<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sklep II Ips 118/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:II.IPS.118.2016

Evidenčna številka:VS0018496
Datum odločbe:14.07.2016
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 772/2015
Senat:Anton Frantar (pred.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), Vladimir Horvat, mag. Rudi Štravs, Janez Vlaj
Področje:NEPRAVDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:razlastitev - odškodnina za razlaščeno nepremičnino - namembnost nepremičnine - dejanska razlastitev - dejansko stanje nepremičnine - dovoljenost revizije - nepravdni postopek

Jedro

Posledice t.i. dejanske razlastitve v pravnem redu niso izrecno urejene. Zakonsko besedilo „namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta in dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka“ je pri tej razlastitvi treba razlagati tako, da sodišče pri odmeri odškodnine upošteva vrednost glede na namembnost razlaščene nepremičnine in njeno stanje ob dejanskem odvzemu (t.i. dejanski razlastitvi).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Nasprotnemu udeležencu je bila z odločbo Upravne Enote Slovenj Gradec 330-235/2010-10 z dne 1. 2. 2011, ki je postala pravnomočna 25. 6. 2011, odvzeta lastninska pravica na devetih nepremičninah. Sporna je njihova raba, ki se upošteva pri določitvi odškodnine.

2. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so pred spremembo rabe zaradi razlastitve za potrebe ceste nepremičnine predstavljale delno kmetijska, delno gozdna in delno stavbna zemljišča, in nasprotnemu udeležencu priznalo 18.783,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2011 dalje.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh udeležencev zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

4. Revizijo vlaga nasprotni udeleženec. Pojasnjuje njeno dovoljenost. Ocenjuje, da je pritožbeno sodišče spregledalo njegove navedbe, s katerimi je uveljavljal napačno uporabo materialnega prava, konkretno določbe 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZureP-1), da se odškodnina določa na stanje nepremičnine pred uvedbo razlastitvenega postopka. Poudarja, da je predlagateljica zemljišče vzela že z izgradnjo ceste v letih 1963 do 1965, formalno pa šele z odločbo. Odškodnino bi morali sodišči nižjih stopenj določiti na dan formalne razlastitve, torej na tedaj obstoječe dejansko stanje. Tedaj so bile nepremičnine nezazidano stavbno zemljišče za gradnjo javne infrastrukture. Z izpodbijano odločbo je bil po njegovi oceni deležen še dodatne krivice. Izpostavlja odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1564/2010 in II Cp 3053/2009, sklicevanje pritožbenega sodišča na obrnjeni razlastitveni postopek in odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 555/2005 pa se mu ne zdi na mestu. Opozarja na načelo superficies solo cedit in nedobrovernost predlagateljice ter na ustavno varovanje zasebne lastnine in enakosti pred zakonom. Uveljavlja tudi bistvene kršitve pravdnega postopka. Meni, da izpodbijani sklep nima odločilnih razlogov o tem, da iz potrdila o namenski rabi izhaja namen stavbnega zemljišča, določen še predno je bil začet postopek razlastitve ali parcelacije. Pa tudi ne glede arbitrarnosti odločanja in primera V. N., kateremu je bila odškodnina določena po statusu namembnosti, ki je nastala zaradi rekonstrukcije ceste. Izračuni izvedencev so po njegovi oceni nejasni in sami s seboj v nasprotju, saj so izdelani na vrednost v letu 2011 oziroma 2010. Meni, da njegove pritožbene navedbe v tej smeri niso bile neobrazložene. Kot pravilnejši pristop izpostavlja pristop izvedenca gozdarske stroke, ki pa bi moral nadomestilo ocenjevati za čas od leta 1963 dalje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijan sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo revizijskih stroškov.

5. Predlagateljica na revizijo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Povračila stroškov ne zahteva.

6. Nasprotni udeleženec je na vročen odgovor predlagateljice odgovoril. Ker zakon odgovora na odgovor ne predvideva, ga revizijsko sodišče ni upoštevalo.

7. Revizija ni utemeljena.

O njeni dovoljenosti

8. V nepravdnih postopkih je revizija le izjemoma dovoljena, če tako določa zakon (35. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Po pravilu iz 103. člena ZNP je zoper odločbo sodišča druge stopnje v postopkih določanja odškodnine revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presega vrednost, ki jo Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predpisuje kot pogoj za dovoljenost revizije, torej 40.000,00 EUR. Nasprotni udeleženec meni, da bi moralo sodišče oceniti, da je vrednost odvzetih zemljišč 13,37 EUR na m2, celotne površine pa skupaj 81.877,88 EUR, prejel pa je le 18.783,25 EUR. Izpodbija razliko, torej več kot 40.000,00 EUR.

O njeni utemeljenosti

9. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je predmet revizijskega preizkusa le odločba sodišča druge stopnje. Širši razlogi v reviziji niso dovoljeni. Revizije tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov pa revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti. Med revizijskimi razlogi pa so tudi taki, ki niso razumljivi. Če bi revizijsko sodišče iskalo njihov smisel, bi jim lahko dalo pomen, ki ga prej niso imeli. S tem bi prekoračilo svoja pooblastila, hkrati pa drugo stranko prikrajšalo za možnost vsebinske obravnave, saj se o pomenu, ki ga nerazumljivi razlogi prej niso imeli, v morebitnem odgovoru na revizijo ne bi mogla izjaviti. Breme njihove nerazumljivosti zato nosi revident. Prav tako so med odgovori predlagateljice navedbe v smeri ugotavljanja dejanskega stanja. Tudi teh revizijsko sodišče ni upoštevalo.

10. Razlaščena so bila zemljišča, po katerih že od leta 1963 teče prometnica na K. Tedaj je bila zgrajena gozdna cesta, ki je bila leta 1998 kategorizirana kot državna cesta. Ponudba za odkup nepremičnin je bila nasprotnemu udeležencu vročena pred 1. 1. 2012. Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP) v 67. členu v takšnem primeru napotuje na uporabo dotedanjih predpisov, torej Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1). Ta v prvem odstavku 92. člena določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi ali omeji s pravico uporabe za določen čas, kakor tudi obremeni z začasno ali trajno služnostjo. Po prvem odstavku 105. člena ZUreP-1 pripada lastniku za razlaščeno nepremičnino ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina. Odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine (drugi odstavek 105. člena ZUreP-1). Pri oceni vrednosti razlaščene nepremičnine se poleg strokovnih standardov upoštevata tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka (tretji odstavek 105. člena ZUreP-1).

11. Glede očitka, da je višje sodišče spregledalo številne argumente v pritožbi, velja poudariti, da ni nujno, da sodišče na navedbe stranke vselej odgovori izrecno, pač pa zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Pritožbeno sodišče je z zavzetim stališčem smiselno izključilo razlago tretjega odstavka 105. člena ZUreP-1, za katero se zavzema revident. Obrazložitev, da je treba nadomestiti vrednost nepremičnin po statusu, ki so ga imele pred odvzemom nepremičnin iz posesti nasprotnega udeleženca, namreč izključuje njihovo vrednotenje po statusu, ki so ga imele ob formalni razlastitvi oziroma nekaj pred njo. Revidentov očitek, da je pritožbeno sodišče spregledalo njegove pritožbene navedbe, s katerimi je opozarjal na status, kot so ga sporna zemljišča imela po izdani namenski rabi iz leta 2009, tako ni vprašanje popolnosti razlogov, temveč vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, o kateri se bo Vrhovno sodišče izreklo v nadaljevanju obrazložitve. Pomanjkanja razlogov v izpodbijani odločbi ni mogoče pripisati niti odsotnosti izrecnega odgovora na pritožbene navedbe o ravnanju predlagateljice v po revidentovi oceni enakem primeru V. N. Ravnanje predlagateljice v kateremkoli drugem postopku ali izven njega ne more biti odločilen razlog, na katerem bi bilo mogoče zgraditi izpodbijano sodno odločitev, pa tudi ne z njo storjen poseg v ustavno zavarovano enakost. Po oceni Vrhovnega sodišča je pritožbeno sodišče zadostno odgovorilo tudi na pritožbeno grajo glede pravilnosti in pomanjkljivosti izvedenskih mnenj (glede izvedenca kmetijske stroke, katerega mnenje revident posebej izpostavlja, primerjaj razloge pritožbenega sodišča v 19. in 20. točki odločbe). Izpodbijana odločba ima vse odločilne razloge in jo je mogoče preizkusiti.

