<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sklep II Ips 335/2017
ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.335.2017

Evidenčna številka:VS00012029
Datum odločbe:26.04.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sklep I Cp 1699/2016
Datum odločbe II.stopnje:19.10.2016
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), mag. Nina Betetto, Tomaž Pavčnik, Janez Vlaj
Področje:NEPRAVDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV - STVARNO PRAVO
Institut:razlastitev - dejanska razlastitev - pravna razlastitev - odškodnina za razlaščeno zemljišče - pridobitev lastninske pravice - prevzem posesti - status zemljišča - dejanska raba nepremičnin - dejansko stanje ob razlastitvi - namembnost zemljišča - kmetijsko ali stavbno zemljišče - odškodnina zaradi razlastitve - višina odškodnine - zamudne obresti - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin - zamuda - vrsta postopka - nepravdni postopek - dopuščena revizija

Jedro

V primeru dejanske razlastitve razlastitvenemu zavezancu pripada odškodnina v višini valorizirane tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi od dejanskega odvzema do plačila odškodnine.

O odškodnini za razlaščeno zemljišče in obrestih od nje tudi v takem primeru odloča nepravdno sodišče.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Upravna enota Jesenice je z odločbo z dne 5. 9. 2011 nasprotnega udeleženca razlastila na nepremičninah s parc. št...., k. o. ..., za izgradnjo daljinske kolesarske povezave št. 910200 MMP Rateče - MMP Obrežje skozi Občino Jesenice. Pravno podlago razlastitvi predstavlja Odlok o občinskem lokacijskem načrtu daljinske povezave v Občini Jesenice (v nadaljevanju Odlok), objavljen v Uradnem listu RS, št. 73/2006. Ker se udeleženca o višini odškodnine nista sporazumela, predlagateljica je namreč ponujala odškodnino, ovrednoteno po cenah za kmetijska zemljišča, nasprotni udeleženec pa se zavzema za cenitev po cenah za stavbna zemljišča, je o njej odločalo sodišče v nepravdnem postopku.

2. Sodišče prve stopnje je predlagateljici naložilo plačilo 982,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2011.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Dopuščena vprašanja

4. Vrhovno sodišče je na predlog nasprotnega udeleženca revizijo dopustilo s sklepom II DoR 2/2017 z dne 23. 3. 2017 glede vprašanj:

- ali nepremičnina, ki po občinskem prostorskem načrtu sodi v območje kmetijskih zemljišč, dejansko pa je na njej zgrajen objekt gospodarske javne infrastrukture, predstavlja stavbno zemljišče;

- ali je v postopku za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine pri ugotavljanju vrednosti v skladu z določbami 105. člena ZUreP-1 potrebno poleg namembnosti razlaščenih nepremičnin, formalno določene z občinskim prostorskim načrtom v času pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je bil podlaga za razlastitev, upoštevati tudi: a) dejansko namembnost v času pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je bil podlaga za razveljavitev, če se razlikuje od formalno določene, b) dejansko rabo pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, in c) dejansko stanje razlaščenih nepremičnin na dan uvedbe razlastitvenega postopka ter

- ali je v nepravdnem postopku določitve odškodnine za razlaščene nepremičnine mogoče ugotavljati tudi višino odškodnine zaradi nemožnosti uporabe odvzetega zemljišča zaradi ravnanj države, ki ni izvedla zakonitega razlastitvenega postopka, v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka, in sicer:

a) kot pravice do povračila škode zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka - ob pravici do odškodnine v višini vrednosti odvzete nepremičnine ob odvzemu posesti oziroma

b) kot pravice do povrnitve koristi, ki jo je imel dejanski razlastitveni upravičenec od uporabe nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema iz posesti do izvedbe razlastitvenega postopka - ob pravici do odškodnine v višini vrednosti nepremičnine ob dejanskem odvzemu oziroma

c) kot pravice do odškodnine v višini valorizirane tržne vrednosti zemljišča v času, ko je zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi od tega dne do dneva plačila odškodnine.

5. Nasprotni udeleženec vlaga dopuščeno revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanih odločb in ponoven postopek pred sodiščem prve stopnje, podrejeno pa razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje in ponoven postopek pred tem sodiščem. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

6. Predlagateljica je na vročeno revizijo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora.

Nosilni razlogi sodišč nižjih stopenj

7. Sodišči nižjih stopenj sta ocenili, da je treba odškodnino za razlaščena zemljišča določiti glede na namembnost, kakršno so imela odvzeta zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga razlastitvi. Pred sprejemom Odloka so imela ta po potrdilu o namenski rabi status kmetijskih zemljišč, ki ga imajo še sedaj. Izgradnja javne poti pa namembnosti zemljišč po njuni oceni ne spreminja. Odločili sta, da nasprotnemu udeležencu pripada odškodnina, ovrednotena po cenah za kmetijska zemljišča, in zakonske zamudne obresti od pravnomočnosti odločbe o razlastitvi (to je od 11. 10. 2011 dalje).

8. Pritožbeno sodišče je odklonilo ponujeno primerjavo nasprotnega udeleženca z zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 874/2009, saj se v nepravdnem postopku za določitev odškodnine ne presojajo odškodninski zahtevki v pravem pomenu besede. Trditve o odškodninski odgovornosti države zaradi zatrjevanega neustavnega postopka razlastitve pa ima po njegovi oceni nasprotni udeleženec možnost dokazati v pravdnem postopku.

Bistvene navedbe v revizijskem postopku

9. Nasprotni udeleženec uvodno pojasnjuje vrednost spornega predmeta in jo ocenjuje na 9.764,19 EUR.

Ob prvih dveh dopuščenih vprašanjih meni, da bi morali sodišči nižjih stopenj določiti odškodnino po cenah za stavbna zemljišča. Opozarja na njuno zmotno razlago 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), po kateri je treba pri določitvi odškodnine zlasti upoštevati dejansko namembnost nepremičnin pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, ter dejansko stanje nepremičnin na dan uvedbe razlastitvenega postopka. Poudarja, da status zemljišč ureja zakon in ne prostorski akti ali potrdilo o namenski rabi. Po njegovi oceni določba 24. točke 2. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) opredeli, kaj je stavbno zemljišče, Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) pa, kaj je kmetijsko. Zemljišče, ki je bilo že pred uveljavitvijo Odloka namenjeno za javno prometno infrastrukturo (kategorizirana občinska javna pot, ki predstavlja objekt gospodarske javne infrastrukture), po njegovem mnenju ne more biti kmetijsko.

Ob tretjemu dopuščenem vprašanju pa nasprotni udeleženec opozarja, da stališče pritožbenega sodišča odstopa od stališča Vrhovnega sodišča, zavzetega v odločbi II Ips 874/2009. Predlagateljica je namreč že več kot 10 let nazaj na spornih nepremičninah zgradila javno infrastrukturo, zato je bil njegov pravni prednik že tedaj de facto razlaščen. Njeno ravnanje, da je postopek razlastitve uvedla šele več let kasneje, ocenjuje kot neustavno. Ocenjuje, da mu zaradi tega pripada odškodnina vsaj v višini tržne vrednosti zemljišča v času, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi od tega dne do plačila.

Zatrjuje tudi nekaj postopkovnih kršitev, ki sta jih po njegovi oceni storili sodišči nižjih stopenj.

10. Predlagateljica v odgovoru na revizijo nasprotuje ocenjeni vrednosti spornega predmeta in trdi, da ta znaša le 982,56 EUR. Opozarja na kar dve potrdili o namenski rabi zemljišč, ki potrjujeta status kmetijskih zemljišč, in na po njeni oceni zmotno razlago, kaj pomeni dejanska raba zemljišč, ki jo podrobneje pojasni. Strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da sodišče morebitno odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe določi v pravdnem postopku, v tej zadevi pa po njeni oceni tudi ni šlo za nezakonito ravnanje, ki bi nasprotnega udeleženca upravičevalo do zakonskih zamudnih obresti pred pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi.

O dovoljenosti revizijskega preizkusa

11. Revizijsko sodišče je pri presoji revizije uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v nepravdnem postopku smiselno uporablja, pred novelo ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sklep izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017.

12. Revizijo je Vrhovno sodišče v konkretnem primeru dopustilo, izhajajoč iz podatkov, ki jih je pri tem imelo na voljo. Revizija je v nepravdnem postopku za določitev odškodnine namreč neposredno dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presega vrednost, ki jo ZPP predpisuje kot pogoj za dovoljenost revizije (103. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP, v zvezi s 37. členom ZNP), to je 40.000,00 EUR. Sicer lahko Vrhovno sodišče po pravilih ZPP revizijo le dopusti, če je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe nižja od te vrednosti, a višja od 2.000,00 EUR (tretji in četrti odstavek 367. člena ZPP).

13. Za presojo, ali je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo v skladu s pravili ZPP (kar je ne bi, če bi držala predlagateljičina trditev, da vrednost izpodbijanega dela znaša le 982,56 EUR), je torej bistveno, kakšna je izpodbijana vrednost spornega predmeta.

14. Ta se pri denarnih zneskih ravna po izpodbijani vrednosti. Nasprotni udeleženec ne izpodbija odločitve o določitvi odškodnine v višini 982,56 EUR in ne ocenjuje, da je takšna odškodnina morebiti celo previsoka. To bi bilo povsem nerazumno. Jasno je, da je po njegovi oceni priznana odškodnina prenizka. Šele razlika med prisojeno in s strani nasprotnega udeleženca želeno odškodnino za razlaščene nepremičnine pa predstavlja izpodbijano vrednost spornega predmeta. Nasprotni udeleženec se zavzema za njihovo vrednotenje po cenah, ki veljajo za stavbna zemljišča, in sicer skupaj za plačilo v višini 10.746,75 EUR. Vrednost izpodbijanega dela je v tem primeru tako razlika med obema vrednostima, ki znaša 9.764,19 EUR (10.746,75 EUR - 982,56 EUR). Torej toliko, kot zatrjuje nasprotni udeleženec, in je znotraj meja, v katerih Vrhovno sodišče sme dopustiti revizijo.

O izhodiščih za presojo revizije

15. Revizija je utemeljena.

16. V skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP je Vrhovno sodišče revizijo preizkusilo le glede konkretnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena. Na revizijske navedbe, ki sežejo onkraj njih (o zatrjevanih procesnih kršitvah), zato ni odgovarjalo.

17. Vsa dopuščena vprašanja izvirajo iz predpostavke, da je v času, ko je tekel razlastitveni postopek, po odvzetih nepremičninah že tekla javna pot. Zaradi njune vsebinske povezanosti bo Vrhovno sodišče prvi dve vprašanji obravnavalo skupaj, tretjega pa posebej.

18. Trditve nasprotnega udeleženca so bile v dosedanjem postopku sicer skope: v pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 20131 je navedel, da se je postopek razlastitve pričel v letu 2011, ko je po nepremičninah nasprotnega udeleženca v naravi že potekala javna pot, kategorizirana z Odlokom, zato bi jih morali ceniti kot stavbna zemljišča. Hkrati je podal tudi oceno nezakonitosti predlagateljičinega ravnanja, ki je na spornih nepremičninah zgradila javno infrastrukturo (pot, ki jo je sedaj še asfaltirala), šele več let po izgradnji pa je uvedla postopek razlastitve. Vendarle pa po oceni Vrhovnega sodišča lahko zadoščajo za možnost, da je v preteklosti prišlo do t. i. dejanske razlastitve.

19. Tudi v pritožbi je nasprotni udeleženec vztrajal pri vrednotenju nepremičnin po cenah za stavbna zemljišča in opozarjal, da je razlastitvena upravičenka njegovega pravnega prednika „de facto“ razlastila že mnogo pred izdajo odločbe o razlastitvi. Izpostavljal je svojo zahtevo po nadomestilu zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine v času od dejanskega odvzema nepremičnine do razlastitve oziroma povračilo koristi, ki jo je imela upravičenka v tem času, ter odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 874/2009.

20. O tem, ali je v konkretnem primeru res šlo za t. i. dejansko razlastitev se sodišči nižjih stopenj nista izrekli. Vrhovno sodišče zato ne more izhajati iz tega, da je res nastopila, bo pa odgovorilo na vprašanje, ali pritrdilni odgovor na katerega od dopuščenih vprašanj lahko vpliva oziroma mora vplivati na presojo pritožbenega sodišča.

21. Posledice dejanske razlastitve v pravnem redu niso izrecno urejene. Ta ne predvideva, da bo razlastitveni upravičenec najprej odvzel posest zavezancu, na nepremičnini zgradil infrastrukturo, jo v primeru cest morda še kategoriziral, nato pa po več letih ali desetletjih sprožil razlastitveni postopek ali pa tudi ne. Pravo predvideva in zahteva obratno pot. Ponudba za odkup nepremičnin je bila nasprotnemu udeležencu vročena pred 1. 1. 2012. Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP) v 67. členu v takšnem primeru napotuje na uporabo dotedanjih predpisov, torej ZUreP-1.2 Ta v prvem in drugem odstavku 92. člena dopušča omejitev ali odvzem lastninske pravice na nepremičnini proti odškodnini ali nadomestilu v naravi, a le v javno korist in pod pogojem, da sta za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Zahteva torej obstoj splošnega interesa oziroma javne in sorazmerne koristi za razlastitev (ki mora biti ugotovljen(a) z aktom), izvedbo razlastitvenega postopka ali sklenitev pogodbe namesto razlastitve (prehod lastninske pravice), in izvedbo postopka za določitev odškodnine oziroma sklenitev sporazuma o odškodnini (bodisi v obliki nadomestnega zemljišča bodisi v denarju).

22. Razlastitveni postopek lahko predlaga le razlastitveni upravičenec, zavezanec ga ne more.3 Upravičenec pridobi lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah šele s pravnomočno odločbo o razlastitvi ali na podlagi pravnomočne odločbe oziroma sklenjenega in notarsko overjenega sporazuma, posest na razlaščeni nepremičnini pa lahko prevzame šele tedaj, ko plača odškodnino oziroma zagotovi razlaščencu posest na nadomestni nepremičnini oziroma po datumu, določenem v odločbi o razlastitvi, kadar ga odločba določa.4 V primeru javnih cest (kamor sodijo tudi javne poti) so pravila razlastitve sicer posebej urejena, v bistvenem drugačna pa le v tem, da lahko z dokončnostjo odločbe o razlastitvi razlastitveni upravičenec prevzame nepremičnino v posest, če je še nima v posesti.5

23. Pravna pravila so stroga: brez izvedbe postopka upravičenec ne pridobi lastninske pravice, saj mu je zgolj dejanska posest nad stvarjo ne daje. Upravičence silijo k izvedbi postopkov in plačilu odškodnin.6 A vse prevečkrat se jih upravičenci ne poslužujejo in prevzamejo posest nepremičnin, čeprav do nje (še) niso upravičeni. Kljub odvzeti posesti pa razlastitveni zavezanec ostaja lastnik stvari do prenosa lastninske pravice z ustreznim aktom in ima lahko tudi stvarnopravno varstvo svoje pravice.7 Sodna praksa mu za čas od dejanskega odvzema do formalne razlastitve priznava tudi pravico do nadomestila koristi po obligacijskih pravilih.8

O prvih dveh dopuščenih vprašanjih

24. Po 105. členu ZUreP-1 pripada lastniku za razlaščeno nepremičnino ustrezna odškodnina (oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina, katere presoja za konkretni primer ne pride v poštev), ki naj obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo (npr. selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine). Pri oceni vrednosti razlaščene nepremičnine se poleg strokovnih standardov upoštevata tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka.

