<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek za prekrške

VSL Sodba PRp 22/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:PRP.22.2018

Evidenčna številka:VSL00010598
Datum odločbe:25.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Dragan Vukovič (preds.), Živa Bukovac (poroč.), Zinka Strašek
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:stroški postopka o prekršku - odločba o stroških postopka v sodbi - stroški odvoza in hrambe obdolženčevega zaseženega vozila - vožnja brez vozniškega dovoljenja - splošna pravila za odmero sankcije - stranska sankcija odvzema predmetov - sankcije za prekršek - odvzem motornega vozila - razlogi za odvzem

Jedro

Stroške postopka o prekršku plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek. Stroški postopka pa so med drugim tudi izdatki nastali v zvezi z zasegom, začasnim odvzemom oziroma odvzemom predmetov ter stroški hrambe, prodaje oziroma uničenja zaseženih in začasno odvzetih oziroma odvzetih predmetov ter stroški zaradi hrambe, prodaje in uničenja odvzetih predmetov, nastali po pravnomočnosti odločbe oziroma sodbe.

Določbe 26. člena ZP-1 zajemajo splošna pravila za odmero sankcije, medtem ko mora sodišče pri odločitvi za stransko sankcijo odvzema predmeta upoštevati specialna določila 25. člena ZP-1.

Dosedanje obdolženčevo ravnanje v prometu (predkaznovanost za cestnoprometne prekrške in dejstvo, da je sočasno storil več hujših prekrškov) vodi v zaključek, da je obdolženec nevaren voznik, ki z osebnim vozilom (kot objektivno nevarnim sredstvom) v prometu huje ogroža sebe in še zlasti druge udeležence v cestnem prometu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 150,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je v izpodbijani sodbi obdolženca spoznalo za odgovornega, da je s kršitvijo 3. točke prvega odstavka 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1) storil prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, za kar mu je izreklo globo 500,00 EUR in stransko sankcijo odvzema osebnega avtomobila ..., reg. št. ..., št. šasije ..., last obdolženca, ki se po pravnomočnosti sodbe proda. Obdolžencu je naložilo še plačilo sodne takse v znesku 100,00 EUR in stroškov prevoza v znesku 86,96 EUR, medtem ko je glede ostalih stroškov navedlo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom.

2. Proti sodbi se pritožuje obdolženec po zagovorniku in sicer v delu, ki se nanaša na izrečeno stransko sankcijo odvzema predmeta in stroškov prevoza vozila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da se stranska sankcija ne izreče in se osebno vozilo vrne obdolžencu. Meni, da izrek stranske sankcije ob upoštevanju vseh okoliščin iz 26. člena ZP-1 ni utemeljen, saj s tem, ko je bil v zadnjih treh letih enkrat kaznovan za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola in enkrat zaradi vožnje v prekratki varnosti razdalji, ni moč šteti, da je z obravnavanim prekrškom hudo ogrožal varnost drugih udeležencev v prometu. Prekršek, ki ga je zagrešil, res sodi med hujše prekrške naštete v 23. členu ZPrCP, vendar storitev takšnega prekrška sama po sebi še ne utemeljuje zaključka, da je obdolženec z njim hudo ogrožal sebe ali druge udeležence v cestnem prometu. Dejstvo, da je vozniško dovoljenje pridobil, kaže, da je izpolnjeval pogoje za samostojno upravljanje osebnega vozila v prometu in to izpodbija stališče, da gre za nevarnega voznika. Tudi če upoštevamo dejstvo, da je svoje osebno vozilo nekajkrat vozil v času, ko ni imel več veljavnega vozniškega dovoljenja, pa v tem času ni zagrešil nobenega drugega prekrška. Meni še, da prvostopno sodišče pri izreku stranske sankcije ni upoštevalo vseh okoliščin, ki vplivajo na težo sankcije, saj ni raziskalo nagibov, iz katerih je obdolženec storil očitani prekršek, okoliščin povezanih z njegovim prejšnjim življenjem, njegovih osebnih razmer, obnašanje po storjenem prekršku pa tudi ne stopnjo ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine. Vprašljiva je tudi smiselnost navedenega ukrepa, saj je cilj odvzema predmetov storilcu preprečiti ponavljanje prekrškov, pri čemer pa je prvostopno sodišče v konkretnem primeru ugotovilo, da obdolženec živi v družinski skupnosti, v kateri imata brat in oče vsak svoje osebno vozilo ter se ključi vseh vozil nahajajo v hodniku družinske hiše, zato je izrečena stranska sankcija ob takšnih okoliščinah pravzaprav benigna in obdolžencu ne more z gotovostjo preprečiti ponavljanja prekrškov. Vozilo je vredno cca 5.000,00 EUR, kar so ugotovili tudi policisti ob zasegu, zato ne drži stališče sodišča, da vozilo nima večje vrednosti. Tako je stranska sankcija zadobila značilnosti premoženjske kazni, ki pa je nesorazmerna okoliščinam primera. Graja tudi odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na stroške prevoza svojega zaseženega vozila na relaciji Ljubljana – Grosuplje. Sodna odločba v tem delu nima nobenih razlogov (absolutna bistvena kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1), poleg tega bi bilo moč vozilo odpeljati v hrambo na lokacijo v Ljubljani in ne v Grosuplje, s čimer bi se stroški prevoza prepolovili.

