VDSS Sodba Pdp 523/2017

Jedro

Status samozaposlenih in status delavca v delovnem razmerju se ne izključujeta. Tudi v primeru, če samozaposleni opravlja delo na podlagi pogodb civilnega prava, pri čemer obstajajo elementi delovnega razmerja, velja določba 13. člena ZDR-1 (oziroma ustrezno enaka določba ZDR) o domnevi delovnega razmerja v primeru obstoja elementov delovnega razmerja.

Med elementi delovnega razmerja, ki so opredeljeni v 4. členu ZDR (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in nadzorom delodajalca), razen izjemoma, ni odločilna volja za sklenitev takšnega razmerja, temveč je v zvezi z voljo delavca odločilna le prostovoljna vključitev v organizirani delovni proces delodajalca, kar pomeni da delavec dela v organizacijsko opredeljenem in urejenem delovnem procesu, kakor je tožnica pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v prvem odstavku III. točke izreka sodbe tako, da se v tem delu glasi:

"III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožnico pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v matično evidenco pri ZPIZ za čas od 1. 9. 2011 dalje do vrnitve na delo ter ji za čas od 1. 9. 2011 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji obračunati nadomestilo plače:

- za obdobje od 1. 9. 2011 do 30. 9. 2011 v znesku 1.705,40 EUR bruto na mesec,

- za obdobje od 1. 10. 2011 do 31. 8. 2012 v znesku 1.739,49 EUR bruto na mesec,

- za obdobje od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2013 v znesku 1.748,19 EUR bruto na mesec,

- za obdobje od 1. 9. 2013 do 31. 8. 2014 v znesku 1.756,89 EUR bruto na mesec,

- za obdobje od 1. 9. 2014 do 31. 8. 2015 v znesku 1.765,59 EUR bruto na mesec,

- za obdobje od 1. 9. 2015 do 31. 8. 2016 v znesku 1.774,28 EUR bruto na mesec,

- za obdobje od 1. 9. 2016 do vrnitve nazaj na delo v znesku 1.782,98 EUR bruto na mesec,

ter ji po obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske, zmanjšane za že prejeta neto izplačila s strani tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov nadomestil plač oziroma razlik plač, ki so zapadli v plačilo do vključno 18. 8. 2013, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2013 dalje do plačila, od neto zneskov oziroma razlik plač, ki so zapadli v plačilo kasneje (po 1. 9. 2013), pa od vsakega 19. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila.

Zavrne se višji tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, obračun bruto nadomestila plače v znesku 1.782,98 EUR mesečno ter za plačilo davkov in prispevkov in plačilo neto nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, za čas po vrnitvi tožnice nazaj na delo."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- ugotovilo, da je tožeča stranka pri toženi stranki od dne 1. 9. 2011 dalje v delovnem razmerju za nedoločen čas, s polnim delovnim časom 40 ur tedensko, in sicer na delovnem mestu "specializirani novinar" (šifra delovnega mesta: ...; izhodiščni količnik 2,9860) (I. točka izreka);

- ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 28. 8. 2016 tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita, zato delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo dne 1. 9. 2016 oziroma ji je tega dne nezakonito prenehalo in traja še naprej, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja (II. točka izreka);

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v matično evidenco ZPIZ za čas od 1. 9. 2011 dalje ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati mesečne plače (pravilno: nadomestila mesečne plače) in sicer za obdobje od 1. 9. 2011 do 31. 8. 2016 v bruto zneskih, ki so za posamezna obdobja razvidni iz izreka sodbe, za obdobje od 1. 9. 2016 dalje pa v znesku 1.782,98 EUR bruto ter ji po obračunu in plačilu vseh pripadajočih davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske, zmanjšane za že prejeta neto izplačila s strani tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od neto zneskov plač oziroma razlik plač, ki so zapadle v plačilo do vključno 18. 8. 2013, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2013 dalje do plačila, od neto zneskov plač oziroma razlik plač, ki so zapadle v plačilo kasneje (po 19. 8. 2013), pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti (od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila) za čas pred 1. 9. 2013 (III. točka izreka);

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za čas od 1. 9. 2011 dalje izplačati povračilo stroškov za prehrano v skupnem znesku 7.650,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov in datumov zapadlosti, določenih v izreku sodbe, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas pred 1. 9. 2013 (IV. točka izreka);

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 9. 2011 dalje izplačati povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v skupnem znesku 2.184,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov in datumov zapadlosti, določenih v izreku sodbe, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas pred 1. 9. 2013 (V. točka izreka);

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leta 2011 do 2016 v bruto zneskih z datumi zapadlosti, kot je navedeno v izreku sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, zavrnilo pa je zahtevek za obračun in plačilo prispevkov od bruto zneskov regresa in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od ustreznih neto zneskov regresa za leto 2011 od dne 1. 1. 2012 do 31. 8. 2013, regresa za leto 2012 od 2. 7. 2012 do 31. 8. 2013 in regresa za leto 2013 od dne 2. 7. 2013 do 31. 8. 2013 (VI. točka izreka);

- zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust in sicer za leto 2015 v višini 2.118,71 EUR bruto, za leto 2016 v višini 2.129,14 EUR bruto ter zahtevek za izplačilo neto zneskov po plačilu davka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, kot so navedeni v izreku sodbe, do plačila (VII. točka izreka);

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati božičnico za leto 2012 v višini 500,00 EUR bruto ter ji po obračunu in plačilu vseh pripadajočih davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2013 dalje do plačila, zavrnilo pa zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska božičnice za čas od dne 25. 12. 2012 do dne 31. 8. 2013 (VIII. točka izreka).

- odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 995,33 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (IX. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna.

Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 181. člena ZPP. Nedopustno je z ugotovitveno tožbo za nazaj zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je bilo že izpolnjeno med strankama v obliki avtorskega pogodbenega razmerja. Tožena stranka to utemeljuje s pravilom o mejah pravnomočnosti oziroma s pravilom, da se dokazi in dejstva presojajo na dan zaključka glavne obravnave. Uveljavljanje ugotovitve obstoja pravnega razmerja za nazaj je nemoralno in nezakonito, tak zahtevek je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo, zato gre za razpolaganje z zahtevkom v nasprotju s 3. členom ZPP. Tožnica ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Gre za kršitev iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Podana je tudi bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 180. členom ZPP, saj je izrek sodbe ugotovitven in ne oblikovalen (razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi), posledično pa neizvršljiv. Zato odpoved z dne 15. 9. 2016 še vedno učinkuje. Izrek sodbe je nerazumljiv oziroma nasprotuje samemu sebi, zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izreka sodbe namreč izhaja, da je elektronsko sporočilo z dne 28. 8. 2016 odpoved pogodbe o zaposlitvi (sodišče je ugotovilo nezakonitost odpovedi), iz obrazložitve pa, da elektronsko sporočilo ne predstavlja odpovedi pogodbe o zaposlitvi (točka 20). Edine pravilne in zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2016 pa tožnica sploh ni izpodbijala in še vedno velja. Podana je kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbami 8., 291. in 213. člena ZPP.

Po mnenju pritožbe je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP tudi zaradi kršitve določb 212. člena ZPP. Tožeča stranka v tem postopku ni nikoli zatrdila, da naj bi odpoved prejela v zvezi z inšpekcijskim postopkom pri toženi stranki. To pomeni, da je sodišče mimo trditvene podlage sprejelo odločitev, da je razlog odpovedi prepoved, ki jo je izrekel inšpektor za delo. Predloženi dokaz z dne 4. 7. 2016 in dokaz z izpovedjo tožnice ne moreta nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke - ta je zatrjevala le, da v konkretnem primeru obstajajo elementi delovnega razmerja, kar je ugotovil tudi Inšpektorat RS za delo in izhaja iz opozorila z dne 4. 7. 2016. Sodišče je odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke (20. točka obrazložitve sodbe), kar je nezakonito in nedovoljeno. Tožeča stranka je v tožbi pod točko VII zatrdila, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožeče stranke z dnem 1. 9. 2016 in je tožeči stranki z dnem 1. 9. 2016 prenehalo delovno razmerje, iz II. točki izreka sodbe pa izhaja, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 28. 8. 2016. Gre za nesklepčnost bistvenih trditev, zato bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Edina odpoved, ki je bila podana s strani tožene stranke in še vedno učinkuje v pravnem prometu, je odpoved z dne 15. 9. 2016.

Tožena stranka uveljavlja še bistvene kršitve določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodba izdana "po liniji najmanjšega odpora". Sodišče se ni opredelilo do številnih ugovorov tožene stranke (nezakonitost postavljenega ugotovitvenega zahtevka za nazaj, izražanje volje, predlog ugotavljanja neustavnosti določb ZDR-1, predlog o postavitvi predhodnega vprašanja sodišču EU, ...), poleg tega je neobrazloženo zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Moralo bi pridobiti listine, iz katerih bi bila razvidna plačnik in višina plačanih davkov in prispevkov; opraviti poizvedbe na ZZZS in poizvedbe o tožničini zaposlitvi po odpovedi ter njenem zaslužku na trgu v vtoževanem obdobju. Kot samozaposlena oseba ne sme pridobiti delovne dobe za isto obdobje dvakrat. Tudi zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi izvedenca finančne stroke pritožba graja kot neutemeljeno, saj bi ta izračunal tožničino prikrajšanje.

Navaja še, da je bila tožba vložena 2. 9. 2016, odpoved delovnega razmerja pa je bila podana 15. 9. 2016, kar pomeni, da je tožba preuranjena in nedovoljena ter bi jo bilo potrebno zavreči. Sodišče je na podlagi vložene tožbe odločalo o odpovedi, ki še ni nastala. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, upoštevaje 274. člen ZPP.

Pritožba nadalje navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zatrjuje kršitev pravic ter neskladje določb 4., 13. in 18. člena ZDR-1 z določbami iz 2., 14., 15., 33., 39., 49. in 74. Ustave RS in kršitev različnih mednarodnih aktov: Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (načelo svobode sklepanja delovnih razmerij), 4. in 5. člena Konvencije MOD št. 29, 1. člen konvencije MOD 111, priporočila MOD 198, 4. in 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 26. člena Pogodbe o delovanju EU. Poudarja, da je organizacija dela v domeni delodajalca, ki ima pravico, da sam presodi, s kakšnim številom delavcev bo izvajal delovni proces in s kom, kar pa mu je bilo z izpodbijano sodbo odvzeto. Navaja, da je tožnica v razmerju do delavcev, ki nimajo priznanega obstoja delovnega razmerja, privilegirana, toženi stranki pa je odvzeta pravica do proste izbire kandidata za zaposlitev, do obstoja poslovne sposobnosti ter izražanja volje, zato gre za prisilno zaposlitev in omejevanje gospodarske pobude. Sklicuje se na sodno prakso RS, da je temelj sodelovanja v delovnem pravu volja oziroma prostovoljna odločitev o sodelovanju (npr. odločba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 155/2001).

Zaradi načela pacta sund servanda ter načela vestnosti in poštenja je nezakonito že izpolnjeno avtorsko razmerje za nazaj predstaviti kot delovno razmerje, saj je to v nasprotju s kogentnimi določbami OZ. Sklicuje se tudi na drugi člen Direktive sveta 86/613/EGS in 5. člen ZDR-1. Meni, da je sodišče tožnici priznalo dvojno delovno dobo za sporno obdobje, ko je za toženo stranko opravljala delo na podlagi avtorskih pogodb kot samozaposlena v C., status samozaposlenega v C. pa za obdobje obstoja izključuje možnost pridobitve delovnega razmerja pri drugi pravni osebi. Tožeči stranki so bili za to obdobje zagotovljeni in plačani prispevki s strani Republike Slovenije, kot to določa 83. člen ZUJIK in izhaja iz odločb Ministrstva za kulturo.

Zmotna uporaba materialnega prava je podana tudi zato, ker sodišče odpovedi avtorske pogodbe z dne 15. 9. 2016 ni upoštevalo kot odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožeča stranka sploh ni izpodbijala odpovedi z dne 15. 9. 2016, kar pomeni, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki, ki ji ga je – sicer nepravilno – priznalo sodišče, na tej podlagi prenehalo na zakonit način. Navedena odpoved s strani tožeče stranke ni bila izpodbita v prekluzivnem roku 30 dni, v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1. Nepomembno je, kako se odpoved imenuje, iz njene vsebine izhajajo vsi dejanski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V času podaje dne 15. 9. 2016 je imelo razmerje pravdnih strank še status avtorskega razmerja. Sodišče je nezakonito spremenilo to razmerje v delovno razmerje, zato je odpoved z dne 15. 9. 2016 le in samo odpoved delovnega razmerja. Tožena stranka je v tem postopku dokazala obstoj ekonomskega razloga, kakor tudi organizacijskega razloga ter dejstvo, da nihče ni bil na novo zaposlen pri toženi stranki (prav tako ne angažiran honorarni sodelavec) zaradi podane odpovedi z dne 15. 9. 2016. Ker je ugotavljanje delovnega razmerja za nazaj nezakonito in ker tožeča stranka ni izpodbila pravilne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti v celoti.

Sodišče je zmotno uporabilo 118. člen ZDR-1, saj je tožena stranka zatrjevala in dokazala obstoj poslovnih razlogov, ker dela tožnice ne potrebuje, ter nezaupanje v tožnico zaradi njene žaljivosti oziroma izražanja negativnih vrednostnih sodb o toženi stranki. Razlog nezmožnosti sodelovanja s tožnico v prihodnje je poslovni razlog, ker tožena stranka nima denarja in se v zvezi s tem sklicuje na izpovedi zakonitega zastopnika in prič. Nepomembno je, če bi lahko s tožnico v prihodnje sodelovala A.A., saj ta oseba ne izraža volje tožene stranke.

Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo, ker se sodišče ni opredelilo do izpisa AJPES za tožečo stranko in do M1/M2 obrazca. Tožeča stranka je prejemala prispevke s strani Ministrstva za kulturo, upoštevaje odločbe tega ministrstva. Gre za izključujoče razmerje glede na določbe petega odstavka 82. člena ZUJIK, upoštevaje tudi točko a 2. člena Direktive Sveta 86/613/EGS, ki določa, da je samozaposlena oseba delavec, ki je oseba, ki pod pogoji, določenimi z nacionalno zakonodajo, opravlja pridobitno dejavnost za svoj račun, vključno s kmetovalci in osebami v svobodnih poklicih.

Sodišče je napačno presodilo izpovedi prič, zlasti izpovedi A.A. in B.B. Oba sta izpovedala, da je bila v funkcionalnem smislu nadzora tožnica samostojna in ni bila podvržena navodilom oziroma nadzoru, razen v delu spoštovanja uredniške politike. Gre za drugo obliko nadzora, kot pa velja za zaposlene pri toženi stranki. Prav tako je sodišče napačno presodilo izpoved B.B. v delu, da morajo imeti redni zaposleni določen obseg izvršenih novinarskih obveznosti, in sicer vsaj 15 obsežnejših novinarskih besedil na mesec ali več, tožnica pa je dosegla do štiri, kar je ugotovilo celo samo sodišče. Zato tudi iz vsebinskega razloga oziroma razloga obsega dela ne gre za primerljivost dela z redno zaposlenimi, kar pomeni, da ne gre za vključenost v organizirani delovni proces. Tudi sicer je A.A. izpovedala, da večino kritik ustvarjajo pogodbeni sodelavci. Tožeča stranka je ustvarjala vsebine v delu kritik oziroma intervjujev, ki jih praviloma izvršujejo pogodbeni sodelavci, kar pomeni, da se ne more primerjati z redno zaposlenimi. Tožnica je izvrševala sceno C. - napovednik C., ki je po vsebini enakovreden TV napovedniku, ki je vsem splošno znan in ne drži ugotovitev sodišča, da gre za dela, ki sodijo pod alinejo "po navodilih nadrejenega" za delovno mesto novinarja specialista. Navedeni napovednik je kot storitev začela izvrševati šele tožnica in se pred tem pri toženi stranki ni izvajala (izpoved A.A.). Vse priče so izpovedale, da je v primeru odsotnosti tožnice rubriko scena C. izvršila E.E., ki je bila tudi zunanja sodelavka, kar pomeni, da scena C. sploh ni sodila v delovni proces tožene stranke pod noben opis nobenega delovnega mesta (ne novinar specialist in tudi ne novinar poročevalec), ampak v t. i. poslovni proces, ki so ga izvrševali zunanji sodelavci. Šele po 15. 9. 2016 je bilo to opravilo vključeno v delovni proces tožene stranke in ga sedaj izvršuje F.F. kot zaposlena oseba. A.A. je tudi navedla, da scene C. ni pregledovala, kar pomeni, da je bila tožnica samostojna in ni bila podvržena nadzoru in navodilom. Vse navedeno potrjuje, da tožnica ni bila vključena v delovni proces pri toženi stranki, saj tega procesa ni izvrševal noben zaposleni, ampak le tožnica kot zunanji sodelavec, torej je izvrševala storitve izven delovnega procesa.

