<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2175/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2175.2017

Evidenčna številka:VSL00010754
Datum odločbe:12.04.2018
Senat, sodnik posameznik:Katarina Parazajda (preds.), Brigita Markovič (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:zavarovalna pogodba - kršitev zavarovalne pogodbe - zavarovalna polica - splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti - splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska - izguba zavarovalnih pravic - ničnost pogodbenih določil o izgubi pravice - vožnja pod vplivom alkohola - ugotavljanje alkoholiziranosti - preizkus alkoholiziranosti voznika - alkotest - izmaknitev preiskavi vinjenosti - izmik preizkusu alkoholiziranosti - domneva o alkoholiziranosti - nastanek zavarovalnega primera - prijava zavarovalnega primera - obvestitev policije o prometni nesreči - obveznosti zavarovanca oziroma zavarovalca - dolžnostna ravnanja ob prometni nesreči - dokazno breme - dokazna ocena - dokazna ocena verodostojnosti prič - odločba prekrškovnega organa

Jedro

Kršitev obveznosti, da je zavarovanec oziroma voznik dolžan o prometni nesreči obvestiti policijo, glede na kogentno določilo 942. člena OZ, ne glede na drugačno določilo Splošnih pogojev, sama po sebi še ne pomeni, da je tožnik izgubil zavarovalne pravice. Glede na namen, ki ga ima pogodbena zahteva, da stranka o nesreči ter poškodbah vozila obvesti policijo, je to dejstvo lahko ob upoštevanju ostalih okoliščin, podlaga za sklep, da se je zavarovanec s tem izmaknil preizkusu alkoholiziranosti.

Ker zavarovalnica dejansko nima druge možnosti dokazovati alkoholiziranost svojih zavarovancev, je treba določila Splošnih pogojev, tudi določilo o tem, da je zavarovanec oziroma voznik dolžan o prometni nesreči obvestiti policijo, razlagati v smislu obveznosti voznikov, da aktivno prispevajo k izvedbi preiskave oziroma omogočijo ugotavljanje alkoholiziranosti. Pri presoji je zato pomembno le to, ali je voznik oziroma zavarovanec imel dejansko možnost, da policijo o prometni nesreči obvesti takoj po njej ali ne, oziroma ali je za preiskavo poskrbel na drug način.

Stranka lahko svojo nealkoholiziranost dokazuje tudi z drugimi dokazi, ne le z opravo alkotesta ali z zdravniškim pregledom po nesreči, ki pa jih sodišče presoja skladno z 8. členom ZPP. Povedano drugače: meritev alkoholiziranosti drugi dokazi lahko nadomestijo, vendar stranka zaradi neobstoja objektivnih dokazov (strokoven preizkus) nase prevzame tveganje, da z njimi sodišča ne bo prepričala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 2,40 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu toženka plača 49.678,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2012 dalje do plačila ter stroške postopka (točka I izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti 560,65 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Zaradi njene obširnosti pritožbeno sodišče vsebine pritožbe na tem mestu ne bo povzemalo, ampak izpostavlja le njene bistvene poudarke, do pritožbenih razlogov, ki so za presojo njene utemeljenosti pomembni, pa se bo opredelilo v odgovoru nanje.

Pritožnik sodišču prve stopnje očita kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nasprotuje zaključku, da v postopku ni dokazal, da v času nezgode ni bil pod vplivom alkohola. Opozarja na izpovedbe prič, ki so skladno potrdile, da tožnik zaradi zdravstvenega stanja in bolezni ne uživa alkohola. Užival ga ni niti pred škodnim dogodkom. Ne drži, da priče niso bile s tožnikom ves čas. Zaključka o alkoholiziranosti ni mogoče izpeljevati le iz ugotovitve, da se je na prireditvi točil alkohol. Glede na stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, bi bilo mogoče izpodbiti domnevno alkoholiziranosti le z opravo alkotesta takoj po nesreči ali zdravniškim pregledom. To pa pomeni, da je tožniku izpodbijanje domneve onemogočeno.

Do nesreče je prišlo zaradi utrujenosti tožnika in ne zaradi alkohola. Tožnik se trka natančno ne spominja, vedel pa je, da je bil na cesti sam in da je trčil v otok sredi cestišča, ne pa v kakšnega drugega udeleženca v prometu. Sodišče je z opisom o zavržnem ravnanju dejansko stanje interpretiralo napačno in v izrazito škodo tožnika.

Tožnik vztraja, da se preizkusu alkoholiziranosti ni izmaknil. V zavarovalni polici z dne 23. 11. 2011 je res določeno, da je treba skladno z določili Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska policiji prijaviti vse poškodbe vozila. Vendar ni določeno, da ta obveznost nastane takoj. Obveznost takojšnje obvestitve je bila določena samo za primere nastanka telesnih poškodb. V konkretnem primeru tožnikove poškodbe ni mogoče opredeliti niti kot lahke telesne poškodbe. Policijo je obvestil takoj, ko je bilo to objektivno mogoče.

Vztraja, da je kraj nesreče zapustil v skrajni sili, saj se je počutil življenjsko ogrožen zaradi kroničnih zdravstvenih težav in poškodb, ki jih je utrpel v nesreči. Da ni imel namena izogniti se svojim dolžnostim obvestitve policije, je ugotovilo tudi Okrajno sodišče v Novi Gorici v zadevi ZSV 260/2012. Upoštevati je treba, da je do nesreče prišlo sredi noči, ko ni bilo nikjer nikogar, ki bi mu lahko nudil prvo pomoč ali obvestil policijo. Tožnik je ob trku ostal brez mobilnega telefona in ga je našel šele sin A. A. naslednjega dne zvečer, ko je v vozilo vstopil skozi prtljažna vrata. Tožnik ni mogel poklicati ne policije ne reševalcev ne svojega zdravnika. Do vseh navedenih bi lahko šel samo peš, kar pa bi bilo od njega nerealno in neživljenjsko pričakovati ob tem, da je bil le nekaj metrov od svojega doma. Tožnik doma nima stacionarnega telefona, prav tako pa ni vedel, da je kdo doma. Daljinskega upravljalnika za odpiranje garaže ni izgubil, ker ga je hranil v zaprtem predalu. Vozilo je tožnik zapeljal v garažo instinktivno, ne da bi ga s tem želel skriti. To bi bilo glede na sledi v asfaltu nesmiselno. Odpiranje in zapiranje garažnih vrat mu ni vzelo več kot sekundo. Nič nenavadnega ni, da B. A., ki je takrat spala dve nadstropji višje, prihoda ni slišala. Sodišče je neživljenjsko presojalo izvedene dokaze in prišlo do nelogičnih in nesmiselnih zaključkov. Tožnik kabineta doma ni iskal, saj gre za del doma, ki ga dobro pozna. Tam je hranil tudi vsa potrebna zdravila, zato je takoj odšel v ta prostor in ustavil krvavitev. Dejstvo, da je vzel dve tableti pomirjevala Helex kaže na kako hudo stopnjo je tožnik ocenjeval svoj notranji nemir (šok). Zvonjenja policistov ni slišal ne ob 2. zjutraj, ne naslednjega dne. Tudi sicer tožnik in sin A. A. z družino ne živijo v skupnem gospodinjstvu in so malo skupaj, zato je povsem verjetna in tudi logična izpoved B. A., da ni vedela, da je tast doma. V nadaljevanju pojasni svoje stališče do njene izpovedi. Po 14-urnem počitku je bil tožnik še vedno v šoku in se je slabo počutil, zaradi česar je spal naprej do naslednjega jutra. Dejstvo, da ni bil vidno poškodovan, še ne pomeni, da je šok minil in da je bil sposoben komunikacije s policijo. Nerelevantno je, kdaj so bili o nesreči obveščeni ostali. Rahlo časovno neskladje je posledica poteka časa. Nepomembno je, ali je sin tožnika zaznal posledice prometne nesreče, sodišče pa je zanemarilo tudi dejstvo, da so bile posledice nesreče do njegovega prihoda domov verjetno že odstranjene.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Stroškov specificirano ne priglaša.

4. Pritožbeno sodišče je zaradi dvoma, ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, v tej zadevi opravilo pritožbeno obravnavo. Na njej je vpogledalo listine v prilogah spisa označene od A1 do A31 ter B1 do B9, s soglasjem strank prebralo zapisnike o zaslišanju prič, tožnika in mnenje izvedenca ter ponovno zaslišalo tožnika ter priče C. C., D. D., B. A. in A. A.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

7. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik izpostavlja v pritožbi (med njimi na primer ugotovitev, da na prireditvi tožnik ni bil ves čas s partnerji; da je ob sprejemanju gostov nazdravil s šampanjcem, ugotovitev o tem, v kakšnem psihofizičnem stanju je bil tožnik po nesreči), namreč ne pomenijo napačnega prenosa zapisa iz zapisnika o zaslišanju prič (C. C., D. D., A. A. in B. A., E. E.), ampak gre za dokazno oceno sodišča, s katero se tožnik ne strinja in gre torej kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