25. Revizijsko najbolj sporna je namembnost nepremičnin, ki naj se upošteva pri določitvi odškodnine. Potrdilo o namenski rabi z dne 13. 11. 2015, na katerega sta se oprli sodišči nižjih stopenj, izkazuje, da so bile nepremičnine ob uveljavitvi prostorskega akta kmetijska zemljišča. To so še vedno. Nasprotni udeleženec niti ne opozarja, da bi bila njihova namembnost spremenjena s prostorskim aktom, pač pa meni, da drugačno vrednotenje narekuje okoliščina, da je po njih že pred uvedbo razlastitvenega postopka tekla javna pot, in torej niso bila več primerne za kmetijsko obdelavo v pomenu ZKZ.

26. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče bistven namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča.9 To pravilo je treba v primeru t. i. dejanskih razlastitev ustrezno razlagati. Obstoju splošnega interesa oziroma javne koristi v trenutku, ko je predlagateljica prevzela posest nepremičnin, nasprotni udeleženec ne oporeka. Zakonsko besedilo „namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta“ je zato pri t. i. dejanski razlastitvi treba razlagati tako, da sodišče pri odmeri odškodnine upošteva namembnost razlaščene nepremičnine v času, ko je prešla iz posesti razlastitvenega zavezanca.10

27. Sporne nepremičnine so bile očitno tudi v času, ko so prešle iz posesti nasprotnega udeleženca, torej pred izgradnjo ceste kmetijske namembnosti. Iz trditev nasprotnega udeleženca namreč ni mogoče razbrati, da bi bile stavbne. Nasprotno, zatrjevano spremembo namembnosti pripisuje okoliščini, da je predlagateljica na njih zgradila javno infrastrukturo. Izgradnja objekta gospodarske javne infrastrukture pa ne narekuje zaključka, da so sporna zemljišča stavbna zemljišča. Predhodna uvrstitev spornega zemljišča med kmetijska zemljišča zato prevlada nad pogojem, da je zemljišče v času, ko teče postopek razlastitve, tudi dejansko primerno za kmetijsko obdelavo po ZKZ,11 na kar se sklicuje nasprotni udeleženec.

28. Vrhovno sodišče je že pritrdilo stališču, da se pri določitvi višine odškodnine za razlaščeno nepremičnino ne upošteva vrednost tega, kar je razlastitveni upravičenec zgradil na nepremičnini.12 To velja tudi glede izgradnje poti, na katero se sklicuje revident, in jo v okviru drugega dopuščenega vprašanja poimenuje dejanska namembnost,13 dejanska raba in dejansko stanje. Tudi dejansko stanje, ki se vrednoti v okviru tretjega odstavka 105. člena ZUreP-1, to je dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka, je treba v primeru t. i. dejanskih razlastitev ustrezno razlagati. Po oceni Vrhovnega sodišča tako, da sodišče pri odmeri odškodnine upošteva dejansko stanje ob dejanskem odvzemu posesti (ob t. i. dejanski razlastitvi). Tako je položaj dejanskega razlaščenca enak položaju tistega, ki mu je bila lastninska pravica odvzeta po postopku, predvidenim z zakonom.

29. Vsakršno drugačno stališče bi namreč pripeljalo do rezultata, ko bi se pri odmeri nadomestila upoštevalo vse tisto, kar je zgradila in opravila predlagateljica, v tem primeru torej izgradnjo poti. Povečana vrednost bi ali skozi cenitev nepremičnin po cenah, ki veljajo za stavbna zemljišča (namembnost), ali kot cenitev stvari, ki stoji na kmetijskih zemljiščih (dejansko stanje), zaradi predlagateljičine nedobrovernosti pripadla nasprotnemu udeležencu. Višina odškodnine, ki bi pripadla posameznemu nasprotnemu udeležencu, pa bi bila tako odvisna od tega, za kakšen namen bi predlagateljica odvzeto nepremičnino uporabila oziroma kaj bi na njej zgradila, ne bi bila pa sorazmerna z vrednostjo nepremičnine, ki je bila nasprotnemu udeležencu odvzeta iz posesti. Med razlastitvene zavezance bi takšna rešitev vnesla nesprejemljivo neenakost. Predlagateljičino, sicer nedopustno ravnanje, ne more imeti tako daljnosežnih posledic. Pred očmi je namreč treba imeti okoliščino, da je ob odvzemu posesti obstajala javna korist, in tovrstne primere ustrezno ločiti od tistih, v katerih te ni. Zato je po oceni Vrhovnega sodišča odgovor na prvi dve dopuščeni vprašanji v konkretnem primeru negativen.

O tretjem dopuščenem vprašanju

30. Predlagateljičino nedopustno ravnanje pa se lahko odrazi pri presoji odškodnine za razlaščeno zemljišče. Čeprav se revizijsko sodišče načelno strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine ni odškodninski zahtevek v pravem pomenu besede, pa mu ne more pritrditi v nadaljevanju, da se nasprotni udeleženec neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 874/2009 in da se mora poslužiti (še) pravdnega postopka.

31. V izpostavljeni zadevi je Vrhovno sodišče odprlo več možnosti, ki naj na eni strani odpravijo oziroma ublažijo učinke dejanske razlastitve in na drugi razlastitvene upravičence silijo k uporabi predvidenih poti. Ena izmed njih je tudi ta, da razlastitvenemu zavezancu pripada odškodnina v višini valorizirane tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi od dejanskega odvzema do plačila odškodnine kot odmeno za nezmožnost uporabe, na kar (med drugim) utemeljeno opozarja tretje dopuščeno vprašanje.

32. V zadevi, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo pod opravilno številko II Ips 15/2011, je sodišče druge stopnje zamudne obresti od uvedbe razlastitvenega postopka (torej še pred izdajo razlastitvene odločbe) tudi prisodilo. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti, ki se je zavzemala za njihovo odpravo, zavrnilo. V razlogih je sicer zapisalo, da je pristojnost odločanja o tovrstnih zamudnih obrestih v rokah pravdnega sodišča, saj izvirajo iz predlagateljičinega nezakonitega ravnanja.14 Zahteva po pravdnem postopku pa je bila v razlogih odločbe navržena obiter dictum in ni njen nosilni razlog.

33. Z razvojem sodne prakse se je pokazalo, da tudi v primeru t. i. dejanskih razlastitev ni nobene potrebe po dveh sodnih postopkih za določitev odškodnine in obresti od nje. Že odločitev o višini odškodnine je pri predhodni dejanski razlastitvi, ki ji sledi „pravna“, drugačna kot v primeru, ko se razlastitveni upravičenec v celoti drži predpisanega postopka. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že zgoraj, je treba namembnost zemljišča in dejansko stanje, ki se upošteva pri izračunu odškodnine, v primeru predhodnih dejanskih razlastitev ustrezno razlagati, in sicer tako, da sodišče pri odmeri odškodnine upošteva namembnost zemljišč in dejansko stanje pred oziroma ob dejanskem odvzemu posesti. To narekuje tudi, da se odškodnina odmeri glede na tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je razlastitveni zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma bo izgubil lastninsko pravico (praviloma na dan odvzema iz posesti), in se valorizira na dan sojenja.15 Vrednost stvari se v času namreč lahko spremeni, se zmanjša ali poveča. Spremembo vrednosti odvzete nepremičnine lahko povzroči tudi predlagateljičino siceršnje poznejše ravnanje, npr. izgradnja javne infrastrukture v bližini in podobno. Predlagateljičina ravnanja in spremembe vrednosti v času pa ne smejo vplivati na vrednost odvzetih nepremičnin.