Glede na to, da je A.A. postala urednica v septembru 2015 (njena lastna izpoved), ne obstojijo nikakršni dokazi, da je bila tožeča stranka vključena v novinarski delovni proces pred septembrom 2015, saj scena C. ne sodi v organizirani delovni proces tožene stranke. Gre za klasično avtorsko storitev, ki se je izvajala brez nadzora, navodil in tožnica jo je izvajala samostojno, nihče od zaposlenih je tudi ni znal izvajati. Sodišče tudi ni pravilno presodilo izpovedbe A.A., da je od septembra 2015 dalje scena C. predstavljala 75 % obsega izvajanja storitev tožnice, kar pomeni, da le 25 % predstavlja t. i. novinarsko delo. Iz tega razloga je zaključek sodišča, da obstoji delovno razmerje za delovno mesto novinar specialist za 40 ur na teden dejansko in pravno zmotno. Same priče so izpovedale, da tožnica novinarskega dela praktično ni izvajala (tudi sicer večino kritik in intervjujev naredijo zunanji sodelavci).

Tožnica je morala sama urediti nadomeščanje za svojo odsotnost, kar pa ni naloga delavca, v kolikor je v delovnem razmerju. Tudi to dokazuje, da je le opravljala storitve za toženo stranko, ni pa bila vključena v organizirani delovni proces pri toženi stranki (gre za cca 25 % obsega in še to od septembra 2015 dalje). Tožnica po mnenju tožene stranke ni dokazala vseh elementov delovnega razmerja, ki jih določa 4. člen ZDR-1.

Tožena stranka meni, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo njenega ugovora, da je bila tožnica ekonomsko odvisna oseba po določbah 213. in 214. člena ZDR‑1. Sklicuje se še na predlog za postavitev predhodnega vprašanja sodišču EU v zvezi s t. i. dejanskim delovnim razmerjem v povezavi s statusom samozaposlenega (glede na določbe Direktive sveta 86/613/EGS). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe oziroma spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oziroma vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred sodiščem prve stopnje, prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti 4., 13. in 18. člena ZDR-1 ter 4. člena drugega odstavka 11. člena in 16. člena ZDR in postavitev predhodnega vprašanja sodišču Evropske Unije.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere se sklicuje pritožba, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, materialno pravo pa je v manjšem delu zmotno uporabilo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, pritožba pa na več mestih to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev v postopku ugotavljanja obstoja delovnega razmerja in njegovega nezakonitega prenehanja. Ustrezno in pravilno se je opredelilo tudi do trditev tožene stranke, da bi bilo treba odpoved pogodbenega sodelovanja šteti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

To kršitev pritožba uveljavlja tudi zato, ker je v II. točki izreka ugotovljena (le) nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni pa odpoved razveljavljena, zaradi česar naj bi bila še vedno veljavna. Očitana kršitev ni podana, saj ugotovitev nezakonitosti odpovedi v izreku zadostuje za prenehanje njenega učinkovanja, ne da bi bila potrebna še njena razveljavitev. Zato izrek ni v nasprotju sam s seboj, niti ni v neskladju z obrazložitvijo. Iz obeh jasno izhaja nezakonitost podane odpovedi pogodbenega sodelovanja med tožnico in toženo stranko in s tem njeno neučinkovanje.

Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh postavljenih ugovorov tožene stranke, ki so bili za odločitev v zadevi relevantni, če ne izrecno, pa z zavzetjem (drugačnih) pravnih stališč in citiranjem veljavnih zakonskih določb, ki so sicer po mnenju tožene stranke v neskladju z Ustavo RS in mednarodnimi akti.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi namreč v pritožbi morala določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus glede protispisnosti ni mogoč.

8. Pritožba uveljavlja tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, ter da zavrnitve dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je dovolj natančno pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge tožene stranke. Pravilno je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča za odločanje o tožbenem zahtevku ni bilo potrebno strokovno znanje finančne stroke. S strani tožene stranke predlagane poizvedbe pa so se nanašale na pravno nepomembna dejstva, zato je bil tudi ta dokazni predlog utemeljeno zavrnjen, razloge za svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v 4. točki obrazložitve sodbe.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da naj bi šlo pri zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja (za nazaj) in ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja za zahtevek, ki predstavlja nedovoljeno razpolaganje strank. Tožnica je s tožbo uveljavljala tožbeni zahtevek, ki je predviden v zakonu, zato je tak očitek že pojmovno neutemeljen.

10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena v povezavi s 181. členom ZPP, ker je po njenem mnenju nedopustno z ugotovitveno sodbo za nazaj zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali so bili v obdobju pogodbenega sodelovanja tožnice in tožene stranke podani elementi delovnega razmerja in posledičen obstoj delovnega razmerja. Podlaga za ugotovitveni zahtevek je v posebnem predpisu - Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1), zato tožnici ni bilo treba izkazati pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. ZDR-1 določa, da se lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, kar vključuje tudi ugotovitev, da je pred tem obstajalo delovno razmerje. Taka ugotovitev v zvezi z razmerjem, ki je bilo formalnopravno civilnopravno razmerje, je po sami naravi stvari mogoča le za nazaj. Določba 181. člena ZPP tako ni bila kršena, niti niso bile kršene določbe o časovnih mejah pravnomočnosti, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo dejstva o preteklem razmerju, za katero je ugotovilo, da je imelo elemente delovnega razmerja in je tako po samem zakonu delovno razmerje. Odločilo je tudi skladno s prakso v sporih glede nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja o denarnem nadomestilu v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, torej tudi po datumu zadnje obravnave.

11. Sodišče prve stopnje tudi ni odločalo mimo trditvene podlage tožnice, ko je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je tožnica prejela odpoved v zvezi z inšpekcijskim postopkom pri toženi stranki. Tožnica se je med drugim sklicevala tudi na ukrepanje Inšpektorata RS za delo in opozorilo z dne 4. 7. 2016, zato nikakor ne gre za kršitev 212. člena ZPP oziroma za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP zaradi kršitve te določbe.

12. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki na delovnem mestu specializirani novinar na podlagi določb 4. člena, četrtega odstavka 17. člena in 18. člena ZDR-1 oziroma določb prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR), ki je veljal do 11. 4. 2013 (4., 11. in 16. člen). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica v času opravljanja dela za toženo stranko (brez pogodbe o zaposlitvi in na podlagi avtorskih pogodb) prostovoljno vključena v organiziran delovni proces tožene stranke in je v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravljala delo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Pravilno in popolno je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo od 1. 9. 2011, dalje in sicer najprej brez pisne pogodbe, od 30. 4. 2013 dalje pa na podlagi zaporednih avtorskih pogodb in aneksov, pri čemer je zadnjo avtorsko pogodbo sklenila za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016.

- Tožnica je prejela obvestilo Inšpektorata RS za delo z dne 4. 7. 2016, da ji je bilo zaradi ugotovljenih elementov delovnega razmerja prepovedano opravljanje dela pri tožencu na podlagi pogodbe civilnega prava.

- Tožnica je 22. 7. 2016 na podlagi prvega odstavka 200. člena ZDR-1 od tožene stranke pisno zahtevala odpravo kršitve in ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter izročitev pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka, ki je dopis prejela 5. 8. 2016, v zakonsko predvidenem roku osmih dni ni odpravila kršitve oziroma ni izpolnila svoje obveznosti.

- Tožnica je 28. 8. 2016 prejela elektronsko sporočilo, iz katerega je razvidno, da je sodelovanje s tožencem z dnem 1. 9. 2016 prekinjeno in nato na tej podlagi 1. 9. 2016 vložila tožbo.

- Tožnica je za toženca opravljala delo v C. redakciji, in sicer je vodila in objavljala intervjuje, pisala kritike in članke, od leta 2009 dalje pa urejala napovednik C. "Scena". Tožnica je, kot izhaja tudi iz izpovedi njenih neposredno nadrejenih delavcev (A.A., G.G.), pisala najbolj zahtevne novinarske zvrsti in bila specializirana za področje H.

- Tožnica je v obdobju od 1. 9. 2011 do leta 2016 hodila na delo k toženi stranki od ponedeljka do petka, občasno pa je opravljala tudi tri ure dela od doma, tako kot ostali redno zaposleni novinarji pri tožencu. Delo je opravljala v polnem delovnem času 40 ur tedensko, a v neenakomerni razporeditvi, pri čemer je uporabljala delovne prostore in delovna sredstva tožene stranke (računalnik, elektronsko pošto, službeni telefon …).

- Tožnica je sproti dobivala navodila za delo, ki je bilo nadzorovano, od vsakokratnega urednika C. redakcije, urednika v spornem obdobju pa sta bila G.G. in A.A., ki sta njene izdelke pregledovala in podajala popravke.

- Tožnica se je redno udeleževala tedenskih redakcijskih sestankov skupaj z redno zaposlenimi novinarji.

- Tožnica je morala pri toženi stranki vnaprej napovedati in usklajevati termin dopusta v C. redakciji, tako da so zaposleni nadomeščali drug drugega.

- Tožnica je bila prostovoljno vključena v delovni proces pri toženi stranki na enak način kot delavci v delovnem razmerju, delo pa je opravljala kontinuirano, za delo pa je prejemala mesečno plačilo, do leta 2015 pa pavšalno plačilo tudi v času dopustov.

- Tožnica je delala izključno za toženo stranko, in sicer nepretrgoma, pred letom 2013 pa je občasno opravljala tudi priložnostno delo za druge (članki za reviji I. in J.).

- Tožnica je izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta specializirani novinar (VII. stopnja strokovne izobrazbe Fakultete za družbene vede ali druge ustrezne družboslovne smeri, tri leta delovnih izkušenj v novinarstvu, znanje vsaj enega tujega jezika, poznavanje računalniških programov ...).

- Tožena stranka je tožnici odpovedala avtorsko pogodbo, na podlagi katere sta s tožnico sodelovali, in sicer z elektronskim sporočilom z dne 28. 8. 2016 in nato še pisno dne 15. 9. 2016, in sicer z datumom 1. 9. 2016.

13. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da na ugotovitev obstoja delovnega razmerja ne vpliva okoliščina, da si je tožnica med sodelovanjem s toženo stranko uredila status samozaposlene v C. in zavrnilo ugovore tožene stranke v tej smeri. Status samozaposlenih v C. in status delavca v delovnem razmerju se ne izključujeta, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tudi v primeru, če samozaposleni v C. opravlja delo na podlagi pogodb civilnega prava, pri čemer obstajajo elementi delovnega razmerja, velja določba 13. člena ZDR-1 (oziroma ustrezno enaka določba ZDR) o domnevi delovnega razmerja v primeru obstoja elementov delovnega razmerja.

14. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje odpovedi avtorske pogodbe (z dne 28. 8. 2016 oziroma z dne 15. 9. 2016) ni mogoče šteti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Za svojo odločitev je sodišče navedlo tudi pravilne razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Zmotno je torej stališče tožene stranke, da odpoved z dne 15. 9. 2016 (B 3) velja kot redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je tožnica ni izpodbijala v 30-dnevnem prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Tožnica je tožbo vložila 1. 9 2016, potem ko je 28. 8. 2016 prejela elektronsko obvestilo, da tožena stranka z njo prekinja sodelovanje s 1. 9. 2016. Tožbo je torej vložila takoj po prenehanju dela pri toženi stranki, ki ga je opravljala na podlagi avtorske pogodbe, čeprav gre za delo z elementi delovnega razmerja, pri čemer je tudi uveljavljala, da ji je to razmerje nezakonito prenehalo. Ravnala je torej v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1, ki določa, da je treba tožbo, s katero delavec uveljavlja obstoj in nezakonito prenehanje delovnega razmerja, vložiti v 30 dneh, odkar je izvedel za prenehanje delovnega razmerja. Če je naknadno tožena stranka tožnici podala še eno pisno odpoved avtorske pogodbe z dne 15. 9. 2016, je tožnica ni bila dolžna posebej izpodbijati v 30 dnevnem roku, ker je postopek v zvezi s tožbo za ugotovitev obstoja in nezakonitega prenehanja delovnega razmerja že tekel. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi bila tožba preuranjena in nedovoljena, ter da bi jo bilo potrebno zavreči, s čimer naj bi sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP zaradi napačne uporabe 274. člena ZPP.

15. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter vsebino listin, na podlagi katerih je ugotovilo obstoj elementov delovnega razmerja in s tem obstoj delovnega razmerja v celotnem vtoževanem obdobju. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič in tožnice. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna in prepričljiva, kar velja tudi za oceno izpovedi prič A.A. in B.B., pa tudi drugih zaslišanih prič in tožnice, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so dokazani vsi elementi delovnega razmerja, ki jih določa 4. člen ZDR-1. Niso sprejemljivi zaključki tožene stranke, da C. scena ne sodi v organizirani delovni proces tožene stranke, ker gre za "klasično avtorsko storitev", ki naj bi se izvajala brez nadzora, navodil in naj bi jo tožnica izvajala samostojno, saj za take zaključke v izvedenih dokazih ni nobene podlage. Tudi izpoved A.A. je sodišče prve stopnje, čeprav pritožba temu nasprotuje, pravilno presodilo, saj ni nobenega dvoma, da tudi C. scena (ki naj bi predstavljala 75 % dela tožnice od leta 2015 dalje) sodi med dela, ki jih sicer opravljajo redno zaposleni delavci. Zato ne drži, da tožnica ni bila vključena v delovni proces pri toženi stranki.

16. Med elementi delovnega razmerja, ki so opredeljeni v 4. členu ZDR (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in nadzorom delodajalca), razen izjemoma, ni odločilna volja za sklenitev takšnega razmerja, temveč je v zvezi z voljo delavca odločilna le prostovoljna vključitev v organizirani delovni proces delodajalca, kar pomeni da delavec dela v organizacijsko opredeljenem in urejenem delovnem procesu, kakor je tožnica pri toženi stranki. Tako stališče je bilo že večkrat zavzeto v sodni praksi.¹ Iz izvedenih dokazov pa tudi ne izhaja, da je bila volja tožnice, da delo opravlja v okviru civilnopravnih pogodb (avtorska pogodba), temveč je bila takšna volja tožene stranke. Tudi če je tožnica pristala na opravljanje dela na tak način, to ne pomeni, da zato ne more uveljavljati ugotovitve obstoja delovnega razmerja in tudi ne pomeni ovire za ugotovitev delovnega razmerja. Zato je sklicevanje tožene stranke v pritožbi na voljo pogodbenih strank neutemeljeno, saj je bistveno, da ZDR-1 v drugem odstavku 13. člena določa prepoved opravljanja dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR-1, razen v primerih, ki jih določa zakon. Delodajalec te zakonske prepovedi ne sme kršiti.

17. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da zaradi načel obligacijskega prava pacta sund servanda ter vestnosti in poštenja ni mogoče za nazaj predstaviti že izpolnjenega avtorskega razmerja kot delovno razmerje. Opozoriti je na to, da je podlaga za odločanje o izrecno zakonsko opredeljenem zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ZDR-1 (oziroma pred tem ZDR), ne Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ). Poleg tega gre za ugotovitev obstoja delovnega razmerja s sodbo sodišča, kar že samo po sebi pomeni, da navedeni načeli, ki veljata med strankami obligacijskih razmerij, ne moreta biti kršeni. Ne drži niti pritožbeno zatrjevanje, da je tožnica prejela dodaten korpus pravic za isto obdobje, v katerem je že bila obvezno zavarovana. Tožnica je bila zavarovana kot samozaposlena oseba v C., s pravnomočno sodbo o ugotovitvi delovnega razmerja za to obdobje pa bo pri nosilcih zavarovanja spremenjena pravna podlaga za zavarovanje. Tožnici tako ne bo priznana dvojna delovna doba, pač pa bo za isto obdobje za nazaj spremenjena pravna podlaga. Zatrjevanje o neopravičeni obogatitvi za plačilo prispevkov je neutemeljeno. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je delavec, kadar sodišče ugotovi obstoj delovnega razmerja za čas, ko je delo opravljal na podlagi študentskih napotnic ali pogodb civilnega prava, upravičen do celotne bruto plače, ki mu pripada na podlagi splošnih aktov oziroma kolektivne pogodbe za delovno mesto, za katero je bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja, zmanjšane za že prejete neto zneske in obračunane in plačane davke ter prispevke.² Tako tudi ni razloga, da bi se tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo glede dela plačanih prispevkov. Pavšalno zatrjevana kršitev 2. člena Direktive št. 86/613/EGS in 5. člena ZDR-1 tako ni podana.

