<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 2095/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.2095.2017

Evidenčna številka:VSL00010184
Datum odločbe:21.03.2018
Senat, sodnik posameznik:Katarina Parazajda (preds.), Brigita Markovič (poroč.), mag. Matej Čujovič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:vrnitev nacionaliziranih nepremičnin - lastninjenje nepremičnin v družbeni lasti - lastninska pravica denacionalizacijskega upravičenca - konkurenca zahtevkov - lastninska tožba - reivindikacijski zahtevek - originaren način pridobitve lastninske pravice - priposestvovanje lastninske pravice - pravni temelj pridobitve lastninske pravice - odločba upravnega organa - denacionalizacijska odločba - pridobitev lastninske pravice z odločbo upravnega organa - učinek ex nunc - raziskovalna dolžnost kupca kot pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini - zemljišče kot funkcionalno zemljišče - funkcionalno zemljišče k stavbi - določitev funkcionalnega zemljišča k obstoječi stavbi - nasprotje med trditvami in dokazi - nesklepčnost trditev - materialno procesno vodstvo

Jedro

Starejša pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, na podlagi ZLNDL ali z gradnjo na tujem zemljišču, ne more razveljaviti kasnejše originalno pridobljene lastninske pravice na podlagi denacionalizacijske odločbe, saj je bistvo izvirne pridobitve lastninske pravice v tem, da se ustanovi z učinkom ex nunc, tj. ne glede na prejšnje lastninsko stanje.

Čeprav toženec trditev tožnic ni izrecno prerekal, pritožbeno sodišče poudarja, da domneva resničnosti zatrjevanih in neprerekanih dejstev lahko velja zgolj za tiste trditve, ki so sklepčne in jim dokazi, ki jih stranka predloži, ne nasprotujejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da sta tožnici solastnici nepremičnin (vsaka do ½) parc. št. 73/139 (ID znak ...) in parc. št. 73/52 (ID znak ...), obe k. o. ... Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnici lastnici nepremičnine parc. št. 73/121 (ID znak ...), k. o. ... ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Pritožbo vlaga toženec. Izpodbija odločitev pod točkami I, II in IV izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen. Priglaša pritožbene stroške.

