<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 76/2018
ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.76.2018

Evidenčna številka:VDS00013104
Datum odločbe:17.05.2018
Senat:Silva Donko (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), dr. Martina Šetinc Tekavc
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - soprispevek - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina - invalidnost - zastaranje

Jedro

Zaradi dejstva, ker tožniku niso bila dana na razpolago ustrezna varovalna sredstva, ter da so bila usposabljanja, katerih se je udeleževal tožnik, pomanjkljiva in nezadostna, je tožena stranka kršila določbo prvega odstavka 5. člena ZVZD, ki določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom.

Izrek

I. Pritožbam se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi:

„I. Prvo in drugotožena stranka sta dolžni tožeči stranki v 15 dneh solidarno plačati odškodnino v višini 9.566,40 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2012 dalje do plačila.

II. V presežku (razlika do zneska 15.971,52 EUR in tek zakonitih zamudnih obresti pred 15. 5. 2012) se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Prvo in drugotožena stranka sta dolžna tožeči stranki v 15 dneh solidarno povrniti stroške postopka v višini 948,01 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.“

II. V preostalem se pritožbe zavrnejo in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Prvo in drugotožena stranka sta dolžni tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 237,68 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

IV. Toženi stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki v 15 dneh solidarno plačati odškodnino 7.216,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 5. 2012 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku, za razliko do zneska 15.971,52 EUR in zamudne obresti pred 15. 5. 2012, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki v 15 dneh solidarno povrniti stroške delovnega spora v višini 109,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožile vse pravdne stranke.

3. Tožnik se pritožuje zoper del zavrnilnega dela sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da odškodnino za nematerialno škodo zviša za znesek 4.450,00 EUR in spremeni odločitev o stroških postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku za nematerialno škodo dosodilo odškodnino v višini 6.550,00 EUR, pri čemer ni pravilno ovrednotilo in uporabilo pravnega standarda pravične odškodnine. Tožnik je utrpel udarnino in pretrganje prečne vezi tetive dolge glave bicepsa, udarnino in razpočno ramo na desnem ramenskem sklepu in udarnino ledveno križnega predela. Trpel je telesne bolečine različne intenzitete, in sicer hude telesne bolečine do pet minut na dan poškodbe in dva dni po operaciji desne rame, stalne zmerne bolečine tri dni po poškodbi in štiri dni po operaciji, občasne zmerne bolečine pa so bile po operaciji prisotne v trajanju treh tednov ter blage bolečine v trajanju pet mesecev in pol. Tožnik ocenjuje, da mu po tej postavki pripada odškodnina v višini 5.100,00 EUR, torej še 2.000,00 EUR. Življenjske aktivnosti tožnika so se zmanjšale, predvsem zaradi zmanjšanja motorne moči v ramenskem sklepu. Za odmero odškodnine po tej postavki je ključno dejstvo, da ima tožnik težave pri vseh opravilih, ki so povezana z dvigovanjem roke nad višino ramena, pri obremenitvah roke, pri prenašanju težjih bremen, predvsem pa pri opravilih na kmetiji, ki jo obdeluje, ter pri delu v gozdu. Pri vseh opravilih je počasnejši, nespreten in bolj okoren. Temu sodišče prve stopnje ni dalo ustrezne teže, temveč je zgolj zaključilo, da je zahtevek glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke in sodno prakso pretiran, čeprav je izvedenec izrecno poudaril, da mišice rotatorne manšete vplivajo na moč v ramenskem sklepu ter stabilnost in funkcijo deltoidne mišice. Če je ena izmed teh mišic prizadeta, kot je to na primer pri tožniku, to vpliva tudi na ostale mišice in s tem na moč oz. globalno funkcijo ramenskega sklepa. Zato tožnik meni, da mu po tej odškodninski postavki pripada odškodnina v višini 5.000,00 EUR, torej še 2.000,00 EUR. Glede dosojene odškodnine za strah navaja, da se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca, da tožnik ni utrpel primarnega strahu, poleg navedenega je izvedenec tudi nepravilno primarni strah enačil s strahom za življenje. Izvedenec ni bil imenovan za to, da bi ocenil obstoj primarnega strahu, saj to dejstvo ugotovi sodišče. Strah je čustvo, ki ga vsakdo uživa po svoje, zato je tožnik tisti, ki lahko o lastnem strahu pove najbolj avtentično. Navaja, da je po padcu obležal na tleh, saj se je ustrašil, ter meni, da mu iz naslova strahu pripada odškodnina v višini 900,00 EUR, torej še dodatnih 450,00 EUR. Sklicuje se na odločitve Vrhovnega sodišča RS v podobnih primerih in sicer II Ips 330/2009, II Ips 1197/2008 in II Ips 617/2008, v katerih so bili za podobne poškodbe dosojeni višji zneski odškodnin. Pritožba se zavzema, da bi se glede uspeha posebej upošteval uspeh po temelju in posebej po višini, ter meni, da je, glede na to, da je v celoti uspel po temelju, uspel v višini 72,5 % in ne samo 45 %. Posledično je zmotno odločeno o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Prvotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ji naloži v plačilo zavarovalne vsote tožniku v znesku 600,00 EUR, tožniku pa naloži v plačilo sodne stroške. Navaja, da je odločitev sodišča napačna, saj ni upoštevalo izpovedi sodnega izvedenca na naroku 20. 9. 2017, oziroma ker ni postavilo novega izvedenca ustrezne medicinske stroke kljub temu, da je prvotožena stranka to argumentirano predlagala. Podrejeno navaja, da je prisojena odškodnina za nematerialno in materialno škodo previsoka in odstopa od sodne prakse. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe klavzule za vključitev delodajalčeve odgovornosti 895 o neupoštevanju subjektivnih težav tožnika. Zavarovalna vsota je po tej klavzuli omejena na 600,00 EUR v primeru, če ni podana trajno zmanjšana izguba splošne delovne sposobnosti in invalidnost po tabeli, ki je sestavni del klavzule vsaj v višini 3 %. Izvedenec ni upošteval klavzule, ki določa, da se pri oceni oziroma določitvi invalidnosti subjektivne težave v smislu zmanjšanja motorične mišične moči, mravljinčenja in bolečin na mestu poškodbe ne upoštevajo. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja navedel, da naj bi bile tabele, ki jih uporabljajo zavarovalnice, slabo definirane ter ugotavlja, da zavarovalnice vedno poudarjajo, da je treba pri določitvi invalidnosti upoštevati izgubo funkcije določenega sklepa, uda ali organa. Glede na to, da sodni izvedenec očitno dobro pozna pogoje in tabele slovenskih zavarovalnic, pritožba izpostavlja, da vse zavarovalnice določajo klavzulo, da se razne subjektivne težave ne upoštevajo pri določanju stopnje invalidnosti. Z ugotavljanjem funkcionalne prizadetosti oz. invalidnosti bi moral izvedenec upoštevati le zmanjšano gibljivost v desni rami. Če pritožbeno sodišče ne deli mnenja prvotožene stranke, da je sodni izvedenec na naroku 20. 9. 2017 priznal, da je mogoče določiti invalidnost tudi brez upoštevanja subjektivnih težav, potem prvotožena stranka predlaga postavitev drugega izvedenca, ki bo ocenil invalidnost z upoštevanjem določil klavzule o neupoštevanju subjektivnih težav. Prav tako je izvedenec medicinske stroke, če bi se upoštevalo njegovo mnenje, previsoko ocenil invalidnost. Ugotovil je namreč, da je gibljivost desne rame tožnika v vse smeri normalna, da ni znakov utesnjenosti in nestabilnosti desne rame, da ni znakov za rupturo ostalih tetiv rotatorne manšete, da ni znakov za draženje tetive, dolge glave bicepsa, prav tako pa je gibljivost desnega komolca v vse smeri normalna in ni znakov za utesnitev ali nestabilnost v desnem komolcu. Gibljivost zapestij in sklepov roke je normalna in simetrična in ni nevroloških izpadov na zgornjih udih. Edini manko, ki ga je ugotovil je, da je groba moč notranje in zunanje rotacije desne rame proti uporu rahlo zmanjšana v primerjavi z levo. Pritožba opozarja na nasprotje v samem izvedenskem mnenju, ki je nejasno in neverodostojno, saj je izvedenec ugotavljal, da je pri tožniku podano trajno zmanjšanje splošnih življenjskih sposobnosti zaradi rahlo zmanjšane moči v desni rami predvsem v smeri abdukcije. Zunanja in notranja rotacija sta drug gib kot abdukcija, kar je razvidno iz priložene slike vseh treh gibov. Glede višine odškodnine navaja, da je odškodnina 3.000,00 EUR za zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti previsoka, saj zmanjšanje ni takšno, da bi opravičevalo odškodnino v tem znesku. Tožnik lahko dela vse, le da malo težje. Končni funkcionalni izpad je minimalen, groba moč pa je le rahlo zmanjšana, desna rama je normalno gibljiva v vseh smereh, v skrajnih legah je sicer boleča, kar pa ni posledica obravnavane nezgode. Ugotovitev sodišča, da se je po obravnavani nezgodi moč mišic celotnega ramenskega sklepa poslabšala za 6 do 10 %, nima opore v izvedenskem mnenju. Nadalje tožena stranka meni, da je sodišče odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo v previsokem znesku. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila 2.500,00 EUR. Ponovno poudarja, da bi bila dolžna plačati le zavarovalno vsoto 600,00 EUR, glede na določbo klavzule. Za sekundarni strah je po mnenju pritožbe tožnik upravičen le do odškodnine v znesku 300,00 EUR, saj je bil zmerne in blage intenzitete ter je trajal 3 ure. Neupravičeno je tudi priznana odškodnina za stroške plačanih računov v skupni višini 200,00 EUR. Tožnik se je sam odločil za plačljivo zdravljenje, kljub temu da bi lahko vse preglede in preiskave opravil na napotnico. Navaja, da je razdalja med pisarno pooblaščenca prvotožene stranke in naslovom sodišča 112 km v eno smer, sodišče je tako pravilno priznalo 6 voženj, kar skupaj znaša 1344 km, tem stroškom pa je potrebno prišteti še 22 % DDV. Zato bi bilo treba stroške ustrezno zvišati. Tožniku je napačno priznalo nagrado za posel po tar. št. 2200 za ZOdvT v znesku 367,00 EUR, saj bi mu moralo priznati nagrado za količnik 0,25 od 367,00 EUR, glede na tarifno št. 2200.

5. Drugotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse pravdne stroške drugotožene stranke, oziroma podredno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oz. v pomembnem delu sploh nima razlogov. Sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem je sodišče odločilo o zastaranju zahtevka zoper drugotoženo stranko in odločitev utemeljevalo z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke, da se je stanje tožnika izboljšalo še v času po prenehanju fizikalne terapije do zaključka bolniškega staleža in je tožnik lahko izvedel za škodo šele 30. 7. 2010. To je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, ki je v izvedenskem mnenju ugotovil, da je tožnik utrpel zmeren sekundarni strah, ki je trajal kumulativno štiri mesece do 16. 11. 2009, ko je zvedel, da je rama poškodovana in da bo potrebna operacija, nato pa do konca zdravljenja še blag sekundarni strah. Hude telesne bolečine je trpel do pet minut ob sami poškodbi in dva dni po operaciji, stalne zmerne telesne bolečine največ sedem dni, tri dni po poškodbi in štiri dni po operaciji, nato občasne zmerne telesne bolečine še tri tedne po operaciji, tožnik pa je trpel tudi blage telesne bolečine, ki so kumulativno trajale pet mesecev in pol ter trpel blage duševne bolečine, ki so kumulativno trajale dva meseca. Izvedenec je na naroku dne 20. 9. 2017 izpovedal, da je bilo zdravstveno stanje tožnika že ob koncu fizikalne terapije, ki jo je tožnik zaključil 22. 6. 2010, tako stabilizirano, da objektivno ni bilo več mogoče pričakovati bistvenega izboljšanja oz. poslabšanja. Kasneje je izvedenec neprepričljivo to izjavo spremenil, ko je dejal, da je mislil na zaključek zdravljenja 30. 7. 2010 in ne na konec fizikalne terapije. Na vprašanje kakšne spremembe so nastale od 21. 6. 2010 do 31. 7. 2010, je odgovoril, da je v tem času prišlo do ustrezne moči muskulature ramenskega sklepa in normalne gibljivosti ramena, temu pa nasprotuje ugotovitev istega izvedenca, ki je v dopolnitvi izvedenskega mnenja napisal, da so bile težave poškodbe z dne 19. 3. 2009 dokončno odpravljene z operativnim posegom dne 27. 3. 2010 in po rehabilitaciji, ki jo je tožnik zaključil s fizikalno terapijo 21. 6. 2010. Kljub temu pa je ostala rahla oslabelost notranje in zunanje rotacije, ki jo je ocenil s 4 % invalidnostjo. Sodišče je v celoti sprejelo ugotovitve izvedenca medicinske stroke in ugotovilo, da je zastaranje odškodninskega zahtevka začelo teči 31. 7. 2010 in da je tožba, vložena 16. 7. 2013, pravočasna. Opozarja, da je bilo že 21. 6. 2010 tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano do te mere, da je razpolagal z zadostnimi podatki za določitev višine odškodnine. Tožbo pa je vložil 16. 7. 2013, torej po izteku 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka za vložitev zahtevka za povrnitev škode. Opozarja, da je sodišče tožniku priznalo tudi nepriznano obliko nematerialne škode, to je odškodnino za blag sekundarni strah, svoje odločitve zakaj je blage duševne bolečine štelo kot pravno priznano obliko škode, pa ni pojasnilo. V tem delu je sodba neobrazložena in nezakonita. Sodišče tudi ni pojasnilo, kakšno zmanjšanje nepremoženjske škode je ugotovilo v obdobju od 21. 6. 2010 do 31. 7. 2010. Zgolj ugotovitve izvedenca, da se je stanje tožnika v tem času izboljšalo, ne zadostuje, niti taka ugotovitev sodišča ne more temeljiti na skopi in neobrazloženi navedbi izvedenca. Sodišče je zato neutemeljeno zavrnilo predlog toženih strank, da se postavi drugega izvedenca medicinske stroke, s tem pa je toženima strankama odvzelo možnost dokazovanja njunih navedb in onemogočilo enakopravno uveljavljanje pravic v izvajanju pravdnih dejanj v postopku pred sodiščem. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dokaznih listin, ki jih je drugotožena stranka pravočasno predložila, zlasti ne pogodbe o zaposlitvi tožnika ter opisa njegovih del in nalog, čeprav drugotožena stranka izkazano ni bila obveščena o nevarnosti opravljanja dela na mestu, kjer se je tožnik poškodoval. Dolžnost obveščanja o zaznavi nevarnosti je bila na strani tožnika, ki je bil kot vodilni delavec v proizvodnji dolžan drugotoženo stranko o tem dejstvu obvestiti, saj je bil strojevodja in je skrb za varno delo in obveščanje o nevarnostih njegova zakonska in pogodbena obveznost iz tretjega odstavka 8. člena pogodbe o zaposlitvi ter opisa del in nalog tožnika. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo listinskih dokazov o teoretični in praktični usposobljenosti tožnika za varno delo na delovnem mestu strojevodja papirnega stroja, niti izpovedi varnostnega inženirja in priče A.A.. Iz teh dokazov bi moralo sodišče narediti povsem drugačen zaključek in ugotoviti, da je tožnik kot vodilni delavec v proizvodnji znatno prispeval k nastanku poškodbe. V sodbi ni obrazloženo, zakaj sodišče ni upoštevalo izpovedi priče A.A.. Navedeni je povedal, da ga kot vodilnega delavca tožnik ni nikoli opozoril na nevarnost, ki je pretila delavcem ob čiščenju prve stiskalnice. Sodišče je napačno ugotovilo, da se je delo, ki ga je opravljal tožnik, ni dalo opraviti drugače in se je tožnik zato poškodoval. Ta ugotovitev dokazano ne drži, saj se od nesreče tožnika dalje za čiščenje prve stiskalnice uporablja poseben kovinski podest, ki je bil narejen po poškodbi tožnika. Ta podest bi bil narejen tudi pred poškodbo, če bi tožnik na nevarnost opozoril. Višina odškodnine je odmerjena previsoko glede na dejstvo, da je odškodnina odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine. Zmotno je tudi uporabljeno materialno pravo s tem, ko je sodišče tožniku prisodilo odškodnino za zmeren sekundarni strah, blage telesne bolečine in blage duševne bolečine, ki po sprejetih standardih in sodne prakse ne dosegajo stopnje intenzitete, ki bi utemeljevala kakršnokoli odškodnino.