34. Zamudne obresti so del terjatve za plačilo odškodnine, ki izvira iz predlagateljičine sprva dejanske, nato pa še pravne razlastitve. O odškodnini za (formalno, pravno) odvzeto nepremičnino pa sodišče odloča v nepravdnem postopku, ne glede na to, ali upošteva namembnost zemljišča in dejansko stanje ob odvzemu posesti ali ob formalni razlastitvi oziroma neposredno pred izdajo akta, ki je podlaga razlastitvi. Določitev odškodnine v nepravdnem postopku za razlaščeno nepremičnino sicer lahko sledi le pravni, pravi in edino dopustni razlastitvi, opravljeni v skladu z zakonom. A si ne gre zatiskati oči, kadar ta sledi dejanski, ki sicer ni dopustna, a je bila opravljena. Obe skupaj pravzaprav predstavljata en razlastitveni postopek, ki se je začel z dejanskim odvzemom posesti in se (lahko tudi precej) kasneje končal z izdajo razlastitvene odločbe. Po oceni Vrhovnega sodišča zato ni podlage, da bi razlikovali položaj „pravnih, pravih“ razlaščencev, katerim bi odškodnino in obresti od nje sodišče odmerilo znotraj enega nepravdnega postopka, in položaj predhodnih „dejanskih“ razlaščencev, ki bi morali po koncu kasnejšega pravega razlastitvenega postopka poleg nepravdnega postopka za plačilo odškodnine sprožiti še pravdni postopek za plačilo obresti od nje za čas od dejanskega odvzema do izdaje razlastitvene odločbe.16 Njihov položaj je v bistvenem enak v tem, da je razlastitveni upravičenec vendarle sprožil ustrezen razlastitveni postopek (pa čeprav naknadno), ki je predpostavka nepravdnega postopka, in zato mora biti enaka tudi njihova obravnava.17 O odškodnini za razlaščeno zemljišče in obrestih od nje naj torej tudi v takem primeru odloča nepravdno sodišče. Po oceni Vrhovnega sodišča je le takšna razlaga tudi ustavno sprejemljiva, saj mora v primeru t. i. dejanskih razlastitev zavezancu pripasti ne le odškodnina za odvzeto nepremičnino, ki bi mu pripadla v vsakem primeru, pač pa tudi odmena za predčasen odvzem stvari iz posesti.18

35. Presoje, ali je v konkretnem primeru prišlo do t. i. dejanske razlastitve, pritožbeno sodišče ni opravilo, čeprav na pravilno uporabo materialnega prava (kamor spadata tudi vprašanje metode vrednotenja odvzetih nepremičnin in tek zakonskih zamudnih obresti) pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Podrobnejši pritožbeni očitki nasprotnega udeleženca zato niso bili potrebni. Prav tako ne natančen zahtevek glede višine odškodnine in obresti od nje.19

O odločitvi in stroških

36. Vrhovno sodišče se zaradi zmotnega izhodišča pritožbenega sodišča ni moglo opredeliti do možnosti določitve odškodnine v višini valorizirane tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je predlagateljica prevzela posest nepremičnin (in je mogel nasprotni udeleženec oziroma njegov pravni prednik z gotovostjo ugotoviti, da je oziroma bo izgubil lastninsko pravico), in/ali teka zakonskih zamudnih obresti od dne dejanske razlastitve do plačila. To mu je narekovalo razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v nov postopek (drugi odstavek 380. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V tem naj presodi utemeljenost pritožbe ob gornjih izhodiščih, najprej pa vprašanje, ali je v tem primeru prišlo do t. i. dejanske razlastitve in s tem možnosti uporabe gornjih usmeritev.

37. Ker za odločitev o reviziji zadošča pritrdilen odgovor na enega od postavljenih podvprašanj v okviru tretjega dopuščenega vprašanja, revizijsko sodišče nanj nadalje ni odgovarjalo. Odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

-------------------------------
1 Primerjaj navedbe na list. št. 45 spisa.
2 Zakon je bil sprejet leta 2002 in je v času, ki ga omenja razlastitveni zavezanec (približno deset let nazaj), že veljal. Uporablja se še sedaj, kot tudi ZUPUDPP. Tudi pred njuno uveljavitvijo pa zakonske zahteve niso bile bistveno drugačne, primerjaj Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (ZRPPN) in Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ).
3 Prvi odstavek 95. člena ZUreP-1. Oba pa lahko vložita predlog za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku na pristojnem sodišču.
4 103. člen ZUreP-1. Izjema pa so t. i. nujne razlastitve, o kateri pa udeleženca nista podala navedb.
5 Primerjaj šesti odstavek 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05), ki se v skladu s prehodno določbo 3. člena Zakona o cestah (ZCes-1B) (Uradni list RS, št. 46-1878/2015) uporablja tudi po razveljavitvi.
6 Kadar obstajajo pogoji za odvzem ali omejitev lastninske pravice v javnem interesu, tudi Ustavno sodišče razlastitvene upravičence napotuje, da svoje pravice uveljavljajo pod pogoji, ki jih določa zakonodaja, ki ureja tovrstne posege. Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002.
7 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 163/2013, tudi II Ips 212/2013.
8 To je Vrhovno sodišče nakazalo že v pritožbeno izpostavljeni odločbi II Ips 874/2009, izrecno pa zapisalo v odločbah III Ips 46/2014 in II Ips 213/2013.
9 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 343/2015 in v njej citirane odločbe.
10 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 118/2016.
11 Nasprotno stališče bi omogočilo lastniku oziroma komu drugemu, da kmetijsko zemljišče s črno gradnjo onesposobi za kmetijsko obdelavo in se tako tudi npr. izogne uporabi prisilnih določb ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč. Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 103/2006.
12 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 874/2009 in II Ips 276/2012.
13 Koliko se to nanaša na namembnost nepremičnin v zvezi z njihovim statusom, je Vrhovno sodišče obravnavalo že pri prvem dopuščenem vprašanju.
14 Podobno odločba II Ips 78/2015, zadnja poved 12. točke obrazložitve.
15 Zamudne obresti praviloma ne opravljajo valorizacijske funkcije.
16 Razlastitveni upravičenec je po stališču Vrhovnega sodišča z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine v zamudi (najkasneje) s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, primerjaj odločbo II Ips 79/2011.
17 Drugačen pa je primer, ko razlastitveni upravičenec tudi pozneje ne sproži razlastitvenega postopka, zavezanec pa ga ne more začeti. Tedaj niso izpolnjene procesne predpostavke za začetek nepravdnega postopka. Razlastitveni zavezanec ima na voljo le odškodninsko varstvo v pravdnem postopku. Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 59/2010.
18 Ustavno sodišče je večkrat presojalo predpise, ki so podlaga razlastitvi oziroma drugim posegom v lastninsko pravico. Pritrdilo je tudi že oceni predlagateljev, da so predpisi, ki omogočajo posege v lastninsko pravico pred formalnim odvzemom lastninske pravice oziroma posesti, neustavni ravno zato, ker ne določajo ustrezne denarne odmene za čas od dejanske uporabe nepremičnine do formalne razlastitve oziroma formalnega odvzema posesti. Primerjaj npr. odločbe U-I-133 in 134/13 ter U-I-186/16.
19 Po 21. členu ZNP mora predlog vsebovati opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, ki so pomembna za odločitev, dokaze za te navedbe ter druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Zato predlagatelj (niti nasprotni udeleženec) ni dolžan postaviti določenega zahtevka glede ureditve razmerja, na morebitne konkretne predloge, kako naj o tem razmerju oziroma stanju odloči, pa nepravdno sodišče ni vezano. Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 307/2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o urejanju prostora (2002) - ZUreP-1 - člen 103, 105
Zakon o nepravdnem postopku (1986) - ZNP - člen 21
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5NDE1