<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 965/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.965.2018

Evidenčna številka:VSL00016901
Datum odločbe:21.11.2018
Senat, sodnik posameznik:Blanka Javorac Završek (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Brigita Markovič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:skupno premoženje bivših zakoncev - izvenzakonska skupnost - originalni način pridobitve lastninske pravice - tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine - stroški uporabe skupne stvari - zmotna uporaba materialnega prava - sodba presenečenja

Jedro

Ugotovitev, da nepremičnina sodi v skupno premoženje, ne utemeljuje tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Zemljiškoknjižno dovolilo lahko izstavi le lastnik nepremičnine, ki je (že) vpisan v zemljiški knjigi, sodišče pa sme toženi stranki v skladu s 311. členom ZPP naložiti, naj opravi določeno dejanje, le tedaj, če je zapadlo do konca glavne obravnave, ne pa tedaj, ko bo zapadlo, (če bo kdaj).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek: „Po pravnomočnosti vknjižbe tožene stranke v zemljiško knjigo, je tožena stranka dolžna tožeči stranki brezpogojno izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo solastninske pravice pri posameznem delu stavbe z ID znakom: 000, do ene polovice (½) od celote v korist in na ime A. A., v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, v nasprotnem primeru bo takšno listino nadomestila sodba.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v I., VI. in VIII. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Njuna zakonska zveza je trajala do leta 1979. Tožnik trdi, da sta se razvezala le zato, da je toženka lahko na razpisu pridobila solidarnostno stanovanje, a sta vse do leta 2004 živela kot mož in žena. V letu 1993 sta pridobila stanovanje, ki tako po tožnikovih trditvah sodi v skupno premoženje. Toženka trdi, da izvenzakonske skupnosti nikdar ni bilo, stanovanje pa je pridobila sama.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v izreku navedeno stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank (I. točka izreka), deleža pa sta enaka. Toženki je naložilo, da mora po pravnomočnosti vknjižbe v zemljiško knjigo tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, ki bo tožniku omogočila vpis solastninske pravice (II. točka izreka) in tožniku v 15 dneh plačati 2.551,92 EUR (VI. točka izreka). Drugačen in podredni tožbeni zahtevek tožnika je sodišče prve stopnje zavrnilo (III., IV. in VII. točka izreka). Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (VIII. točka izreka).

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe v I., II., VI. in VIII. točki izreka. Ker pritožnica ni vknjižena v zemljiško knjigo, meni, da tožnik za stvarnopravni zahtevek nima pravnega interesa, toženki pa obveznosti iz I. in II. točke izreka ni mogoče naložiti. Razlogi sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku za izstavitev listine so kontradiktorni in protispisni.

Pritožnica vztraja, da izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama ni obstajala in niza okoliščine, zaradi katerih meni, da bi moralo sodišče o tem verjeti njej, ne tožniku.

Toženka še meni, da tožniku ni dolžna plačati 2.551,92 EUR, saj tožnik, če je karkoli plačeval tretjim osebam, ni bil prikrajšan, toženka pa ni bila okoriščena.

Pritožnica očita še kršitev iz 14. in 15. točke, ker ni jasno, kaj predstavlja odločitev v VI. in VII. točki izreka; pa tudi zato, ker je sodišče prve stopnje hkrati delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, nato pa zavrnilo še podrednega.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Toženka v pritožbi uvodoma povsem jasno navaja, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v I, II., VI. in VIII. točki izreka. To je tudi del sodbe, za katerega izkazuje pritožbeni interes, saj je v preostalih delih odločeno o zavrnitvi zahtevkov (torej v pritožničino korist). S pritožbenimi navedbami in očitki, ki se nanašajo na neizpodbijane dele sodbe (za pritožbo zoper katere pritožnica niti nima pravnega interesa), se zato pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, saj iz pritožbe ni mogoče razbrati, kako bi lahko vplivali na pravilnost izpodbijanega dela sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je v 7. do 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno obrazložilo, zakaj je sprejelo trditve tožnika, da je bila razveza zakonske zveze pravdnih strank v letu 1979 zgolj formalna in zaključilo, da je vse do leta 2004 med pravdnima strankama obstajala izvenzakonska skupnost. Dokazna ocena izvedenih dokazov je skrbna in popolna, sledi metodološkim napotkom 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP); argumentirana je z razlogi, ki so preverljivi in racionalno sprejemljivi ter vsebinsko prepričljivi. Pritožnica ne izpodbija dokazne ocene, torej argumentov sodišča prve stopnje o odločilnih okoliščinah, ki so sodišče prepričale v to, da sta pravdni stranki tudi po razvezi zakonske zveze živeli kot mož in žena (dolgoletno skupno življenje v spornem stanovanju, skupno dopustovanje na Krku, toženkin nakup bivalne prikolice in avtomobila tožniku v letu 1993...) ter analize, kateri dokazi to potrjujejo (fotografije, izpoved toženkinega sina in prič M. M., F. L., M. H. ter M. R.). Z golim izpostavljanjem nekaterih okoliščin (ki jih sodišče prve stopnje niti ni spregledalo), dokazne ocene sodišča pove stopnje ne uspe izpodbiti. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze in na podlagi 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in premoženjskih razmerjih ( ZZZDR) predstavlja skupno premoženje pravdnih strank.

