<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep II Cp 2981/2015
ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.2981.2015

Evidenčna številka:VSL0053207
Datum odločbe:20.01.2016
Senat, sodnik posameznik:Anton Panjan (preds.), Milan Mlinar (poroč.), Nataša Ložina
Področje:STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:motenje posesti - posestno varstvo - motilno ravnanje - pravica do posesti - najemna pogodba - odpoved najemne pogodbe - prenos pogodbe - dokazovanje

Jedro

Za posestno varstvo je relevantno le posestno stanje pred očitanim motitvenim ravnanjem, ne pa tudi pravica do te posesti. Protipravnost toženčevega ravnanja, ko je odstranil sporna oglasna panoja, pa je sodišče prve stopnje obširno in prepričljivo utemeljilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod I. točko izreka naložilo toženi stranki, da v osmih dneh vzpostavi prejšnje stanje, in sicer tako, da na stavbi na naslovu ..., na desni strani v smeri vožnje proti centru Ljubljane namesti nazaj dva odstranjena enostranska oglasna panoja v lasti tožeče stranke, pod II. točko izreka je toženi stranki prepovedalo odstranjevanje oglasnih panojev ali kakršnokoli drugačno poseganje v posest tožeče stranke na teh oglasnih panojih, pod III. točko pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranke pravdne stroške v znesku 579,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sklep se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrne, podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovnimi posledicami. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožeča stranka pogodbe iz leta 2013, na podlagi katere naj bi oglasne površine prešle v posest tožeče stranke, ni predložila. Spregledalo je tudi določbo 122. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), skladno s katerim se dvostranska pogodba lahko prenese na tretjega le, če v to privoli druga stranka, to je tožena stranka v konkretnem primeru. Takšne privolitve tožena stranka nikoli ni dala, posledično čemur do prenos pogodbe na tožečo stranko ni prišlo. Najemna pogodba med A. in toženo stranko z dne 22. 3. 2006 je bila odpovedana 24. 2. 2014 in je bila odpoved tožeči stranki vročena 25. 2. 2014. Nakazila tožeče stranke tožencu v januarju in februarju 2015 torej ne morejo temeljiti na pogodbi z 22. 3. 2006. Tožena stranka se ni nikoli ukvarjala z vprašanjem, zakaj naj plačilo najemnine rešuje s tožečo stranko, ker je smatrala, da gre pri tožeči stranki za isti gospodarski subjekt ne glede na različna imena. Tožena stranka z odstranitvijo panojev tudi ni ravnala protipravno. Najemna pogodba je bila odpovedana 24. 2. 2014 in s tem dnem so prenehale vse pravice in obveznosti pogodbenih strank po najemni pogodbi z dne 23. 2. 2006. Od takrat dalje je A., ali po nepravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožeča stranka, posest na oglasnih deskah izvajala brez pravne in dejanske podlage. Pravico sama odstraniti panoja je imela tožena stranka v 7. členu najemne pogodbe, po določbi katere je bil po prenehanju pogodbe panoja dolžan odstraniti najemnik sam. Ker najemnik tega ni storil, ni dvoma, da je lahko oglasne površine odstranil toženec. Najemnik oziroma posestnik nima in ne more zahtevati pravnega varstva posesti, saj je kršil določila najemne pogodbe. Tožeča stranka je najemno pogodbo izvrševala v nasprotju s številnimi zakonsko določenimi načeli (ta kršena načela pritožba taksativno našteje) in zato ravnanja tožene stranke ni opredeliti za samovoljnega. Njeno ravnanje predstavlja ravnanje v okviru varstva zasebne lastnine z oporo v 15. in 33. členu Ustave RS. V primeru motilnega ravnanja, ki temelji na zakonu, zakon posestnega varstva ne predvideva (tretji odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Očitno je, da tožeča stranka s predmetnim zahtevkom posredno zahteva nadaljevanje najemnega razmerja in možnost nadaljnje uporabe oglasnih površin brez plačila najemnine, čeprav je najemna pogodba že odpovedana.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovnimi posledicami.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi vsebinsko bistveno ponavlja svoje navedbe iz odgovora na tožbo, torej navedbe, podane v postopku na prvi stopnji. Na vse te navedbe je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa odgovorilo, in vse te razloge pritožbeno sodišče sprejema, saj so materialnopravno pravilni in temeljijo na izvedenih dokazih. Tako je posest tožeče stranke, in s tem njena aktivna legitimacija v tej pravdi, na spornih panojih argumentirana in ugotovljena v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Iz pojasnjenega tudi sledi, da na samo posest na panojih vprašanje veljavnosti prenosa pogodbe po 122. členu OZ nima nobenega vpliva. Posamezna dejstva sodišče ugotavlja z različnimi dokazi in tako je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi tožničino posest na panojih. Zato je irelevantno, če v spisu ni pogodbe o prenosu najemne pogodbe na tožečo stranko iz leta 2013. Irelevantno za to pravdo je, kako je opredeliti nakazila tožeče stranke tožencu januarja in februarja 2015. Če jih je sodišče prve stopnje opredelilo kot plačila najemnine, je to očitno storilo zato, ker je bil namen nakazila na samih nakazilih tako tudi naveden (glej pregled prometa priloga A17). Nadalje je za odločitev o tožbenem zahtevku irelevantno, da je bila najemna pogodba odpovedana, tako da so za odločitev o pritožbi irelevantna vsa pritožbena razpravljanja v zvezi z odpovedjo najemne pogodbe z dne 24. 2. 2014. Naj pritožbeno sodišče ponovno izpostavi določbo prvega odstavka 33. člena SPZ, po kateri v motenjski pravdi sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upoštevajo pravice do posesti in dobrovernost posestnika. Povedano drugače, za posestno varstvo je relevantno le posestno stanje pred očitanim motitvenim ravnanjem, ne pa tudi pravica do te posesti. Protipravnost toženčevega ravnanja, ko je odstranil sporna oglasna panoja, je sodišče prve stopnje obširno in prepričljivo utemeljilo v 10., 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tem razlogom pritožbenemu sodišču ni nič dodajati, niti ne na pritožbene navedbe, da ravnanje tožene stranke ni bilo samovoljno, ker predstavlja varstvo zasebne lastnine, in da tožeča stranka v tej pravdi zasleduje protipravne cilje, ker so v njih tudi odgovori na ta del pritožbe.

6. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, medtem ko tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej ta njen strošek za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.


Zveza:

SPZ člen 33. OZ člen 122.
Datum zadnje spremembe:
29.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkxMzU1