiši ni bilo dovoljeno zgolj do preklica, kot poskuša prikazati tožnica. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo bivanje vezano na osebo prve toženke, pa tožnica v pritožbi niti obrazloženo ne izpodbija.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je razmerju, ki je nastalo na podlagi obravnavanega ustnega dogovora, mogoče pripisati tako posamezne značilnosti služnosti stanovanja (vrsta in obseg uporabe, trajanje razmerja) kot značilnosti posodbene pogodbe (neodplačnost). Uporaba stvari z dovoljenjem lastnika nima nujno le značilnosti prekarija, kot meni tožnica v pritožbi. Za sklenitev pravnega posla, s katerim lastnik prepusti uporabo svoje stvari drugemu, namreč velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij. Bistveno je torej, kakšna je bila dejanska vsebina dogovora o uporabi sporne nepremičnine. Po navedenem sme prva toženka s svojimi družinskimi člani uporabljati pritlične prostore (kuhinjo, kopalnico in spalnico) do svoje smrti in neodplačno. To pomeni, da tožnica od tožencev neupravičeno terja izpraznitev navedenih prostorov v pritličju, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Če so odnosi med pravdnima strankama res tako skrhani, da dogovor o uporabi stanovanja ne ustreza več njenim pričakovanjem, bi tožnica kvečjemu smela predlagati njegovo razvezo ali spremembo zaradi spremenjenih okoliščin (ob pogojih iz 112. člena OZ), ne more pa zato zahtevati izselitve tožencev. Ker je izpodbijana sodba v tem delu v zadostni meri obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti, ni podana niti očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero meri tožničina pritožba. Sodišče druge stopnje je zato njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zavrnilnem delu potrdilo prvo sodbo.

O pritožbi tožencev:

9. Vprašanje, ki ga uvodoma načenja ta pritožba, kdaj so se toženci vselili, je bilo za odločitev o tožbenem zahtevku povsem nerelevantno. Odveč je zato posplošen pritožbeni očitek o domnevnih procesnih in materialnih kršitvah, ki naj bi jih v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva zagrešilo sodišče prve stopnje.

10. S ponovnim zaslišanjem tožnice in prvih dveh tožencev se je sodišče lahko dovolj zanesljivo prepričalo, da prej navedeni dogovor ni veljal tudi za uporabo preostalih prostorov hiše, niti potem, ko se je tožnica po smrti S. J. odselila iz hiše. Uporabo (ene) sobe v zgornjih prostorih je tožnica dovolila samo tretji toženki. Ker čas trajanja uporabe ni bil določen, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju tretjega odstavka 583. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tako nastalo razmerje pravilno opredelilo kot prekarij, torej dovoljenje za uporabo do preklica. Tožnica zato lahko kadar koli zahteva vrnitev in izročitev te sobe, medtem ko za uporabo preostalih prostorov v nadstropju toženci očitno nimajo pravnega naslova. V tem obsegu je mogoče pritrditi razlogom izpodbijane sodbe. Pač pa sodba nima jasnih razlogov o tem, katere prostore, če sploh, zasedajo posamezni toženci v zgornjem delu hiše. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do trditve, da zgornjih prostorov, razen tretje toženke, ne uporabljajo. S sodbo je mogoče naložiti izpraznitev in izselitev samo tistim tožencem, ki bodisi sami bodisi s svojimi stvarmi zasedajo sporne prostore.

11. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožencev ugodilo, saj je v navedenem obsegu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izpodbijano sodbo je na podlagi 355. člena ZPP v obsodilnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo navedeno pomanjkljivost lahko smotrneje in brez nesorazmernega posega v pravico pravdnih strank do pritožbe odpravilo v novem sojenju.

12. Sodišče prve stopnje bo tako moralo v ponovljenem postopku po zaslišanju strank, tudi tretje toženke in četrtega toženca, raziskati, kateri od tožencev zaseda zgornje prostore v sporni hiši in kateri so ti prostori. Svoje ugotovitve bo moralo nato ustrezno upoštevati v sodbenem izreku.

O stroških postopka:

13. Posledica delne razveljavitve sodbe je tudi razveljavitev odločitve o stroških prvostopenjskega postopka. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde. To velja tudi za stroške pritožbenega postopka, ki so nastali tožencem. O teh bo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 165. člena ZPP odločalo sodišče prve stopnje. Tožnica, ki je s pritožbo propadla, pa mora svoje stroške kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP).


Zveza:

OZ člen 112, 583, 583/3.
Datum zadnje spremembe:
13.03.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc2MTYz