<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 3005/2009
ECLI:SI:VSLJ:2009:II.CP.3005.2009

Evidenčna številka:VSL0059494
Datum odločbe:09.12.2009
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:posebno težka invalidnost - posredni oškodovanec

Jedro

Presoja pravnega standarda posebno težke invalidnosti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

V tej pravdni zadevi je tožnica neposredna oškodovanka, ki je utrpela premoženjsko in nepremoženjsko škodo v prometni nezgodi. Tožnik je njen sin in uveljavlja odškodninsko varstvo posrednega oškodovanca zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega.

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 56.305,05 EUR z obrestmi. Obenem je toženo stranko zavezalo k plačevanju mesečne rente v znesku 310,79 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Prav tako pa je zavrnilo (tokrat v celoti) tožbeni zahtevek posrednega oškodovanca. Nazadnje je sodišče prve stopnje odločilo še o stroških postopka.

Proti sodbi vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Pritožba tožene stranke:

Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino zniža za 20.000,00 EUR in ustrezno prilagodi tudi izrek o stroških postopka. Osrednje težišče pritožbe tožene stranke je, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnici priznalo previsoko odškodnino. Predlaga znižanje odškodnine iz naslova telesnih bolečin za 5.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa za 20.000,00 EUR. Pritožba posebej opozarja, da naj bi bilo iz medicinske dokumentacije razvidno to, da je tožnica že od leta 1990 dalje trpela močne glavobole, se zaradi tega tudi zdravila in da zaradi tega sodišče prve stopnje glavobolov kot celote ne bi smelo upoštevati pri odmeri odškodnine. Prav tako je imela degenerativno okvarjeno vratno hrbtenico, težave s sluhom in vidom. Tožena stranka sicer ne dvomi, da je pri tožnici prišlo do upada določenih mentalnih sposobnosti, vendar pa opozarja, da je bila njena izpoved na glavni obravnavi zbrana in urejena. Sodišče naj bi nekritično prevzelo navedbe tožnice o številnih športnih in rekreativnih aktivnostih, glede katerih naj bi bila sedaj prikrajšana.

Pritožba tožeče stranke:

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da se ne pritožuje glede odmere odškodnine iz naslova strahu, zaradi skaženosti in glede odmere odškodnine za premoženjsko škodo v zvezi z izgubo na dohodku, prav tako pa ne napada odločitve o odmeri mesečne rente. V preostalem delu pa sodišču predlaga, naj sodbo spremeni v njen prid.

Težišče pritožbe prvotožeče stranke je v graji materialnopravne presoje o pravični denarni odškodnini za nematerialno škodo. Pritožnica navaja številna dejstva, ki naj bi utemeljevala višjo odškodnino.

Pritožba sodišču očita, da je napačno ocenilo, da se tožnica ukvarja z računalnikom, da ima osebni avto in da torej ni v celoti nesposobna za samostojno življenje. Navaja, da je sicer res na zaslišanju izpovedala, da računalnik uporablja, vendar sedaj opozarja, da ga uporablja omejeno in da ima pri tem težave. Glede vožnje z avtomobilom pa navaja, da ga uporablja le za krajše vožnje, na daljših vožnjah pa je potrebna prisotnost sopotnika.

Sodišče naj bi tudi napačno izračunalo ter kapitaliziralo invalidnino. Opozarja, da se je sodišče oprlo na podatek o mesečnem znesku invalidnine v višini 44,63 EUR. Vendar opozarja, da sodišče pri tem ni upoštevalo, da je 12,5% delež namenjen oziroma priznan zaradi raka na dojki. Prav tako ne priznava, da naj bi živela še 30 let.

Napačno naj bi bila ocenjena tudi škoda iz naslova tuje nege in pomoči. Tudi v pritožbi tožnica še vedno vztraja, da je potrebovala 4 ure nege dnevno in ne zgolj 3, kot je določilo sodišče. Prav tako se ne strinja z oceno oblike nadomestila v višini 3,5 EUR na uro, saj bi glede na sodno prakso sodišče moralo priznati 5,00 EUR.