8. V pritožbenem postopku ni izpodbijano, da je imel tožnik vozilo, ki je bilo ob nezgodi dne 23. 6. 2012 poškodovano, zavarovano pri toženi stranki iz naslova kasko zavarovanja po zavarovalni polici št. 7276888 z dne 23. 11. 2011. V Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-10 (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki so bili sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe, je v 4. točki prvega odstavka 7. člena med drugim določeno, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če je voznik zavarovanega vozila v času prometne nesreče pod vplivom alkohola. Pri tem se šteje, da je pod vplivom alkohola tudi v primeru, če se po nesreči izmakne preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja svoje alkoholiziranosti ali če konzumira alkohol ter tako onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnjo alkoholiziranosti v trenutku nastanka nesreče. V tretji točki prvega odstavka 21. člena je zavarovancu naložena še obveznost, da po nastanku zavarovalnega primera takoj obvesti pristojni organ za notranje zadeve ter navede, katere stvari so bile uničene, poškodovane oziroma so izginile ob zavarovalnem primeru. Če te obveznosti ne izpolni, Splošni pogoji v četrtem odstavku 7. člena določajo izgubo zavarovalnih pravic. Obveznost, da mora zavarovanec po nastanku zavarovalnega primera policiji prijaviti vse poškodbe vozila ter nesreče II., III. in IV. kategorije, je bila zapisana tudi na polici.

9. Ob upoštevanju povzete vsebine zavarovalne pogodbe pritožbeno sodišče kot zmotno zavrača stališče pritožnika, da policije o nesreči ni bil dolžan obvestiti takoj po nesreči. Res je sicer, da na zavarovalni polici v zvezi s poškodbami vozila takšnega izrecnega zapisa ni, je pa v Splošnih pogojih (21. člen), na katere se zavarovalna polica v pogledu te obveznosti izrecno sklicuje. Besedna zveza "takoj obvestiti..." je jasna in razlage, za katero se zavzema pritožnik, ne dopušča. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa kršitev te obveznosti glede na kogentno določilo 942. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ne glede na drugačno določilo Splošnih pogojev, sama po sebi še ne pomeni, da je tožnik izgubil zavarovalne pravice. Glede na namen, ki ga ima pogodbena zahteva, da stranka o nesreči ter poškodbah vozila obvesti policijo1, je to dejstvo lahko ob upoštevanju ostalih okoliščin, podlaga za sklep, da se je zavarovanec s tem izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. To je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pri presoji upoštevalo.

10. Zmotno je tudi materialnopravno stališče pritožnika, da bi morala biti izmaknitev preiskavi alkoholiziranosti hotena oziroma storjena s tem namenom. Ker zavarovalnica, kot je bilo že obrazloženo (glej opombo 1), dejansko nima druge možnosti dokazovati alkoholiziranost svojih zavarovancev, je treba določila Splošnih pogojev, tudi določilo o tem, da je zavarovanec oziroma voznik dolžan o prometni nesreči obvestiti policijo, razlagati v smislu obveznosti voznikov, da aktivno prispevajo k izvedbi preiskave oziroma omogočijo ugotavljanje alkoholiziranosti. Pri presoji je zato pomembno le to, ali je voznik oziroma zavarovanec imel dejansko možnost, da policijo o prometni nesreči obvesti takoj po njej ali ne, oziroma ali je za preiskavo poskrbel na drug način2.

11. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da se je tožnik, tako kot je to trdila toženka, po prometni nesreči izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. Ker tožniku na tej podlagi vzpostavljene domneve, da je vozil pod vplivom alkohola (glej 4c točko prvega odstavka 7. člena Splošnih pogojev), ni uspelo izpodbiti, je zahtevek zaradi izgube zavarovalnih pravic zavrnilo.

12. Glede na to, da izmaknitev preizkusu alkoholiziranosti predstavlja predpostavko za vzpostavitev domneve alkoholiziranosti, se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredelilo najprej do tega vprašanja. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, je bilo v zvezi s tem treba odgovoriti na vprašanje, ali so bili razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil kraj nezgode, ne da bi pred tem (ali vsaj po tem, ko se je doma zdravstveno oskrbel) poklical policijo oziroma na drug ustrezen način poskrbel za preizkus alkoholiziranosti (na primer v okviru nujne medicinske pomoči), opravičljivi ali ne. To vprašanje je kot sporno izpostavljeno tudi v pritožbi.