8. Dejstvo, da pritožnica ni vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica sporne nepremičnine, tožniku ne jemlje pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek, da stanovanje (kljub temu, da pravdni stranki nista vknjiženi v zemljiško knjigo) spada v njuno skupno premoženje. Tudi na utemeljenost tožbenega zahtevka ne vpliva. To velja še toliko bolj, ker iz trditev pravdnih strank ni mogoče sklepati, da stanovanja sploh nista kupila, da je bilo odtujeno ali da bi v zemljiško knjigo vpisana občina (ali kdo drug) lastninski pravici pravdnih strank kakorkoli nasprotoval(a). Ne glede na to pa takšna ugotovitev (torej, da stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank, deleža pa sta enaka) učinkuje med pravdnima strankama in ne izključuje uveljavljanja lastninske pravice tretjih.

9. Utemeljeno pa toženka izpostavlja, da ugotovitev, da nepremičnina sodi v skupno premoženje, ne utemeljuje tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Takšne listine toženka ni dolžan izstaviti, ker je tožnik (po ugotovitvah sodišča prve stopnje) stvarna upravičenja na nepremičnini pridobil na izviren način (drugačne podlage niti ni uveljavljal) in ne na podlagi pravnega posla, iz katerega bi izhajala taka obveznost toženke.1 Toženka pa dovolila tudi ne bi mogla izstaviti, saj v zemljiški knjigi ni vpisana kot lastnica nepremičnine. Zemljiškoknjižno dovolilo lahko izstavi le lastnik nepremičnine, ki je (že) vpisan v zemljiški knjigi, sodišče pa sme toženi stranki v skladu s 311. členom ZPP naložiti, naj opravi določeno dejanje, le tedaj, če je zapadlo do konca glavne obravnave, ne pa tedaj, ko bo zapadlo, (če bo kdaj).

10. Pravilna pa je odločitev, da je toženka dolžna tožniku povrniti sorazmerni del (½) stroškov, povezanih s spornim stanovanjem, ki jih je plačeval tožnik po prenehanju izvenzakonske skupnosti, uporabljali pa sta ga obe pravdni stranki. Ker so stroški nastali po razpadu izvenzakonske skupnosti, podlaga takšnega zahtevka sicer ne more biti v 3. odstavku 56. člena ZZZDR, a tudi pravilna uporaba materialnega prava privede do enake odločitve. V skladu z 2. odstavkom 72. člena Stvarnopravnega zakonika namreč skupni lastniki za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo, odgovarjajo solidarno. V skladu s 1. odstavkom 404. člena Obligacijskega zakonika, pa za solidarne dolžnike velja, da ima tisti, ki je izpolnil obveznost, pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj. Ugotovitev sodišča prve stopnje o višini obveznosti ter deležu, ki odpade na toženko, ta ne izpodbija.

11. Glede na opisano je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi zoper odločitev, vsebovano v II. točki izreka izpodbijane sodbe, in sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrnilo. V preostalem delu pa je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v I., VI. in VIII. točki izreka potrdilo, saj v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni. Uradni preizkus sodbe v izpodbijanem delu ni pokazal, da bi bila v postopku pred sodiščem prve stopnje storjena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., ali 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Uporaba ZZZDR v zvezi z zahtevkom za povrnitev plačanih stroškov, pa je zgolj navidezna zmotna uporaba materialnega prava, ki ne terja spremembe sodbe v postopku s pravnimi sredstvi, saj se pravilnost uporabe materialnega prava presoja glede na odločitev o utemeljenosti zahtevka2 (ta pa je, kot je bilo pojasnjeno v 10. točki obrazložitve zgoraj, pravilna). Presoja pritožbe zoper napačno argumentirano sodbo, ki je kljub temu materialnopravno pravilna, terja previdnost, saj ima takšna zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje lahko značilnosti sodbe presenečenja, ki pomeni kršitev strankine pravice do izjave.3 A v tej zadevi o tem ni mogoče govoriti. Dejanska podlaga spora (in uveljavljani zahtevek za ugotovitev skupne lastnine) nazorno kaže na pravno podlago, ki jo je treba uporabiti, in bi jo zato toženka (zastopana po odvetniku) ob potrebni skrbnosti mogla in morala predvideti.

12. Delna sprememba sodbe ni terjala spremembe odločitve o pravdnih stroških, uspeh tožnika je še zmeraj delen in tak, da utemeljuje odločitev da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (prvi del 2. odstavka 154. člena ZPP). Tudi pritožbeni uspeh je delen in ni tak, da bi terjal odstop od pravkar obrazložene odločitve.

-------------------------------
1 Prim. stališče v odločbi VS RS II Ips 624/2008.
2 Primerjaj Zobec, J. v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2009, stran 335.
3 Delo, navedeno pod 2. opombo, stran 439.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 51, 51/2, 56, 56/3
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 72, 72/2
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 404, 404/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 311, 351, 351/2
Datum zadnje spremembe:
21.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI0OTY5