12. Revizijsko najbolj sporna je namreč ravno namembnost nepremičnin, ki naj se upošteva pri določitvi odškodnine. Potrdilo o namenski rabi spornega zemljišča Mestne občine Slovenj Gradec z dne 1. 12. 2011 (priloga A 3), na katerega sta se oprli sodišči nižjih stopenj, izkazuje, da sta v času, preden je bila zgrajena cesta, v območje stavbnih zemljišč spadali le nepremičnini s parc. št. 605/7 in 605/9, obe k. o. ... Nasprotni udeleženec zatrjuje, da je bila namembnost nepremičnin za stavbna zemljišča določena še predno se je pričel kakršenkoli postopek parcelacije ali razlastitve, in se sklicuje na potrdilo o namenski rabi Mestne občine Slovenj Gradec z dne 25. 8. 2009. Drži, da so v tem potrdilu vse nepremičnine opredeljene kot stavbna zemljišča, vendar potrdilo ničesar ne pove o tem, kakšne so bile v času, ko so prešle iz posesti nasprotnega udeleženca, torej pred izgradnjo ceste v letih 1963-65. Nasprotni udeleženec pa v reviziji priznava, da je bilo sporno območje opredeljeno kot območje stavbnih zemljišč pozneje, najkasneje v letu 2006, niti trdi pa ne, da je imelo tak status že pred odvzemom iz njegove posesti. Bistven pomen njegovih razlogov je ravno v časovnem trenutku, v katerem naj se pri odmeri nadomestila za razlaščeno nepremičnino upoštevata namembnost in dejansko stanje nepremičnine. Želi namreč doseči, da bi se pri odmeri nadomestila upoštevalo vse tisto, kar je opravila predlagateljica, torej izgradnjo ceste, ki naj bi mu zaradi predlagateljičine nedobrovernosti pripadla po načelu superficies solo cedit.

13. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče bistven namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča. V tej smeri gresta tudi izpostavljeni odločbi Višjega sodišča v Ljubljani. V konkretnem primeru pa postopek razlastitve ni tekel v skladu z veljavnimi predpisi o odvzemu lastninske pravice v javno korist, razlastitvena upravičenka je nepremičnino namreč najprej prevzela v posest, na njej zgradila cestno infrastrukturo, šele po skoraj 50 letih pa je izdala odločbo o razlastitvi. Po besedah izpodbijane odločbe je bil izveden "obrnjen razlastitveni postopek", katerega poimenovanje v sodni praksi sicer ni splošno sprejeto, pa tudi ni odločilno. Bistveno je, da je že leta 1963 prišlo do odvzema posesti spornih nepremičnin s strani predlagateljice (t. i. dejanska razlastitev).

14. Obstoju splošnega interesa oziroma javne koristi v trenutku, ko je predlagateljica prevzela posest nepremičnin, nasprotni udeleženec pripisuje navideznost, ki naj bi razlastitev izenačila s protipravnim posegom v njegovo lastninsko pravico. A je ni uspel izkazati. Pomanjkanje vsakršnega soglasja, ki ga izpostavlja, je lastno že razlastitvenemu postopku samemu, ne pomeni pa še njegove arbitrarnosti in samovoljnosti, ki bi lahko vodili do neobstoja javnega interesa ob razlastitvi. Obstoj javnega interesa, na katerega se je v izpodbijani odločbi sklicevalo tudi pritožbeno sodišče (primerjaj 21. točko izpodbijane odločbe), pa izključuje nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine, ki jo zatrjuje revident. Revizijsko sodišče zgolj dodaja, da je o odvzemu njegove lastninske pravice že pravnomočno odločeno.

15. Posledice t. i. dejanske razlastitve v pravnem redu niso izrecno urejene. Ustavno sodišče je že zavrnilo stališče, da bi bilo v primerih t. i. dejanskih razlastitev, se pravi razlastitev, v katerih je bila javna infrastruktura ob predpostavki javnega interesa zgrajena, ne da bi bil prej izveden razlastitveni postopek, treba smiselno uporabiti 25. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), na kar napeljuje revident z navedbami o predlagateljičini nedobroverni gradnji na tujem. Kadar obstajajo pogoji za odvzem ali omejitev lastninske pravice v javnem interesu, Ustavno sodišče razlastitvene upravičence napotuje, da svoje pravice uveljavljajo pod pogoji, ki jih določa zakonodaja, ki ureja tovrstne posege, in ne dovoljuje analogne uporabe pravil, ki urejajo civilnopravna razmerja. Po oceni Vrhovnega sodišča to velja tudi v tem primeru.