13. V pritožbenem postopku ni izpodbijano, da je tožnik bolnik z resnimi kroničnimi zdravstvenimi težavami (srčno-žilne bolezni ter težave s strjevanjem krvi) in je zato pred nesrečo redno in v nespremenjenih odmerkih jemal številna zdravila (Aspirin, Gopten, Candea, Controloc, Atoris, Adalat oros in Helexbil). Prav tako ni izpodbijano, da je ob nesreči pri tožniku prišlo do krvavitve iz nosu. Da bi tožnik ob nesreči občutil tudi pospešeno bitje srca, povišan tlak, tiščanje v prsih ter bolečino v glavi in vratu, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, tega pa po tem, ko je samo zaslišalo tožnika, ne ugotavlja niti pritožbeno sodišče. Tožnik je namreč ob zaslišanju izpovedal le o hudi krvavitvi in svojem strahu pred izkrvavitvijo, kar je bil tudi razlog, da je s kraja nesreče takoj odpeljal3. Tudi na izrecno vprašanje o počutju po nesreči je izpovedal le o šoku in o tem, da ni bilo prijetno, nič pa o drugih v pritožbi izpostavljenih simptomih, s katerimi utemeljuje svoj strah pred srčnim infarktom po nesreči. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožniku, da je zaradi krvavitve, ki jo je opisal ter dejstva, da jemlje zdravilo proti strjevanju krvi, občutil strah, da ne bo izkrvavel. Zato mu dejstva, da si je skušal pomagati in je s kraja nesreče odpeljal do svojega doma z namenom, da si krvavitev ustavi, ne šteje v škodo. Gre za razumno in opravičljivo ravnanje. Ne more pa mu slediti v trditvi, da je bil po nesreči, predvsem pa po tem, ko se je doma ustrezno oskrbel (ustavil krvavitev, si izmeril pritisk in vzel vsa potrebna zdravila za njegovo zniževanje), v takem psihofizičnem stanju, da ni bil sposoben poklicati policije oziroma na drug ustrezen način poskrbeti, da bi bil opravljen preizkus alkoholiziranosti. Že sodišče prve stopnje je opozorilo, da njegovo ravnanje po nesreči in ob prihodu domov ne kaže na ravnanje človeka, ki je v hudem šoku in ravna v skrajni sili. Najprej zato, ker bi tak človek (povsem instinktivno) najprej poiskal pomoč druge osebe. Tako bi, če bi bil sposoben voziti, bodisi odpeljal do najbližje medicinske pomoči4 ali pa bi poiskal pomoč pri najbližji hiši oziroma sosedu5 ali pa pri svojih najbližjih6. Tudi tožnikovo ravnanje po prihodu domov ne kaže na stanje hudega šoka in skrajne sile, saj je, preden je odšel v hišo, da se oskrbi, najprej (pa čeprav z daljinskim upravljalnikom) odprl garažo in parkiral avto, šele nato pa v hiši poiskal led oziroma želatino ter tampone za nos, si v kabinetu izmeril pritisk, vzel vsa predpisana zdravila in si slekel okrvavljena oblačila. Ob tem je mislil celo na to, da ne bo umazal spalnice in zato tja ni hodil, ampak je zaspal v kabinetu. Njegovo ravnanje je bilo torej skrbno in premišljeno, to pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza psihofizičnemu stanju, ki ga zatrjuje tožnik.

14. Res je sicer, da tožnik trdi, da je po tem, ko se je zdravstveno oskrbel, vzel še dve tableti Helexa, to pa je bil vzrok, da je trdno zaspal in tudi zvonjenja policije, ki ga je kmalu za tem iskala, ni slišal. Vendar pa takšnega njegovega ravnanja, tudi če je do njega res prišlo7, ni več mogoče opravičevati s sklicevanjem na skrb za lastno življenje in zdravje8.

15. Tožnik je bil zato po presoji pritožbenega sodišča po tem, ko se je doma nujno zdravstveno oskrbel in preden je vzel pomirjevalo, po katerem je zaspal, psihofizično sposoben poskrbeti za ustrezen preizkus alkoholiziranosti. Pritožbeno sodišče mu sicer verjame, da v hiši ni imel stacionarnega telefona in da je med nesrečo izgubil mobilni telefon9, a bi policijo o nesreči lahko obvestil s telefona svoje snahe (saj je bila ta doma10) ali od najbližjega soseda. Pa tega ni storil. Še več. Tega ni storil niti kasneje, ko se je zbudil, čeprav je takrat že razpolagal s svojim telefonom. Ob tem je neupoštevna pritožbena trditev, da tožnik tudi takrat še ni bil sposoben komunikacije s policijo (bil naj bi še vedno v šoku in slabega počutja), saj je ob zaslišanju to celo sam negiral, ko je povedal, da je klical prijatelja na policijo in ga vprašal za nasvet kaj storiti, govoril pa je tudi s sodelavcem D. D., ko ga je ta poklical. Spregleda tudi, da bi policijo (v njegovem imenu) lahko obvestil sin. To zato le še dodatno kaže, da tožnikovo stanje po nesreči (pa tudi kasnejše dogajanje) ni bilo tako kot zatrjuje.

16. Na presojo, ali se je tožnik preizkusu izmaknil ali ne, ne more vplivati sklicevanje na odločbo ZSV 260/2012 z dne 10. 6. 2014 (priloga A24), ki je bila izdana v prekrškovnem postopku. Na tam zavzeto stališče sodišče v tej pravdi ni vezano. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, pa tožnik v enem in drugem postopku tudi nima povsem enakega dokaznega bremena.

17. Presoja sodišča, da se je tožnik s svojim ravnanjem izmaknil preizkusu alkoholiziranosti in se zato domneva, da je vozil pod vplivom alkohola, je zato pravilna, pritožba pa v tem delu neutemeljena.

18. Pritožbeno sodišče, po tem, ko je samo zaslišalo tožnika in priče C. C., D. D., A. A. in B. A., soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožniku domneve alkoholiziranosti ni uspelo izpodbiti.

19. V zvezi s tem najprej ugotavlja, da takega zaključka sodišče prve stopnje ni sprejelo zato, ker bi menilo, da je domnevo alkoholiziranosti mogoče izpodbiti le z opravo alkotesta ali z zdravniškim pregledom po nesreči. To namreč iz razlogov ne izhaja oziroma je treba razloge v točki 14 brati v povezavi z razlogi v točki 13. Tam je pravilno obrazloženo, da stranka lahko svojo nealkoholiziranost dokazuje tudi z drugimi dokazi, ki pa jih sodišče presoja skladno z 8. členom ZPP. Povedano drugače: meritev alkoholiziranosti drugi dokazi lahko nadomestijo, vendar stranka zaradi neobstoja objektivnih dokazov (strokoven preizkus) nase prevzame tveganje, da z njimi sodišča ne bo prepričala11. In do tega je prišlo tudi v konkretnem primeru.

20. V pritožbenem postopku ni sporno, da se je tožnik dne 22. 6. 2002 v večernih urah udeležil sprejema gostov ob obletnici podjetja (katerega družbenik je) in da je bil na sprejemu tam prisotnim ponujen tudi alkohol. Sporno pa je, ali je alkohol pil tožnik. Ta namreč trdi, da zaradi svojega zdravstvenega stanja alkohola ne uživa že od leta 2007 in ga ni užival niti tega dne.

21. Enako kot pred sodiščem prve stopnje, je takšno trditev tožnik potrdil ob svojem zaslišanju pred pritožbenim sodiščem. Potrdile so jo tudi priče, ki tožnika poznajo (sin A. A.) oziroma so bile z njim skupaj na sprejemu (C. C., D. D.). Ne glede na takšno vsebinsko skladnost izpovedb pa pritožbeno sodišče tožniku in pričam ni sledilo. Ko jih je z ustrezno mero kritičnosti ocenilo (gre namreč za sina ter dva tesna tožnikova sodelavca) in povezalo z izpovedbo tožnika in prič o dogajanju po nesreči, je ocenilo, da so neresnične oziroma prilagojene potrebam tega postopka.

22. Dvom v verodostojnost izpovedb vseh treh prič se je pritožbenemu sodišču vzbudil že zaradi neposrednega vtisa ob zaslišanju. Prav vse so se namreč trudile izpovedati v tožnikovo korist.

Najbolj očitno je bilo to pri priči D. D., ki je neprepričljivo pojasnjeval vsebino tega, kar je (v tožnikovo škodo) spontano povedal pred sodiščem prve stopnje12. Pri nazdravljanju z gosti naj bi šlo le za vizuelno nazdravljanje13, na tak način pa naj ne bi nazdravljal le tožnik, ampak tudi ostali na sprejemu udeleženi lastniki podjetja. Da gre za očiten poskus naknadnega "popravljanja" prvotne izjave, izhaja že iz dejstva, da pred sodiščem prve stopnje nihče od zaslišanih (vključno s konkretno pričo) ni izpovedal o takem (za vse družbenike običajnem) načinu nazdravljanja, pa po prepričanju pritožbenega sodišča zagotovo bi, če bi bilo to res. Tako ravnanje namreč ni običajno. Pritožbeno sodišče zato sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, v kateri je sledilo spontani izpovedbi te priče, da je tudi tožnik ob sprejemu gostov (ne samo vizuelno) nazdravil s šampanjcem.

