VDSS Sklep Pdp 337/2018

Jedro

V osmi alineji prvega ostavka 110. člena ZDR-1 je določen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za opredelitev nekaterih ravnanj, ki spadajo v širši pojem t. i. "zlorabe bolniškega staleža." V zvezi s pridobitnim delom v času odsotnosti z dela zaradi bolezni gre za prepoved, ki naj bi po eni strani preprečevala morebitno podaljševanje odsotnosti zaradi pridobitnega dela namesto predpisanega zdravljenja, po drugi strani pa naj bi preprečevala zlorabo take odsotnosti za opravljanje (drugega) pridobitnega dela. Vrhovno sodišče RS je v svoji praksi že sprejelo stališče, da zlorabe zadržanosti z dela zaradi nege otroka niso izvzete iz navedene določbe. Pri tem je treba upoštevati namen upravičene odsotnosti delavca, ki ima odobren bolniški stalež zaradi nege otroka.

Tožnik je priznal, da je bil v času bolniškega staleža na poslovnih sestankih, da je obiskal kraje, ki jih tožena stranka navaja v odpovedi, in da so v tem času stari starši skrbeli za otroka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ne gre za takšno kršitev, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker tožnik v bolniškem staležu ni bil zaradi lastne bolezni in torej z zapustitvijo kraja bivanja ni vplival na potek bolezni ter trajanje bolniškega staleža.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2016 nezakonita (I. točka izreka) in da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi v obdobju od 27. 5. 2016 do datuma sodne razveze, tj. 18. 7. 2016 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da za navedeno obdobje tožnika prijavi v socialna zavarovanja (III. točka izreka) in obračuna denarno povračilo v višini 6.431,68 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke ter mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (IV. točka izreka). V V. točki izreka je zavrnilo višji oz. drugačen tožnikov tožbeni zahtevek (poziv na delo, vzpostavitev delovnega razmerja pri toženi stranki in prijava v zavarovanje za obdobje od 21. 4. 2016 do 26. 5. 2016 ter za obdobje od 19. 7. 2016 dalje, plačilo denarnega povračila še v višini 11.212,28 EUR bruto, bruto zneska brez odvoda davkov in prispevkov in odškodnine za duševne bolečine v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (VI. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 785,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (VII. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o sodni razvezi in zavrnilni del sodbe, razen odločitve o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za duševne bolečine, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo okoliščin, na podlagi katerih je sklepalo, da tožena stranka ne zaupa več tožniku. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tožnika status družbenika pri toženi stranki ne more vplivati na presojo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Nanjo ne vplivajo okoliščine oziroma ravnanja, zaradi katerih je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik vztraja pri reintegraciji. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pravočasnost odpovedi presojati glede na trenutek, ko je prokurist tožene stranke A.A. ugotovil razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z večino očitanih kršitev se je prokurist seznanil po srečanju s kitajskima državljanoma pri B. (lokal). Zato nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved prepozna. Sodišče prve stopnje ni preverjalo, ali je tožnik izpolnil svojo delovno obveznost po posameznih mesecih. Tožena stranka vztraja, da je bil tožnik neopravičeno odsoten z dela v decembru 2015, januarju in februarju 2016 ter 16. 3. 2016. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je bil v času od 18. 3. 2016 do 25. 3. 2016 odsoten z dela v interesu tožene stranke, saj to iz izpovedi tožnika in kitajskega partnerja ne izhaja. Meni, da je tožnik zlorabil bolniški stalež, ker je v času odsotnosti z dela zaradi nege otroka odpotoval iz kraja svojega bivanja in opravljal delo iz zasebnih (poslovnih) interesov. Tožena stranka navaja, da se je očitano kršitvijo - vabilom kitajskega partnerja C.C. prokurist tožene stranke oziroma z namenom uresničitve skupnih poslovnih interesov kitajskega partnerja in tožnika seznanil šele po srečanju na večerji 21. 3. 2016 in ne sredi februarja 2016. Šele takrat je ugotovil, da je tožnik podjetje tožene stranke zlorabil za osebne poslovne interese. Tožena stranka trdi, da je tožnik z obiskovanjem podjetja D. opravljal svetovalno dejavnost na področju baterij in hranilnikov, s čimer bi lahko škodoval poslovnim interesom E.. Tožniku očita, da je prek podjetja F. dejansko opravljal poslovno dejavnost na področju baterij ne glede na to, ali je kasneje prišlo do ustanovitve družbe s kitajskim partnerjem. Glede zlorabe računalniške infrastrukture tožene stranka navaja, da je kršitev že sama namestitev datoteke, namenjene opravljanju poslovne dejavnosti tožnika, na razvojni strežnik tožene stranke. Povsem mogoče je, da so kitajski partnerji poznali geslo in imeli dostop do strežnika. Tožena stranka izpodbija tudi višino denarnega povračila. Priglaša pritožbene stroške.

4. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožena stranka je tožniku dne 21. 4. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi več očitanih kršitev, med drugim tudi zaradi neupravičene odsotnosti iz njenih prostorov, ki je konkretizirana po posameznih dnevih v času, ko je bil tožnik zaposlen kot direktor (poslovodja) in prokurist pri toženi stranki.

8. Vrhovno sodišče RS je v zadevah opr. št. VIII Ips 313/2015 in VIII Ips 73/2017 pri presoji kršitev, povezanih z evidentiranjem prisotnosti direktorja, izhajalo predvsem položaja direktorja kot poslovodne osebe. Tega položaja ni mogoče povsem primerjati s položajem (navadnega) delavca, za katerega sta značilna podrejenost oziroma opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Na podlagi prvega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl. - ZGD-1) poslovodja (direktor) na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa. Položaj poslovodje in delavca v nekaterih pomembnih elementih nista neposredno primerljiva, pa čeprav je poslovodja lahko tudi v delovnem razmerju. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) omogoča drugačno urejanje delovnega časa za poslovodne delavce in prokurista ter z delavcem, ki opravlja delo na domu (73. člen in 157. člen ZDR-1).

9. Stranki nista predložili pisne pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je bilo med strankama (ustno) dogovorjeno, da prisotnost v delovnih prostorih tožene stranke ni nujna (in je tožnik dostikrat delal na domu), temveč je bistveno, da je delo opravljeno. Iz izpovedi prokurista A.A., ki je bil pooblaščen za izvedbo izredne izpovedi, izhaja, da tožnika že pred spornim obdobjem občasno ni bilo v službi oz. da ni bil v delovnih prostorih tožene stranke prisoten polni delovni čas, pa takrat tožniku tega ni očital ali problematiziral, kar dejansko potrjuje trditve tožnika, da glede na dogovor med njima ni bila bistvena pristnost na delovnem mestu, temveč da je bilo delo opravljeno. Glede na takšne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, si je tožnik delovni čas, glede katerega ni bil v podrejenem položaju, in način dela lahko prilagajal sam. Ob takšnem zaključku so očitki tožene stranke, povezani z neupravičeno odsotnostjo z dela in neizpolnjevanjem evidence prisotnosti pri izrabi letnega dopusta, nesmiselni in jih ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato na drugačno presojo ne morejo vplivati očitki tožene stranke v pritožbi o pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tem delu.

10. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja zmotno materialnopravno presojo sodišča prve stopnje glede zlorabe bolniškega staleža. V izredni odpovedi je tožniku očitala, da je v času od 18. 3. 2016 do 25. 3. 2016, ko je bil upravičeno zadržan z dela zaradi nege bolnega otroka, zlorabil bolniški stalež tako, da je odpotoval iz kraja svojega bivanja in opravljal pridobitno delo za svoj račun. Tožniku je očitala, da je v delovnem času dne 18. 3. 2016 sprejel kitajske partnerje, dne 21. 3. 2016 je bil z njimi v delovnem času na poslovnem obisku v G. v H. d. d., dne 22. 3. 2016 pa je bil s kitajskimi partnerji v I. (Italija). V odpovedi se je tožena stranka sicer sklicevala le na razlog po 2. alineji 110. člena ZDR-1, vendar pa je v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 delodajalec v pisni odpovedi dolžan navesti zgolj dejanski odpovedni razlog, ne pa tudi njegove pravne kvalifikacije. Sodišče torej tudi v primeru pravne opredelitve odpovednega razloga v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na to opredelitev ni vezano.

11. V osmi alineji prvega ostavka 110. člena ZDR-1 je določen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi: če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Gre za opredelitev nekaterih ravnanj, ki spadajo v širši pojem t. i. "zlorabe bolniškega staleža." V zvezi s pridobitnim delom v času odsotnosti z dela zaradi bolezni gre za prepoved, ki naj bi po eni strani preprečevala morebitno podaljševanje odsotnosti zaradi pridobitnega dela namesto predpisanega zdravljenja, po drugi strani pa naj bi preprečevala zlorabo take odsotnosti za opravljanje (drugega) pridobitnega dela. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 19/2010 že sprejelo stališče, da zlorabe zadržanosti z dela zaradi nege otroka niso izvzete iz navedene določbe. Pri tem je treba upoštevati namen upravičene odsotnosti delavca, ki ima odobren bolniški stalež zaradi nege otroka. Ta namen je v tem, da delavec skrbi, varuje in neguje otroka, ki to nego potrebuje. V kolikor delavec v tem obdobju ni ob otroku in je odsoten, ker opravlja pridobitno delo, pa je jasno, da otroku ne nudi potrebne nege - tj. nege, zaradi katere mu je bila sploh odobrena bolniška odsotnost in zaradi katere dela pri delodajalcu ni opravljal. Tožnik je priznal, da je bil v času bolniškega staleža na poslovnih sestankih, da je obiskal kraje, ki jih tožena stranka navaja v odpovedi, in da so v tem času stari starši skrbeli za otroka.

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ne gre za takšno kršitev, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker tožnik v bolniškem staležu ni bil zaradi lastne bolezni in torej z zapustitvijo kraja bivanja ni vplival na potek bolezni ter trajanje bolniškega staleža. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik sestanke oziroma obiske izvajal v interesu tožene stranke, oziroma da slednji ni uspelo dokazati, da bi tožnik opravljal pridobitno delo v zasebnem interesu. J.J. je izpovedal, da tožena stranka s kitajskimi partnerji ni poslovno sodelovala ter da tožnik na sestankih (obiskih) v spornem obdobju ni nastopal v imenu tožene stranke. Tožnik pa je povedal, da je obisk kitajskim partnerjem v G. sam urejal zaradi dobav baterijskih celic po pogodbi o sodelovanju med kitajskim partnerjem K. in družbo H. d. d iz G.. Tožnik je na izrecno vprašanje odgovoril, da obisk nima nobene povezave s toženo stranko. Glede na takšne izpovedi je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik svoje aktivnosti izven kraja svojega bivanja v spornem obdobju opravljal v interesu tožene stranke.

13. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o nepravočasnosti odpovedi v zvezi z vabilom kitajskega partnerja na obisk v Sloveniji. Tožena stranka je tožniku očitala, da je dne 11. 1. 2016 v imenu tožene stranke in v njenem uradnem dopisu svojemu kitajskemu partnerju C.C. kot predstavniku družbe F. posredoval vabilo za obisk z namenom, da njegov kitajski partner pridobi "šengensko" vizo, čeprav je vedel, da partner ne prihaja v Slovenijo z namenom obiska tožene stranke, temveč z namenom uresničitve skupnih poslovnih interesov s tožnikom. V vabilu je navedeno, da bi se v času obiska pogovorili o možnostih za skupne projekte v Evropi in možnostih za toženo stranko na Kitajskem. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Glede na to, da na podlagi prvega odstavka 20. člena ZDR-1 v delovnem razmerju v imenu delodajalca nastopa tista oseba, ki se glede na statusno zakonodajo in ustanovitvene akte pravne osebe šteje za zastopnika pravne osebe ali pa od njega pisno pooblaščena oseba, je tudi za začetek teka subjektivnega tridesetdnevnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, kdaj je razlog za odpoved ugotovila pisno pooblaščena oseba. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila za izvedbo izredne odpovedi pooblaščen prokurist A.A., bi moralo sodišče pravočasnost odpovedi ugotoviti glede na datum, ko je odpovedni razlog ugotovila ta oseba.

14. Datum ugotovitve odpovednega razloga je sicer dejansko vprašanje, vendar pa je presoja, kakšna mora biti stopnja vedenja (seznanjenosti) delodajalca o kršitvi oziroma o odpovednem razlogu, materialnopravne narave. Zato zgolj seznanitev delodajalca z ravnanjem delavca ne pomeni vedno tudi ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Trenutek ugotovitve razloga za izredno odpoved nastopi, ko delodajalec spozna, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šteje se, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko se seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in s tem v zvezi z bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki vplivajo na presojo kršitve. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je bil kitajski državljan C.C. na obisku v Sloveniji 21. 3. 2016 in da ga je prokurist A.A. takrat prvič videl. Pooblaščena oseba tožene stranke je šele po obisku kitajskih partnerjev ugotovila, da je bilo vabilo poslano osebi, ki jo je srečal v B.. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je tožena stranka v februarju 2016 sicer lahko ugotovila, da je bilo vabilo s strani tožnika poslano, vendar pa je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi zaradi tožnikovega védenja, da kitajski partner ni prišel v Slovenijo z namenom obiskat toženo stranko, temveč z namenom uresničitve skupnih poslovnih interesov s tožnikom oziroma z drugo družbo, kar je prokurist tožene stranke lahko ugotovil šele po srečanju v B. oziroma obisku kitajskega državljana.

15. V zvezi z drugimi očitanih kršitvami, ki jih tožena stranka izpostavlja v pritožbi, pa pritožbeno sodišče soglaša z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, da jih tožena stranka bodisi ni dokazala (tožnikov obisk D. v zvezi s posli z baterijami in posledične kršitve ... z japonskim podjetjem E., ustanovitve družbe F. ter zlorabe računalniške infrastrukture) bodisi je bila odpoved dana prepozno (zloraba bolniškega staleža zaradi potovanja v Avstrijo dne 25. 1. 2016) ter se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje in šteje drugačne pritožbene navedbe kot neutemeljene.

16. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnik v marcu 2016 ni zlorabil bolniškega staleža v smislu odpovednega razloga iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in da je prepozna odpoved v delu, ki se nanaša na očitek kršitve vabljenja kitajskega partnerja v imenu tožene stranke, ni ugotovilo, ali je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

17. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP obema pritožbama ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Pri vrnitvi zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje je upoštevalo, da bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti pravno odločilna dejstva glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank. Če bi navedene okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nesorazmeren oziroma hujši poseg v strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

18. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek tako, da se bo lahko opredelilo do utemeljenosti očitka vabila kitajskemu partnerju C.C. in izpolnjevanja nadaljnjega pogoja za zakonitost odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo ponovno odločilo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka ter o stroških postopka pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

07.01.2019

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 19/2010
• VDSS sodba in sklep Pdp 787/2012
• VDSS sklep Pdp 1344/2003