18. Sodišče prve stopnje tudi pri presoji odpovedi avtorske pogodbe ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pravilno je ugotovilo, da navedeni akt tožene stranke ni redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zato po vsebini ni presojalo razlogov, ki so v njej navedeni. Toženi stranki s tem ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku. Sodišču prve stopnje se ni bilo treba opredeljevati do navedenih razlogov, saj tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi tožnici. S tožnico namreč ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbenem postopku pa tožena stranka zanika obstoj delovnega razmerja tožnice pri njej. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno presodilo vse okoliščine v zvezi z navedeno listino in ugotovilo, da je ni mogoče šteti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter za to navedlo pravilne in popolne razloge. Sodišče je za nazaj ugotovilo, da je razmerje med strankama tega delovnega spora delovno razmerje, glede na to ni mogoče upoštevati že podane odpovedi avtorske pogodbe kot odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. To, da je sodišče prve stopnje za nazaj ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi strani in v zvezi s tem dalo prednost dejstvom pred formalno obliko sodelovanja, ne pomeni, da odpoved avtorske pogodbe po vsebini predstavlja redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

19. Zmotno je stališče pritožbe, da bi sodišče ob pravilni uporabi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 tožbo moralo zavreči, ker tožnica ni zahtevala razveljavitve odpovedi avtorske pogodbe, zaradi česar naj bi ta odpoved še vedno učinkovala. Tožnici v delovnem sporu ni bilo treba zahtevati razveljavitve odpovedi avtorske pogodbe, temveč je povsem zadoščalo, da je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja in ugotovitev, da ji je 1. 9. 2016 delovno razmerje nezakonito prenehalo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja tudi za čas takšnega nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

20. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev določb 4. in 5. člena Konvencije MOD št. 29 o prisilnem ali obveznem delu. V skladu z 2. členom te konvencije prisilno ali obvezno delo pomeni vsako delo ali storitev, ki zahteva od posameznika opravljanje dela, za katero se le-ta ni prostovoljno odločil, pod grožnjo kakršnekoli kazni. Subjekt varstva po tej konvenciji je torej posameznik, ki je žrtev prisilnega oziroma obveznega dela, ne pa delodajalec, ki ugovarja priznanju delovnega razmerja osebi, ki delo opravlja na podlagi drugih statusov, čeprav so podani vsi elementi delovnega razmerja. Domneva obstoja delovnega razmerja iz 18. člena ZDR-1 temelji na Priporočilu MOD št. 198 o delovnem razmerju. V 9. točki Priporočila je izrecno določeno, da je pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja treba prioritetno upoštevati dejanske okoliščine opravljenega dela in plačila delavca, ne pa, kako je pravno razmerje formalno (morebiti drugače) opredeljeno s strani pogodbenih strank. Izpodbijana sodba tako ni v nasprotju z akti MOD, temveč nasprotno - temelji na teh aktih. Enako velja za 4. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), iz katerega prav tako izhaja, da je subjekt varstva pred prisilnim delom posameznik in ne delodajalec. Izpodbijana sodba tudi ni v nasprotju z 49. členom URS zagotovljeno svobodo dela. Odločitev ne nasprotuje nobeni od treh samostojnih pravic, ki jih ta člen določa: pravici do proste izbire zaposlitve, pravici do enake dostopnosti vsakega delovnega mesta in prepovedi prisilnega dela. Prav tako določbe ZDR-1, ki se nanašajo na uveljavljanje dejanskega delovnega razmerja niso v neskladju s to, niti s katero drugo ustavno zagotovljeno pravico niti s 26. členom Pogodbe o delovanju EU.

21. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršitvi določbe 1. člena Konvencije MOD št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih. Ni mogoče šteti, da gre za diskriminacijo, ker se delodajalcu na podlagi zakonske domneve o obstoju delovnega razmerja naloži, da delavcu prizna delovno razmerje za čas, ko je delavec delo opravljal na podlagi drugih statusov, čeprav so bili podani vsi elementi delovnega razmerja. Navedenega ni možno opredeliti kot drugo razlikovanje, izključitev ali dajanje prednosti z namenom, da se izničijo ali ogrozijo enake možnosti ali postopek pri zaposlovanju, ali poklicih, kot zmotno meni tožena stranka.

22. Izpodbijana sodba prav tako ne pomeni kršitve 2. člena URS, to je kršitve načela varstva zaupanja v pravo. Ravno načelo zaupanja v pravo zahteva, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja, delo pa se je opravljalo na podlagi študentskih napotnic oziroma avtorske pogodbe. Iz istih razlogov je zgrešen očitek o kršitvi načela enakosti pred zakonom (14. člen URS).