Prvotožeča stranka se tudi ne strinja z oceno naslovnega sodišča, da ni upravičena do mesečne rente v višini 200,00 EUR iz naslova tuje nege in pomoči. Še vedno namreč obiskuje zdravnike in terapijo in za vse to potrebuje spremstvo tretje osebe.

Tudi drugotožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Bistvo pritožbe je v pravnem stališču, da je sodišče prve stopnje preozko razlagalo določilo 180. člena OZ (Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 do Ur. l. RS, št. 40/2007)).

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče bo najprej odgovorilo na nekatera posamezna vprašanja, ki jih podajata obe pritožbi. V nadaljevanju bo nato presodilo materialnopravno pravilnost prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Nazadnje pa bo odgovorilo še na pritožbo drugotožeče stranke.

Glede navedb o invalidnini (to vprašanje v svoji pritožbi podaja tožeča stranka):

O višini invalidnine je sodišče odločalo glede na razpoložljivo dokazno ponudbo, nazadnje pa po prostem preudarku (kar je pravilno). Odločilna listina je bil dopis ZPIZ z dne 8.5.2009. Ta dokaz je bil izveden na naroku 12.5.2009. Iz dopisa ne izhaja, da bi bila invalidnina posledica česa drugega kot poškodb, ki so predmet te odškodninske zadeve. Pritožba sedaj pravi, da je invalidnina delno priznana tudi zaradi raka na dojki, kar bi moralo po stališču pritožbe sodišče prve stopnje upoštevati. Vendar takšna drugačna trditev v pritožbi sedaj predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP - Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 do Ur. l. RS, št. 45/2008)). Tožeča stranka bi dejstvo, ki ga sedaj navaja v pritožbi, lahko navedla najkasneje ob dokazovanju z branjem dopisa ZPIZ z dne 8.5.2009 – torej na naroku 12.5.2009. Tega ni storila, sedaj v pritožbi pa tega več ne sme storiti.

Glede graje ugotovljene višine premoženjske škode (gre za vprašanje, ki ga v pritožbi zastavlja tožeča stranka):

Ugotovitev sodišča je plod obrazložene ocene. Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, zaradi katerih bi bilo dejstvo o potrebnih treh urah pomoči (ne pa štirih urah, za kar se zavzema pritožba), nepravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, kakšno je bilo tožničino stanje. Pritožbeno sodišče prav tako soglaša z ovrednotenjem te pomoči na 3,5 EUR. Glede očitka, da je obrazložitev pomanjkljiva, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je iz celotne sodbe razvidno, kakšno je bilo tožničino stanje in kakšno pomoč je torej potrebovala. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo dejstvo, da je šlo za pomoč domačih, ki z oškodovanko živijo. To dejstvo je pomembno tako z vidika končne ocene o potrebnem številu ur pomoči dnevno, kakor tudi glede denarnega ovrednotenja te pomoči. Od tod dalje so izpolnjeni pogoji za uporabo prostega preudarka (2. odstavek 216. člena ZPP). Na tak način ugotovljeno dejansko stanje tudi pritožbeno sodišče sprejema.

Glede tožničine materialne škode v bodoče pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje iz tretjega odstavka 9. strani sodbe. K temu tudi v odgovor na pritožbene navedbe nima ničesar dodati.

Glede vprašanja glavobolov kot manifestacije telesnih bolečin (vprašanje zastavlja v pritožbi tožena stranka):

Glavoboli niso osrednja dejanska okoliščina pri odmeri pravičnega denarnega zadoščenja v obravnavani zadevi. Bili so sicer upoštevati, a le v majhni meri. Poleg tega pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve, da so tudi glavoboli posledica škodnega dogodka. Četudi je imela tožnica glavobole že pred tem, to ni nekaj neobičajnega. Nazadnje pa tudi dejstvo, da je imela nad povprečne glavobole že pred škodnim dogodkom, ne spremeni ugotovitve, da je obseg glavobolov, ki jih trpi sedaj, posledica škodnega dogodka. Prav s takšnega vidika pa so bili glavoboli upoštevani tudi pri materialnopravnem preizkusu s strani pritožbenega sodišča. To, kar skuša poudariti pritožba, je nebistveno seciranje celovitega življenjskega primera.

Nikakršne bistvene zveznosti pa ni videti med ugotovljenim obsegom nepremoženjske škode ter težavami, ki naj bi jih po navedbah pritožbe tožnica imela že pred škodnim dogodkom (vratna hrbtenica, sluh, vid).

Glede višine prisojene odškodnine za nematerialno škodo:

Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je dejansko stanje ugotovljeno pravilno. Pritožba tožeče stranke neutemeljeno napada razloge glede „ukvarjanja z računalniki“ in „sposobnosti vožnje z avtomobilom“. Pri teh razlogih sodišča prve stopnje gre predvsem za ilustracijo tožničinega stanja. Pritožba navsezadnje ne zanika ne enega ne drugega, marveč poudarja predvsem težave, ki jih ima tožnica pri obeh aktivnostih. To pa ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede na to, v kakšnem kontekstu so umeščene v razloge drugega odstavka na 6. strani izpodbijane sodbe. Preostali del dejanske podlage, ob kateri je treba preizkusiti pravilnost prisojene odškodnine za nematerialno škodo, ni bil predmet konkretizirane in argumentirane graje njene pravilnosti.

Pritožbeno sodišče je zato pravilnost prisojene odškodnine za nematerialno škodo preizkusilo ob dejanski podlagi, ki jo bo v bistvenih prvinah povzelo v nadaljevanju.

Tožničina diagnoza:

Tožnica je utrpela zlom zgornjega dela desne golenice in piščali, ki sega v sklep ter rano nad desnim očesom. Posledica udarca v glavo pa so izrazite psihične motnje, ki bodo podrobneje opisane kasneje.

Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem:

Tožnica je trpela štiri dni bolečine hude stopnje, dva meseca bolečine srednje intenzitete, lažje bolečine pa so trajale ves čas zdravljenja. Dvakrat je bila operirana; pri prvi operaciji je prejela LC ploščico v desnem kolenu in pet vijakov. Nosila je nehodljivo mavčevo longeto. V bolnišnici se je naprej zdravila 15 dni, nato je bila v zdravilišču. Bergle je uporabljala skoraj 4 mesece. Zdravljenje je bilo glede telesnih poškodb zaključeno po dobrih sedmih mesecih. Ko pa je bil diagnosticiran tudi postkomocijski sindrom, je bila 17 dni hospitalizirana v Psihiatrični bolnici Begunje. Opravljen je bil CT glave, opravila pa je tudi magnetno resonanco. Zaradi kongitivnih motenj je iskala pomoč in hodila na terapije tudi na Inštitut RS za rehabilitacijo. Med zdravljenjem in tudi danes še občasno trpi glavobole. V času celotnega zdravljenja je bila podvržena različnim rehabilitacijskim terapijam ter opravila večje število poti k zdravnikom. Neprijetni medicinski in terapevtski posegi pa so se opravljali tudi v zvezi z nevrološkimi in psihiatričnimi težavami.

Zmanjšanje življenje aktivnosti:

Čuti bolečine v desnem kolenu, zaradi česar ne more poklekniti, počepniti, teči ali se odriniti z nogo. Težave ima pri hoji navkreber. Poškodba predstavlja oviro pri opravljanju različnih domačih opravil, prizadeta je v številnih rekreativnih dejavnostih (pred nesrečo je hodila v gore, smučala, igrala odbojko in bila vsestransko aktivna oseba). Še precej hujše pa so posledice na psihološkem področju. Ugotovljen je bil postkomocijski sindrom. Pred poškodbo je imela visoke intelektualne sposobnosti. Zaradi možganske poškodbe so se njene učinkovitosti znižale ter je postala nestabilna. Težje se zbere, njena pozornost je oslabljena, ima slabo pomnjenje, neokretno miselno strategijo. Zaradi okvare čelnih predelov (atrofija možganov) se pojavljajo motnje akademskih sposobnosti. Gre za težje branje, računanje, upočasnjeno pisanje, slabšo sposobnost učenja jezikov, itd.. Ugotovljeno je bilo, da le ob skrajnih naporih in ob pomoči domačih zmore opravljati le preprostejša intelektualna ali dnevna opravila. Ocena je bila, da je njena splošna življenjska aktivnost zmanjšana za 50%.

