VSM Sodba IV Kp 4066/2015

Jedro

Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, ker meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da pri obdolžencu ni podanega subjektivnega zakonskega znaka, to je direktnega naklepa za očitano mu kaznivo dejanje.

Izrek

I. Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 4066/2015 z dne 15.6.2018 pod točko I izreka obdolženega B.S. po 3. točki 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca Danijela Kmetca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 13.339,65 EUR napotilo na pravdo. Pod točko II izreka je zoper obdolženo pravno osebo R.C. d. o. o. iz razloga po 2. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, ki je obdolženi pravni osebi očitala storitev kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi s 1. in 3. točko 4. člena v zvezi s 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžene pravne osebe obremenjujejo poračun.

2. Zoper oprostilni del sodbe (pod točko I izreka) se je pritožila višja državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da obdolženega B.S. spozna za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 ter mu po 57. členu KZ-1 izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornik obdolženega B.S. je v skladu s 376. členom ZKP podal odgovor na pritožbo višje državne tožilke ter predlagal, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga s takimi dokazi, na osnovi katerih bi lahko obdolženca z vso gotovostjo spoznalo za krivega v izreku izpodbijane sodbe očitanega mu kaznivega dejanja. Zato ga je utemeljeno oprostilo obtožbe. Tako svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja višje državne tožilke, v katerih si prizadeva, predvsem za drugačno oceno izvedenih dokazov, ne morejo omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe.

6. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, ker meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da pri obdolžencu ni podanega subjektivnega zakonskega znaka, to je direktnega naklepa za očitano mu kaznivo dejanje. Pri tem pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo zagovoru obdolženca, ki se je skliceval na likvidnostne težave v družbi, ne pa izpovedbi oškodovanca, ki je povedal, da je družba imela delo. Iz mnenja izvedenke finančne stroke dr. E.T. izhaja, da je stanje na TRR družbe v posameznih dneh bilo takšno, da bi družba lahko poravnala obveznosti do oškodovanca, v kolikor ne bi poravnala obveznosti do svojih dobaviteljev. Pritožba izpostavlja še, da obdolženec oškodovancu posameznih plač ni niti obračunal, da je s tem zniževal odhodke družbe in umetno dosegel, da je družba izkazovala pozitiven poslovni izid. Obdolženec je želel ohraniti poslovanje družbe, tako da je zavestno izbiral katere obveznosti bo plačal in katerih ne.

7. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da obstaja dvom o tem, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil naklepno. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi pregleda finančnega poslovanja družbe R.C. d. o. o. (družba), katere direktor je bil obdolženec in mnenja izvedenke dr. E.T. z dne 28.4.2017, ki ga je dopolnila dne 22.11.2017 in dne 18.1.2018 ter njenega zaslišanja na glavni obravnavi dne 25.1.2018. Izvedenka je pri izdelavi mnenja vpogledala v uradno objavljene podatke o poslovanju družbe, izpiske iz TRR podjetja ter drugo listinsko dokumentacijo v spisu ter pojasnila, da je družba bila v obdobju od oktobra 2008 do decembra 2008 ter od aprila 2009 do septembra 2009, nelikvidna, ker denarna sredstva na računu podjetja niso zadoščala za sprotno plačilo zapadlih obveznosti, tako tudi ne za izplačila plač in prispevkov za oškodovanca D.K.. Izvedenka je v mnenju tudi pojasnila, da so prihodki družbe iz poslovanja v zadnjih treh letih precej upadli. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem utemeljeno sledilo tudi obdolžencu, ki je povedal, da je družbi skozi leta in predvsem v letu 2008 močno upadel promet, da so se znižale cene računalniške opreme in posledično marže ter da se je začel poslovni najem računalniške opreme (leasing računalniške opreme), ki so ga lahko izvajali le dobavitelji in ne njihova družba kot posrednik pri prodaji računalniške opreme. V posledici tega so izgubili velike naročnike (kot npr. T. d. o. o., C.O., ...), kar vse se je poznalo na prihodkih družbe, saj je bil dobiček v letih 2008 in 2009 minimalen, in sicer v letu 2008 985,00 EUR in v letu 2009 828,00 EUR. Zagovor obdolženca, da je bilo v obravnavanem obdobju v družbi občutno manj dela pa je nenazadnje potrdil tudi oškodovanec, zato je drugačno izvajanje pritožbe, da je dela bilo dovolj, neutemeljeno.

8. Izveden dokazni postopek je pokazal tudi, da se je obdolženec trudil družbo, ki jo je ustanovil 7.8.1990 in jo, kot je to potrdila tudi izvedenka, uspešno vodil vse do leta 2008, ohraniti pri življenju in pozitivnem finančnem poslovanju. V družbo je tako vložil tudi lastne prihranke v znesku 8.960,00 EUR, da je družba izkazovala pozitivno stanje na TRR in je lahko sodeloval na javnih razpisih, kjer bi lahko pridobil novo delo, s plačilom katerega bi lahko plačal tudi zaposlene delavce. Po mnenju izvedenke v posledici takšnega ravnanja obdolženca, TRR družbe ni bil nikoli blokiran dalj časa, v ta namen pa se niso sproti obračunavale in izplačevale niti plače zaposlenih, saj bi v nasprotnem primeru družba takoj imela izkazano izgubo v poslovanju, kar bi ji onemogočilo prijavo na javne razpise. Da se je obdolženec v obravnavanem obdobju dejansko prijavljal na javne razpise za pridobitev novih projektov, potrjujeta dva projekta N.Z. v vrednosti 42.997,62 EUR in Š.C. v vrednosti 50.047,20 EUR, za katera je bil prepričan, da jih bo družba dobila, a kasneje nista bila realizirana zaradi razlogov na strani naročnika.