16. Ostane presoja, kako v takšnih primerih odmeriti odškodnino. Vrhovno sodišče je že pritrdilo stališču, da se pri določitvi višine odškodnine za razlaščeno nepremičnino ne upošteva vrednost tega, kar je razlastitveni upravičenec zgradil na nepremičnini. Zakonsko besedilo „namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta in dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka“ je pri t. i. dejanski razlastitvi treba razlagati tako, da sodišče pri odmeri odškodnine upošteva vrednost glede na namembnost razlaščene nepremičnine in njeno stanje ob dejanskem odvzemu (t. i. dejanski razlastitvi), ki se oceni v času izdelave izvedenskega mnenja. Nasprotno revidentovo zavzemanje je zmotno. Pred izgradnjo ceste, torej odvzema nepremičnin iz posesti nasprotnega udeleženca, pa sta bili le nepremičnini s parc. št. 605/7 in 605/9, vse k. o. ..., stavbno zemljišče, nepremičnine s parc. št. 604/5, 604/8, 605/4, 608/2 in 609/6, vse k. o. ..., so bile kmetijska zemljišča in nepremičnini s parc. št. 609/8 in 609/11, vse k. o. ..., gozdni zemljišči.

17. Tudi revidentov očitek nejasnih oziroma nasprotujočih si razlogov, kako je mogoče v letu 2011 ceniti nepremičnino po stanju v letu 1963, lahko pripelje le do vprašanja pravilne uporabe materialnega prava, ki ji je bilo zadoščeno, in ne popolnosti oziroma jasnosti izpodbijanih razlogov. Odškodnina za odvzeto nepremičnino je vedno ocena, temelječa na ugotovitvah izvedenca (tudi o tem, kakšno je bilo dejansko stanje nepremičnine ob dejanskem odvzemu) in strokovnih izračunih, ki ni enaka špekulaciji, kot jo poimenuje revident. Njeno nepravilnost ponovno gradi na dejanskem stanju, kot ga razume sam, torej na tem, da je na nepremičninah ob formalnem postopku razlastitve že tekla cesta, o čemer se je Vrhovno sodišče že izreklo. S ponavljanjem pritožbenih razlogov pa pravilnosti odmere revident tudi ni uspel izpodbiti.

18. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

19. Odločitev, da nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka, je zajeta z izrekom te odločbe. V revizijskem postopku se določba 104. člena ZNP, da stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine, namreč ne uporabi, če upravičencu do odškodnine zaradi razlastitve ni priznana višja odškodnina od pravnomočno določene. V tem primeru velja splošno pravilo o povračilu stroškov v nepravdnih postopkih, po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka (prvi odstavek 35. člena ZNP). Ker predlagateljica povračila stroškov ni opredeljeno zahtevala, revizijsko sodišče o povračilu njenih stroškov revizijskega postopka ni odločalo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 343/2015 in v njej citirane odločbe.

Op. št. (2): Lastninska pravica na nepremičnini se lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon (69. člen Ustave RS).

Op. št. (3): Določba 25. člena ZTLR: Če je graditelj vedel, da gradi na tujem zemljišču, ali če tega ni vedel, pa se je lastnik temu takoj uprl, lahko lastnik zemljišča zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, ali naj graditelj poruši gradbeni objekt in mu zemljišče vrne v prvotno stanje, ali naj mu graditelj izplača prometno ceno zemljišča. (2) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko sodišče odloči, da zgrajenega gradbenega objekta ni treba porušiti, če to glede na okoliščine primera, zlasti pa glede na vrednost objekta, premoženjske razmere lastnika zemljišča in graditelja ter glede na njuno obnašanje med gradnjo ne bi bilo družbeno opravičljivo. (3) V primerih iz prvega odstavka tega člena ima lastnik zemljišča tudi pravico do odškodnine. (4) Če lastnik zemljišča zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, mora graditelju nadomestiti vrednost objekta, enako povprečni gradbeni ceni, ki jo je imel objekt ob izdaji sodne odločbe v kraju, v katerem je. (5) Pravico izbire iz prvega odstavka tega člena more lastnik zemljišča uveljaviti najpozneje v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja gradbenega objekta. Po preteku tega roka lahko zahteva izplačilo prometne cene za zemljišče.

Op. št. (4): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002.

Op. št. (5): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 874/2009, in II Ips 276/2012.

Op. št. (6): Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 106/2015.


Zveza:

ZNP člen 35, 103. ZUreP-1 člen 105, 105/2, 105/3.
Datum zadnje spremembe:
27.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk3Nzkx