<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Civilni oddelek

VSM sodba I Cp 1040/2014
ECLI:SI:VSMB:2015:I.CP.1040.2014

Evidenčna številka:VSM0022371
Datum odločbe:03.03.2015
Senat, sodnik posameznik:Vesna Rezar (preds.), mag. Igor Strnad (poroč.), Alenka
Zgubič
Področje:POGODBENO PRAVO
Institut:pogodba o poslovnem sodelovanju - vsebina pogodbe - pomanjkanje stvarne pasivne legitimacije - družba civilnega prava - delitev dobička - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - zmotna uporaba materialnega prava - sodba presenečenja

Jedro

Tožnikov tožbeni zahtevek je izpolnitveni in temelji na že omenjeni pogodbi (tožbeni zahtevek tožencev po nasprotni tožbi, s katerim sta zahtevala likvidacijo na temelju pogodbe z dne 7.6.1999 ustanovljene družbe civilnega prava H.G., je bil pravnomočno zavrnjen). Dobiček iz prejšnjih let so zmeraj izplačevale tiste družbe (in ne pogodbeniki kot fizične osebe), ki so v skladu s 3. čl. pogodbe, dobiček tudi ustvarile. Tudi če bi bile resnične navedbe tožnika, da je bila dobiček ustvarjen tudi v letih 2001 in 2002, zavezanec zanj ne bi bil toženec temveč tista izmed družb, v kateri je bil dobiček ustvarjen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni v prvem odst. izreka v tč. I ter tč. IV. tako, da v celoti glasi:

I.

„Tožbeni zahtevek, ki glasi: Toženec J.H. je dolžan plačati tožniku 109.291,50 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.7.2003 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, se zavrne.

IV.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove skupne pravdne stroške v znesku 15.897,06 €, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.“.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je prvotoženec dolžan plačati tožniku 109.291,50 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2003 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi in drugi odstavek točke I. izreka). V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, s katero je tožnik zahteval plačilo 1,123.710,31 USD, preračunano v EUR ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od specificiranih zneskov glavnice in zahtevanega preračuna ter povrnitev stroškov pravdnega postopka (točka II. izreka). Prav tako je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (točka III. izreka). Glede stroškov je odločilo, da jih pravdne stranke krijejo vsaka svoje (točka IV. izreka).

2. Zoper odločitev v točki I. izreka in posledično zoper stroškovno odločitev (točka IV. izreka) se pravočasno, po pooblaščencu pritožuje prvotoženec. Pritožba uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z obsodilnim izrekom sodbe, v kateri je sodišče razsodilo, da je prvotoženec dolžan plačati 109.291,50 USD, čeprav je tožnik zahteval plačilo v domači valuti, kot to izhaja iz pripravljalne vloge z dne 31. 7. 2007. Prav tako zahteva zakonske zamudne obresti od zneska v USD, čeprav je tožnik zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska v domači valuti. Na obveznosti v tuji valuti pa v skladu z določilom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) tečejo obresti, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge na vpogled. Sodišče ni pravilno uporabilo določila materialnega prava, ker ni uporabilo določb oziroma pravnih pravil Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ki se nanašajo na družbo civilnega prava. Če bi te določbe uporabilo, bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, saj pravna pravila ODZ in sodna praksa (II Ips 66/2003) ne dopuščajo neposrednega zahtevka za izplačilo dobička, temveč je potrebno razdeliti družbino premoženje, kar pa je predmet nepravdnega postopka. S tem v zvezi pa je sodišče tudi bistveno kršilo pravdni postopek, saj glede na obsežne navedbe prvotoženca, sodišče ni navedlo niti enega argumenta, zakaj ni uporabilo pravil ODZ o družbi civilnega prava. Sodišče je nadalje bistveno kršilo pravdni postopek, ker se ni opredelilo do ugovora prvotoženca, da se je tožnik s pogodbo zavezal zagotoviti bančno garancijo v višini 400.000,00 USD in da tega ni storil. Prvotoženec pa je izpostavil tudi ekonomske posledice te kršitve, saj je družbam v sistemu H.g. manjkal dodatni kapital in niso mogle pri dobaviteljih kupovati surovin, drugi odstavek 122. člena ZOR pa jasno določa ugovor neizpolnjene pogodbe. Ker je v konkretnem primeru tožnik nesporno kršil pogodbo in ker njegova izpolnitev ni več mogoča, ne mora zahtevati izplačila dobička. Izvedenec D. je nepravilno izračunal višino dolga in pritožba v posebni tabeli navaja posamezne postavke in zneske in s tem utemeljuje, da bi izvedenec moral priti do ugotovitev, da je stanje dolga - 35.489,56 USD, tako da je torej tožnik dolžan toženima strankama. Sodišče bi zato moralo, če bi pravilno ugotovilo dejansko stanje, tožbo v celoti zavrniti, ker terjatev ni izkazana. Dodatno pa izvedenec tudi ni upošteval reklamacije J.C., in sicer dodatni odliv v višini 37.084,04 USD, ki je listinsko dokumentiran. Vse to je prvotoženec izpostavil že v pripravljalnih vlogah, na zadnjem naroku za glavno obravnavo, dne 30. 6. 2014, pa predlagal neposredno zaslišanje izvedenca, in sicer v smeri razjasnitve zgoraj navedenih odlivov. Neposredno zaslišanje izvedenca je primarni način izvajanja dokazov in v konkretnem primeru je bilo takšno zaslišanje potrebno. Prvotoženec tudi ni bil prepozen s tem predlogom, saj ga je lahko podal neposredno šele potem, ko je ugotovil, da bo sodišče na obravnavi 30. 6. 2014 v celoti sledilo pomanjkljivemu izvedenskemu mnenju in obravnavo zaključilo. Ker je sodišče ta predlog nedopustno zavrnilo, je s tem bistveno kršilo pravdni postopek. Kar se tiče stroškov, pritožba izpostavlja, da je tožnik uspel samo s cca. 10% tožbenega zahtevka in bi posledično moral prvotožencu vrniti 90% stroškov postopka, ki so mu nastali. Z odločitvijo je sodišče kršilo drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvotoženec predlaga, da se pritožbi ugodi, in sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. Tožnik odgovora na pritožbo ni vložil.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Uvodoma sodišče druge stopnje navaja, da je postal pravnomočen del izreka v tč. II. sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je bil v celoti zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugotoženca. V pritožbenem postopku sta tako v razmerju le dve stranki, tožnik in prejšnji prvotoženec, sedaj označen kot toženec.

7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitev sodbe povzelo tudi navedbe tožnika in toženca. Nesporno med strankama je bilo, da je pravni temelj njunega pravnega razmerja pogodba o sodelovanju z dne 7.6.1999. Sodišče prve stopnje je tako, med drugimi, povzelo tudi navedbe toženca:“Vsi posli naj bi se realizirali preko družb H.L. d.o.o., H. K. B., O.C. Ltd., K.-F. d.o.o. in podružnic H.O.M. ter O.C.R. Po podpisu pogodbe pa sta se s tožnikom dogovorila, da bosta v okviru H.G. delovali še družbi C. Ltd in H.I. Ilc.......Vsi posli H.G. so bili realizirani preko družb tako, da ta nima lastnih prihodkov in tudi ne premoženja iz katerega bi se izplačal dobiček. Dobički so se tako vedno izplačevali iz premoženja družb O.C. in H.I. Ilc.“ (citirano iz tč. 2. obrazložitve).

„Tožnik v odgovoru na nasprotno tožbo navaja, da je bila pogodba v letu 1999 sklenjena med fizičnimi osebami in ni bil namen, da bi s to pogodbo ustanovili družbo civilnega prava v skladu z določili ODZ ali katerokoli družbo. Poleg tega pa poudarja, da sama vsebina pogodbe med strankami ni sporna, ampak so sporni izključno elementi na podlagi katerih temelji izračun terjatve tožnica do tožencev....Bistvo spora med pogodbenimi strankami je vsebina listin za leto 2001 in leto 2002.“ (citirano iz tč. 5. obrazložitve).

8. V tč. 17. obrazložitve sodišče prve stopnje povzema kot „nesporna dejstva“ nekatere določbe pogodbe z dne 7.6.1999. Sodišče druge stopnje natančneje citira vsebino nekaterih delov te pogodbe in sicer preambulo:

„Gospoda H.J. in B.L.G. poslovno sodelujeta že več kot 10 let in se dobro poznata. Kot poslovna partnerja svoje cilje uresničujeta v sistemih podjetij H. in K.-F.. V tem sistemu so naslednja podjetja(1): H.L. d.o.o.; H.K.B.; O.C. Ltd.; O.C.R.; H.O.M.; K.-F. d.o.o.“.

1. čl. pogodbe se glasi: „1. Predmet pogodbe - Predmet te pogodbe je način sodelovanje, odgovornosti in poslovno tveganje poslovnih partnerjev, uresničevanje profita in delitev med partnerji.“

3. čl. pogodbe se glasi:“Realizacija poslov in uresničevanje dohodka - Vsi skupni posli se morajo realizirati v preambuli navedenim podjetjem. Posamezni posli bodo realizirani v tistem podjetju, ki je za ta posel najbolj primerno glede na poslovne partnerje in kraj realizacije posla. V podjetju, ki realizira posamezen posel, se tudi realizira dohodek iz tega posla.....“.

V 4. čl. so določbe o obratnem kapitalu, v 5. pa določbe o delitvi dobička in poslovnega rizika.