3. Na pritožbo odgovarja predlagatelj z navedbo, da gre pri obdolžencu vsekakor za nevarnega voznika, za katerega je očitno, da ne bo nehal s kršenjem cestnoprometnih predpisov brez stranske sankcije odvzema vozila, saj mu je bilo vozniško dovoljenje odvzeto zaradi vožnje pod vplivom alkohola in je kljub temu nadaljeval z zavestnim izvrševanjem istovrstnih hujših prekrškov; ko je bil 16. 10. 2017 zaloten pri vožnji brez veljavnega vozniškega dovoljenja, pa je tudi ponovno vozil pod vplivom alkohola, ni ustavljal na znake policistov, jim je z vozilom bežal in pri tem prevozil rdečo luč na semaforju, za kar mu je bil izdan plačilni nalog.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti (preizkus na podlagi 159. člena ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da sodba ni obremenjena z nobeno od bistvenih kršitev določb postopka o prekršku niti kršitvijo materialnega prava na škodo obdolženca, prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe glede bistvene kršitve iz 8. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja o (stranski) sankciji ter v zvezi s stroški postopka.

6. 138. člen ZP-1 določa, kaj vse mora izreči sodišče s sodbo o prekršku, s katero se obdolženec spozna za odgovornega in med drugim določa tudi, da mora vsebovati odločitev o stroških postopka. Z izpodbijano sodbo je zato sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno naložilo še plačilo stroškov postopka, ker prvi odstavek 144. člena ZP-1 določa, da stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, pri čemer prvi odstavek 143. člena ZP-1 določa, kaj vse sodi med stroške postopka. Med drugim so stroški postopka (točka 8) sodna taksa, (točka 3) izdatki nastali v zvezi z zasegom, začasnim odvzemom oziroma odvzemom predmetov ter stroški hrambe, prodaje oziroma uničenja zaseženih in začasno odvzetih oziroma odvzetih predmetov ter (točka 11) stroški zaradi hrambe, prodaje in uničenja odvzetih predmetov, nastali po pravnomočnosti odločbe oziroma sodbe. Tako je sodišče utemeljeno in zakonito v sodbi obdolžencu naložilo plačilo sodne takse in pa stroškov prevoza na relaciji Ljubljana – Grosuplje, ker so bili v času odločanja sodišča že znani, medtem ko je glede morebitnih drugih stroškov povezanih z izrečeno stransko sankcijo odločilo, da bo o njih odločeno s posebnim sklepom. Razlogi v sodbi glede obdolženčeve dolžnosti plačila stroškov prevoza so sicer skopi (navajajo, da je šlo za stroške prevoza obdolženčevega vozila ter relacijo in znesek stroškov), vendar pa ni mogoče reči, da razlogov sploh ni. Absolutna bistvena kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 pa je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Navedeno pomeni, da sodba ima razloge glede stroškov prevoza in to razumljive, zato jo je mogoče preizkusiti; poleg tega pa obrazložitev temelji na računu A. d.d. (izstavljenem Policijski upravi Ljubljana), potrdilu o zasegu predmetov in zapisniku o prevzemu vozila (kar vse se nahaja v spisovnem gradivu v prilogah A), pri čemer je iz popisa spisa razvidno, da je v zadevo vpogledal zagovornik, ko so bile v spisovnem gradivu že navedene listine. Sicer pa pritožba tudi ne more biti uspešna zgolj s posplošeno navedbo, da bi bilo moč vozilo odpeljati v hrambo na lokacijo v Ljubljani in ne v Grosupljem, ob tem, ko je lahko vozilo v hrambi le pri pooblaščenem izvršitelju (s katerim ima država sklenjeno pogodbo). Pritožbene navedbe, da je podana absolutna bistvena kršitev in da odločitev o stroških ni pravilna, so zato neutemeljene. Bi pa lahko sodišče v sodbi bolj točno specificiralo, kaj je vsebovano v znesku, katerega plačilo je naložilo obdolžencu (86,96 EUR), ker iz računa A. d.d. izhaja, da znesek 14,40 EUR predstavlja štartnino, 49,68 EUR kilometrino ter 7,20 EUR strošek nakladanja in razkladanja vozila, preostalih 15,68 EUR pa je 22 % DDV.

7. Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da sodišče ni upoštevalo določil 26. člena ZP-1 v zvezi s stransko sankcijo odvzema predmeta. Ta določila zajemajo splošna pravila za odmero sankcije, medtem ko v obravnavanem primeru odmere ni (ni predpisanega razpona), temveč mora sodišče pri odločitvi za stransko sankcijo odvzema predmeta upoštevati specialna določila 25. člena ZP-1. Po teh določilih pa je pomembno, ali gre za predmete, ki so storilčeva last (prvi odstavek 25. člena ZP-1) ali pa predmete, ki niso storilčeva last (drugi odstavek 25. člena ZP-1). V konkretnem primeru je sodišče izreklo odvzem predmeta na podlagi prvega odstavka 25. člena ZP-1 obdolžencu, ki je tudi lastnik tega vozila, ki je bilo ob prekršku zaseženo (glede na podatke e-risk). Ker je obdolženec prav s tem vozilom vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja (ter kršil 3. točko prvega odstavka 56. člena ZVoz-1 in storil prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1) pa tudi ni nobenega dvoma, da gre za predmet, ki je bil uporabljen ali namenjen za prekršek, s čimer je bil izpolnjen bistveni kriterij za izrek stranske sankcije odvzema predmeta. Glede na dejstvo, da je stranska sankcija le fakultativno predpisana ("predmeti se smejo odvzeti") pa je potrebno pretehtati, ali je potrebno poseči tudi po stranski sankciji, ali pa zadošča izrek obvezno predpisane glavne sankcije globe. Sodišče prve stopnje v sodbi utemeljeno zaključuje, da pri obdolžencu ne zadošča le izrek globe kot glavne sankcije, temveč je potrebno poseči še po stranski sankciji odvzema predmeta, da bo vsaj ta obdolženca odvrnila od ponovitve prekrškov. Sodišče je obrazložilo, zakaj je obdolženec kot voznik nevaren udeleženec v cestnem prometu in tem razlogom pritrjuje tudi pritožbeno sodišče glede na izpis iz evidence pravnomočnih sodb (l.št. 4) in seznam pravnomočnih odločitev prekrškovnih organov (priloga A5) o predkaznovanosti ter plačilni nalog in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A3 in A4), ki izkazujeta, da je obdolženec poleg obravnavanega prekrška storil še vrsto drugih hujših prekrškov. Sicer pa tudi pritožba priznava predkaznovanost obdolženca in to za hujše cestnoprometne prekrške, le izraža svojo (nekritično) oceno obdolženčeve nevarnosti, medtem ko višje sodišče pritrjuje zaključkom sodišča, da dosedanje obdolženčevo ravnanje v prometu (predkaznovanost za cestnoprometne prekrške in dejstvo, da je še sočasno storil več hujših prekrškov) vodi v zaključek, da je obdolženec nevaren voznik, ki z osebnim vozilom (kot objektivno nevarnim sredstvom) v prometu huje ogroža sebe in še zlasti druge udeležence v cestnem prometu. Pritožba tudi priznava (sicer pa je to povedal obdolženec v svojem zagovoru), da je kar nekajkrat vozil svoje vozilo tudi, ko ni imel več veljavnega vozniškega dovoljenja, pri čemer je nesprejemljivo stališče obrambe, da pa obdolženec ni nevaren, ker ni storil nobenega drugega prekrška, saj že samo dejstvo, da obdolženec ne spoštuje nobenih cestnoprometnih predpisov (kar izkazuje sedanji prekršek in vsi drugi, navedeni v plačilnem nalogu, izpisu iz evidence pravnomočnih sodb in seznamu pravnomočnih odločitev prekrškovnih organov) dovolj kaže na nevarnost obdolženca kot voznika in na ponovitveno nevarnost, zato je potrebno obdolženca izločiti iz prometa z uporabo stranske sankcije, ker doslej izrečene sankcije nanj niso imele zadostnega vzgojnega vpliva (in ga le izrek globe v obravnavanem primeru ne bi imel). Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam o (ne)smiselnosti navedenega ukrepa zaradi dejstva, da bi obdolžencu bili dosegljivi drugi dve vozili (bratovo in očetovo). Čeprav obdolžencu tudi z izrekom stranske sankcije ne bo mogoče z gotovostjo preprečiti ponavljanja prekrškov, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je potrebno poseči po stranski sankciji, da se vsaj v veliki meri zmanjša možnost obdolženčevega povratka v cestni promet. Ker je sodišče prve stopnje po oceni višjega sodišča utemeljeno in zakonito obdolžencu izreklo tudi stransko sankcijo odvzema predmeta in to z uporabo prvega odstavka 25. člena ZP-1, je pritožbeno sodišče odločitev potrdilo. Prav tako je potrdilo pravilnost odločitve o nadaljnji usodi predmeta (prodaji) glede na vrednost vozila, kot jo poudarja tudi zagovornik v pritožbi.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Na podlagi določbe 147. člena ZP-1 in določil Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je višje sodišče obdolžencu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeno odločanje. Pri odmeri zneska sodne takse je upoštevalo tar. št. 8132, 8111 in 8114. Navedeni znesek sodne takse bo moral obdolženec plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se bo prisilno izterjala.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 25, 25/1, 26, 138, 143, 143/1, 143/1-3, 143/1-8, 143/1-11
ZVoz-1 Zakon o voznikih (2016) - člen 56, 56/8
Datum zadnje spremembe:
23.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxMDQ1