<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 150/2017
ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.150.2017

Evidenčna številka:VS00012264
Datum odločbe:05.04.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cp 2709/2016
Datum odločbe II.stopnje:21.12.2016
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Rudi Štravs (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Vladimir Horvat, Tomaž Pavčnik
Področje:STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
Institut:pridobitev zastavne pravice na nepremičnini - nevknjižena lastninska pravica - dobra vera - skrbnost zastavnega upnika - raziskovalna dolžnost

Jedro

Od zastavnega upnika, ki se sklicuje na zaupanje v zemljiško knjigo, se ne pričakuje, da si bo zastavljeno nepremičnino ogledal v naravi, da bi raziskoval, ali morebiti obstajajo pravice tretjih oseb, ki iz zemljiške knjige niso razvidne.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.554,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Sevnici In 7/2013 z dne 12. 3. 2013 na nepremičnini parc. št. 3903/0 k.o. ..., nedopustna. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je izvršba nedopustna, razen pritličnega skrajnega jugozahodnega dela objekta, stoječega na tej parceli, ki ga sestavljata predprostor in vinska klet.

2. Višje sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja kršitev 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) in 10. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Utemeljuje, da se po ustaljeni sodni praksi načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne nanaša samo na poznavanje zemljiškoknjižnega stanja, ampak tudi na nepoznavanje dejanskega stanja. Zato se nanj lahko sklicuje samo tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da se dejansko stanje ne ujema z zemljiškoknjižnim. Toženec je opustil dolžno skrbnost in raziskovalno dolžnost, zato je izključena njegova dobra vera pri pridobitvi hipoteke. Z vpogledom v elektronsko zemljiško knjigo se lahko ugotovi le lastništvo ter morebitne obremenitve nepremičnine, ne pa tudi podatka o dejanski rabi nepremičnine, zato bi si toženec moral pridobiti mapno kopijo in aero posnetek. Ko bi ugotovil, da objekt stoji na dveh parcelah, bi moral preveriti, kdo je lastnik sosednje parcele in z zastavnima dolžnikoma razčistiti, kdo je lastnik tam stoječega objekta. Raziskovalna dolžnost bi od toženca terjala, da si objekt ogleda tudi od znotraj, že ogled iz neposredne bližine pa bi pokazal, da je na vratih in poštnem nabiralniku tožničin priimek, kar bi pri tožencu zagotovo vzbudilo dvom v to, da sta zastavitelja lastnika objekta. Toženec je v odgovoru na tožbo zapisal, da sta mu zastavna dolžnika navedla, da sta lastnika nepremičnine, ki jo dajeta v zavarovanje in v njej tudi stanujeta. Na glavni obravnavi in pripravljalni vlogi pa je toženec te navedbe spremenil, in sicer naj mu zastavna dolžnika ne bi zatrdila, da v nepremičnini tudi stanujeta. O tem protislovju sodba nižjih sodišč nima razlogov, zato ju ni moč preizkusiti.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki je v odgovoru predlagal njeno zavrnitev. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi s strani toženca pred sklenitvijo notarskega zapisa posojilne pogodbe obstajal kakršenkoli dvom v lastništvo nepremičnine zastaviteljev. Raziskovalna dolžnost bi toženca bremenila le, če bi karkoli kazalo na to, da se zemljiškoknjižno stanje ne sklada z dejanskim. Vse trditve, da bi si toženec moral nepremičnino ogledati od blizu in tudi v notranjosti in da ker tega ni storil, ni v dobri veri, so neutemeljene. Dobra vera se nanaša na lastništvo nepremičnine, ne pa na njeno posestno stanje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, je v konkretni zadevi v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem:

— zastavna dolžnika A. in B. A. sta 16. 5. 2012 z zastavnim upnikom (tožencem) sklenila pravni posel o ustanovitvi hipoteke na nepremičnini parc. št. 3903 k.o. ..., s katero sta zavarovala solidarno obveznost plačila 50.000,00 EUR z zapadlostjo 31. 12. 2012;

— v času sklenitve pravnega posla sta bila kot solastnika na nepremičnini parc. št. 3903 k.o. ... vknjižena zastavna dolžnika A. in B. A.;

— tožnica je z dovoljenjem pokojnega brata C. C., prejšnjega lastnika nepremičnine parc. št. 3903 k.o. ..., zgradila stanovanjsko hišo, ki je delno stala na bratovi nepremičnini, delno pa na sosednji njeni nepremičnini;

— tožnica je s pokojnim bratom sklenila dogovor, v skladu s katerim pripade lastninska pravica pod zgradbo, razen v delu, na katerem stoji vinska klet, tožnici, izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila pa tožnica od brata ni zahtevala, niti od A. in B. A., ki sta nepremičnino podedovala po smrti C. C..

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da so tožničin brat, C. C., oziroma njegova dediča, A. in B. A., tisti, ki niso izpolnili dogovora med tožnico in pokojnim bratom glede prenosa lastninske pravice, vendar pa to ne vpliva na razmerje do dobroverne tretje osebe, toženca, ki je zastavno pravico pridobil z zaupanjem v pravni promet. Iz zemljiške knjige tožničina obligacijska pravica terjati izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni bila razvidna. Nedopustno je ravnal B. A., ki je toženca pustil v zmoti glede okoliščin gradnje hiše na predmetni nepremičnini, ne pa toženec, ki se je zanesel na zemljiškoknjižno stanje.

7. Zemljiška knjiga odgovarja na vprašanje, ali določena stvarna pravica obstaja ali ne in kdo je njen imetnik, zato se oseba, ki se v pravnih razmerjih opira na zemljiškoknjižne podatke o pravicah, lahko zanese, da so ti podatki točni in ne sme trpeti škodljivih posledic. Vendar pa tudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni absolutno, nanj se lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri. V teoriji1 in sodni praksi2 je izoblikovano stališče, da pri presoji dobre vere ni odločilno le, ali je tisti, ki se sklicuje na zaupanje v zemljiško knjigo, vedel, marveč tudi, ali bi moral vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnih pravnih razmerij. Slednje pomeni, da ima pridobitelj, ki se sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, določeno raziskovalno dolžnost. Od dejanskih okoliščin posameznega primera pa je odvisno, kakšna naj ta bo. Del pravne stroke stoji na stališču, da če je nepremičnina v neposredni posesti nekoga drugega kot prenosnika in je to jasno vidno, raziskovalna dolžnost navadno zahteva, da se tretji pozanima, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini.3 Zaznati pa je tudi drugačno stališče, da pridobitelju ni treba raziskovati ali drugače preverjati, ali je stvarnopravni položaj nepremičnine v resnici tak, kot izhaja iz podatkov zemljiške knjige.4 V zadevi III Ips 57/2002 z dne 27. 11. 2002 se je Vrhovno sodišče že izreklo, da od tistega, ki se je v pravnem prometu zanesel na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, ni mogoče zahtevati večje skrbnosti kot se zahteva od povprečno skrbne osebe. Pridobitelj pravice, ki se je zanesel na zemljiško knjigo, je v slabi veri le, če zaradi svoje hude malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice.

8. V obravnavani zadevi si nasproti stojita pogodbena zastavna pravica toženca in nevknjižena lastninska pravica tožnice. Tožnica meni, da toženec pred sklenitvijo zastavne pogodbe ni bil dovolj skrben, in bi se moral na drug način, kot z vpogledom v zemljiško knjigo, prepričati, ali ima kdo tretji pravico na predmetni nepremičnini. S takšnim stališčem se revizijsko sodišče ne more strinjati in v celoti sprejema jasne in prepričljive razloge nižjih sodišč. Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin nižjih sodišč izhaja, da sta bila v času sklenitve pogodbe o ustanovitvi zastavne pravice kot solastnika nepremičnine parc. št. 3903 k.o. ... vknjižena zastavna dolžnika, A. in B. A., toženec pa ni vedel za tožničino posest na predmetni nepremičnini. Na strani toženca torej pred sklenitvijo pogodbe o ustanovitvi zastavne pravice ni obstajal nikakršen dvom v lastništvo nepremičnine zastaviteljev. Toženec naj bi šele z dodatnim raziskovanjem (pridobitvijo katastrskih podatkov, ogledom nepremičnine od zunaj in znotraj) lahko ugotovil, da je nepremičnina v posesti tretje osebe. Vrhovno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da se od zastavnega upnika, ki se sklicuje na zaupanje v zemljiško knjigo, ne pričakuje, da si bo zastavljeno nepremičnino ogledal v naravi, da bi raziskoval, ali morebiti obstajajo pravice tretjih oseb, ki iz zemljiške knjige niso razvidne. Takšen obseg raziskovalne dolžnosti bi predstavljal preglobok poseg v načelo zaupanja v zemljiško knjigo in bi v preveliko negotovost postavil tretje osebe, ki bi se zanesle na zemljiškoknjižne podatke.

9. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je podana šele, če je obrazložitev sodbe do te mere nezadostna, da onemogoča njen preizkus, česar prvostopenjski sodbi, ki jasno in razumljivo poda razloge za svojo odločitev, ni mogoče očitati. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da sta kot solastnika nepremičnine vknjižena zastavna dolžnika, toženec pa za tožničino posest ali drugo pravico na tej nepremičnini ni vedel, ni bistveno, kaj sta zastavna dolžnika tožencu povedala glede njunega bivanja v zastavljeni nepremičnini. Tudi če bi toženec vedel, da zastavna dolžnika v njej ne bivata, to dejstvo od toženca ne bi terjalo dodatnega raziskovanja v smeri, ali morebiti v hiši prebiva kdo tretji, ki bi na nepremičnini lahko imel kakršnokoli pravico, ki iz zemljiške knjige ni razvidna. V pravnem prometu je namreč povsem običajno, da zastavni dolžniki dolg zavarujejo z lastniško nepremičnino, ki je nimajo v neposredni posesti.

10. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Po določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP mora tožnica tožencu povrniti stroške za odgovor na izredno pravno sredstvo v višini priglašenih 1.554,28 EUR, in sicer 1.274,00 EUR nagrade za odgovor na izredno pravno sredstvo po tarifi št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C in 2/15), povečano za 22% DDV.

-------------------------------
1 Glej M. Juhart et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 89.
2 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 556/1998 z dne 25. 8. 1999, II Ips 504/1994 z dne 16. 5. 1996, III Ips 57/2002 z dne 27. 11. 2002.
3 M. Juhart et al, ibid., str. 270.
4 Glej Plavšak N. et al., Sodobno stvarno pravo: izbrana poglavja, Planet GV d.o.o., Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Tax-Fin-Lex d.o.o., 2016, str. 67.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 9, 10, 128, 138, 141
Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.06.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5NDc5