<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 659/2015
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.659.2015

Evidenčna številka:VDS0015096
Datum odločbe:14.01.2016
Senat:Biserka Kogej Dmitrovič (preds.), Silva Donko (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:obveznost plačila - plačilo plače - razlike v plači - zmotna uporaba materialnega prava - regres za letni dopust - zakonske zamudne obresti - bruto - neto

Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska regresa za leto 2009. V skladu z ZPSV in ZDoh-2 se davki in prispevki obračunavajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila plače in jih je delodajalec dolžan plačati pristojnim skupnostim, zato je tožnica upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od neto zneska in ne bruto zneska. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2009, obračunanega od določenega bruto zneska.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v četrti alineji III. točke spremeni tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneska regresa za leto 2009, obračunanega od bruto zneska 589,19 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke iz naslova plače za mesec december 2009 v znesku 589,19 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 21. 1. 2010 dalje do plačila; iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 v znesku 589,19 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 8. 2013 dalje po plačila; iz naslova nadur v višini 3.380,93 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov za vsak posamezni mesec od 21. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (I. točka izreka).

Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.058,63 EUR (II. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni:

- obračunati bruto plačo za mesec december 2009 v znesku 589,19 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2010 dalje do plačila;

- iz naslova opravljenih nadur za mesec marec 2009 obračunati znesek 121,94 EUR bruto in po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2009 dalje do plačila;

- za mesec april 2009 obračunati znesek 627,12 EUR bruto in po odvodu predpisanih davkov in prispevkov tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2009 dalje do plačila;

- za mesec maj 2009 obračunati znesek 336,96 EUR bruto in tožnici pod odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2009 dalje do plačila;

- za mesec junij 2009 obračunati znesek 524,16 EUR in ji po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2009 dalje do plačila;

- za mesec julij 2009 obračunati znesek 461,76 EUR bruto in ji po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2009 dalje do plačila;

- za mesec avgust 2009 obračunati znesek 771,15 EUR bruto in tožnici po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2009 dalje do plačila;

- za mesec september 2009 obračunati znesek 104,52 EUR bruto in po odvodu predpisanih davkov in prispevkov tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2009 dalje do plačila;

- za mesec oktober 2009 obračunati znesek 433,32 EUR bruto in ji po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2009 dalje do plačila;

- kar zahteva tožnica več iz naslova nadur se zavrne,

- obračunati bruto regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 589,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2013 dalje do plačila in od bruto zneska odvesti akontacijo dohodnine ter tožnici plačati neto znesek.

Zavrnilo je zahtevek tožnice glede obračuna in izplačila odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2009, v znesku 589,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2009 dalje do plačila (III. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 567,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (IV točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovljen postopek sodišču prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da naslovno sodišče na naroku dne 8. 4. 2015 ni dopustilo pričati A.A., prav tako pa ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče B.B., kar pa v sami izpodbojni sodbi niti ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo navedene priče. Navedbe sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da se je priča A.A. neprimerno vedla in ni hotela odgovarjati na vprašanja sodišča, so neutemeljene. Priča je pričela odgovarjati na vprašanje sodišča in ker je bil pod hudim čustvenim in psihičnim pritiskom je tudi sicer izpovedal o stvareh, ki niso bile bistvene za predmetni postopek, vendar bi moralo sodišče priči pustiti, da dokonča svojo izpoved. Priča A.A. se ni neprimerno vedla, vendar pa je hotelo sodišče po hitrem postopku končati z zaslišanjem priče in je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka. A.A. je hotel izpovedati celotno zgodbo in sodišče bi ga moralo pustili, da bi izpoved dokončal, ne pa da ga je nagnalo iz razpravne dvorane. Tako A.A. kot B.B. sta osebi, ki vesta ali je tožnica res opravljala delo preko polnega delovnega časa, le-tega pa sodišče ni dovolilo, saj za pričo B.B. niti ni obrazložilo, zakaj njegovo pričanje ni pomembno. Tožena stranka je uveljavljala tudi pobotni ugovor v znesku 1.058,63 EUR, ki pa ga je sodišče zavrnilo. Tožnica je za celotno obdobje svojega dela pri toženi stranki, od februarja 2009 do decembra 2009, prejela za 1.369,78 EUR več neto plače, kot pa ji je dejansko pripadalo po pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka tožnici ni plačala plače za mesec december 2009, obračunane od bruto zneska 449,44 EUR in regres obračunan od bruto zneska 589,19 EUR. Tožnica je delala samo do 24. 12. 2009. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da tožena stranka ni predložila nobenih listin, ki bi dokazovale pobotni ugovor oziroma, da to ne izhaja iz nobenih predloženih listin. Tožena stranka je predložila blagajniške prejemke s podpisi tožnice, iz katerih izhaja, da je tožnica prejela 6.000,00 EUR neto plače, kar pa sodišče prve stopnje v celoti spregleda in neutemeljeno zavrne pobotni ugovor. Sodišče ni obrazložilo zakaj ne verjame toženi stranki, da je bila evidenca delovnih ur, ki jo je predložila pravilna. Sodišče je verjelo tožnici, da je delala nadure na podlagi njene evidence ter zaslišanja prič, pri tem pa se ni opredelilo do izpovedi tožnice, zakaj ni nikoli dala svoje evidence na vpogled toženi stranki. Tožnica je izpovedala, da je bila doma v BIH in da je koristila dopust, hkrati pa je trdila, da ni izrabila letnega dopusta, kar se pokaže tudi kot neverodostojno. Napačna pa je tudi odmera stroškov postopka, saj je tožnica zahtevala še odškodnino za neizkoriščen letni dopust, in s tem zahtevkom ni uspela, zato sodišče stroške postopka, ki jih je odmerilo v celoti, kot da je tožnica v celoti uspela,napačno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je neresnično in zavajajoče pritožbeno navajanje tožene stranke, da je razpravljajoča sodnica neupravičeno odstranila iz razpravljajoče dvorane pričo A.A.. A.A. je očitno želel in nameraval razpredati o okoliščinah, katere za rešitev zadeve sploh niso bile relevantne. Ko je sodnica omenjeno pričo opozorila, naj vendar izjavlja o dejstvih, ki so pomembna za rešitev zadeve, pa je A.A. nadaljeval po vnaprej pripravljenem scenariju ter sodišče posiljeval s svojimi deplasiranimi izjavami, zaradi česar se je razpravljajoča sodnica popolnoma pravilno odločila, da ne bo izvedla dokaza z zaslišanjem priče. Sodišče prve stopnje se je zakonito in pravilno odločilo glede na ravnanje in obnašanje ter nesodelovanje priče A.A.. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; št. 26/99 in naslednji) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi delno napačne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje napačno naložilo toženi stranki plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska regresa za leto 2009, pravilno pa zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneska regresa.

6. Tožnica je v tem sporu uveljavljala izplačilo plače za mesec december 2009, nadure za obdobje marec 2009 do oktober 2009, regres za letni dopust za leto 2009 in odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2009. Osnovna plača tožnice je bila določena v pogodbi o zaposlitvi in sicer 589,90 EUR. Tožena stranka je priznala, da tožnici plače za mesec december 2009 ni izplačala, vendar je trdila, da je tožnica delala le do 24. 12. 2009 in zato ni upravičena do celotne plače. Sodišče je odločilo, da je tožena stranka iz naslova plače za mesec december 2009 tožnici dolžna izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2010 dalje do plačila, obračunane od bruto zneska 589,00 EUR. Sodišče prve stopnje je toženi stranki tudi naložilo, da iz naslova nadur, ki jih je tožnica opravila v mesecih marec 2009 do oktobra 2009 obračuna nadure v višini 3.380,93 EUR bruto, od posameznih mesečnih bruto zneskov odvede davke in prispevke in tožnici izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz 3. točke izreka sodbe.

7. Sodišče je v celoti verjelo tožnici, da je pri toženi stranki opravljala v spornem času nadure, katere je tožnica dokazala s predložitvijo evidence prisotnosti na delu za čas od marca do oktobra 2009. Njeno izpoved sta v celoti potrdili priči C.C. in D.D.. Priča C.C. je izpovedala, da je tudi sama vodila evidenco ur in da so si vsi zaposleni dnevno zapisovali na listke ure ter jih oddajali toženi stranki v vednost, kot je to trdila tudi tožnica. Zato je sodišče verjelo tožnici in njenim podatkom v evidenci opravljenih ur pri toženi stranki (priloga A4 in A5). Priča C.C. je tudi izpovedala, da je od gostov izvedela, da je tožnica včasih delala tudi do ene ure zjutraj, hkrati pa je izpovedala, da je tožnico tudi videvala v dopoldanskih urah in s tem potrdila izpoved tožnice, da je v gostilno prihajala že zjutraj in tam opravljala različna dela (likanje, pranje, pospravljanje), po 12 uri pa je nastopila popoldansko izmeno dela natakarice in je delo opravljala dokler so bili prisotni gostje. Tudi priča D.D. je izpovedal, da je odhajal ob 22 uri, ko se je zaprla kuhinja in da je takrat tožnica še vedno stregla goste.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice, njene evidence opravljenih delovnih ur in na podlagi prepričljivih izpovedi prič C.C. in D.D., ki sta v celoti potrdila izpoved tožnice pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do plačila nadur v višini, kot to določa 64. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, ker ni dopustilo pričanja priče A.A. na naroku dne 8. 4. 2015. Tožena stranka tudi sama priznava, da je priča hotel izpovedati „celotno zgodbo“ in zato ni odgovarjal na vprašanja sodišča, ker je bil pod hudim čustvenim in psihičnim pritiskom. Ko sodišče izvaja dokaz z zaslišanjem priče se mora ravnati po 239. in 289. členom ZPP in mora priči tudi postaviti vprašanja zato, da njeno izpovedbo preizkusi ali razjasni. Glede na to, da priča A.A. ni hotel odgovarjati na posamezna vprašanja temveč je vztrajal pri izpovedi dejstev, ki za odločitev v zadevi niso bila relevantna, sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitev določb postopka, ko je sklenilo, da se dokaz z zaslišanjem priče ne izvede, ker priča onemogoča pričanje.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, ker ni upoštevalo listin, ki jih je predložila tožena stranka. Med strankama postopka je bilo nesporno, da je tožnica prejela 6.000,00 EUR neto plače za obdobje dela od februarja 2009 do decembra 2009. Iz predloženih blagajniških izdatkov (priloga B22 - B24) razvidno, da je tožnica za posamezne mesece prejela izplačanih 600,00 EUR neto plače, medtem ko je tožnica imela v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno plačo v znesku 589,19 EUR. Vendar navedeno ne dokazuje, da je tožena stranka tožnici neutemeljeno izplačevala višjo plačo. Delodajalec lahko delavcu izplača tudi višjo plačo kot je dogovorjena s pogodbo, na podlagi ustnega dogovora ali po lastni odločitvi. V kolikor delavcem izplačuje višjo plačo, kot je dogovorjena v pogodbi, delodajalec nima zakonske podlage za vračilo plače, razen če si bi pridržal pravico zahtevati nazaj preplačilo, pod pogoji iz določbe 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS; št. 83/2001 s spremembami). Tožena stranka niti ni zatrjevala, da bi bile v izplačilu zajete nadure. Tožena stranka priznava, da tožnici za mesec december 2009 ni plačala plače, vendar meni, da glede na to, da je tožnica delo opravljala samo do 24. 12. 2009 ne bi bila upravičena do plačila celotnega zneska mesečne plače, obračunane od bruto zneska 589,19 EUR in bi za mesec december 2009 tožnici pripadala neto plača obračunana od bruto zneska 469,44 EUR ter regres obračunan od bruto zneska 589,19 EUR. Navedenih trditev pa tožena stranka ni dokazala. Iz predložene pogodbe o zaposlitvi tožnice izhaja, da je sklenjena za določen čas od 1. 2. 2009 do 29. 12. 2009 (priloga A3). Tožena stranka ni podala nobenih trditev in prav tako ni predložila dokazov, da bi naj tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki že 24. 12. 2009. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke, da je tožnica upravičena le do neto plače obračunane od bruto zneska 469,44 EUR za mesec december 2009.

11. Sodišče prve stopnje pa je delno napačno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska regresa za leto 2009. V skladu z Zakonom o prispevkih za socialno varnost in Zakonom o dohodnini (ZPSV; Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami in ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami) se davki in prispevki obračunavajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila plače in jih je delodajalec dolžan plačati pristojnim skupnostim, zato je tožnica upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od neto zneska in ne bruto zneska.

12. Ker je bila pritožba tožene stranke delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe, v preostalem pa jo je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj glede tega dela sodbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. alineja 358. člena ZPP in 353 člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP in 2. odstavka 154. člena ZPP, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to, da je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu.


Zveza:

OZ člen 191.
Datum zadnje spremembe:
30.05.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk0MDc1