<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 259/2018

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.259.2018
Evidenčna številka:VDS00017974
Datum odločbe:10.10.2018
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), Marko Hafner (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plača - zamudna sodba - fikcija vročitve

Jedro

Tako zakon kot kolektivna pogodba določata le najnižji znesek, ki ga mora delodajalec plačati delavcu iz naslova regresa za letni dopust, nad tako določeno višino pa ni omejitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožniku v roku 8 dni:

- obračunati dodatek za delovno dobo pri plačah za obdobje od oktobra 2012 do novembra 2014 v višini bruto zneskov, navedenih v izreku sodbe za vsak mesec posebej, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka);

- obračunati bruto zneske plač, navedene v izreku sodbe, za obdobje december 2014 do november 2015, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka);

- obračunati regres za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 1.546,72 EUR, za leto 2014 v bruto znesku 1.546,72 EUR in za leto 2015 v bruto znesku 1.288,93 EUR, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 2. 7. v letu za znesek iz tekočega leta do plačila, kar pa je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo (III. točka izreka);

- iz naslova odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja izplačati 5.374,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2015 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.500,00 EUR za čas od 13. 11. 2015 do 13. 1. 2016, kar je tožnik zahteval več ali drugače (obračun odpravnine 7.874,93 EUR), pa je zavrnilo (IV. točka izreka);

- povrniti stroške postopka v višini 456,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka zamudne sodbe glede plač za obdobje januar do september 2015 ter III. točko izreka glede višine regresa za leta 2013 do 2015 se pravočasno pritožuje toženec iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Toženec navaja, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni nikjer razvidno, kdaj je bil opravljen prvi poskus vročitve tožbe. Potrebno je preveriti, ali je vročevalec ravnal pravilno in skladno s 142. členom ZPP. Sodišče je tudi ugotovilo, da utemeljenost zahtevka izhaja iz v tožbi navedenih dejstev, čeprav so ta dejstva deloma v nasprotju s predloženimi dokazi. Iz obračunov plač je namreč razvidno, da je bil tožnik v obdobju januar - december 2015 praktično ves čas na dopustu in sploh ni delal. Kljub temu je sodišče ugotovilo, da toženec tožniku ni izplačal celotnih plač. Tudi dodatka za delovno dobo naj ne bi obračunal oziroma je to storil v nižjem znesku, kot mu pripada po KPOP. Sodišče pa ni ugotovilo, da je bila tožnikova osnovna plača enkrat višja od izhodiščne plače po KPOP in da je bil dodatek za delovno dobo zajet in vštet v osnovno plačo 1.510,64 EUR. Zahtevek za plačilo plače za obdobje januar - september 2015, ko tožnik ni delal in je bil na dopustu, predstavlja zlorabo pravice delavca, pogodba o zaposlitvi za to obdobje pa je fiktivna in torej delno nična. Glede regresa za letni dopust je v gradbeništvu običajna praksa, da se delovni čas ob pomanjkanju dela prenese v obdobje, ko je dela dovolj, če pa tega ni dovolj, se kompenzira kot plačilo regresa za letni dopust. Pritožba ugovarja tudi višini regresa, ki je bil prisojen nad zneskom, določenim v 67. členu KPOP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del zamudne sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. ZPP v prvem odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost tožene stranke je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami tega zakona. To pomeni, da je treba v zvezi s procesnimi kršitvami presoditi, ali je bila zamudna sodba izdana v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP.

7. Nobenega dvoma ni, da je bila tožba tožencu vročena s pozivom na odgovor v 30 dneh od njene vročitve, saj je toženec na tožbo odgovoril, vendar po izteku navedenega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bila vročitev opravljena na podlagi 142. člena ZPP, toženec pa neutemeljeno navaja, da iz obrazložitve ni razvidno, kdaj je bil opravljen prvi poskus vročitve tožbe. V konkretnem primeru je šlo za vročanje po pošti na podlagi tretjega odstavka 142. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je iz obvestila o vročanju pravilno ugotovilo, da je vročevalec prvi poskus vročitve opravil 17. 10. 2017. Ker vročitev naslovniku oziroma pooblaščencu ni bila mogoča, je v hišnem predalčniku pustil obvestilo, kje je pisanje in opozorilo, da je določen rok 15 dni, v katerem mora toženec pisanje prevzeti. Ta rok se je iztekel 1. 11. 2017 (sobota), ko je nastopila fikcija vročitve (Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, VS 048823, z dne 14. 1. 2015). Rok 30 dni za vložitev odgovora na tožbo je tako začel teči 2. 11. 2017 in se je iztekel 1. 12. 2017 (petek). Ker je toženec odgovor na tožbo vložil 4. 12. 2017, ko ga je oddal na pošto, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bil odgovor vložen prepozno.

8. Glede tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo plač za obdobje januar do september 2015, pritožba neutemeljeno trdi, da so zatrjevana dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, v nasprotju s predloženimi dokazi. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo v tožbi zatrjevana dejstva, da je bil tožnik v spornem obdobju v delovnem razmerju pri tožencu in da mu toženec v tem obdobju plače sploh ni izplačeval. Iz v spis predloženih plačilnih list sicer res izhaja, da je bil tožniku ves ta čas obračunan letni dopust oziroma praznik, kar pa ne pomeni, da so zato zatrjevana dejstva (o neplačevanju plače oziroma nadomestila) v nasprotju s predloženimi dokazi. Dokler je bil tožnik pri tožencu v delovnem razmerju, mu v tem obdobju pripada tudi plača. Da je bil tožniku ves sporni čas obračunavan dopust in da torej ni delal, pa je lahko stvar zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa se zamudna sodba ne more izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP).

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka glede višine prisojenega zneska regresa za letni dopust, ker naj bi bil nad zneskom, kot ga določa panožna kolektivna pogodba, kar bi lahko predstavljalo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vendar tako zakon kot kolektivna pogodba določata le najnižji znesek, ki ga mora delodajalec plačati delavcu iz naslova regresa za letni dopust, nad tako določeno višino pa ni omejitve. Glede na to, da je toženec za leto 2013 sam obračunal regres v zahtevani višini, ni nobene ovire, da ga ne bi tudi v naslednjih letih, kot je tožnik zahteval.

10. Ker niso podani razlogi, iz katerih se zamudna sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

11. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 142, 318, 318/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI0MTk0