Tudi sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo:“....Tako doseženi dobiček se je udeležencem izplačal iz tiste družbe, za katero so se skupaj odločili.“ (citirano iz tč. 19. obrazložitve).

9. V predmetnem pravdnem postopku je tožnik navajal, da zahteva izplačilo dobička za leti 2001 in 2002 in sicer zato, ker je menil, da je bil ustvarjen dobiček in ne izguba, kot bi naj sicer to zatrjevala in prikazovala preostala pogodbenika (prvotna oba toženca). Skliceval se je tudi, da je v skladu s pogodbo bil izveden prvi sestanek dne 22.2.2000, drugi 17.2.2001 in na teh sestankih je bil dosežen sporazum o višini in delitvi dobička, ki je bil tudi izplačan, nato pa so se začela nesoglasja in zato tožnik ni več podpisal zapisnikov z dne 8.5.2002 in 30.9.2002 (navedbe iz tožbe tožnika). Sodišče prve stopnje je oba zapisnika tudi dokazno ocenilo in povzema njuno vsebino (tč. 20. do vključno 22. obrazložitve). Iz zapisnika z dne 22.2.2000 izhaja:“.....da znaša dobiček, ki je predmet delitve za leto 1999, dosežen pa je bil v podjetju O.C. 490.536,98 USD in se deli tako.......“. Za zapisnik z dne 22.2.2000 pa:“....razviden nato dobiček, namenjen delitvi in dosežen v družbi H.I............Vsota priznanih zneskov se bo tožniku v višini 88.605,65 USD izplačala v letu 2001 iz računov H.I. in O.C. (tožnik je potrdil, da mu je ta znesek dejansko bil izplačan).......“.

10. Pravilna uporaba materialnega prava sodi v okvir uradnega preizkusa. Iz pritožbe toženca nedvoumno izhaja, da izpodbija obsodilno sodbo v celoti (obseg izpodbijanja). Pri tem tudi izrecno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, pri katerem izhaja iz pravne opredelitve pogodbe z dne 7.6.1999 (družba civilnega prava), za takšno družbo pa pravna pravila ODZ:“....ne dopuščajo neposrednega zahtevka za izplačilo dobička, temveč je potrebno razdeliti družbino premoženje, kar je predmet nepravdnega postopka.“. Pogodbe so nedvomno materialno pravo, kar pomeni, da se tudi nanje razteza uradni pritožbeni preizkus. V obravnavanem primeru se sodišču druge stopnje ni potrebno ukvarjati s problemi razmejevanja med dejanskimi in pravnimi elementi pogodbe,(2) ker glede sklepanja o neobstoju pasivne legitimacije toženca ni sporno dejansko stanje, na podlagi katerega se lahko sprejme (materialnopravni) zaključek, da toženec ni zavezan iz pogodbenega (materialnopravnega) razmerja. Nesporno dejansko stanje je torej:

- da se vsi posli realizirajo v podjetjih, ki so našteta v preambuli pogodbe (nesporen namen oz. vsebina pogodbe);

- da se v podjetju, ki realizira posamezen posel, realizira tudi dohodek iz tega posla (nesporen namen oz. vsebina pogodbe);

- da so pri vseh realiziranih poslih bila izplačila izvedena v skladu s to pogodbo tako, da je plačilo izvršila ena izmed družb, torej nikoli ni bil zavezanec za plačilo katere izmed pogodbenih strank, ki so bile nesporno fizične osebe (dokazna ocena zgoraj citiranih zapisnikov in nesporne navedbe strank);

- da v tej pravdi tožnik zahteva delitev dobička za leti 2001 in 2002, torej izpolnitev pogodbe (nesporne navedbe tožnika v tožbi). Te dejanske ugotovitve ne dopuščajo izreka obsodilne sodbe glede toženca, temveč zavrnilne. Iz povzetih dejstev (zatrjevanih in dokazanih 7.,212.,214. čl. ZPP) ne izhaja, da bi bil toženec zavezan iz materialnopravnega (pogodbenega ali katere druge pravne podlage, ki jo mora sodišče uporabiti po uradni dolžnosti) razmerja, torej tožnik napram tožencu nima materialne pravice (stvarna legitimacija). Tožnikov tožbeni zahtevek je izpolnitveni in temelji na že omenjeni pogodbi (tožbeni zahtevek tožencev po nasprotni tožbi, s katerim sta zahtevala likvidacijo na temelju pogodbe z dne 7.6.1999 ustanovljene družbe civilnege prava H.G., je bil pravnomočno zavrnjen). Dobiček iz prejšnjih let so zmeraj izplačevale tiste družbe (in ne pogodbeniki kot fizične osebe), ki so v skladu s 3. čl. pogodbe, dobiček tudi ustvarile. Tudi če bi bile resnične navedbe tožnika, da je bila dobiček ustvarjen tudi v letih 2001 in 2002, zavezanec zanj ne bi bil toženec temveč tista izmed družb, v kateri je bil dobiček ustvarjen.