Vztraja na stališču, da sporni nepremičnini nikoli nista bili funkcionalno zemljišče k polovici stanovanjskega dvojčka, katerega solastnici sta tožnici, da tožnici nikoli nista bili imetnici pravice uporabe ter da je nepremičnini kupil v dobri veri, da sta prodajalca tudi lastnika spornih nepremičnin. Sodišču očita, da je svojo odločitev oprlo na listine, iz katerih ne izhaja to, kar je navedeno v razlogih sodbe (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Hkrati se sodišče tudi ni opredelilo do navedb in dokazov toženca, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče naj bi prezrlo izpovedbo druge tožnice, ki je poudarila, da so zemljišče dobili vrnjeno pravni predniki toženca in da so se z njimi dogovarjali o odkupu. Dejansko stanje je zato nepravilno ugotovljeno, napačen pa je tudi zapis pod 10. točko obrazložitve, saj naštete trditve niso bile ugotovljene kot nesporne. Poudarja, da niti iz prodajne pogodbe niti iz ostalih dokumentov ne izhaja, da sta bili tožnici ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) imetnici pravice uporabe. Iz cenitve izvedenca E. E. ni razvidno, da je del parc. št. 73/5 (kasneje št. 73/52) določen kot funkcionalno zemljišče v izmeri 850 m2. Sodišče je nadalje prezrlo, da je izvedenec stroške hortikulturne ureditve odštel od končne pogodbene vrednosti nepremičnine. Pripadajoče zemljišče k objektu ni bilo določeno niti s Pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij in določitvi pripadajočih zemljišč k objektu na ... z dne 30. 11. 1994, saj iz delne odločbe o denacionalizaciji z dne 18. 4. 2006 izhaja, da odmera zemljišč ni urejena. Iz odločbe tudi izhaja, da je bila zato narejena parcelacija (odločbo o tem je toženec priložil vlogi z dne 25. 1. 2017) in je takrat nastala parcela 73/118 v izmeri 255 m2 in da nekateri kupci zemljišča niso kupili. Tudi sicer Stanovanjska zadruga ... ni bila upravičena razpolagati z nepozidanim stavbnim zemljiščem, saj se je funkcionalno zemljišče lahko prenašalo le skupaj s stavbo in ni bilo v samostojnem pravnem prometu. Funkcionalnega zemljišča niso določali cenilci, ampak se določa na podlagi aktov in upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ter meril in pogojev iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe (III Ips 2/2015). Poudarja, da pravna prednika za sporne nepremičnine nista dobila izplačane odškodnine, temveč sta jih dobila vrnjene v naravi. V nadaljevanju povzema del denacionalizacijske odločbe, ki govori o zemljišču, za katerega je bila plačana odškodnina. Zgolj uporaba nekega zemljišča ne predstavlja pravice uporabe v smislu 2. člena ZLNDL, ampak je treba pri presoji, kdo je imel v trenutku uveljavitve ZLNDL pravico uporabe, upoštevati vsa pravila, ki se nanašajo na funkcionalno zemljišče. Materialnopravno napačen je tudi zaključek sodišča, da toženec ni zadostil svoji raziskovalni dolžnosti. Poudarja, da je pred nakupom pridobil vso potrebno dokumentacijo, njegova pooblaščenka pa je navezala stik s prvo tožnico. Ravno na ta način je izvedel, da so že več let v teku dogovori za odmero funkcionalnega zemljišča. Prepričan je bil, da bo ravno on, kot neobremenjen sosed, lahko uredil sporno situacijo. Na svoje stroške je zato naročil delitev parc. št. 73/66 in 73/67 ter tožnicama priznal lastninsko pravico na novonastali parc. št. 73/140. V času nakupa je bil zato v dobri veri, da nepremičnine kupuje od zemljiškoknjižnih lastnikov. Tudi po seznanitvi s prodajno pogodbo, pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij, denacionalizacijskimi odločbami in ostalimi dokumenti, s katerimi se je seznanil v tem postopku, meni, da podlage za lastninsko pravico tožnic ni. V času nakupa in še vedno je v dobri veri.

3. Tožnici sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba nima pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je brez razlogov o dejstvih, ki niso odločilna z vidika pravne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Med taka dejstva sodijo tudi dejstva, ki jih pritožnik izpostavlja v pritožbi, na primer to, da je bila predmet nakupa polovica dvojčka; da funkcionalno zemljišče ni bilo določeno in da je parcela, na kateri stoji objekt v lasti tožnic, nastala šele leta 2005, tožnici pa sta se v zemljiško knjigo vpisali v letu 2015. V takšnem primeru ne gre za postopkovno kršitev, pač pa bi lahko šlo za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar bi lahko bila tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe, pa v konkretni zadevi tudi do tega ni prišlo.

6. Sodišče prve stopnje je vsebino cenitve E. E., v delu, ki se nanaša na površino zemljišča (vrta in travnika), na katerem je ta ocenjeval hortikulturno ureditev, pravilno povzelo v sodbo. Pritožbeni očitek, da je iz cenitve (napačno) povzeta površina 850 m2 in zato storjena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je zato neutemeljen. Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to cenitev, pa pomenijo le kritiko dokazne ocene sodišča prve stopnje, torej grajo ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi pritožnik sicer trdi, da je bila kršitev po 15. točki drugega odstavka storjena v zvezi z več listinami, ki pa jih ne konkretizira, niti ne pove, kje je prišlo do napačnega povzemanja vsebine. Ker na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP), mora biti ta obrazložena. Trditev, da takšno nasprotje obstaja, tej zahtevi ne zadosti.

7. Ker se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da med strankama dejstva, navedena pod točko 10 obrazložitve sodbe, niso sporna.

8. Tožnici sta v tem postopku zahtevali ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 73/52, 73/139 in 73/121, k. o. ...1. Trdita, da sta solastninsko pravico pridobili na podlagi določb o priposestvovanju ter določb ZLNDL.

9. Na pritožbeni stopnji je sporna le še odločitev glede lastništva parc. št. 73/52 in 73/139, obe k. o. ..., saj se pravdni stranki zoper zavrnilni del odločitve (glede parc. št. 73/121) ne pritožujeta. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevku v tem delu ugodilo zato, ker je ugotovilo, da sta bili ob uveljavitvi ZLNDL tožnici imetnici pravice uporabe, toženec, ki je parceli kupil od zemljiškoknjižnih lastnikov, pa se na zaupanje v podatke zemljiške knjige ne more sklicevati, saj ni zadostil svoji raziskovalni dolžnosti.

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta obe še sporni nepremičnini del v letu 1959 nacionaliziranih nepremičnin, katerih vračilo sta v postopku denacionalizacije zahtevala pravna prednika toženca (A. A. in B. B.). Ker bi imela morebitna pravnomočna denacionalizacijska odločba o vrnitvi teh zemljišč v last (torej v naravi), za posledico neutemeljenost konkretnega tožbenega zahtevka2, se je pritožbeno sodišče opredelilo najprej do tega v pritožbi izpostavljenega vprašanja. Toženec namreč zanika, da bi bila njegovima pravnima prednikoma za ti dve parceli v postopku denacionalizacije plačana odškodnina in torej trdi, da sta jima bili vrnjeni v naravi.

11. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej ugotavlja, da drži navedba tožnic v odgovoru na pritožbo, da toženec njunim trditvam, za katere parcele je bila v postopku denacionalizacije določena odškodnina, ni ugovarjal. Ker pa pasivnost toženca (pred sodiščem prve stopnje) ne pomeni, da lahko sodišče navedbam (kot domnevno priznanim3) povsem nekritično sledi4, je pritožbeno sodišče (glede na vsebino pritožbe, ki izpostavlja vsebino delne odločbe o denacionalizaciji) preverilo, če so bile le-te sklepčne in ali morebiti ne obstaja nasprotje med navedbami in predloženimi dokazi.

12. Nobenih pomislekov nima pritožbeno sodišče v sklepčnost navedb glede parcele 73/139 k. o. ... Tožnici sta namreč v vlogi 5. 1. 2017 (list. št. 41) pojasnili, da je bila odškodnina plačana tudi za del nekdanje parc. št. 73/4 in 73/10, ki ga danes predstavljata parc. št. 73/139 (s površino 53 m2) in 73/140 (s površino 37 m2), obe k. o. ..., ki sta nastali iz parcele 73/66, dvorišče v izmeri 90 m2. Te navedbe tudi ne nasprotujejo s strani tožnic predloženim dokazom (to je delni odločbi o denacionalizaciji z dne 18. 4. 2006 in predloženim z. k. izpiskom ter izpisu prostorskega portala). Enako velja za parcelo 73/52 k. o. ... Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da so navedbe v vlogi z dne 5. 1. 2017, ki se nanašajo na to parcelo5, v nasprotju z izpisom prostorskega portala (priloga A6), saj iz njega izhaja, da že parcela 73/52 meri 235 m2, kar je več kot znaša površina parcele 73/19 (210 m2), za katero je bila plačana odškodnina, kar logično nasprotuje trditvi, da je bila (tudi) za parcelo 73/52 k. o. ... že z delno odločbo o denacionalizaciji (v celoti) priznana odškodnina. Vendar pa sta tožnici navedbe glede poteka denacionalizacijskega postopka pravočasno dopolnili in na prvem naroku 10. 1. 2017 navedli, da se je v letu 2013 postopek denacionalizacije zaključeval in da so bili v postopku (torej s končno odločbo) realizirani dogovori, da se nepremičnine, ki so predmet tega postopka (razen parcele 73/121) ne vrnejo v naravi, ampak se zanje plača odškodnina. Tudi teh navedb toženec ni prerekal. Sodišče prve stopnje je zato svojo odločitev pravilno oprlo na ugotovitev, da tudi parceli 73/139 in 73/52, obe k. o. ..., pravnima prednikoma toženca nista bili vrnjeni v naravi in so drugačne pritožbene trditve prepozne in zato neupoštevne.

13. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je v tej zadevi bistveno vprašanje, ali sta bili tožnici (oziroma njun pravni prednik) v trenutku uveljavitve ZLNDL, to je 25. 7. 1997, imetnici pravice uporabe na zemljišču parc. št. 73/139 in 73/52, obe k. o. ... Ta pravica se je namreč na podlagi 2. člena ZLNDL po samem zakonu transformirala v lastninsko pravico.

14. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, sta obe nepremičnini del zemljišča, ki je bilo v letu 1959 nacionalizirano, nato pa z odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana ... z dne 3. 11. 1959 dodeljeno Stanovanjski zadrugi ... in ji na njem kot investitorici dovoljena gradnja stanovanjskih stavb. 11. 3. 1960 je bilo Stanovanjski zadrugi ... izdano še gradbeno dovoljenje, z odločbo z dne 6. 4. 1960 (ki temelji na 38. členu Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, v nadaljevanju ZNNZ), pa so ji bile nepremičnine, katerih del sta bili tudi obe sporni parceli, izročene v posest. Gradnja je bila, kar ni sporno, realizirana. Med drugim je bil zgrajen stanovanjski objekt, danes stoječ na parc. št. 73/118 k. o. ..., ki sta ga s kupno pogodbo z dne 20. 12. 1985 od Republike Slovenije kupila druga tožnica C. C. in pravni prednik prve tožnice Č. C.

15. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je prvotni lastnik na nacionaliziranem zemljišču, ki je z nacionalizacijo postalo družbena lastnina (glej 8. člen ZNNZ6), z izročitvijo nepremičnin Stanovanjski zadrugi ..., izgubil ob nacionalizaciji pridobljeno pravico uporabe, pridobila pa jo je investitorica (38. in 39. člen ZNNZ). Ne glede na to, kdaj in na kakšni podlagi je v obdobju do sklenitve kupne pogodbe z dne 20. 12. 1985 prišlo do prenosa pravice uporabe na zgrajeni stavbi na pravno prednico obeh tožnikov7, je s tem prenosom, tudi če to ni bilo izrecno dogovorjeno, prešla tudi pravica uporabe na zemljišču, ki je bilo potrebno za njeno redno rabo. 6. člen Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (v nadaljevanju ZPZS8) je namreč določal, da se z odtujitvijo stavbe, ki je družbena lastnina, ne prenese lastnina na zemljišču, na katerem je stavba, pač pa pridobi pridobitelj stavbe na tem zemljišču trajno pravico uporabe, dokler je na njem stavba9. Zakon o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN10) pa je v 7. členu določal, da se s prenosom uporabe na stavbi v družbeni lastnini prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo; s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, pa se prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Na ta način pridobljena pravica uporabe na pripadajočem zemljišču je s sklenitvijo kupne pogodbe, s katero je bila prodana polovica stavbe, danes stoječe na parc. št. 73/118 k. o. ..., prešla s pravnega prednika tožnic (to je Republike Slovenije) na drugo tožnico in pravnega prednika prve tožnice. Pri tem je treba poudariti, da pridobitev in prenos pravice uporabe na pripadajočem zemljišču ni bil pogojen z obstojem pogodbenih določil, zemljiškoknjižnim dovolilom ali odmero zemljišča. O tem je sodna praksa enotna11. Pritožbene navedbe, v katerih pritožnik opozarja na ugotovitve v postopku denacionalizacije, da pripadajoče zemljišče (še) ni bilo določeno in stališče upravnega organa, da vsi kupci zemljišča niso kupili, ker v pogodbah ni bilo določeno, so zato nerelevantne.

16. Nadaljnje vprašanje, ki se ob tem postavlja, in je odločilno za presojo zahtevka, pa je vprašanje, ali sta obe sporni parceli v času izgradnje stavbe predstavljali zemljišče, potrebno za njeno redno rabo oziroma t. i. funkcionalno zemljišče12 (v nadaljevanju pripadajoče zemljišče), saj se je pravica uporabe na zgoraj opisan način (torej skupaj s stavbo) prenašala le na zemljišču, ki je imelo tak status.

17. Pri odgovoru na vprašanje, katero zemljišče v posameznem primeru predstavlja pripadajoče zemljišče, sodna praksa praviloma res izhaja iz dokumentov in pravnih aktov, na podlagi katerih je potekala gradnja stavbe, saj je tak način ugotavljanja pripadajočega zemljišča ponudil zakonodajalec, ko je skušal rešiti probleme stavb, ki jim funkcionalno zemljišče v sistemu družbene lastnine ni bilo odmerjeno. Gre za 190. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in 30. člen (do 19. 7. 2017 veljavnega) Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL). Vendar pa to merilo, upoštevajoč tako določila prej veljavnega ZVEtL-a kot sedaj veljavnega Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1) ni edino, ki nudi podlago za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Tako je ZVEtL v primeru, če pripadajočega zemljišča na ta način ni bilo mogoče ugotoviti, napotil na upoštevanje vseh okoliščin primera, zlasti pa tistega zemljišča, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno; preteklo rabo zemljišča ter merila in pogoje iz tistih prostorskh aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe (glej 30. člen v zvezi z 7. členom ZVEtL). Tudi ZVEtL-1 v 43. členu napotuje na upoštevanje istih meril, s tem, da je izbira konkretnega merila prepuščena presoji sodišča.

18. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovitev, da sta imela druga tožnica in pravni prednik prve tožnice ob uveljavitvi ZLNDL na spornih nepremičninah pravico uporabe (in je torej šlo za pripadajoče zemljišče) oprlo na vsebino kupne pogodbe z dne 20. 12. 1985 (priloga A14), vsebino cenitvenih poročil (prilogi A34 in A35), vsebino Pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij in določitvi pripadajočega zemljišča k objektu na ... (priloga A15), vrsto rabe spornih zemljišč in izvajanje posesti. Gre za merila, ki jih kot relevantne naštevata tako prej veljavni 7. člen ZVEtL kot sedaj veljavni 43. člen ZVEtL in zato ni nobenega razloga, da jih sodišče, čeprav ugotavlja obseg pripadajočega zemljišča v pravdi, ne bi uporabilo. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da je merilo, ki kot poglavitni vir za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča predvideva prostorske akte in upravna dovoljenja, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, z življenjskega in izkustvenega vidika najpomembnejše, saj praviloma velja, da je zemljišče, ki je bilo ob izgradnji namenjeno, potrebno oziroma urejeno za potrebe redne rabe stavbe, ostalo v taki funkciji tudi kasneje. Vendar pa za uporabo tega merila v konkretnem primeru pravdni stranki nista ponudili trditvene podlage13, zato ga sodišče prve stopnje ni moglo uporabiti. Utemeljeno je zato upoštevalo in presojalo druga merila.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je presoja, da sta obe sporni nepremičnini del pripadajočega zemljišča stavbe, katere solastnici sta tožnici, tudi vsebinsko pravilna.

20. Res je, da pripadajočega zemljišča ne določajo cenilci, sta pa obe predloženi cenitvi, ki sta bili izdelani za potrebe prodaje stanovanjske hiše tožnic v letu 1985, dober pokazatelj, kaj oziroma kakšen obseg zemljišča je bil v času prodaje v uporabi kot pripadajoče zemljišče. To namreč vsaj posredno kaže, da je tak obseg pripadajočega zemljišča pred tem pridobil tudi prodajalec. Ne glede na določene razlike med obema cenitvama, je dejstvo, da sta oba cenilca na tak ali drugačen način v cenitvah upoštevala tudi zemljišče. V cenitvi D. D. je navedeno, da zemljišče obstoji iz dveh parcel, pri čemer je parcelo št. 73/5 (iz katere je kasneje z delitvami, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, nastala tudi sporna parc. št. 73/52) celo označil kot funkcionalno zemljišče v velikosti 680 m2, kar se ob upoštevanju tolerance okvirno ujema s površino parcel, ki po trditvah tožnic predstavljajo pripadajoče zemljišče (655 m2). Drži sicer, da v drugem cenilnem poročilu, izdelanem tri mesece kasneje (november/december 1985 - priloga A34), izrecne navedbe, da gre za funkcionalno zemljišče ni, je pa iz nje razvidno, da je cenilec E. E. cenil tudi vlaganja kupcev v zunanjo ureditev ter hortikulturno ureditev vrta, pri čemer naj bi cvetlične grede s potmi predstavljale 60 m2, travnata površina pa 350 m2, skupaj 410 m2. Ob upoštevanju površine zemljišča, na kateri je ocenjeval zunanjo ureditev (150 m2), pa to skupaj znese 560 m2. Res je, da so bila vlaganja kupcev v pripadajoče zemljišče kasneje upoštevana pri oblikovanju pogodbene cene tako, da so bila odšteta od cene dosežene na javni dražbi (glej točko I/e pogodbe), vendar pa je to tudi logično, saj je šlo za njun vložek. Drži tudi, da iz cenitve E. E. ni razvidno, da je v skupno vrednost nepremičnine vštel tudi vrednost tistega dela zemljišča, ki presega stavbišče, a to nikakor ne pomeni, da kupca, tudi če to drži, na pripadajočem zemljišču nista pridobila pravice uporabe. Dejstvo je, da je bilo pripadajoče zemljišče v kupni pogodbi z dne 20. 12. 1985 navedeno kot predmet prodaje skupaj s stavbo in to za ceno, ki je bila (kot izhaja iz pogodbe) oblikovana na javni dražbi. Povedano drugače: tudi če se je izklicna cena in kasneje pogodbena cena oblikovala na morda napačni (prenizki) cenitvi, to na veljaven prenos lastninske pravice na stavbi, s tem pa tudi na prenos pravice uporabe na pripadajočem zemljišču, ni vplivalo. Glede na pojasnilo v točki 12 te sodbe, bi enako veljalo celo v primeru, če pripadajoče zemljišče v pogodbi ne bi bilo omenjeno.

21. Da sta obe sporni nepremičnini del t. i. pripadajočega zemljišča k stavbi v solasti tožnic, dokazuje tudi Pogodba o ureditvi premoženjskih razmerij in določitvi pripadajočih zemljišč k objektu na ... (priloga A15). Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, se pogodba po vsebini navezuje na kupno pogodbo z dne 20. 12. 1985, njen namen pa je bil (po predhodni geodetski odmeri pripadajočega zemljišča) urediti zemljiškoknjižno stanje. S to pogodbo je Stanovanjska zadruga ... - ki je bila, kot je bilo že predhodno obrazloženo, imetnica pravice uporabe na vseh zemljiščih, ki jih je dobila za gradnjo - priznala, da pripadajoče zemljišče k objektu v solasti tožnic predstavljata (med drugim) tudi parc. št. 73/19 k. o. ..., iz katere je po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje nastala parcela 73/52 iste k. o, ter parc. št. 73/66 k. o. ..., iz katere je po ugotovitvi sodišča prve stopnje nastala parc. št. 73/139 iste k. o. Na pomen te listine v smeri ugotavljanja obsega pripadajočega zemljišča ne more vplivati v pritožbi izpostavljena okoliščina, da pripadajoče zemljišče k stavbi nikoli ni bilo formalno določeno (pritožnik ima verjetno v mislih ustrezen upravni postopek) in da naj bi bilo v postopku denacionalizacije ugotovljeno, da zazidalni načrt ni imel izdelanega načrta gradbenih parcel. Celo nasprotno. To daje listini le še dodatno težo, saj kaže, da na podlagi zazidalnega načrta obsega pripadajočega zemljišča ne bi bilo mogoče ugotoviti. Neutemeljeni so tudi pomisleki pritožnika glede upravičenosti Stanovanjske zadruge ... za sklepanje zgoraj navedene pogodbe, saj ni šlo za razpolaganje z nezazidanim stavbnim zemljiščem, ampak za ureditev razmerja, ki je nastalo v posledici (večkratnega) prenosa pravic na zgrajeni stavbi, upoštevajoč takrat veljavno zakonsko ureditev o akcesornem prenosu pravic na pripadajočem zemljišču.

22. Glede na že predstavljena merila, po katerih sodišče ugotavlja pripadajoče zemljišče in s tem zemljišče, ki je postalo (na podlagi ZLNDL) zaradi transformacije pravice uporabe v lastninsko pravico, last lastnika stavbe, je sodišče prve stopnje odločitev pravilno oprlo tudi na dejansko ureditev spornih zemljišč v naravi in preteklo uporabo. Dejanska (značilna) urejenost zemljišča za potrebe redne rabe stavbe je vsekakor močan dodaten argument za sklep, da gre za pripadajoče zemljišče k stavbi. V konkretnem primeru sporni nepremičnini predstavljata tlakovano dvorišče, del zelenjavnega vrta in urejeno travnato površino, na kateri rastejo živa meja in drevesa. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vsebino cenitve E. E., pa je mogoče tudi sklepati, da takšna dejanska raba obstaja že več desetletij. Ker je bila pri pravici uporabe ena od bistvenih okoliščin za njeno pridobitev, ohranitev oziroma prenehanje tudi njeno dejansko izvajanje14, je tudi ta okoliščina (seveda v povezavi z ostalimi) pomembna za presojo obsega pripadajočega zemljišča. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da sta bili obe sporni nepremičnini ves čas v uporabi B. in torej tudi ta okoliščina potrjuje pravilnost sklepa, da gre za del pripadajočega zemljišča k stavbi obeh tožnic.

23. Postopek parcelacije, ki je bil po trditvah pritožnika v letu 2005 (očitno pred izdajo delne odločbe) izveden v postopku denacionalizacije, na presojo obsega pripadajočega zemljišča v tem postopku nima vpliva, saj izraža le (v kasnejšem postopku) očitno preseženo stališče upravnega organa15 o tem vprašanju. Enako velja za izpovedbo druge tožnice v delu, ki ga pritožnik iztrganega iz konteksta povzema v pritožbi. Druga tožnica je namreč, ko je izpovedovala o tem, da so želeli v denacionalizacijskem postopku vrnjena zemljišča kupiti, imela v mislih zemljišča na katerih sta tožnici pred tem sicer izvajali posest, a sta nato njihovo uporabo opustili in so bila v postopku parcelacije tudi ločena od ostalih zemljišč. Ker sporni parceli nista bili vrnjeni v naravi in ju imata tožnici tudi ves čas v posesti, je jasno, da se ta del izpovedbe ne nanaša nanju.

24. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta imela druga tožnica in pravni prednik prve tožnice na dan uveljavitve ZLNDL na parc. št. 73/139 in 73/52, obe k. o. ..., pravico uporabe, pravilna. Oba sta zato na podlagi samega zakona postala njuna (so)lastnika, po pok. Č. C. pa je (so)lastninsko pravico z dedovanjem pridobila prva tožnica.

25. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da se toženec ne more sklicevati na to, da je nepremične pridobil v dobri veri, saj svoji raziskovalni dolžnosti ni zadostil. Ker je razloge o tem navedlo že sodišče prve stopnje, jih, saj se z njimi strinja, ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe izpostavlja le izpovedbo pritožnika, ki jasno kaže na neskrbnost, saj se z vzrokom za razlike med dejanskim in pravnim stanjem niti ni ukvarjal, ampak se mu je zdelo relevantno le zemljiškoknjižno stanje. Ob dejstvu, da je šlo v konkretnem primeru za nekdaj družbeno zemljišče, ki je bilo v uporabi kot pripadajoče zemljišče k stavbi obeh tožnic ter splošno znano dejstvo, da pravni sistem desetletja pri takih zemljiščih ni zahteval vpisovanja upravičenj, ki tudi niso bila konstitutivnega pomena, tak formalnopraven pristop ne zadostuje. Tožnici zato od njega (kot sedanjega) zemljiškoknjižnega lastnika upravičeno zahtevata ugotovitev (so)lastninske pravice.

26. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožnicama v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Zato sta jih dolžni nositi sami.

-------------------------------
1 Glede parc. št. 73/140 k. o. ... sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo.
2 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-457/09 z dne 28. 9. 2011.
3 Po drugem odstavku 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.
4 Podobno kot to velja za navedbe o dejstvih, ki so podlaga za izdajo zamudne sodbe, je predpostavka za tak učinek najprej sklepčnost samih navedb, navedbe pa tudi ne smejo biti v izrecnem nasprotju z dokazi, ki jih predloži stranka.
5 Tožnici sta navedli, da je bila odškodnina plačana za parc. št. 73/19 dvorišče v izmeri 210 m2, ki se je preštevilčila v parcelo 73/122, ta pa se je delila na 73/53 (v lasti tožnic) in 73/52, ki je predmet tega postopka, pri čemer naj bi bila delitev razvidna iz zgodovinskega izpiska.
6 Uradni list FLRJ, št. 52/1958, 3/1959 - popr., 24/1959, 24/1959
7 Trditev v tej smeri v postopku ni bilo, iz pritožbenih navedb pa izhaja, da je bila pravna prednica tožnic članica zadruge, zgrajen objekt pa je bil po zaključku gradnje prenesen nanjo.
8 To določilo je veljalo od 1. 7. 1954 do 31. 7. 1976.
9 Pravica uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini je obsegala pravico uporabljati zemljišče na način, da se na njem postavi stavba ali drug gradbeni objekt in da se uporablja za potrebe tega objekta (glej A. Finžgar, Družbena lastnina, Novi pogledi na pravni režim stavbnih zemljišč v družbeni lastnini, ČZ Uradni list SRS, 1979, stran 51).
10 Ta zakon (Uradni list SRS, št. 19/1976, 42/1986, Uradni list SFRJ, št. 83/1989, Uradni list SRS, št. 5/1990, Uradni list RS - stari, št. 10/1991, Uradni list RS/I, št. 17/1991 - ZUDE, Uradni list RS, št. 55/1992 - ZVDK, 13/1993, 44/1997 - ZSZ) je veljal v času med 31. 7. 1976 do 24. 7. 1997.
11 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 259/2008, II Ips 724/2008/2008, II Ips 262/2009, II Ips 364/2009, II Ips 785/2009 (in z njo povezano odločbo Ustavnega sodišča Up-1381/08), II Ips 420/2011 in druge.
12 Pojem funkcionalnega zemljišča se je prvič pojavil sicer šele v letu 1984 sprejetem Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), kasneje pa ga je podrobneje opredelil še Stanovanjski zakon iz leta 1991 (v nadaljevanju SZ/91) v 9. členu. Vendar pa je bistveno, da gre pri tem pojmu le za drugačno poimenovanje iste stvari - to je zemljišča, ki je potrebno za redno rabo objekta. To pa je kategorija, ki se je v zakonodaji pojavila že pred ZUN. Najstarejši pravni vir, ki vsebuje pojem zemljišča, ki je potrebno za redno rabo objekta, je že predhodno omenjeni ZNNZ (glej 37. člen), na ta pojem pa sta posledice vezala tudi že omenjeni ZPN, kasneje pa (pod pojmom gradbena parcela) tudi Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ter še nekateri drugi zakoni, ki pa za konkretni primer niso relevantni.
13 Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da pritožnik v pritožbi navaja, da je upravni organ v postopku denacionalizacije ugotovil, da zazidalni načrt za obstoječe objekte ni imel izdelanega načrta gradbenih parcel - kar nakazuje na možen razlog na izostanek navedb in ustreznih dokaznih predlogov v tej smeri.
14 V skladu z nekdanjo ureditvijo in sodno prakso sta opustitev uporabe družbene nepremičnine oziroma njena uporaba brez pravnega naslova lahko vodila v ex lege prehod pravice z enega na drug subjekt (glej na primer odločbo VS RS II Ips 634/2007, II Ips 695/2009, II Ips 985/2006; enako tudi J. Arah, Komentar zakona o združenem deu, ČGP Delo, 1988, stran 434. To je veljalo predvsem med družbenimi pravnimi osebami.
15 Pritožbeno sodišče ima pri tem v mislih neprerekano dejstvo, da so bila ob zaključku postopka denacionalizacije v obliki odškodnine vrnjena še dodatna zemljišča, to je zemljišča, ki so bila sprva (ob izdaji delne odločbe v letu 2006) predvidena za vrnitev v naravi.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (1997) - ZLNDL - člen 1, 2, 3
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 12, 214, 214/2, 285
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 39, 40, 42, 43, 47, 49
Datum zadnje spremembe:
13.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5MDky