<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2577/2011
ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CP.2577.2011

Evidenčna številka:VSL0057819
Datum odločbe:31.08.2011
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:izvenzakonska skupnost

Jedro

Na tožniku je dokazno breme o obstoju izvenzakonske zveze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V drugem odločanju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank solastni del do ½ parc. št. 591/1 – dvorišče 342 m2, stanovanjska stavba 85 m2, vl. št. 4099 k.o. T. p., ki v naravi predstavlja levo polovico hiše na C. v L. in da znaša delež tožnika ½ ter zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v znesku 2.485,75 € z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. V pritožbi tožnik navaja, da je bila izpoved toženke, da ne obstaja izvenzakonska skupnost, neverodostojna, saj je toženka prihajala v nasprotja, njene izjave pa so tudi v nasprotju z izpovedjo prič. Način življenja pravdnih strank je že v času njene zakonske zveze močno odstopal od običajnega načina življenja, saj je bilo njuno partnerstvo sodobno in je toženka dopuščala, da je imel tožnik razmerje tudi z drugimi ženskami. Tožnik je izpovedal, da je imel od leta 1978 preko 200 ljubic in je toženka od sklenitve zakonske zveze 1980 vse to tolerirala. Številne priče so izpovedale, da sta pravdni stranki tudi po razvezi zakonske zveze živeli kot mož in žena, imeli sta skupno gospodinjstvo in tudi skupaj vodili lokal ter imeli tudi spolne odnose, saj se je 1990 rodil sin J. Toženka je tožniku v času, ko je bil v zaporu, pošiljala pisma in pakete. Sodišče ni upoštevalo izpovedi tožnika, da se je toženka razvezala zaradi uveljavljanja preživninske terjatve. Pogodba o razdružitvi solastnega premoženja z dne 27. 02. 1989 predstavlja simuliran pravni posel in nima nikakršnega pravnega učinka. Na to kaže tudi takratna izjava, ki sta jo pravdni stranki izstavili P. S. Nelogično je, da bi tožnik po razvezi zakonske zveze vlagal svoja sredstva v toženkino nepremičnino.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Življenjska skupnost partnerjev, kot eden izmed nujnih pogojev za obstoj izvenzakonske v smislu 12. člena ZZZDR, se po vsebini ne razlikuje od življenjske skupnosti, ki naj obstaja med zakoncema. Če namreč iz izvenzakonske skupnosti izhajajo po zakonu za partnerja pravne posledice zakonske zveze, potem mora veljati identiteta tudi glede življenjske skupnosti kot vsebinske podlage ene in druge zveze. Življenjska skupnost v izvenzakonski skupnosti pa ni le tista, v kateri moški in ženska zadovoljujeta svoje čustvene, spolne, moralno-etične (medsebojno spoštovanje, razumevanje, zaupanje, pomoč), gospodarske in druge življenjske potrebe, temveč mora imeti tudi določen zunanji izraz, kot na primer skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomsko skupnost partnerjev. Da gre za izvenzakonsko skupnost mora tisti, ki jo zatrjuje, dokazati vse zgoraj navedene elemente. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki razvezana zakonca (1989) in da sta si s sporazumom 27. 02. 1989 razdelila skupno premoženje in tudi uredila vsa premoženjskopravna razmerja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo oporo v izvedenih listinskih dokazih in oceni izpovedi pravdnih strank izhaja, da je tožnik kljub temu, da mu je bil izrečen izgon iz države, občasno bival v objektu, ki je po sporazumu pripadal toženki, da je bil do toženke nasilen, da je bil zaradi nasilja obsojen na zaporno kazen, da toženec ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do skupnih otrok, da je imel druge ženske (tožnik je izpovedal, da je imel preko 200 ljubic). Že na podlagi takih ugotovitev so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za izvenzakonsko skupnost, saj med pravdnima strankama ni šlo za čustveno navezanost, zaupanje in pomoč, tožnik je živel svoje razvratno življenje in bil tudi nasilen do toženke. Z nasprotnimi pritožbenimi trditvami tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in jo v celoti sprejema, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo navedlo, zakaj verjame toženki in jo, kot že omenjeno, v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. Že same trditve v pritožbi o tem, da je imel tožnik razmerja z drugimi ženskami, kažejo na to, da ni šlo za izvenzakonsko skupnost, niti v to ne morejo prepričati trditve o tem, da je toženka tožniku v zapor pošiljala pisma in pakete, zlasti, ker je to irelevantno, pa tudi sicer tožnik za to ni predložil nikakršnih dokazov. S trditvami, da predstavlja pogodba o razdružitvi skupnega premoženja z dne 27. 02. 1989 simuliran pravni posel, pa tožnik zatrjuje nova dejstva, kar v pritožbenem postopku ni dovoljeno in tega pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (prvi odstavek člena 337 ZPP).

6. Glede na navedeno je zato pritožbo tožnika potrebno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).


Zveza:

ZZZDR člen 12.
Datum zadnje spremembe:
10.01.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYxOTIy