VSL sodba II Cp 2789/2011

Jedro

Posebno težka invalidnost zajema tiste primere, ki po Fischerjem sistemu spadajo v VI. skupino, na primer izguba obeh očes, paraplegija, dvojne amputacije, druge hude trajne posledice povezane s trajno nemočnostjo, kot je izguba bistvene življenjske funkcije v telesni in duševni sferi, ki ima za posledico odvisnost od oskrbe in pomoči drugih. Pri posebno težki invalidnosti mora iti za stanje, ko neposredni oškodovanec izgubi bistvene življenjske funkcije v telesni ali duševni sferi in je v celoti v ali v velikem obsegu odvisen od oskrbe in pomoči drugih.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek, ki ga je toženka dolžna plačati tožniku, zniža na 1.764,50 EUR (namesto 2.957,00 EUR), glede stroškovne odločitve (4. točka izreka) pa tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

II. V preostalem delu se pritožba toženke zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožnikov se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 3 izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna plačati prvemu tožniku 2.957,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 02. 2008 dalje do plačila (točka 1. izreka), višji tožbeni zahtevek prvega tožnika za povrnitev premoženjske škode pa zavrnilo (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevka tožnikov za povrnitev nepremoženjske škode, in sicer prvega tožnika v znesku 20.000,00 EUR, drugega tožnika pa v znesku 15.000,00 EUR (točka 3. izreka) in odločilo, da je toženka dolžna prvemu tožniku plačati stroške postopka v višini 394,67 EUR s pripadki. Iz razlogov sodbe izhaja, da je mati oziroma žena tožnikov kot oškodovanka v prometni nesreči 21. 04. 2004 utrpela izredno hude telesne poškodbe (šok zaradi krvavitve, kompliciran zlom sramnih kosti, zlom križnice na levi strani, zlom desne goleni, zmečkanino desne goleni, vključno z mehkimi tkivi in skeletom, podkolensko amputacijo desne goleni v zgornji tretjini, odprt zlom leve goleni, udarninsko raztrganinsko rano na levi goleni, pljučnico, udarninsko raztrganinsko rano na glavi in poškodbo levega perenealnega živca), vendar navedene hude telesne poškodba in posledična težka invalidnost ne izpolnjuje zakonskega kriterija posebno težke invalidnosti iz drugega odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za prisojo pravične denarne odškodnine za duševne bolečine posrednih oškodovancev (zakonca, otrok ali staršev). Zato je zahtevka tožnikov za povrnitev nepremoženjske škode zavrnilo, ugodilo pa zahtevku prvega tožnika za premoženjsko škodo in mu iz naslova prevoznih stroškov priznalo 572,00 EUR, za stroške prehrane (za vsakega od tožnikov po 780,00 EUR) 1.560,00 EUR ter za stroške inštrukcij drugega tožnika 825,00 EUR ali skupno 2.957,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnika v pritožbi uveljavljata „vse pritožbene razloge“ s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarjata, da je odločitev glede zahtevka visela izključno na ugotovitvi, ali je pri oškodovanki podana posebno težka invalidnost, saj ostali elementi, ki bi tožbeni zahtevek utemeljevali, dejansko niso bili sporni. Glede odločilnega vprašanja se je sodišče prve stopnje popolnoma oprlo na izvedensko mnenje dr. S., kljub temu da ostali izvedeni dokazi v pravilnost oziroma objektivnost njenega mnenja vzbujajo močne in tehtne pomisleke. Opozarjata, da sta še pred izdelavo mnenja podala predlog za postavitev druge izvedenke, ker naj bi določena izdelovala izvedenska mnenja za zavarovalnice oziroma po njihovem naročilu. Navedena izvedenka je pregled oškodovanke opravila brez posebnega zanimanja za oškodovanko in njeno zdravstveno stanje, površno in nezainteresirano. Pri svojem mnenju je vztrajala tudi po pripombah tožnikov in po neposrednem zaslišanju, česar si ne znata razložiti. V oči bodejo zaključki izvedenke, da lahko oškodovanka na krajše razdalje hodi brez bergel, sicer pa uporablja oporo. Tožnika pa vesta, da temu ni tako. Oškodovanka z berglami ali brez njih nikamor ne more hoditi sama, ampak le v prisotnosti druge osebe. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da naj bi oškodovanka samostojno opravljala lažja gospodinjska in hišna dela, dejstvo pa je, da oškodovanka nobenih del ne more opravljati povsem samostojno. Ob opisanim omejitvah in dejstvom, da tudi pri hoji rabi prisotnost druge osebe, je življenjsko in logično, da gospodinjskih in hišnih del, ki bi jih oškodovanka lahko opravljala, ni. Čeprav je izvedenka zaključila, da v predmetnem primeru ne gre za posebno težko invalidnost, tožnika menita, da bi lahko sodišče zaključilo nasprotno. Menita, da dejansko stanje oškodovanke ustreza tistim primerom, ki po Fischerjevem sistemu spadajo v VI. skupino v okviru drugih hudih trajnih posledic povezanih s trajno nemočnostjo, kot je izguba bistvene življenjske funkcije v telesni in duševni sferi, ki ima za posledico odvisnost od oskrbe in pomoči drugih. Sicer pa bi sodišče moralo ugoditi njunemu predlogu po postavitvi novega izvedenca medicinske stroke, da se odpravijo dvomi v pravilnost mnenja dr. S., predvsem v delu, v kolikšni meri je oškodovanka odvisna od pomoči drugih oziroma ali lahko zaradi izgube življenjske funkcije sploh samostojno opravlja katerokoli aktivnost. Sicer sta v spisu še mnenji dr. C. in dr. S., ki sta oba invalidnost oškodovanke označila kot posebno težko invalidnost, ki sicer ne moreta predstavljati neposrednega dokaza, dokazujeta pa, da je v verodostojnost izvedenke S. resnično mogoče utemeljeno podvomiti, saj podajata bistveno drugačno mnenje kot navedena izvedenka. Postavitev novega izvedenca medicinske stroške bi bila utemeljena tudi v človeškem smislu, saj bi novi izvedenec razčistil vse dvome glede dejanskega stanja in bi se dejansko ugotovila materialna resnica. Opozarjata še na nelogičnost oziroma nasprotje v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na mnenje dr. T., saj je sodišče mnenje v celoti sprejelo „da je bila pri oškodovanki podana posebno huda invalidnost v obdobju dveh let po nezgodi“. Nerazumljivo in neobrazloženo je torej, zakaj sodišče ni prisodilo odškodnine vsaj za navedeno obdobje, v katerem sta tožnika hudo trpela, če je to podprto z izvedenskim mnenjem dr. T., katerega sodišče prve stopnje v celoti sprejema.

4. Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev postopkovnih določb pritožuje tudi toženka v delu, kolikor je sodišče prvemu tožniku prisodilo odškodnino 1.560,00 EUR za prehrano in 825,00 EUR za stroške inštrukcij s pripadki ter glede odločitve o pravdnih stroških. Glede stroškov prehrane je sodišče sledilo izpovedbam tožnikom, čeprav trditvene podlage o škodi praktično ni bilo. Tožnika v tožbi nista navedla, kje sta se prehranjevala, poleg lastnega zaslišanja pa o tem, da sta dejansko obedovala v gostilni, nista ponudila drugega dokaza. Dejstvo pa je, da bi tožnika morala jesti kosilo v vsakem primeru, tudi če ne bi bilo nesreče, v kateri se je poškodovala njuna žena oziroma mama. Vsako kosilo (tudi tisto pripravljeno in skuhano doma) predstavlja strošek in pomeni zmanjšanje premoženja. Tožnika bi zato bila eventuelno upravičena le do razlike med stroškom kosila v gostilni in stroškom kosila pripravljenega doma, če bi to zatrjevala in bi razlika dejansko obstajala. Zato je sodišče neutemeljeno zaključilo, da sta tožnika za obdobje dobrih pet mesecev upravičena do povračila stroškov kosila v celoti. Glede inštrukcij (zaradi problemov v šoli) v obsegu 660 ur po 5,00 EUR prvi tožnik ni navedel, kakšne probleme je drugi tožnik imel, kdaj so se začeli, pri katerih predmetih, kdo mu pomoč nudil in koliko časa so se inštrukcije plačevale. Tudi tu je sodišče sodbo nepravilno oprlo le na zaslišanje tožnikov, ki ponovno nadomešča trditveno podlago. Toženka meni, da tožnika nista dokazala potrebnosti inštrukcij, kot tudi ne, da je prvi tožnik nekomu res plačal vtoževani znesek. Zato graja ugotovitev sodišča, da je drugi tožnik potreboval inštrukcije in jih dejansko imel ter jih je prvi tožnik plačal. Sodišče je pri tem naredilo tudi bistveno kršitev postopkovnih odločb, s tem ko je ob pomanjkljivi trditveni podlagi sodbo v tem delu oprlo le na zaslišanje strank. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev, ki jo je potrebno spremeniti tako, da vsaka stranka krije svoje stroške.

5. Na pritožbo toženka sta odgovorila tožnika s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne s stroškovno posledico. Menita, da je sodba v izpodbijanem delu pravilna, zakonita in natančno obrazložena, še posebej upoštevajoč izpovedbi tožnikov o navedeni sporni škodi. Menita, da predstavljajo pritožbene trditve nedopustno pritožbeno novoto, saj tekom postopka toženka ni ugovarjala višini zahtevkov.

6. Pritožba toženke je delno utemeljena, medtem ko pritožba tožnikov ni utemeljena.

K pritožbi toženke:

7. Glede stroškov prehrane je sodišče prvemu tožniku prisodilo odškodnino 1.560,00 EUR (za vsakega od tožnikov po 780,00 EUR), in sicer za obdobje 156 dni po 5,00 EUR dnevno za vsakega. Toženka pa glede tega opozarja, da tožnika nista upravičena do stroškov kosila (predvsem pa ne v celoti), saj bi jima (prvemu tožniku) nastal strošek za prehrano ne glede na škodni dogodek. Pritožbeno sodišče glede te škode sledeč nesporni oziroma neosporavani podlagi zahtevka (četudi gre pri prvem tožniku za posrednega oškodovanca) ter s tem pravici do odškodnine iz tega naslova v skladu z določbami iz prvega in drugega odstavka 216. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po prostem preudarku ocenjuje, da je pritožba toženke v tem delu delno utemeljena in je tožnik v tem delu upravičen le do nadomestila 2,50 EUR za vsakega od tožnikov za določen čas 156 dni, kar pomeni, da je iz tega naslova upravičen le do skupnega zneska 780,00 EUR, višji zahtevek iz tega naslova pa ni utemeljen.

8. Glede stroškov inštrukcij je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo prvemu tožniku za plačilo stroškov inštrukcij drugega tožnika prisodilo 825,00 EUR, ocenjujoč, da je zaradi problemov v šoli drugi tožnik potreboval inštrukcije za obdobje do 18. 06. 2044, kar predstavlja 165 ur po 5,00 EUR za uro, kar skupaj znaša 825,00 EUR, v presežku pa zahtevek zavrnilo. Tudi temu prisojenemu zahtevku toženka osporava in meni, da prvi tožnik ni dokazal, da je drugi tožnik inštrukcije res potreboval, niti da je res plačal vtoževani znesek za potrebe inštrukcij. Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče sledeč nesporni oziroma neosporavani podlagi zahtevka (četudi gre tudi za posrednega oškodovanca) ter posledični pravici do odškodnine po prostem preudarku s skladu s prvim in drugim odstavkom 216. člena ZPP pritožbi toženke delno ugodilo in dosojeno odškodnino znižalo za polovico zneska ter prvemu tožniku namesto 825,00 EUR prisodilo 412,50 EUR, ocenjujoč da je bilo potrebno pol manj inštrukcij od s strani sodišča prve stopnje priznanih. Ne dvomi pa pritožbeno sodišče, da je drugi tožnik v posledici škodnega dogodka inštrukcije res potreboval.

9. Posledično je bilo potrebno zaradi spremenjene odločitve sodišča prve stopnje spremeniti tudi stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi, temelječo na uspehu v pravdi. Na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP je pritožbeno sodišče sledeč navedenemu pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je znesek, ki ga je toženka dolžna plačati prvemu tožniku znižalo za 1.192,50 EUR na 1.764,50 EUR namesto določenih 2.957,00 EUR s pripadki (v katere pritožbeno sodišče ni poseglo), glede stroškovne odločitve (4. točka izreka) pa je skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP glede na spremenjen uspeh v pravdi pred sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

10. V preostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožnikov:

11. Ključno (in edino v pritožbi izpostavljeno) vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je poškodbe oškodovanke (žene oziroma matere tožnikov) in posledice poškodb mogoče opredeliti kot posebno težko invalidnost, ki jo kot pogoj za prisojo pravične denarne odškodnine za duševne bolečine tožnikov kot zakonca oziroma sina oškodovanke (posrednih oškodovancev) določa OZ v drugem odstavku 180. člena. Pri tem ni sporno niti, da posebno težka invalidnost, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje zajema tiste primere, ki po Fischerjem sistemu spadajo v VI. skupino, na primer izguba obeh očes, paraplegija, dvojne amputacije, druge hude trajne posledice povezane s trajno nemočnostjo, kot je izguba bistvene življenjske funkcije v telesni in duševni sferi, ki ima za posledico odvisnost od oskrbe in pomoči drugih. Pri tem je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da priznanje te vrste škode kot pravno priznane pomeni odstop od splošnih pravil odškodninskega prava, kar zahteva restriktiven pristop k uporabi tega pravnega standarda (posebno težka invalidnost). Prav tako pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da mora pri posebno težki invalidnosti iti za stanje, ko neposredni oškodovanec izgubi bistvene življenjske funkcije v telesni ali duševni sferi in je v celoti v ali v velikem obsegu odvisen od oskrbe in pomoči drugih. Pri tem glede navedenega ključnega vprašanja pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in zaključkom sodišča prve stopnje, da je neposredna oškodovanka sicer utrpela zelo hude telesne poškodbe z zelo hudimi posledicami (trajnim zmanjšanjem njene življenjske aktivnosti), da pa pri njej ni podana posebno huda invalidnost kot predpostavka za dosojo vtoževane odškodnine. Tak zaključek sodišča prve stopnje ima podlago v izvedenih dokazih, predvsem v izvidih in mnenjih tako izvedenke S. kot izvedenke T. ter je plod skrbne, vestne in celovite presoje izvedenih dokazov ter uspeha celotnega postopka, je pa tudi zanesljiv, prepričljiv in življenjsko sprejemljiv (8. člen ZPP – je plod povsem pravilne dokazne ocene v procesnem in dejanskem smislu). Ključno pri tem je (kot je razvidno tudi iz pritožbenih trditev), da, kot ugotavlja izvedenka S., neposredna oškodovanka zaradi skupnega učinka trajnih posledic, utrpelih v poškodbi, lahko hodi brez bergle, na krajše razdalje sicer uporablja oporo ter da lahko posledično samostojno opravlja lažja gospodinjska in hišna dela ter da lahko sama skrbi zase pri osebni higieni, oblačenju in podobno (izvedenka je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, pojasnila, da ji je oškodovanka sama ob pregledu povedala, da lahko 100 m hodi sama ter da je po njeni oceni sposobna za lažja gospodinjska dela, kuhanje, lupljenje krompirja, čiščenje solate, mesa in dela, pri katerih se premika v terenu kuhinje).

12. Pritožbene trditve, s katerimi pritožnika grajata izvid in mnenje izvedenke S. temeljijo na trditvi, da neposredna oškodovanka nikamor ne more hoditi sama, ampak le v prisotnosti druge osebe, ki da ji lahko pomaga v primeru težav s snemajočo protezo ter da posledično ne more samostojno opravljati lažjih gospodinjskih in hišnih del, ker da pri hoji rabi prisotnost druge osebe. Vendar so take trditve v nasprotju z ugotovitvijo izvedenke, ki je pritožnika nista grajala, da lahko oškodovanka do 100 m hodi sama in te dejanske ugotovitve izvedenke v njenem izvidu pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo, tako da so pritožbene trditve, da je izvid in mnenje navedene izvedenke življenjsko nesprejemljiv, v nasprotju s dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki imajo vso potrebno dokazno oporo.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi predlogu tožnikov po postavitvi novega izvedenca medicinske stroke (da bi se s tem odpravili vsi dvomi v pravilnost mnenja dr. S.). Ne le, da pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni bilo zakonske podlage po postavitvi drugega izvedenca (iz drugega odstavka 254. člena ZPP) zaradi jasnega, popolnega in z izkazanimi okoliščinami skladnega izvida in mnenja navedene izvedenke, temveč pri tem pritožnika spregledata, da je bilo tako mnenje tudi izvedenke T., pri čemer je sodišče prve stopnje ocenilo tudi (ne glede na dokazno vrednost) izvid in mnenje oziroma zaključke izvedenca S. (ki je bil postavljen v drugem postopku), pri čemer jasno izvida in mnenja dr. C., ki je delo opravljal na podlagi naročila tožnikov, sodišče prve stopnje jasno ni moglo in smelo upoštevati, k čemer pritožbeno sodišče dodaja le, da je navedeni izvedenec (S., pa tudi dr. C.) izhajal in nemožnosti že kratkotrajne hoje, kar je v nasprotju z negrajano dejansko ugotovitvijo, da je neposredna oškodovanka sposobna hoje do 100 m sama.

14. Glede ugotovitve iz mnenja dr. T., ki ga sodišča prve stopnje sprejema, da je bila pri neposredni oškodovanki podana posebno huda invalidnost v obdobju dveh let po nezgodi, pa pritožbeno sodišče opozarja, da se pravni standard posebno težke invalidnosti iz drugega odstavka 180. člena OZ jasno nanaša na trajne posledice, ne pa na neko začasno stanje, dokler se posledice ne ustalijo. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo tožnikoma prisoditi odškodnino vsaj za navedeno obdobje in je zato izpodbijana sodba tudi glede navedenega v dejanskem in pravnem smislu povsem pravilna in ker ne gre za kakšno ključno okoliščino tudi neobremenjena tudi s kakšno procesno kršitvijo, ki jo bi bilo potrebno upoštevati (bistveno kršitvijo postopkovnih določb).

15. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (s strani tožnikov) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Glede stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje. Tožnika namreč s pritožbo nista uspela, njun odgovor na pritožbo toženke pa ni bil potreben, saj ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča. Toženka pa stroškov pritožbenega postopka ni uveljavljala v skladu s prvim in drugim odstavkom 163. člena ZPP (z določeno zahtevo, v kateri bi opredeljeno navedla stroške, za katere zahteva povračilo).

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3005/2009
• VSM Sodba I Cp 494/2018
• VSC Sodba Cp 402/2014