Ker odškodnina iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti ni predmet pritožbe ne ene ne druge stranke, teh posledic pritožbeno sodišče ne bo povzemalo.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi pravična denarna odškodnina znašala: za telesne bolečine 20.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 55.000,00 EUR, za strah 3.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 2.000,00 EUR. Pravična denarna odškodnina bi torej skupaj znašala 90.500,00 EUR. Ta znesek, ki ga je sodišče prve stopnje nato obračunalo še z upoštevanjem invalidnine in valorizirane akontacije plačane odškodnine, ustreza vrednosti 98,6 povprečnih plač v državi v času sojenja na prvi stopnji.

Sestavni del pravila o odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (179. in 182. člen OZ) sta načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. V zvezi s slednjim načelom je pritožbeno sodišče opravilo preizkus s pomočjo zbirke sodne prakse (Dunja Jadek Pensa in ostali, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana 2001). Primeri judikatov so v navedeni zbirki evidentirani pod zaporednimi številkami. Takšno metodologijo evidence bo v nadaljnjih razlogih uporabilo tudi pritožbeno sodišče. V primeru pod številko 18 je bilo priznanih 98 plač. Po oceni revizijskega sodišča takšna odškodnina ni bila previsoka. Telesne bolečine so primerljive, strah je hujši, hujša je skaženost, vendar pa je zmanjšanje življenjske aktivnosti manjše. V grobem je z obravnavanim primerljiva tudi zadeva pod številko 17. Tu je bila priznana odškodnina v višini 102 povprečne plače. V grobem primerljiva, le da z drugačnimi konkretnostmi, je tudi zadeva pod številko 16 v navedeni zbirki. Tu sta bili zavrnjeni obe reviziji, predmet preizkusa pa je bila odškodnina v višini 106 povprečnih plač. Podobno zmanjšanje življenjske aktivnosti kot v obravnavani zadevi je utrpela tudi stranka v zadevi, ki je evidentirana pod številko 15. Res pa je, da je bila ta invalid že prej. Priznanih je bilo 110 plač. V grobem primerljiva je zadeva pod številko 14, kjer je bila priznana odškodnina v višini 112 plač. Nekoliko hujša pa je zadeva pod številko 13, kjer je bila priznana odškodnina v višini 113 plač. Primeri z nižjimi številkami v navedeni zbirki so hujši.

Na prvi pogled bi torej kazalo, da je odškodnina v obravnavani zadevi prenizka. Vendar pa sega razpon sodne prakse v primerljivih zadevah tudi navzdol, proti nižjim vrednostnim priznanih odškodnin. Podobna poškodba in primerljive posledice so bile ugotovljene v zadevi, ki je evidentirana pod številko 19. Priznana je bila odškodnina v višini 96 plač. V nadaljnjih zaporednih številkah sledi nato nekaj primerov, ki so zaradi specifičnosti slabo uporabni za primerjavo (npr. zgolj nadaljnja škoda, izrazito mladi otroci, starejša ženska z depresivnimi motnjami kot posledico in podobno). Primerljiva pa je zadeva pod številko 24. Zavrnjena je bila revizija tožeče stranke (torej odškodnina po stališču revizijskega sodišča ni bila prenizka), pri čemer je bila priznana odškodnina v višini 80 plač. Kot celota je primerljiva tudi zadeva pod zaporedno številko 27, kjer je bila priznana odškodnina v višini 73 plač. Še nižja odškodnina je bila priznana v primeru pod številko 29 (odškodnina v višini 70 plač); ta zadeva je sicer primerljiva kot celota, vendar pa je bila preizkušena le revizija tožene stranke, ki je bila zavrnjena. Potem pa je tu še primer pod številko 32, kjer je bila priznana odškodnina v višini 60 plač. Res je, da je bila tu zavrnjena revizija tožeče stranke in da je po vsebini primerljiva z obravnavano zadevo. Vendar pa primer izrazito odstopa navzdol glede na priznano odškodnino.

Treba je torej upoštevati celoto in nato vanjo ustrezno umestiti obravnavan primer. Po tako opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je znesek, ki ga je kot pravično denarno odškodnino ugotovilo sodišče prve stopnje, ustrezen.

Odločitev o pritožbi prvotožeče stranke in tožene stranke:

Pritožba tožene stranke in pritožba prvotožeče stranke sta neutemeljeni. Ob tem niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče zato pritožbi zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

O pritožbi drugotožeče stranke:

Drugotožnik svoj zahtevek opira na pravilo iz 2. odstavka 180. člena OZ. Ta določa, da lahko sodišče v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe, njenim otrokom prisodi pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Pravna ustanova posrednega oškodovanca je v odškodninskem pravu izjema. Pravno razmerje med odgovorno osebo in (posrednim) oškodovancem je namreč na ta način vzpostavljeno preko običajnih meja pravnorelevantne vzročne zveze. Razlog za ta izjemen odstop od meril siceršnjega vrednotno – kavzalnega sorazmerja med oškodovancem in oškodovalcem pa je v tako izjemnem obsegu nematerialne škode neposrednega oškodovanca, da je takšen odstop navsezadnje pravnovrednotno le upravičen. Ta negativni vrednotni presežek se izraža skozi pravni standard posebno težke invalidnosti. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka posrednega oškodovanca torej ne zadošča le obstoj trpljenja zaradi nematerialne škode bližnjega, marveč mora biti izpolnjen še pogoj, da je neposredni oškodovanec trpel posebno težko invalidnost. Ker gre za izjemo (to je izjemo od siceršnjih meril o pravni relevantnosti vzročne zveze), jo je treba v skladu z razlagalnim pravilom, da se izjeme razlagajo restriktivno, tako tudi interpretirati. Odločilno vprašanje v obravnavani zadevi torej je, ali že prej opisano stanje neposredne oškodovanke ustreza pravnemu standardu posebno težke invalidnosti ali ne. V skladu s pravičnostnim načelom, da je treba enake primere obravnavati enako, je torej že zakonodajalec predvidel odškodninsko terjatev posrednega oškodovanca le v primerih, ki so po teži primerljivi ali pa nemara za svojce še hujši kot smrt neposrednega oškodovanca. V sodni praksi je bila tovrstna odškodninska odgovornost ugotovljena (priznana) le izjemoma (1). V mnogih drugih primerih odškodnina iz tega pravnega naslova ni bila priznana (2).

Glede na dejanske ugotovitve v obravnavani zadevi tožnica še vedno učinkuje kot prejšnja oseba, le njeno stanje je (tako telesno kot psihično) slabše. Nikakor pa ni mogoče reči, da je bil drugotožnik zaradi škodnega dogodka ob mamo. Pritožbeno sodišče tako soglaša s presojo prvega sodišča, da dejanske ugotovitve v obravnavani zadevi ne ustrezajo z dvojno gradacijo opisanemu standardu posebno težke invalidnosti. Zato pritožbeno sodišče soglaša z materialno presojo sodišča prve stopnje, da je drugotožnikov zahtevek materialnopravno neutemeljen. Tudi njegova pritožba zato ni utemeljena, ob tem pa tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 353. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče tudi njegovo pritožbo zavrnilo in sodbo tudi v delu, ki se nanaša nanj, potrdilo.

O stroških pritožbenega postopka:

Ker stranke s svojimi pritožbami niso uspele, si tudi niso pridobile pravice do povrnitve pritožbenih stroškov. Tako je že po merilu uspeha (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa niti z vložitvijo odgovora na pritožbo tožene stranke ni mogla v ničemer spremeniti svojega procesnega ali materialnopravnega položaja. Teh stroškov ji zato pritožbeno sodišče ni priznalo v skladu z merilom iz 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta vloga namreč za pravdo ni bila potrebna.

----------------------------------------------------------------------------

(1) Primerjaj sodbo VS, II Ips 55/2002 (v tem primeru je bil neposredni oškodovanec prej nadpovprečno

(2) Glej sodbe VS: II Ips 4/99, II Ips 163/2003, II Ips 89/2003, II Ips 334/2001, II Ips 380/2001, II Ips 77/2001, II Ips 101/2003...


Zveza:

OZ člen 179, 182, 180.
ZPP člen 337, 337/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.02.2010

Opombe:

P2RvYy02NDkzMg==