Vtis, da skuša izpovedati v tožnikovo korist, je pritožbeno sodišče dobilo tudi pri priči A. A., saj ta na nekaj vprašanj, na katera je sicer odgovoril že pred sodiščem prve stopnje, ni želel ponovno odgovoriti ali pa se dogodkov ni spomnil. Pritožbeno sodišče sicer ve, da je spomin ljudi podvržen intenzivnemu selekcioniranju podatkov, pa tudi predrugačenju, poenostavitvam in popolnjevanju spominskih vrzeli. Vendar pa dvomi, da gre pri prometni nesreči, ki jo je doživel tožnik ter kasnejšem dogajanju (ob upoštevanju dejstva, kako je tožnika policija izsledila in posledic nesreče) za dogodek, ki se ga priča, ki je tožnikov sin, ne spominja več. Pri presoji njene verodostojnosti tudi niso nepomembne razlike med izpovedjo prič C. C. in D. D. ter njeno izpovedbo, kar je izpostavilo že sodišče prve stopnje (glej točko 22 sodbe). Pritožbeno sodišče se namreč ne strinja, da so izpovedbe v primeru, da priče skušajo izpovedovati nekomu v korist, vedno popolnoma skladne. Ravno nasprotno. Skladne so običajno glede vprašanj, ki so bistvena in s strani sodišča pričakovano raziskovana (v konkretnem primeru je tako vprašanje ravno vprašanje, ali je tožnik pred nesrečo užival alkohol), do razlik pa prihaja pri odgovorih na vprašanja, ki jih stranke in priče ne pričakujejo. Zato ni mogoče vseh razlik v izpovedbah enostavno pripisati poteku časa. Sodišče prve stopnje je utemeljeno opozorilo tudi na tisti del izpovedi A. A., ko je izpovedal, da posledic nesreče, ko se je peljal domov, ni videl, saj je tudi po presoji pritožbenega sodišča, glede na obseg poškodb na cestni infrastrukturi, to malo verjetno. Pri tem ne more slediti pritožbi, da je možno, da so bile posledice nesreče že odstranjene, saj se je priča, kot je izpovedala B. A., domov vračala med tretjo in četrto uro zjutraj, do nesreče pa je prišlo pred tem, to je okrog druge ure. V tako kratkem času in ponoči pa posledice nesreče zagotovo (še) niso bile sanirane. Pritožbenega sodišča iz vseh navedenih razlogov zato priča A. A. (tudi) z izjavo, "da oče ne pije od kar pomni", ni prepričala.

23. Neprepričljiv pa je bil tudi tožnik sam. Tudi on na vprašanja, pri katerih je menil, da bi lahko bil odgovor njemu v škodo, ni želel odgovoriti14 , ali pa je namesto razloga za svoje ravnanje navedel, da je pač ravnal kot je ravnal.

24. Tožnik in priče (A. A. in C. C.15) niso prepričale niti s sklicevanjem na tožnikovo zdravstveno stanje, ki naj bi narekovalo popolno abstinenco, saj ta povezava ni z ničemer izkazana. Celo nasprotno. V navodilih za jemanje zdravil, ki so bila tožniku predpisana, je pojasnjen učinek do katerega lahko pride, če se zdravilo jemlje skupaj z alkoholom. Tako se pri zdravilu Geopten učinek alkohola stopnjuje, stopnjuje pa se tudi učinek zdravila, lahko pa pride tudi do poslabšanja reakcijskih sposobnosti (priloga A11). V kombinaciji z alkoholom je lahko zmanjšana sposobnost za vožnjo tudi pri zdravilu Concor (priloga A14), pri zdravilu Candea pa pitje alkohola hkrati z zdravilom lahko povzroči omotico ali omedlevico. O tem, koliko alkohola lahko bolnik med jemanjem popije, je potreben posvet z zdravnikom (priloga A12). Vse to kaže, da jemanje teh zdravil ne indicira popolne abstinence, je pa treba na primeren način upoštevati učinek le tega na organizem.

25. V to, da sicer skladnim izpovedbam tožnika in prič (da tožnik ne pije in da tudi pred nesrečo ni pil) ni mogoče verjeti, pa so pritožbeno sodišče dokončno prepričale še okoliščine, ki jih je ugotovilo (ali vsaj poskušalo ugotoviti) v zvezi s potekom dogodkov po nesreči ter s tem povezane izpovedbe tožnika in njegovih družinskih članov (predvsem B. A.).

Že zgoraj je bilo izpostavljeno, da pritožbeno sodišče tega, ali je tožnik po nesreči (poleg zdravil za zniževanje krvnega tlaka) res vzel dve tableti pomirjevala Helex, ni moglo z gotovostjo ugotoviti, vendar pa razloga za tako (s strani tožnika zatrjevano) ravnanje, tudi če je do njega prišlo, ni našlo v njegovem zdravstvenem stanju. Ker tožnik ob prihodu domov ni bil v tako hudem šoku kot je trdil, saj je ravnal skrbno in preudarno, vedel pa je tudi to, kako bi ob nesreči moral ukrepati16, se razlog, da je vzel bistveno povečano količino pomirjevala (katerega učinek je poznal17), ponuja kar sam: prikriti zaužiti alkohol oziroma odložiti ustrezen preizkus. To pa vsaj posredno kaže, da trditev, da alkohola pred nesrečo ni pil, ni resnična.

Dodatno bode v oči tudi povsem življenjsko neprepričljiva izpovedba B. A. (pri kateri je vztrajala tudi ob zaslišanju pred pritožbenim sodiščem) o ravnanju po tem, ko je bila s strani policije obveščena o tastovi nesreči (glej razloge v točki 23 izpodbijane sodbe18), katere namen je lahko le prikriti dejansko tožnikovo stanje ob in po nesreči (alkoholiziranost) ter opravičiti njegovo pasivnost, ko ni poklical policije oziroma na drug način poskrbel za preizkus alkoholiziranosti.

26. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik izognil preiskusu alkoholiziranosti in zaključek, da domneve, da je vozil pod vplivom alkohola ni uspel izpodbiti, sta tako pravilna, pravilna pa je zato tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka.

27. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen. Toženka stroškov za sestavo odgovora na pritožbo ni priglasila, ampak je zahtevala le povračilo potnih stroškov za pristop na pritožbeno obravnavo, kar ji je pritožbeno sodišče priznalo v višini stroška za mestni avtobus.

-------------------------------
1 Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, toženka svojim zavarovancem v tej smeri nalaga aktivno ravnanje zato, da se ugotovijo dejstva, ki jih potrebuje za obravnavo odškodninskih zahtevkov. Sama namreč nima objektivnih možnosti, da bi jih ugotovila. To velja tudi za dejstvo morebitne alkoholiziranosti zavarovancev oziroma voznikov zavarovanih vozil. Na kraju nesreče niti ni prisotna. Za ugotavljanje alkoholiziranosti veljajo tudi posebna pravila, preiskava pa je časovno omejena. Po drugi strani takšna dejstva lahko (in tudi mora) ugotoviti policist, ki je o prometni nesreči obveščen. Tako se je policist dolžan odzvati na obvestilo udeleženca prometne nesreče in priti na kraj sam ter nato ugotoviti in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, neposrednemu udeležencu nesreče pa odrediti tudi preizkus s sredstvi in napravami za ugotavljanje alkohola in to tudi v primeru, če je v nesreči nastala le materialna škoda (glej 109. člen v zvezi z drugim odstavkom 111. in prvim odstavkom 107. člena ZPrCP). V primeru, da bi tožnik policijo o prometni nesreči obvestil, bi bil tak preizkus zagotovo opravljen in s tem odpravljen vsak dvom o tem, ali je vozilo upravljal pod vplivom alkohola ali ne.
2 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 179/2009 in odločbo VSL II Cp 3242/2014.
3 Pojasnil je, da je dobil udarec v nos in je hudo krvavel. Vedel je, da je takšno krvavitev težko zaustaviti, saj jemlje zdravila proti strjevanju krvi, traja pa štiri ali pet minut, da pride do izkrvavitve. Povedal je tudi, da je bilo enako pri njegovi mami, ki so jo reševali s transfuzijo. Imel je pač to sliko pred sabo in je sebe reševal (glej zapisnik na list. št. 189).
4 Ta se je, kot je izpovedal tožnik ter priče D. D. in A. A. nahajala v Š. Od tožnikovega doma je oddaljena 4,20 km (glej http://razdalje.si/...).
5 Kot je povedal tožnik, je do nesreče prišlo približno 200 m od njegovega doma, pri čemer ta, kot so izpovedali zaslišani D. D. ter B. A. in A. A., stoji v naselju oziroma ulici.
6 Pritožbeno sodišče tožniku ne verjame, da ni vedel, da je snaha B. A. doma. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da je to domneval zato, ker popoldan, ko se je vrnil s ..., ni videl njenega avta. Ker je bila snaha B. A. v času nezgode (že) doma, je bil torej doma tudi njen avto. Tudi sicer tožnik njene prisotnosti doma ni niti skušal preveriti.
7 Pritožbeno sodišče tega na podlagi izvedenih dokazov ni moglo z gotovostjo ugotoviti. Močno namreč dvomi, da bi tožnik kot srčni bolnik, po tem, ko je vzel vrsto drugih zdravil za znižanje krvnega tlaka, vzel še pomirjevalo in to v bistveno večji količini od predpisane, še posebej ob upoštevanju dejstva, da učinka take količine ni poznal. Do takrat, kot je povedal ob zaslišanju, dveh tablet še nikoli ni vzel.
8 Celo nasprotno: v kolikor pritožbeno sodišče takšno morebitno tožnikovo ravnanje poveže z neprepričljivo izpovedbo B. A. in A. A. o dogajanju po nesreči ter neprepričljivimi izpovedbami tožnika ter priče D. D. o nazdravljanju z gosti ob sprejemu, to kaže celo na namen onemogočiti morebitno preiskavo zaradi prisotnosti drugih substanc v krvi.
9 Tožnik je povedal, da je telefon našel sin naslednji dan na tleh vozila, med prednjimi in zadnjimi sedeži. To je ob prvem zaslišanju potrdil tudi sin A. A. Tožnik je tudi pojasnil, da je daljinski upravljalnik za odpiranje garaže (za razliko od telefona) hranil v zaprtem predalu.
10 Tudi v primeru, da ni bil prepričan, ali je doma, bi to lahko brez težav preveril, saj se njegovo stanovanje in stanovanje sina in snahe nahajata v isti hiši.
11 Glej odločbo VSL I Cp 3178/2010.
12 Na vprašanje, ali je tožnika tistega večera videl piti, je pred sodiščem prve stopnje odgovoril: "Ne. On je, se spomnim, edino ko smo sprejemali te naše goste, smo pač nazdravili tako kot je uzanca, dobrodošlica, in potem smo se mi umaknili." Povedal je tudi, da so nazdravili s šampanjcem.
13 Povedal je, da kozarce samo dvignejo in pijačo pustijo. Tako je na sprejemu vsako leto.
14 Gre predvsem za vprašanja pooblaščenke toženke.
15 Ker je priča C. C. povedal, da s tožnikom ni bil ves večer in da tudi na to, da ob nazdravljanju dejansko ni pil, le sklepa na podlagi tega, da tožnika in njegove navade pozna, je relevanten le del izpovedbe v katerem je povedal, da tožnik ne pije zaradi zdravstvenih razlogov.
16 Ob zaslišanju je povedal, da mu je to dobro znano, saj je bil inštruktor vožnje. Treba je poklicati policijo in po potrebi zdravniško pomoč.
17 Tožnik je izpovedal, da po teh tabletah človek zaspi.
18 Tako je priča povedala, da kljub obisku policije, ki je iskala tožnika in jo obvestila o tožnikovi nesreči (pri čemer naj bi slednji imel v varstvu njenega otroka) in celo sledeh, ki vodijo do hiše, ni preverila (razen v spalnici), ali je tožnik doma (vedela pa je, da se postelja nahaja tudi v kabinetu); da v garaži ni preverila, ali je tožnikov avto doma; da ni poskušala koga poklicati (ni poskusila poklicati tožnika, za katerega je bila po lastnih trditvah prepričana, da je na morju, prav tako ne tašče ali svojega moža, ki je bil takrat še v službi); da obvestila policistov o nesreči ni preverila na policiji in da je ponoči zaspala, šla naslednji dan po opravkih in z možem prvič govorila o tem v času kosila. Pritožbeno sodišče, po tem, ko jo je tudi samo zaslišalo, v dokazno oceno izpovedbe te priče nima nobenih pomislekov in se strinja tudi z razlogi, ki jih navedlo sodišče prve stopnje. Zato jih ne ponavlja. Dodaja le to, da je sicer mogoče, da priča tožnika, ko se je ponoči pripeljal domov, ni slišala, saj so spalni prostori v njenem stanovanju obrnjeni na vrt, a to na presojo verodostojnosti njene izpovedbe ne vpliva. Ravnanje, ki ga opisuje in je povzeto zgoraj, je tako življenjsko nelogično, da izpovedbi ni mogoče verjeti in ga niti ne opravičevati s trditvijo o šoku.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 942
Datum zadnje spremembe:
13.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5MDk1