6. Tožnik je odgovoril na pritožbi toženih strank. Prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

7. Pritožbe so delno utemeljene.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljajo pritožbe, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi toženih strank in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je glede dosojene odškodnine za negmotno škodo deloma nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je tožniku dosodilo prenizko odškodnino, deloma pa je tudi zmotno odločilo o stroških postopka. V preostalem (glede temelja odškodninske odgovornosti, sokrivde tožnika za nastalo škodo in zastaranja odškodninskega zahtevka) pa je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba utemeljena z ustreznimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki ter jo je mogoče v celoti preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tako glede temelja kot zastaranja ter tudi višine odškodnine sodbo ustrezno obrazložilo, ter se opredelilo tudi do vseh ugovorov, ki sta jih podali toženi stranki. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti klavzule o izključitvi odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi subjektivnih okoliščin. Klavzula 895 za vključitev delodajalčeve odgovornosti (B21) navaja, da je zavarovalno kritje podano v celoti do polne zavarovalne vsote iz prvega odstavka tega člena, torej za škode delavcev, ki nastanejo med opravljanjem njihovega dela, samo za tiste osebne škode, pri katerih je dokazana trajna zmanjšana izguba splošne delovne zmožnosti (subjektivne težave v smislu zmanjšanja motorične mišične moči, mravljinčenje bolečin in oteklin namesto poškodbe pa se pri določanju odstotka invalidnosti ne upoštevajo). V primeru, da trajna zmanjšana izguba splošne delovne zmožnosti (invalidnosti) ni podana vsaj v višini 3 %, je zavarovalno kritje omejeno z zavarovalno vsoto 600,00 EUR ter se soudeležba zavarovanca pri škodi ne upošteva. Stopnja invalidnosti določa višino zavarovalne vsote pri zavarovanju odgovornosti. Višina odškodnine se določi po določilih odškodninskega prava. V nadaljevanju klavzula določa tabele invalidnosti za določitev stopnje trajne invalidnosti v primeru popolne izgube ali popolne funkcionalne nezmožnosti, pri čemer za roke v ramenskem sklepu določa 70 % invalidnost.

11. Pri svoji odločitvi, zakaj gre za 4 % invalidnost po tabeli prvotožene stranke, je imenovani izvedenec prof. dr. B.B., dr. med., spec. ortopedije, v svojem zaslišanju pojasnil, da je že v svojem drugem dopolnilnem izvedenskem mnenju na to vprašanje odgovoril, in sicer, da ne more ocenjevati funkcije sklepa samo na osnovi gibljivosti. Tako je predstavil možen primer, da pride do uničenja perifernega živčevja, sklep je normalno gibljiv, človek pa ne more hoditi. Takšen način ocenjevanja invalidnosti se po pojasnilu izvedenca uporablja že vsaj 15 let. Poudaril je, da že sama zavarovalnica (oziroma prvotožena stranka) govori o funkciji sklepa in ne le o gibljivosti, zato navaja, da pri oceni invalidnosti ni upošteval subjektivnih okoliščin, ki so zapisane v klavzuli 895. Glede diskrepance med 1 % invalidnostjo, ki jo je najprej ugotovil, in 4 %, je pojasnil, da prihaja do tega razkoraka zaradi različnih lestvic, ki obstajajo. Glede na lestvico, ki je določena s strani zavarovalnice, je pojasnil, da je okvaro ocenil na 4 %, kakšen drug strokovnjak pa bi lahko to storil tudi drugače. Izvedenčevo izpoved potrjuje njegova ugotovitev iz druge dopolnitve mnenja z dne 4. 6. 2007, v kateri je pojasnil, da je zmanjšanje moči v prizadetem ramenu povzročilo funkcionalno prizadetost oz. delno funkcionalno nezmožnost zgornjega uda tožnika, ki jo je ocenil s pomočjo ocenjevalnih lestvic. Gre za posebne vprašalnike o različnih aktivnostih, kjer sodeluje ramenski sklep in jo prizadeti izpolni po končani rehabilitaciji. Nato s posebnimi točkovalnimi sistemi, glede na odgovore, zdravniki ocenjujejo globalno funkcijo prizadetega ramena. Izvedenec je izpostavil, da je moč mišičja v ramenu eden od najpomembnejših dejavnikov. Lestvice povedo o globalnih funkcijah poškodovanega po poškodbi operiranega ramena. Ocena o trajni invalidnosti pri tožniku je bila podana glede na njegovo funkcionalno stanje ramena, pri čemer je izvedenec upošteval svoje izkušnje s temi poškodbami ter trenutno veljavno ortopedsko doktrino. Pri oceni invalidnosti je zato izvedenec sorazmerno upošteval delno izgubo funkcionalne nezmožnosti prizadetega ramena, kar je zapisano tudi v navodilih za uporabo tabele invalidnosti prvotožene stranke. Glede na navedeno, ko tudi klavzula kot razlog za priznanje odškodnine določa invalidnost oz. izgubo splošne delovne zmožnosti, je izvedenec pravilno izhajal iz izhodišča, da upošteva funkcionalno stanje ramena po poškodbi in operaciji, ter glede na težave, ki so podane pri tožniku, to utemeljeno ocenil v višini 4 %, oz. v odstotku, ki presega prag, ko prvotožena stranka odgovarja za nastalo škodo. Nasprotno bi pomenilo, da kljub podani invalidnosti, ki je posledica poškodbe pri delu in ki je posledica zmanjšanja splošne življenjske oz. delovne zmožnosti, tožnik nima pravice do odškodnine, čeprav je dokazana trajna zmanjšana izguba splošne delovne sposobnosti. Posledično torej niso utemeljene pritožbene navedbe prvotožene stranke, da naj sodišče tožniku dosodi odškodnino le v znesku 600,00 EUR. Glede na to, da je imela drugotožena stranka sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti iz dejavnosti podjetja in zavarovanja delodajalčeve odgovornosti po polici št. ... pri prvotoženi stranki, je podana torej odškodninska odgovornost prvotožene stranke iz tega naslova.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe drugotožene stranke, da je glede drugotožene stranke nastopilo zastaranje uveljavljanja odškodninskega zahtevka, ker naj bi tožba, ki je bila zoper drugotoženo stranko vložena z razširitvijo tožbe z dne 16. 7. 2013, prepozna oziroma vložena po poteku 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka v smislu prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl), ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, na podlagi mnenja sodnega izvedenca prof. dr. B.B., dr. med. spec. ortopedije, da se je zdravljenje rame končalo šele z zaključkom bolniškega staleža in ne prej. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bilo že ob koncu fizikalne rehabilitacije v C. 21. 6. 2010 jasno, da gre za končno stanje ter da bi lahko tožnik ob ustrezni skrbnosti že takrat vedel, da gre za stanje, ki se ne spreminja več. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik od zaključka fizikalne terapije 21. 6. 2010 še cel mesec, in sicer do 31. 7. 2010, v bolniškem staležu. Smisel bolniškega staleža je v tem, da na podlagi odsotnosti z dela lahko pride do izboljšanja zdravstvenega stanja, o čemer je izpovedal tudi izvedenec, ki je pojasnil, da je v tem času prišlo do izboljšanja muskulature ramenskega obroča. Glede na to, da je bil tožnik še vedno v bolniškem staležu, mu ni mogoče očitati neskrbnosti, ker je štel, da je zdravljenje zaključeno z zaključkom bolniškega staleža in ne že prej. Izvedenec je pojasnil, da je prvotno menil, da je bil bolniški stalež zaključen že z zaključkom rehabilitacije, ko pa je izvedel za podatek, da je bil tožnik še na bolniški, je ustrezno modificiral svoje mnenje tako, da je datum vezal na dan prenehanja bolniškega staleža. Pritožbeno sodišče se s takšno ugotovitvijo strinja ter ne dvomi v to, da pri tožniku mogoče ne gre za neskrbnost, ker je bolniški stalež, ki je tudi po ugotovitvi izvedenca pripomogel k izboljšanju mišic ramenskega sklepa, štel za zdravljenje oz. rehabilitacijo in šele zaključek bolniškega staleža štel za zaključek zdravljenja. V tem delu je torej tožba, ki je vložena zoper drugotoženo stranko 15. 7. 2013, pravočasna. Zato ugovor zastaranja drugotožene stranke ni utemeljen. Ker je bistveno, da tožniku ni mogoče očitati, da je ravnal neskrbno, ker je končno zdravstveno stanje desnega ramena po operaciji vezal na trenutek, ko se je zaključil bolniški stalež, niso pravno odločilne pritožbene navedbe, da izvedenec ni pojasnil, kolikšno je bilo izboljšanje stanja muskulature ramena od dneva, ko je tožnik zaključil fizikalno rehabilitacijo v C. do dneva zaključka bolniškega staleža, saj to na odločitev o zastaranju ne vpliva.

13. Glede na to, da je sodni izvedenec medicinske stroke ustrezno pojasnil doktrinarne pristope pri ugotavljanju invalidnosti, dejstvo, da različne tabele dajejo drugačne odstotke invalidnosti, kot tudi, da je ustrezno pojasnil, da je bolniški stalež po zaključku fizikalne rehabilitacije pripomogel k izboljšanju zdravstvenega stanja tožnika, je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljivih in logičnih pojasnil izvedenca pravilno odločilo, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca. Zaradi navedenega ni utemeljena pritožbena navedba prvotožene stranke, da je sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem kršilo pravico toženih strank do sodelovanja v postopku oz. do izjave v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke in da ni sokrivde tožnika za nastanek škode. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca za področje varnosti pri delu D.D. ugotovilo naslednje:

- Pranje sesalne komore je delo, ki je izredno utesnjeno, slabo osvetljeno in težko dostopno na vlažnem in spolzkem terenu.

- Tožnik se je povzpel na višino tako, da je stopal na izstopajoče dele konstrukcije stroja in za sabo vlekel cev z brizgalno šobo. Ko je čistil sesalni valj oz. komoro, je stal na pločevini kanala na višini 212 cm. Delo na opisani višini je opravljal popolnoma nezavarovan pred padcem v globino.

- S tal se komore ni dalo doseči in temeljito očistiti.

- Zaposleni pri drugotoženi stranki niso prejeli ustreznih navodil, kako se varno povzpeti na zahtevano višino in kako delo izvesti in varno sestopiti.

- Čiščenje bi bilo mogoče opraviti s pomočjo podesta, ki bi ga bilo možno približati sesalni komori oz. mestu čiščenja. Po čiščenju pa bi ga bilo potrebno odstraniti.

- Drugotožena stranka v času škodnega dogodka ni razpolagala z brezhibno delovno opremo, saj ni imela ustreznega podesta ali druge varovalne opreme.

- Nad zgornjim valjem bi morala biti napeta jeklena vrv, na katero bi se zaposleni lahko pripel preko varnostnega pasu s karabinom in gibal po celi dolžini sesalne komore, vendar jeklene vrvi ni bilo.

15. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča, da je zaradi dejstva, ker tožniku niso bila dana na razpolago ustrezna varovalna sredstva, ter da so bila usposabljanja, katerih se je udeleževal tožnik, pomanjkljiva in nezadostna, tožena stranka kršila določbo prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999 in 64/2001 - ZVZD), ki določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. V drugem odstavku pa, da je delodajalec dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh. Bistveno je torej, da bi morala drugotožena stranka tožnika usposobiti za varno delo in mu zagotovi varna sredstva za delo, ne pa da je od njega pričakovala, da bo z opozarjanjem na pomanjkljivosti sam odklonil vse pomanjkljivosti pri varnem delu. Glede na to, da drugotožena stranka kljub teoretično popolni izvedbi usposabljanja zaposlenih ni izvedla ustreznega praktičnega dela usposabljanja s prikazom pravilnega pristopa in izvedbe dela, tožniku ni mogoče očitati sokrivde, ker drugotožene stranke ni obvestil o nevarnostih pri čiščenju stroja. Iz opisa delovnega mesta (priloga B4) med drugim izhaja, da je tožnik zadolžen za izvajanje varnostnih navodil za delo in požarno varnost v delovnem območju. Tožnik je bil torej zadolžen za upoštevanje obstoječih varnostnih navodil, vendar pa to po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje svojega dela ni mogel opravljati drugače, kot da se je nezavarovan spuščal ob boku konstrukcije po ohišjih ležajev in nosilcev valjev proti 134 cm nižje lociranemu prosto vrtečemu valju. Ko je iskal oporo za sestop na okoljski nivo, je stopil še na prosto vrteči se valj na višini 78 cm nad tlemi. Ker se je valj pri obremenitvi s težo telesa obrnil, tožnik pa, glede na to, da je imel samo eno prosto roko, ni mogel preprečiti padca. Zato v tem delu pritožba drugotožene stranke ni utemeljena, izpoved priče A.A. pa v ničemer ne more vplivati na drugačno odločitev od izpodbijane.

16. Pritožba tožnika pa utemeljeno opozarja, da je po vseh treh postavkah odškodninske odgovornosti za negmotno škodo, ki jih je uveljavljal, prejel prenizek znesek odškodnine. Tožnik je ob škodnem dogodku utrpel rano na desnem laktu, udarnino ledvene hrbtenice, poškodbo mišice in tetive desne nadlahtnice ter delno natrganje tetive superspinatusa, med zdravljenjem pa je doživel številne nevšečnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je iz izvida SB E. z dne 19. 3. 2009 razvidno, da je tožnik imel na zunanji strani desnega komolca rano dolgo 2 do 3 cm, v lubalnem predelu pa je čutil bolečine na pritisk, vendar brez vidnega žarišča. Iz rentgenskega posnetka je izhajalo, da skelet ni imel sveže poškodbe, rano so mu oskrbeli v lokalni anesteziji, dobil je šive ter povoj in mitelo. Predpisali so mu analgetike po potrebi, kontrolo rane čez 3 do 4 dni in odstranitev šivov čez 10 dni. Dne 17. 4. 2009 je tožnik prišel na kontrolni pregled ter še vedno navajal bolečine v predelu ramena in ključnice. Ponovno je opravil rentgen sklepa in ključnice, ki je pokazal, da sveže kostne travme ni. Dovoljene so mu bile obremenitve do meje bolečine, v času dveh do teh tednov pa odsvetovano dvigovanje bremena nad nivojem ramena. Dne 4. 6. 2009 je ob ponovnem pregledu navajal bolečino pri določenih obremenitvah, ki je bila locirana v projektni cc vezi. Od 26. 10. 2009 do 6. 11. 2009 je bil na fizikalni terapiji. V staležu pa je bil od 19. 3. 2009 do 31. 3. 2009. Nadalje je sodišče ugotovilo, da iz potrdila F. izhaja, da se je tam prvič oglasil 19. 10. 2009, ker so se mu v predelu desnega ramena pojavljale bolečine. Moč abdukcije zunanje in notranje rotacije je bila primerna, na palpacijo je bil izrazito občutljiv proksimalni del tetive dolge glave bicepsa. Izraženi so bili tudi znaki za tenditis bicepsa. Opravil je fizikalno terapijo, ki mu je bila priporočena in sicer od 3. 5. 2010 do 21. 5. 2010 in od 9. 6. 2010 do 22. 6. 2010. Pred tem pa je imel operativni poseg - artroskopijo desne rame. V bolniškem staležu je bil ponovno od 1. 4. 2010 do 30. 7. 2010. Tožnik je pojasnil, da je šel na privaten pregled z ultrazvokom, saj je bilo pri rentgenskem slikanju ramena ugotovljeno (le), da ni nobenih poškodb skeleta. Napoten je bil na operacijo in bil v bolniškem staležu štiri mesece.

17. Izvedenec je ugotovil, sodišče pa je pri tem upoštevalo tudi izpoved tožnika, da je udarnina in razpočena rama na desnem komolcu predstavljala lahko poškodbo po Fischerju II. stopnje, da je tožnik na dan poškodbe trpel do pet minut hude telesne poškodbe ter takšne bolečine tudi dva dni po operaciji desne rame, potem je trpel stalne zmerne bolečine tri dni po poškodbi in štiri dni po operaciji desne rame, skupaj sedem dni, občasne zmerne bolečine je trpel zlasti po operaciji tri tedne, po poškodbi je imel blage bolečine pet mesecev in pol. V času poškodbe in operativnega posega je trpel blage duševne bolečine skupaj največ dva meseca. Opravil je pregled na urgenci, rentgensko snemanje desnega komolca, rentgen LS hrbtenice, 14 dni je nosil ruto, prejel je antitetanično zaščito, toaleto in debrigment ran, opravil je šivanje v lokalni anesteziji, opravil 20 kontrol pri domačem zdravniku, 2-krat odstranjeval šive, 2-krat odpravil RTG desne rame, 2-krat kontrolo pri kirurgu, 7 pregledov pri ortopedu, prejel tudi blokado s kortikosteroidom, 14 ambulantnih, fizikalnih terapij, ultrazvok ramena, ortopedsko operacijo v splošni anesteziji, jemanje analgetikov v obliki tablet in 10 stacionarnih fizikalnih terapij.

18. Za vse te bolečine in nevšečnosti je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino v znesku 3.100,00 EUR. Pritožbeno sodišče meni, da je primerna odškodnina iz tega naslova 4.000,00 EUR, pri čemer je bistveno to, da je tožnik moral opraviti operacijo v splošni anesteziji, prejel je tudi blokado s kortikosteroidom, kar je splošno znano škodljivo zdravju, prav tako je moral 14 dni nositi ruto, ter opravljati tudi fizikalne terapije. Bistveno je tudi to, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da so nevšečnosti trajale šest mesecev, kar je povezano tudi s tem, da pri prvih pregledih v SB E. ni bila ugotovljena poškodba tetive superspinatusa, temveč je moral za svojo diagnostiko tožnik sam poskrbeti (samoplačniško). Tudi iz objavljene sodne prakse v podobnih primerih izhaja, da je odškodnina, kot je določena s sodbo sodišča prve stopnje, nižja od primerov v sodni praksi. Tako je npr. v zadevi II Ips 330/2009 oškodovanec, moški star 54 let, utrpel zvin ramenskega sklepa, zvin palca, pretrganje tetive dolge glave leve dvoglave mišice nadlahti in sindrom leve rame. Bolečine je trpel manj časa kot tožnik, opravil manj pregledov pri osebnem zdravniku, ter prejel iz tega naslova 6.250,00 EUR. Razlika med primeroma je, da je oškodovanec v zadevi II Ips 330/2009 opravil več rentgenskih snemanj, nositi je moral plastično rokavico ter deset dni ramo hladiti z ledom ter eno leto jemati analgetike. V zadevi II DoR 177/2015 je bil oškodovancu dosojen znesek iz tega naslova znesek 4.000,00 EUR za primerljive telesne bolečine, tako po intenziteti kot tudi po trajanju. Podobna odškodnina je bila določena tudi za pretrganje desne mišice supraspinatusa v zadevi II Ips 617/2008, in sicer v višini 4.000,00 EUR.

19. V navedeni zadevi II Ips 617/2008 je bila oškodovancu dosojena odškodnina za strah v višini 1.200,00 EUR, in sicer za kratkotrajen primarni strah ter sekundarni strah pred terapevtskimi postopki in posegi. Zmeren strah je trajal tri mesece. V obravnavani zadevi pa je tožnik po padcu nekaj časa obležal na tleh, ker se najprej niti ni upal premikati, torej je bil sekundarni strah, ko se je tožnik zbal za svoje zdravje, prisoten že ob samem škodnem dogodku. Prav tako je bil strah prisoten tudi do takrat, ko je tožnik zvedel za zdravstveno stanje boleče rame in da bo potrebna operacija v splošni anesteziji. Zato pritožbeno sodišče meni, da je odškodnina za strah, ki jo je sodišče določilo v višini 450,00 EUR, bistveno nižja od podobnih primerov v sodni praksi. Bistveno je, da je tožnik utrpel čustveno intenziven strah, dokler ni bil pregledan in dokler mu niso oskrbeli rane, največ tri ure po padcu, ko je bil tudi seznanjen z naravo poškodbe. Kasneje, ko so se pričele težave desne rame, pa je utrpel zmeren sekundarni strah, ki je trajal 4 mesece, dokler ni izvedel, kaj je bilo dejansko poškodovano in kako bo z operacijo. Po operaciji ga je bilo strah za izid zdravljenja, kar je trpel blag sekundarni strah dva meseca. Bistveno je, da je zmeren sekundarni strah trajal 4 mesece. Zato je iz tega naslova upravičen do 900,00 EUR. Glede na intenzivnost strahu, ki ga je tožnik utrpel takoj po poškodbi in pred operacijo, niso utemeljene pritožbene navedbe, da je dobil odškodnino tudi za blage duševne bolečine, oziroma za blagi strah. Že sam pretrpeli strah po poškodbi in pred operacijo utemeljuje odškodnino v višini 900,00 EUR, zato pritožbi toženih strank neutemeljeno navajata, da je tožnik prejel odškodnino za pravno nepriznano vrsto škode, torej za blag strah, ki naj ne bi dosegal intenzitete, ki bi opravičevala odškodnino iz tega naslova.

20. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je prav tako dosojena v prenizkem znesku glede na primerljive primere iz sodne prakse. Tožnik je bil ob poškodbi star 54 let, podana je 4 % invalidnost. Tožnik ima zaradi rahlo zmanjšane moči v desni rami bolečine v skrajnih legah ter težave z dvigovanjem roke nad višino ramen in pri večjih obremenitvah roke. Težje nosi polno vedro, težje pere dele stroja, kjer je potrebno roko dvigniti. Na domači kmetiji veliki 5 ha in 5 ha gozda ima zaradi tega težave z bremeni in dvigovanjem roke. Sicer lahko dela vse, vendar malo težje. Rama je gibljiva, v njej pa čuti bolečine, ko dela cel dan. Pritožbeno sodišče šteje, da je primerna odškodnina iz tega naslova 4.000,00 EUR, saj bo tožnik trpel te nevšečnosti še dolgo časa. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da je dosojena odškodnina previsoka in da odstopa od podobnih primerov. Glede na predstavljene primere iz sodne prakse, je tako zvišana odškodnina povsem primerljiva s primeri iz objavljene sodne prakse, tako glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi glede strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na obrazloženo niso utemeljene pritožbene navedbe tožnika v delu, v katerem si prizadeva za višji znesek odškodnine, prav tako pa tudi ne pritožbi tožene stranke, ki povsem pavšalno in neargumentirano navaja, da je tožniku dosojena višja odškodnina kot v primerljivih primerih iz sodne prakse.

21. Zato je pritožbeno sodišče zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava (odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo je namreč materialno pravno vprašanje) na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v prvem (ugodilnem) odstavku točke I glede prisojenega zneska spremenilo tako, da je odškodnino v tem delu zvišalo na 9.566,40 EUR. Pri tem je zavrnilo pritožbo prvotožene stranke zoper odločitev o odškodnini za materialno škodo. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da bi lahko tožnik ultrazvočni pregled ramena opravil tudi „na napotnico“. Bistveno je, da tožnika ob poškodbi, niti kasneje, v SB E. niso pregledali z ultrazvokom, temveč je opravil le rentgensko slikanje, ki pa ni moglo pokazati težav s tetivami, temveč le stanje skeleta. Zato tožniku ni preostalo drugega, kot da to diagnostiko, zaradi bolečin, ki jih je navajal pri kontrolah v SB E., opravi samoplačniško. Zato je v preostalem pritožbo tožnika in toženih strank v tem delu zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji temelji na določilih drugega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Glede na nov uspeh strank v postopku je tožnik z zahtevkom uspel v višini 59,9 %, toženi stranki pa v višini 40,1 %. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za priznanje uspeha tako, da bi se posebej upošteval uspeh po temelju in posebej po višini, saj za takšno razlogovanje ni podlage v ZPP.

23. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT – Ur. l. RS, št. 67/2008) je torej tožnik upravičen do nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 477,10 EUR in nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 440,40 EUR. Glede predsodnega zahtevka je utemeljena pritožba prvotožene stranke, da je tožnik po tretjem odstavku 3. točke tarife upravičen do 0,25 od nagrade za posel po tar. št. 2200 ZOdvT v višini 367,00 EUR, torej do 91,75 EUR. Skupaj s kilometrino za udeležbo pooblaščenca na šestih narokih za relacijo E. - G. - E. (40 km v eno smer), nagrado po tar. št. 6002 ZOdvT, nagrado za izdelavo dokumentov po tar. št. 6000 ZOdvT, pričnino priče H.H. v višini 4,80 EUR, sodno takso, izvedenino za sodnega izvedenca iz varnosti in zdravja pri delu ter izvedenca medicinske stroke v skupni višini 3.904,98 EUR, glede na uspeh pa v znesku 2.339,08 EUR. V tem obsegu sta torej utemeljeni pritožbi toženih strank, ki sta dolžni tožniku solidarno plačati stroške postopka. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče sodbo spremenilo v skladu s 5. točko 358. člena ZPP.

24. Glede stroškov toženih strank pa je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse postavke ter pravilno uporabilo ZOdvT, vendar pa nepravilno opravilo matematičen izračun. Ob upoštevanju DDV znašajo stroški prvotožene stranke 1.740,28 EUR, in ne 1.634,67 EUR, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju uspeha tako znašajo stroški prvotožene stranke 697,85 EUR. Drugotožena stranka je skupaj upravičena do stroškov v znesku 1.728,74 EUR in ne 1.623,27 EUR, kot je to izračunalo sodišče prve stopnje. Glede na uspeh znašajo njeni stroški 693,22 EUR.

25. Po medsebojnem pobotanju stroškov sta toženi stranki solidarno dolžni povrniti tožniku 948,01 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

26. Tožnik je s pritožbo uspel v znesku 2.350,00 EUR, vrednost spornega dela pritožbe pa je označil v višini 6.617,58 EUR. Uspeh tožnika v pritožbenem postopku znaša 35,5 %. Glede na tar. št. 3210 je upravičen do nagrade za postopek v znesku 388,80 EUR, do takse v višini 160,00 EUR in do 22 % DDV. Glede na uspeh je torej upravičen do pritožbenih stroškov v znesku 237,68 EUR.

27. Odločitev o pritožbenih stroških toženih strank temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker s pritožbo glede odločitve o glavni stvari nista uspeli, pritožbeno sodišče njun uspeh ocenjuje kot neznaten. Zato toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

28. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožnik sam krije stroške te vloge (prvi odstavek 155. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 352.
Zakon o varnosti in zdravju pri delu (1999) - ZVZD - člen 5, 5/1.
Datum zadnje spremembe:
19.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5OTc1