<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep Cp 12/2007
ECLI:SI:VSRS:2007:CP.12.2007

Evidenčna številka:VS09961
Datum odločbe:30.08.2007
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:priznanje tuje sodne odločbe - javni red - izključna pristojnost slovenskega sodišča - identiteta stranke
Objava v zbirki VSRS:CZ 2007/2008

Jedro

V postopku, v katerem se odloča, ali bo tuja sodna odločba učinkovala na območju Republike Slovenije, je povsem nepomembno, v kakšnem materialnopravnem razmerju je bil predlagatelj z družbo D. L. d.o.o. oziroma D. L. G.. Za presojo identitete med sodbo, katere priznanje se zahteva, in predlogom z dne 7.10.2003, naperjenim zoper D. L. d.o.o., je odločilno le, kako je bila subjektivno opredeljena tožena stranka v sodbi Delovnega sodišča v Münchnu z dne 7.11.2001 opr. št. 30 Ca 14169/01.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 28.4.2004 opr. št. IVR 34/2003. Odločilo je še, da mora nasprotni udeleženec vlagatelju plačati 276,61 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka. Ocenilo je, da so vsi ugovori nasprotnega udeleženca (pridržek javnega reda zaradi neobrazloženosti zamudne sodbe; izključna pristojnost slovenskega sodišča; nemožnost sodelovanja v postopku pred nemškim sodiščem; pomanjkanje identitete med sklepom sodišča prve stopnje in zamudno sodbo) neutemeljeni.

Zoper to odločbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil nasprotni udeleženec, ki predlaga, naj ji Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Vztraja pri vseh dosedanjih ugovorih. Meni, da bi se moralo sodišče prve stopnje na uraden način prepričati o vsebini nemškega prava. Ker tega ni storilo niti ni dalo strankam možnosti, da se seznanijo z vsebino spornih določil, je prišlo do kršitve načela kontradiktornosti iz 5. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - ur.p.b., ZPP). Ne gre enačiti slovenske procesne ureditve za izdajo plačilnega naloga ali sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine z izdajo zamudne sodbe po nemškem pravu. Zamudna sodba, ki jo izda slovensko sodišče, ne izpolnjuje standardov javnega reda, če nima obrazložitve, zato argument, da naj bi imel nasprotni udeleženec možnost sodelovanja v postopku pred nemškim sodiščem, ne vzdrži kritične presoje. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da veljajo omejitve pri izdaji zamudne sodbe - glede vsebine v skrajšani obliki, če se pričakuje, da se sodba uveljavlja v tujini. V tem primeru mora nemško sodišče izdati zamudno sodbo z obrazložitvijo. Predlagatelj se je zaposlil pri pravni osebi D. L. d.o.o. s sedežem v Mariboru in je torej za spore iz pogodbe o zaposlitvi lahko pristojno le sodišče v Republiki Sloveniji, ne pa sodišče v Republiki Nemčiji. Vročitev tožbe in zamudne sodbe z dne 7.11.2001 opr. št. 30 Ca 14169/01 nasprotnemu udeležencu oziroma toženi stranki v pravdnem postopku ni izkazana. Družbi D. L. G. in D. L. d.o.o. sta dve različni pravni osebi, ki imata istega zastopnika, zato ni podana identiteta nemške zamudne sodbe s predlogom za priznanje tuje sodne odločbe v Republiki Sloveniji.

Predlagatelj v odgovoru na pritožbo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Nasprotni udeleženec je prejel tožbo in zamudno sodbo in nato aktivno sodeloval v postopku z nasprotno tožbo, ki jo je kasneje umaknil. Družba D. L. d.o.o. v sporu, ki se je vodil pred Delovnim sodiščem v Münchnu, ni ugovarjala ne stvarni ne krajevni pristojnosti sodišča, zato je pristala, da v zadevi odloča to sodišče. Pogodbo o zaposlitvi sta sklenila predlagatelj in družba D. L. d.o.o., ki jo zastopa F. Š.. Predlagatelj je bil nato napoten na gradbišče v Nemčijo. Družba D. L. d.o.o. je izstavila tudi potrdilo o zaposlitvi z dne 26.11.2001 in predložila zahtevo za pridobitev vize na veleposlaništvu Republike Nemčije v Ljubljani. Prošnjo za dovoljenje za delo v Nemčiji je vložila družba D. L. G. na podlagi zahteve slovenske družbe D. L. d.o.o. V Nemčijo je predlagatelja po pogodbi o zaposlitvi poslala družba D. L. d.o.o., za delovno dovoljenje pa je zaprosila družba D. L. G..

Pritožba je utemeljena.

O pridržku javnega reda:

Sodna odločba se ne prizna, če bi bili učinki priznanja v nasprotju z javnim redom RS (100. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, Uradni list RS, št. 56/99, ZMZPP). Vrhovno sodišče lahko le ponovi nosilne razloge, ki so utemeljevali zavrnitev ugovora nasprotnega udeleženca, da bi bil učinek priznanja v nasprotju s procesnim javnim redom RS, ki jih je navedlo že v svojem sklepu z dne 7.2.2007. Res je, da vsebino slovenskega procesnega javnega reda med drugim sestavlja tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Drži, da je pravica do učinkovitega pravnega sredstva po ustaljenem stališču Ustavnega sodišča zagotovljena, če je pravni akt, ki se izpodbija, obrazložen, tako da lahko pritožnik izpodbija vsebinske razloge odločitve. O kršitvi te ustavne pravice pa ni mogoče govoriti, čeprav sodna odločba ni obrazložena, v primerih, ko ima stranka možnost izpodbijati odločitev z nedevolutivnim pravnim sredstvom - ugovorom, z vložitvijo katerega se postopek prevede v običajen kontradiktoren postopek, v katerem ima stranka na razpolago vse ugovore. Pravica do pravnega sredstva namreč ne more biti kršena, če pravna sredstva še niso izčrpana. Prav za takšno situacijo je šlo pri izdaji zamudne sodbe Delovnega sodišča v Münchnu z dne 7.11.2001, opr. št. 30 Ca 14169/01. Kadar nemško sodišče zoper toženca izda zamudno sodbo (paragraf 331 ZPO), ima tožena stranka pravico do ugovora (paragraf 338 ZPO). Če je ugovor dovoljen, se vzpostavi stanje, v kakršnem je bil postopek pred izdajo zamudne sodbe (paragraf 342 ZPO).

Ker je treba tuje pravo obravnavati kot pravo, ne pa kot dejstvo (prvi odstavek 12. člena ZMZPP), ni predmet dokazovanja, ampak ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Nasprotni udeleženec je uporabo določil nemškega ZPO, ki urejajo zamudno sodbo, ob zadostni skrbnosti moral in mogel predvideti, zato se ne more sklicevati, da gre za presenetljivo pravno podlago in posledično uveljavljati absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

O izključni pristojnosti slovenskega sodišča:

Tuja sodna odločba se ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče ali drug organ Republike Slovenije (prvi odstavek 97. člena ZMZPP). Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno, kadar je to v ZMZPP ali v drugem zakonu izrecno določeno (prvi odstavek 50. člena ZMZPP). ZMZPP določa izključno pristojnost slovenskega sodišča v določbah 60. - 64., 71. in 78. - 84. člena ZMZPP. Od določb o izključni pristojnosti slovenskega sodišča je treba razlikovati sporazum strank o pristojnosti sodišča Republike Slovenije (tretji odstavek 52. člena ZMZPP). Velja, da se stranki ne smeta sporazumeti o pristojnosti sodišča v nekaterih zadevah, v katerih je podana izključna slovenskega sodišča (četrti odstavek 52. člena ZMZPP), nikakor pa ne, kot zmotno meni nasprotni udeleženec, da je v primeru dogovora o pristojnosti slovenskega sodišča podana izključna pristojnost slovenskega sodišča.

O nemožnosti nasprotnega udeleženca, da sodeluje v postopku: Sodišče Republike Slovenije zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da ta zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku (prvi odstavek 96. člena ZMZPP). Listine v spisu (prilogi A9 in A19) dokazujejo, da so bili toženi stranki v postopku pred Delovnim sodiščem v Münchnu, opr. št. 30 Ca 14169/01 tožba, vabilo na narok pred sodiščem in zamudna sodba z dne 7.11.2001 pravilno vročeni, zato ne drži ugovor nasprotnega udeleženca, da toženi stranki ni bilo zagotovljeno, da bi pravočasno zvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti.

O pomanjkanju identitete med spornim predlogom za priznanje tuje sodne odločbe oziroma izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje in zamudno sodbo opr. št. 30 Ca 14169/01: Notorno je, da je lahko zavezanec v nepravdnem postopku priznanja tuje sodne odločbe samo oseba, zoper katero je tekel postopek, v katerem je bila izdana sodna odločba, katere priznanje se zahteva. Za utemeljenost predloga za priznanje tuje sodne odločbe mora torej obstajati identiteta med nasprotnim udeležencem in subjektom - nosilcem obveznosti v postopku pred tujim sodiščem. Nasprotni udeleženec v obravnavanem postopku je družba D. L. d.o.o., Gosposvetska 27, Maribor. Ta ves čas postopka vztraja, da se sodba Delovnega sodišča v Münchnu z dne 7.11.2001 opr. št. 30 Ca 14169/01 glasi na toženo stranko D. L. G. Sodišče prve stopnje je njen ugovor zavrnilo z utemeljitvijo, da "sta GmbH in d.o.o. le oznaki organiziranosti gospodarske družbe". Navedlo je, da je predlagatelja v Nemčijo na podlagi pogodbe o zaposlitvi poslala Družba D. L. d.o.o., za delovno dovoljenje pa je zaprosila družba D. L. G., in sicer na zahtevo Družbe D. L. d.o.o., zastopnik obeh družb pa je F. Š.. Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre samo za poimenovanje družbe z omejeno odgovornostjo z nemško kratico, saj nesporno obstajata dva subjekta, D. L. d.o.o. s sedežem v Mariboru in D. L. G. s sedežem v Münchnu. V tem postopku, v katerem se odloča, ali bo tuja sodna odločba učinkovala na območju Republike Slovenije, je povsem nepomembno, v kakšnem materialnopravnem razmerju je bil predlagatelj z družbo D. L. d.o.o. oziroma D. L. G. (kdo ga je napotil na delo v Nemčijo, kdo je zaprosil za delovno dovoljenje, kdo je zaprosil za vizo.....). Za presojo identitete med sodbo, katere priznanje se zahteva, in predlogom z dne 7.10.2003, naperjenim zoper D. L. d.o.o., je odločilno le, kako je bila subjektivno opredeljena tožena stranka v sodbi Delovnega sodišča v Münchnu z dne 7.11.2001 opr. št. 30 Ca 14169/01.

Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo relevantnih dejstev, ki bi omogočali sklep o (ne)obstoju identitete nasprotnega udeleženca v nepravdnem postopku in tožene stranke v zadevi opr. št. 30 Ca 14169/01, je moralo Vrhovno sodišče pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.


Zveza:

ZMZPP člen 12, 12/1, 50, 50/1, 52, 52/3, 52/4, 96, 96/1, 97, 97/1.URS člen 25.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0xMTA2MQ==