23. Zgrešeno je tudi sklicevanje pritožbe na kršitev 50. člena URS o pravici do socialne varnosti. Pravica do socialne varnosti je človekova pravica, ki jo imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom. Tožena stranka izhaja iz tega, da je tožnica v času, ko je delo opravljala na podlagi avtorske pogodbe, kot samozaposlena oseba (v C.), že prejela določene pravice iz naslova socialne varnosti, s priznanjem delovnega razmerja in obračunom prispevkov in davkov od pripadajoče plače pa so ji te pravice znova priznane, le iz drugega naslova. Vendar navedeno ne more pomeniti kršitve človekove pravice do socialne varnosti. Povsem enako velja glede zatrjevane kršitve pravice do zdravstvenega varstva po 51. členu URS.

24. Določbi 33. člena URS o tem, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in prvega odstavka 74. člena URS o tem, da je gospodarska pobuda svobodna, ne pomenita, da niso dopustne omejitve, ki jih zakon predpiše na področju urejanja delovnih razmerij. V okviru tega spora to še posebej velja za določbo drugega odstavka 13. člena ZDR-1 o tem, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Tudi ne gre za nedopusten poseg v pogodbeno svobodo, kot jo opredeljuje 24. člen ZDR-1. Ta sicer res določa, da ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, vendar ta določba ne pomeni, da delodajalec, ki je v nasprotju z zakonskimi prepovedmi sklepal civilnopravne pogodbe, čeprav bi moral skleniti pogodbo o zaposlitvi, ob sklicevanju na to določbo lahko prepreči zakonsko domnevo obstoja delovnega razmerja v skladu z 18. členom ZDR-1.

25. Tožena stranka uveljavlja neustavnost 4., 18. in 13. člena ZDR-1. Ker ne sodišče prve stopnje ne pritožbeno sodišče ne soglašata s stališčem tožene stranke o domnevni neustavnosti navedenih določb ZDR-1, ni razlogov za prekinitev postopka in vložitev zahteve za ocene ustavnosti teh določb. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZDR-1, ki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso v neskladju z ustavo, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

26. Neutemeljen je tudi predlog tožene stranke za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU). Odstop zadeve v odločanje Sodišču EU je pravica sodišča, če ugotovi, da je to potrebno. Sklep, s katerim se predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču EU, je Vrhovno sodišče RS oziroma drugo sodišče dolžno izdati le v primeru, ko zoper odločbo Vrhovnega sodišča RS ali odločbo drugega sodišča, ki je odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti, stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva (prim. drugi odstavek 113.a člena Zakona o sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl. – ZS). Začetek postopka predhodnega vprašanja s strani prvostopenjskega in pritožbenega sodišča je torej fakultativne narave. Sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče, ki menita, da je treba glede določenega vprašanja sprejeti odločitev, imata torej zgolj možnost vložiti predlog za predhodno odločanje in k temu nista zavezani (prvi odstavek 113.a člena ZS).

27. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati, ali je tožnica ekonomsko odvisna oseba, saj se ugotovljeni obstoj delovnega razmerja in status ekonomsko odvisne osebe izključujeta. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obstaja delovno razmerje tožnice pri toženi stranki v vtoževanem obdobju, pravilno ni ugotavljalo, ali je bila tožnica ekonomsko odvisna oseba.

28. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi določbo 118. člena ZDR-1 in ugodilo tožničinemu zahtevku za vrnitev nazaj na delo. Ustrezno je presodilo, da dejstvo, da tožena stranka tožničinega dela ne potrebuje, ne more biti odločilno glede na okoliščine, zaradi katerih je tožnica vztrajala pri reintegraciji. Z razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v odpovedi pogodbe, ne more utemeljevati tudi predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče sprejema navedene razloge sodišča prve stopnje, ki se je tudi pravilno sklicevalo na judikat opr. št. VIII Ips 305/2015. Zatrjevano nezaupanje in domnevno porušeni medsebojni odnosi med tožnico in toženo stranko zaradi vložene tožbe ne morejo biti razlog za sodno razvezo. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi s tem v zvezi pravilno upoštevalo zlasti izpoved zakonitega zastopnika toženca K.K., pa tudi prič A.A. in G.G. ter izpoved tožnice.

29. Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožnici priznalo vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, med njimi mesečna nadomestila plače od 1. 9. 2011 dalje, ne da bi časovno omejilo obdobje, za katerega priznava reparacijo. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tudi reintegracijskemu zahtevku tožnice, je tožnica upravičena do nadomestila plače (in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki so vezani na priznanje obstoja delovnega razmerja) le do dneva vrnitve k toženi stranki na podlagi poziva tožene stranke, od tega dne dalje pa bo upravičena do plače za opravljeno delo in ne do nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano III. točko izreka na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker v zvezi z nespremenjenim izpodbijanim delom sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v presežku kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu. Ker gre za spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, v vsakem primeru, ne glede na uspeh v postopku, sama krije stroške pritožbe na podlagi določb petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1) in prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

31. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in ga zato ni mogoče šteti med stroške, potrebne za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

32. S popravnim sklepom opr. št. Pdp 523/2017 z dne 5. 6. 2018 je bil popravljen izrek sodbe. S tem prepisom se nadomesti prejšnji prepis sodbe Pdp 523/2017 z dne 14. februarja 2018 (tretji odstavek 328. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 54/2014, VIII Ips 152/2012, idr.
² Opr. št. VIII Ips 238/2016 z dne 21. 3. 2017.

Datum zadnje spremembe:

03.10.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 45/2016
• VDSS sodba in sklep Pdp 753/2016
• VDSS sodba in sklep Pdp 120/2016