9. V času, ko je v družbi vladala težka finančna situacija pa ni prezreti niti korektnega odnosa, ki ga je obdolženec imel do oškodovanca. V družbi sta bila namreč poleg oškodovanca zaposlena še obdolženčev sin P.S. in obdolženec kot direktor družbe. Obdolženec ni delal razlik med zaposlenimi glede izplačila plač in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer v kritičnem obdobju niti sebi ni plačeval prispevkov. Iz podatkov spisa pa je razvidno, da je v obravnavanem obdobju vsem trem (oškodovancu, P.S. in sebi) nakazoval akontacije plač, ki jih je označeval kot materialne stroške dela ter jim plače obračunaval in izplačeval za nazaj takrat, ko je bilo na TRR družbe dovolj sredstev za izplačilo vseh treh. Iz mnenja izvedenka tako izhaja, da je obdolženec oškodovancu v letu 2009 skupaj nakazal 1.666,36 EUR. Vse navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da se je obdolženec trudil kljub težki finančni situaciji oškodovancu izplačati dolgovano plačo in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato ni mogoče slediti izvajanjem pritožbe, da je dal obdolženec absolutno prednost le reševanju družbe, prav tako ne, da se je zavestno odločil, da bo na škodo delavca (oškodovanca) obdržal poslovanje družbe, oškodovanca pa postavil na zadnje mesto.

10. Pritožba se sklicuje na mnenje izvedenke in izpostavlja še, da bi družba lahko poravnala obveznosti do delavcev, če ne bi plačala obveznosti do svojih dobaviteljev. Vendar pri tem pritožba prezre, da tudi stanje na TRR družbe v obdobju pod obtožbo (od 18.11.2008 do januarja 2009 in od aprila 2009 do 18.10.2009) ni ves čas zadoščalo za izplačilo plač in drugih obveznosti do oškodovanca. Iz podatkov spisa in dopolnitve mnenja izvedenke z dne 18.1.2018 namreč izhaja prav nasprotno. Družba v letu 2008 na TRR ni imela dovolj sredstev za plačilo obveznosti, v letu 2009 pa je izvedenka ugotovila, da bi obdolženec plačo lahko izplačal 20.5.2009 ter 3.7.2009 do 6.7.2009, medtem ko v preostalih mesecih stanje na TRR tega ni dopuščalo. Pri tem pa ni prezreti še številnih izvršb, ki so jih zoper družbo sprožili tudi dobavitelji, ker jim družba zaradi finančnih težav, ni pravočasno poravnala obveznosti (priloge C4 do C9). V posledici izvršb je bilo v obravnavanem obdobju iz TRR družbe (avtomatsko) odtegnjenih 16.556,17 EUR (list. št. 176). Prav vse navedeno, kakor tudi izplačila plač oškodovancu glede na finančno zmožnost družbe ter korekten odnos obdolženca do oškodovanca, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izključuje obdolženčevo zavestno ravnanje in potrjuje, da je do neizplačila plač in drugih obveznosti oškodovancu prišlo zaradi objektivnih razlogov, ker družba ni imela dovolj sredstev za plačilo obveznosti in ne kot navaja pritožba zaradi zavestnega ravnanja obdolženca, z namenom, da bi nadaljeval poslovanje družbe.

11. Kot neutemeljena se izkaže pritožba tudi v delu, ko navaja, da je obdolženec oškodoval oškodovanca, ker mu je plače izplačal le takrat, ko jih je izplačal sebi in sinu, ker sta oba imela višji plači, kar naj bi po stališču pritožbe potrjevalo naklep obdolženca. Višina plače se določi v pogodbi o zaposlitvi in povsem običajno je, da direktor družbe in delavec nimata enako visoke plače. Ni pa jasno pritožbeno izvajanje, ki poskuša prepričati, da bi obdolženec lahko obveznosti plačal oškodovancu, ni pa pomembno, če jih plača tudi delavcu P.S., saj je po oceni pritožbenega sodišča obdolženec ravnal v skladu z delovnopravno zakonodajo, ko je vse tri pri izplačilu obveznosti iz delovnega razmerja, obravnaval enako. Neutemeljeno in v nasprotju s podatki spisa pa je tudi navajanje pritožbe, da je družba aktivno poslovala vse do leta 2012 ter da naj bi si v tem obdobju (od oktobra 2009 dalje) obdolženec in njegov sin izplačevala plače. Dokazni postopek je namreč pokazal, da se je obdolženec že v letu 2010 prijavil na Zavodu za zaposlovanje RS, kjer ni prejemal niti nadomestila plače, ker ni imel plačanih prispevkov.

12. Glede na navedeno je pritrditi zaključkom prvostopenjskega sodišča, da ni dokazov o naklepnem ravnanju obdolženca. Ker pritožba z ostalimi navedbami podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ne navaja pa nekih novih dokazov, ki bi kazali na krivdo obdolženca in bi utegnili omajati dokazno oceno prvostopnega sodišča, jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Po obrazloženem se pokaže, da je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe.

14. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo drugih kršitev zakona, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 96. člena ZKP in prvega odstavka 98. člena ZKP in je posledica oprostilne sodbe.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSC sklep II Kp 28936/2014
• VSM Sodba in sklep IV Kp 45439/2016
• VSM Sodba IV Kp 24441/2015