11. Iz navedenih razlogov je postalo nepomembno, ali je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dobiček bil ustvarjen. To dejstvo je sodišče prve stopnje ugotavljalo z izvedencem finančne stroke, pri čemer je tudi slednji sodišče prve stopnje jasno opozoril (pri tem pa večkrat poudaril „da bo o tem odločalo sodišče“) v povedi:“Ta kratek diskurz, katerega namen ni podajanje pravnih klasifikacij izvedenca, naj bi opozoril na težave pri realizaciji tako oblikovanega tožbenega zahtevka, saj toženi stranki neposredno tožeči stranki ne dolgujeta ničesar.“ (citirano iz lit. št. 132). Opozorila izvedenca so se izkazala kot pravilna.

12. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je podana kršitev pravilne uporabe materialnega prava in da je iz tega razloga potrebno pritožbi ugoditi ter spremeniti odločitev sodišča prve stopnje tako, da se zavrne še preostali del tožbenega zahtevka, se razumljivo ni ukvarjalo s preostalimi pritožbenimi kršitvami (prvi odst. 360. čl. ZPP). Odločitev o spremembi je lahko sprejelo na pritožbeni seji, kajti napačna uporaba materialnega prava se nanaša na napako pri presoji, ali se na dejansko stanje navezuje izrečena pravna posledica (napaka pri preverjanju sklepčnosti) (peta alineja 358. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje ugotavlja tudi, da njegova odločitev za tožnika ne pomeni t.i. sodbe presenečenja oz., da bi s takšno odločitvijo bilo poseženo v tožnikovo pravico do izjave (3). Kot je bilo pojasnjeno, je sodišče druge stopnje sprejelo odločitev na dejanskem stanju, ki ni bilo sporno med tožencema; razen tega je celo izvedenec (kot prava nevešča stranka) prepoznal in izrecno tudi opozoril, da si pravdni stranki kot fizični osebi, medsebojno ne dolgujeta ničesar. Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da zagotovo ni izpolnjena procesna predpostavka iz citiranega člena, ki določa standard skrbnega ravnanja strank kot pogoj za aktivno ravnanje sodišča druge stopnje.

13. Zaradi pritožbenega uspeha in spremenjene sodbe sodišča prve stopnje, je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev. Tožnik, ki je v pravdi popolnoma propadel, mora povrniti tožencu njegove potrebne pravdne stroške (154. in 155. čl. ZPP). Kot takšne je sodišče druge stopnje priznalo vse priglašene (stroškovnik toženca z dne 24.4.2014) razen postavk, ki se nanašajo na drugotoženo stranko, glede katere je bil zahtevek že pravnomočno zavrnjen. Iz podatkov v spisu izhaja, da je od predujma v znesku 1.200,00 €, ki ga priglaša toženec, bilo izplačano 460,65 €, na računu pa je še saldo 739,35 €. Slednji znesek zatorej ni upoštevan kot stroške postopka, saj mora biti razlika tožencu vrnjena. Skupno je torej priznanih 18.850 točk oz. 8.652,15 €; s potnimi stroški 8.783,13 € ter DDV 10.715,41 € in stroški izvedenca končnih 11.176,06 €. Zaradi uspeha s pritožbo je toženec upravičen tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, ki znašajo skupno z DDV in sodno takso 4.721,00 €. Od s to sodbo prvič odmerjenih pravdnih stroškov v korist toženca, v znesku 15.897,06 €, tečejo tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, vendar šele po preteku 15 dnevnega roka, ki prične teči od vročitve te sodbe (313. čl. ZPP). Iz navedenega razloga tudi sodišče druge stopnje ni ločeno odločalo o stroških, nastalih v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje, temveč so vsi zajeti v enotni stroškovni odločitvi.

---.---

Op. št. (1) : Povzemajo se samo firme podjetij.

Op. št. (2) : Podrobneje Zobec J. v Ude L., in Galič A. (ur), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 333.

Op. št. (3) : Drugi odst. 351. čl. ZPP:“Če sodišče druge stopnje na seji ugotovi, da bi bilo za odločitev v sporu treba uporabiti pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal ter ob tem strankama ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati, sodišče druge stopnje s pisno vlogo stranki opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita v 15 dneh po vročitvi pisne vloge. Pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena tega zakona lahko ob tem navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze. Namesto pisnega poziva k pisni izjavi lahko sodišče druge stopnje stranki povabi na sejo.“.


Zveza:

ZPP člen 351, 351/2, 358, 358/5.
Datum zadnje spremembe:
15.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4MTM1