<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba in sklep II Cp 1606/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.1606.2017

Evidenčna številka:VSL00010688
Datum odločbe:28.03.2018
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), Irena Veter
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:premoženjska razmerja med zakoncema - skupno premoženje - deleži zakoncev na skupnem premoženju - višina deležev na skupnem premoženju zakoncev - domneva enakih deležev - upravljanje skupnega premoženja - soglasje zakonca - posebno premoženje - podjetniško premoženje - prihranki - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje - nematerialni prispevek zakoncev - posojilo - vrnitev posojila - odgovornost zakoncev za dolgove - podlaga (kavza) - nedopustnost kavze - nemoralen nagib - ničnost - nična pogodba - nedopustna pravna podlaga - izigravanje upnikov - izbrisna tožba

Jedro

Nagib strank pri sklepanju konkretnega sporazuma ni bil v tem, da bi se ugotovila resnična in v preteklosti izvedena toženkina vlaganja v predmetno nepremičnino, ki bi temeljila na rekonstrukciji realnega denarnega toka, kot je bil dejansko realiziran v kritičnem času, temveč, da bi se z navajanjem enormnih vlaganj ustvarila visoka, povsem nerealna hipotekarna terjatev, s katero bi (lahko) stranki sporazuma tožnici preprečili njeno učinkovito in upravičeno participacijo na skupnem premoženju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni:

- v tč. II izreka tako, da se ugotovi, da je delež tožnice na ugotovljenem skupnem premoženju še dodatnih 3/10 (skupaj 4/10),

- v tč. III/3 izreka tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

„Ugotovi se, da je Sporazum o ugotovitvi skupnih vlaganj in investiranja v nepremičnine in sporazum o obstoju terjatve ter hipotekarnega zavarovanja z dne 24. 4. 2007, ki sta ga sklenili prva in druga tožena stranka, ničen.“

- v tč. III/4a tako, da se ugodi izbrisni tožbi in se kot neveljavna izbriše v zemljiški knjigi vknjižena zastavna pravica (hipoteka) pri nepremičnini par. št. ..., k.o. X, vknjižena na podlagi Sporazuma o ugotovitvi skupnih vlaganj in investiranja v nepremičnine in sporazuma o obstoju terjatve ter hipotekarnega zavarovanja z dne 24. 4. 2007 v korist druge tožene stranke in se vzpostavi tega bremena prosto prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

- tč. IV izreka pa tako, da sta prvi toženec in druga toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka, vsak v višini 2528,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

II. V tč. III/3a izreka se izpodbijana sodba razveljavi.

III. V preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu (v tč. II izreka za 1/10 in v tč. III/4 izreka) se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Prvi toženec in druga toženka sta dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka, vsaka v višini 778.99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da spada v skupno premoženje tožnice in prvega toženca (v nadaljevanju toženec) nepremičnina s parc. št. ..., k.o. X in vsa neamortizirana osnovna sredstva ter premoženje, pravice in terjatve samostojnega podjetnika A. A., s. p., ki jih je imel na dan 32. 12. 2007, na katerem je delež tožnice 1/10, delež toženca pa 9/10 (tč. I/1 izreka). V preostanku do višine 6/10 je njen zahtevek zavrnilo (tč. II izreka). Zavrnilo je tudi naslednje zahtevke: da je toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis polovičnega deleža tožnice v zemljiško knjigo (tč. III/2 izreka); da se v zemljiški knjigi vzpostavi zemljiškoknjižno stanje z vknjižbo polovičnih deležev tožnice in toženca (tč. III/2a izreka); da se ugotovi ničnost Sporazuma o ugotovitvi skupnih vlaganj in investiranja v nepremičnine in sporazuma o obstoju terjatve ter hipotekarnega zavarovanja po določbi 142. člena SPZ, ki ga je toženec sklenil z drugo toženo stranko (v nadaljevanju toženka) dne 24. 4. 2007 (tč. III/3 izreka); oz. se ta sporazum razveljavi (tč. III/3a izreka); da je tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovoljenje za izbris zastavne pravice v višini glavnice 379.000,00 EUR, vpisane na podlagi omenjenega sporazuma (tč. III/4 izreka) oz. izbrisati zastavno pravico iz tega sporazuma ter vzpostaviti prejšnje stanje pred navedeno vknjižbo obstoječe zemljiškoknjižno stanje (tč. III/4a izreka). V IV. točki izreka je tožnici naložilo, naj toženi stranki v roku 15 dni plača 5.859,23 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica in jo iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija v II. točki izreka (razen za 1/10) ter v III./3, III./3a, III./4, III./4a in IV. točki izreka. Primarno predlaga spremembo in ugotovitev njenega polovičnega deleža na skupnem premoženju in ugotovitev ničnosti sporazuma, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje oz. ugoditev vsem podrednim tožbenim zahtevkom, skupaj s stroškovno posledico. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je bilo na tožencu dokazno breme glede višine višjega vložka, ki naj bi ga toženec prispeval k ustvaritvi skupnega premoženja iz svojega posebnega premoženja. Tega bremena pa ni zmogel. Višina toženčevega zaslužka v N. ne dokazuje, da je toženec imel ta sredstva kot prihranke tudi ob začetku vlaganj. V N. si je veliko privoščil, kupil drag avto znamke BMW in motorno kolo Kawasaki. Iz bančnega računa, ki se nanaša na obdobje od 9. 10. 1995 do 18. 10. 1996, izhaja, da leto dni pred nakupom zemljišča ni imel nobenih prihrankov. Denarni znesek, ki ga je imel, pa je porabil za tekoče stroške med leti 1995 in 1999, adaptacijo stanovanja v materini hiši in nakup fitnes naprav v letu 1996 oz. 1997. Navaja, da so priče povedale, da je fitnes naprave plačal toženec, ne pa toženka. Tudi računi zanje se glasijo na toženca, ki je dobil denar s prodajo motornega kolesa Kawasaki. Tudi ni verjetno, da tožencu k življenjskim stroškom v N. ne bi bilo treba nič prispevati. Njegova mati je bila brezposelna in gospodinja, očim je odplačeval posojila, preživljati pa je bilo treba še mladoletno hči, splošno znano pa je, da so življenjski stroški v N. visoki. Navaja, da je bil toženec od maja 1995 do marca 1999 brezposeln in brez dohodkov, zadnje prihranke pa je dvignil z bančnega računa več kot leto dni pred nakupom zemljišča za gradnjo. Tožnica priznava, da je iz posebnega premoženja prispeval okrog 20.000,00 DEM, kar bila kupnina od prodanega avtomobila in motornega kolesa. Tožnica je prepričana, da okoliščina, da je bil toženec idejni vodja investicije, ne utemeljuje višjega prispevka na skupnem premoženju. Njegov angažma ni nič več vreden kot tožničin, ki je vseskozi delala in prispevala z delom v gospodinjstvu. Kot mati je skrbela tudi za leta 1998 in 2001 rojenega sina in hčer. Pomagala je tudi z delom v recepciji fitnesa, ki ga je tudi čistila. Tožnica soglaša s tem, da je toženčevo delo od januarja 1999 dalje prinašalo višje dohodke, a le zato, ker je tržil njuno skupno premoženje - fitnes center. Navaja, da je toženec iz svojega posebnega premoženja prispeval omenjenih 20.000,00 DEM, tožnica pa prihranke v višini 10.000,00 DEM, kupnino od delnic v znesku 8.000,00 DEM in od prodanih 38 delnic v znesku 646.380,00 SIT, nato od treh delnic 55.063,93 SIT in od dividend 12.825,00 SIT. V njeno korist je treba šteti tudi delo njenega očeta v višini 7.272,00 EUR. Vseskozi je tožnica v družinski proračun prispevala svojo redno plačo in plačevala režijske stroške. Prispevka obeh sta tako primerljiva. Bančna posojila so bila resda najeta na toženčevo ime, a je šlo za kredit v času zakonske zveze, zato predstavljajo njuna skupna sredstva. Banka si je tudi zadržala 15 % kot depozit, kar je potrdil sam toženec in enako priča B., zato je protispisna ugotovitev sodišča, da jih je plačal toženec iz svojih prihrankov. Iz računa je razvidno tudi, da je bila plačana kupnina za zemljišče v višini 2.693.250,00 SIT, ostalo pa je še dovolj sredstev od posojila za pokritje stroškov izvajalcev do zagona fitnesa v januarju 1999. Zgrajeni objekt je po površini resda velik, a skromne izvedbe, brez nadstandardnih materialov, veliko dela pa je bilo opravljenega tudi v lastni režiji. V izpodbijani sodbi niti ni bila ugotovljena nabavna vrednost objekta, zato ni mogoča primerjava vložkov tožničinega očeta in toženke. Prispevek slednje pa ni dokazan. V tem delu je izpodbijana sodba nejasna in arbitrarna, saj iz obrazložitve ne izhaja, da je bil njen prispevek bistven. Četudi je šlo za njeno posojilo, ki je bilo dano zgolj enemu zakoncu, predstavlja v vsakem primeru skupna sredstva in obveznost zakoncev, če je bilo vloženo v pridobitev skupnega premoženja. Kot tako pa ne vpliva na višino deležev. Sredstva kredita, ki ga je toženka najela v višini 30.000,00 DEM na podlagi kreditne pogodbe z dne 8. 9. 1998, niso bila vložena v obravnavano nepremičnino, saj iz kreditne pogodbe namen ni razviden. Ni verjetno, da bi toženka v času moževe bolezni najemala kredit za potrebe sinovih vlaganj. Tudi, če je bilo nekaj anuitet morebiti plačanih s sredstvi toženke, so ji bila ta sredstva vrnjena, kot je izpovedala tožnica, da ji je povedal toženec. Toženec in toženka sta izpovedovala kontradiktorno in vedno znova popravljala svoje izpovedbe. Poleg tega je morala toženka s hčerko živeti in plačevati anuitete svojih kreditov ter pogrebne stroške. Toženka iz lastnih sredstev tudi ni plačala prvega kredita Banke, saj se račun glasi na toženca. Dejansko je navedeno poplačilo kredita plačal toženec tako, da je toženki vrnil polovico podarjene hiše na C., kar omenja tudi notar D. v svoji izpovedbi. Pa tudi, če je toženka res predčasno poplačala kredit v znesku okrog 5.000,00 EUR, tožencu ne gre višji delež. Plačala ga je samo iz razloga, ker je lahko na ta način izposlovala izbrisno dovoljenje za hipoteko kot zavarovanje kredita s svojo hišo na naslovu C. Toženec se je namreč zaljubil v drugo žensko, toženka pa je bila takrat, leta 2006, na strani tožnice, saj je nasprotovala razpadu družine. Tožnica navaja, da je toženec že takrat govoril, da bo fitnes prodal, toženka pa se je bala, da bi toženec prenehal odplačevati posojilo in bi banka lahko posegla na njeno hišo. Pri odvetnici E. ni bilo nobenega govora o sporazumu s tožencem, ali vpisu hipoteke na fitnes centru, temveč zgolj o sporazumu o zavarovanju kredita pri Banki, za katerega je toženka zastavila svojo hišo. Navedeno je potrdila tudi sama toženka v svoji izpovedbi. Notar D. je povedal, da o kakem podobnem sporazumu ni bilo govora, je pa sestavil pogodbo med tožencem in toženko glede vrnitve polovice podarjene hiše. Tožnica je za sporni sporazum izvedela šele leta 2009, ko je bila o tem obveščena s strani svoje odvetnice. Listina B/45 je prepozno predložena, sodišče pa je ne bi smelo upoštevati. Tudi sicer pa ne dokazuje, da bi bilo pri odvetnici E. govora o takem sporazumu, kot je bil pozneje sklenjen. Pomoč toženke pri pridobitvi kredita ter poroštvo in zastava njene hiše pa ne pomeni, da je bilo njeno premoženje kaj manjše. Toženka je zgolj izkoristila svoje dolgoletno poznanstvo s šefom Banke. Glede premoženjskega stanja toženke in njenega moža se je ustvarila prava fama. Toženka ni dokazala, da bi imela visoke dohodke, niti ni izkazala svoje delovne dobe, zaposlila se je šele pred smrtjo svojega moža, prej pa je bila gospodinja. Nobenih dokazov ni, da bi toženka sploh prispevala kakšno večje premoženje tožencu. Toženec in toženka se sklicujeta na gotovinsko izplačevanje prav iz razloga, ker ga ni mogoče listinsko slediti in izkazati. Tako ni nobenih dokazov, da je toženka sredstva najetega posojila v višini 30.000,00 EUR tožencu sploh izročila, ali da bi z njimi odplačevala kredit Banke. Enako velja za čeke, ki jih je na banko nosil toženec. Tudi tožnica je povedala, da sta s tožencem imela prihranke v DEM valuti, enako so se v tej valuti plačevale kupnine ob prodaji avtomobilov. Priča B. ni bila verodostojna, saj je bila očitno vnaprej pripravljena. Pa tudi ona sama je potrdila, da je denar nosil toženec, je pa sklepala, da je od toženke. Tožena stranka tudi ni predlagala postavitve izvedenca za ugotovitev vrednosti nepremičnine na dan, ko je bil fitnes zgrajen, zato ni mogoče procentualno oceniti, kolikšen je bil vložek toženke. Tožnica je povedala, da ji je toženec dejal, da mu je mati kdaj posodila kaj denarja, a da ji je že vse vrnil. Gradnja fitnesa se je financirala iz že opisanih prispevkov tožnice in toženca ter posojil Banke. Obroki kreditov so se izplačevali iz dejavnosti fitnesa. Toženec je dejavnost tudi knjižil kot osnovno sredstvo in si med stroške knjižil zelo visoko amortizacijo, kar dokazuje, da podatki o poslovnem izidu ne dokazujejo, da dohodka ne bi bilo. Med stroške se je štel tudi kredit, saj so bili vsi krediti podjetniški. Tožnica je prepričana, da je zmoten tudi zaključek sodišča, da je izpodbijani sporazum veljaven. Samo sodišče je ugotovilo, da v sporazumu navedene investicije niso izkazane. V vsakem primeru pa tožnica ni vedela, da namerava toženka s sporazumom zavarovati svoja vlaganja na sporni nepremičnini. K odvetnici E. sta šli s toženko zato, ker se je ta ustrašila, da bo ob svojo hišo, če bo toženec prenehal plačevati bančno posojilo. Takrat je bila še na njeni strani, saj ni odobravala sinove odločitve za drugo žensko. Tožnica prilaga še zgodovinski izpis za navedeno parcelo vl. št. ... k.o. Y, ki dokazuje, da je bila hipoteka vpisana le pri toženki in ne na fitnes centru. Pri slednji nepremičnini je bila vpisana hipoteka zgolj za zavarovanje drugega kredita. Navedeno pa nedvomno izhaja tudi iz same izpovedbe toženke z naroka glavne obravnave z dne 22. 11. 2012. Enako je potrdil notar D., ki ni vedel za noben predhodni sporazum med tožencem in toženko. Preprosto sta si v sporazumu izmislila vlaganja z namenom izigrati tožnico in njen zahtevek za skupno premoženje. Zato je sporazum ničen, saj ima nedopustno kavzo, posledično je utemeljena tudi izbrisna tožba. Gotovo pa je utemeljen zahtevek na razveljavitev sporazuma in izstavitev izbrisnega dovoljenja, saj toženec ni imel pravice obremeniti skupnega premoženja s tako visoko terjatvijo, za katero samo sodišče ugotovi, da v pretežni meri ni obstajala. Ni šlo za redno upravljanje z njunim skupnim premoženjem in tožnica za kaj takega nikoli ni dala svojega soglasja.

3. Toženca sta po obeh pooblaščencih odgovorila na pritožbo ter predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. V dosedanjem poteku postopka je že bila izdana sodba prvostopenjskega sodišča, s katero je bil tožničin zahtevek v celoti zavrnjen (P 547/2009). Po pritožbi tožnice je bila zadeva pred sodiščem druge stopnje razveljavljena in vrnjena v novo sojenje (sklep II Cp 448/2014), v katerem je bila izdana izpodbijana sodba.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. V obravnavani zadevi tožnica zahteva ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem. Hkrati zahteva ugotovitev, da je Sporazum o ugotovitvi skupnih vlaganj in investiranja v nepremičnine in sporazum o obstoju terjatve ter hipotekarnem zavarovanju po določbi 142. člena Stvarno pravnega zakonika (SPZ), ki ga je toženec sklenil z drugo toženo stranko (v nadaljevanju toženka), ničen (podredno, da se ga razveljavi) in da se izbriše vknjižba zastavne pravice iz tega sporazuma ter vzpostavi prejšnje, pred navedeno vknjižbo obstoječe zemljiškoknjižno stanje.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pravnomočna v odločitvi, da je obravnavano premoženje skupno premoženje tožnice in toženca1 ter da znaša tožničin delež na njem 1/10 in v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka nad zahtevanim polovičnim deležem.2

Pravno relevantna dejstva v sodbi glede obstoja skupnega premoženja

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina parcelna št. ... k.o. X (v nadaljevanju predmetna nepremičnina) in vsa neamortizirana osnovna sredstva in premoženje, pravice in terjatve toženca kot samostojnega podjetnika na dan 31. 12. 2007. Podlago takšnemu zaključku predstavljajo naslednja dejstva, navedena v razlogih sodbe, ki razen okoliščine o financiranju gradnje tudi s posojilom toženke niso predmet pritožbenega izpodbijanja:

- Tožnica in toženec sta bivša zakonca. Njuna življenjska skupnost je trajala med leti 1995 in 2007, od leta 1997 dalje kot zakonska zveza, ki je bila razvezana maja 2009. Imata dva otroka, sina F., rojenega leta 1998 in hči G., rojeno leta 2001.

- V zemljiški knjigi je kot lastnik predmetne nepremičnine vpisan toženec.

- Predmetna nepremičnina je bila kot gradbena parcela kupljena poleti leta 1997, na njej pa je bila med marcem in decembrom 1998 zgrajena in s fitnes napravami opremljena poslovna zgradba.

- Od marca 1999 dalje je toženec v njej opravljal dejavnost samostojnega podjetnika v fitnes centru A. A., s.p.

- Gradnja se je financirala s prihranki bivših zakoncev kot njunim posebnim premoženjem, kreditom, ki je bil odplačan še tekom zakonske zveze (leta 2006) ter posojilom druge toženke.

- Ob nakupu je bila vrednost zemljišča skupaj z ureditvijo infrastrukture 10.980.526,21 SIT (45.820,92 EUR), kar znaša približno polovico dolgoročnega kredita, ki ga je toženec dne oktobra 1997 najel pri Banki v znesku 17.935.000,00 SIT (74.841,42 EUR). Kredit je bil odplačan leta 2006.

- Skupni stroški izvajalcev pri gradnji objekta so po predloženih računih znašali okrog 7.091.210,00 SIT (29.591,09 EUR), fitnes opreme pa 37.000,00 DEM (18.500 EUR).

- Na objektu je delal tožničin oče H. H., vrednost njegovega delovnega vložka pa je po ugotovitvi izvedenca gradbene stroke 7.272,00 EUR.

- Fitnes je prinašal dohodek med 3.000,00 do 5.000,00 EUR mesečno, od česar so se odšteli režijski stroški (čez 2.000,00 EUR) in strošek kredita, ki je v zadnji fazi znašal okrog 1.500,00 EUR.

Glede deležev na skupnem premoženju

9. Materialnopravno izhodišče določitvi deležev na skupnem premoženju zakoncev je v 59. členu ZZZDR, ki določa, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, lahko pa dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Navedena določba določa zakonsko domnevo, ki jo lahko zakonec, ki trdi, da je njegov delež na skupnem premoženju višji, izpodbije. Dokazno breme višjega deleža je na zakoncu, ki domnevo izpodbija. Po določbi 2. odstavka 59. člena ZZZDR upošteva sodišče pri določitvi deležev ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot so medsebojna pomoč, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja, sodelovanje pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja itd.

10. Izpodbijana odločitev o deležih zakoncev na omenjenem skupnem premoženju temelji na naslednjih dejanskih okoliščinah, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Na strani tožnice:

- ob pričetku življenjske skupnosti je imela prihranke v znesku 10.000,00 DEM (5000 EUR),

- od svojega delodajalca je leta 1998 prejela kredit v višini 788,3 EUR, dobila izplačilo dividend v znesku 53,00 EUR, s prodajo delnic pa 229,18 EUR, vse navedeno pa je potrošila v skupno dobro družine in za izgradnjo fitnes centra,

- vseskozi, že v času ko sta se s tožencem spoznala, je bila redno zaposlena in prejemala redno plačo3,

- plačevala je tekoče stroške bivanja, gospodinjstva in družine,

- skrbela je za gospodinjstvo in otroka,

- tožencu je prepustila redno upravo v zvezi s fitnes dejavnostjo, hkrati pa je pomagala pri izgradnji in vzdrževanju fitnesa (čiščenje, pospravljanje, delo v recepciji),

- kot njen vložek je treba šteti njej dano pomoč očeta pri gradnji fitnesa v znesku 7.272,00 EUR,

- pomoč njenih staršev v obliki priprave hrane za delavce in varstvo otrok je bila dana obema zakoncema in ne zgolj tožnici.

Na strani toženca:

- med leti 1988 in 1995 je živel v N. pri toženki (materi). Bil je redno zaposlen in je prejemal mesečni neto dohodek okoli 2.131,00 DEM (1065 EUR),

- ob prihodu v Slovenijo leta 1995 je imel avto BMW in motorno kolo Kawasaki, ki ju je prodal in kupnino vložil v fitnes center (tožnica iz tega naslova v pritožbi priznava 20.000,00 DEM),

- med leti 1995 in 1999 je bil brezposeln in brez rednih dohodkov, imel pa je nekaj denarnih prihrankov,

- bil je idejna vodja investicije, saj se mu je ideja o izgradnji fitnes centra porodila že v času življenja v N.,

- v omenjenem obdobju (1995 do 1999) se je intenzivno pripravljal na zagon fitnes centra, tako da je organiziral gradnjo, skrbel za finančno izvedbo projekta (uredil kredit in vodil posle v zvezi z njegovim odplačevanjem) in dobavo fitnes opreme,

- bil je operativni vodja fitnes dejavnosti in od začetka leta 1999 opravljal dejavnost v fitnes centru kot samostojni podjetnik,

- od dohodkov iz fitnesa (3.000,00 - 5.000,00 EUR) so se odštevali režijski stroški (več kot 2.000,00 EUR) in strošek kredita (v zadnji fazi 1.500,00 EUR),

- enako kot tožnica je skrbel za otroka.

11. Od ugotovljenih in zgoraj povzetih okoliščin je bil v prvostopenjskem postopku sporen obseg toženčevih prihrankov, ki naj bi jih imel ob vrnitvi iz N. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženec imel določene denarne prihranke, vendar pa ne tolikšnih, kot jih je zatrjeval (100.000,00 EUR). Glede na nesporno dejstvo, da je toženčev reden mesečni dohodek v N. znašal 2.131,00 DEM, je v celotnem obdobju zaposlitve (68 mesecev) zaslužil 144.908,00 DEM (72.500,00 EUR). Tako je povsem neverjetno, da bi imel toženec v letu 1995 kar 100.000,00 EUR prihrankov, oziroma bistveno več kot je v N. zaslužil v celotnem obdobju. Navedenega zaključka ne spreminja niti morebitno dodatno delo (poleg rednega dela, v popoldanskih oz. večernih urah), dohodki od dodatnega dela pa, kot je zaključilo prvostopenjsko sodišče, tudi niso izkazani, čeprav je dokazno breme njihovega obstoja na tožencu. Glede na visok denarni znesek tudi ni verjetno, da bi toženec takšno vsoto denarja hranil v gotovini, saj je sicer (redno) uporabljal bančne račune, kot izhaja iz bančnih izpiskov, ki jih je predložil sam. Gotovo je tudi, kar ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da so tožencu v N. nastali določeni življenjski stroški, ne glede na to, da je bival pri materi. Sam je povedal, da si je v N. marsikaj privoščil. Navedeno potrjuje že ugotovljeno dejstvo, da si je v N. kupil avto višjega cenovnega razreda (BMW) in motorno kolo Kawasaki.

12. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da iz že omenjenih bančnih izpiskov oziroma podatkov toženčevega bančnega računa izhaja, da je v obdobju med oktobrom 1995 in oktobrom 1996, torej nekaj mesecev po prihodu iz N. in ob začetkih investicije, z računa skupaj dvignil 26.000,00 DEM, ki naj bi jih, kot je povedal sam, porabil za življenje. Hkrati torej iz teh izpiskov izhaja, da v tem obdobju na svojem računu višjega zneska prihrankov ni imel.

13. Tudi s strani toženca najeti dolgoročni kredit pri Banki v znesku 17.935.000,00 SIT (74.841,42 EUR) izkazuje, da toženec pred začetkom gradnje ni imel prihrankov v zatrjevanem znesku, sicer kredita ne bi potreboval, glede na to, da je znesek kredita manjši od zatrjevanih prihrankov in glede na ugotovljene stroške investicije (parcela in ureditev infrastrukture je stala 10.980.526,21 SIT (45.820,92 EUR), skupni stroški izvajalcev so bili 7.091.210,00 SIT (29.591,09 EUR) in strošek fitnes opreme v znesku okrog 37.000,00 DEM (18.500,00 EUR)).

14. Sodišče prve stopnje torej ni določno navedlo, koliko prihrankov, ki so sodili v njegovo posebno premoženje (1. odstavek 51. člena ZZZDR), je imel toženec ob vzpostavitvi življenjske skupnosti s tožnico. Iz povzetih dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe pa izhaja, da je uspel dokazati zgolj prihranke v znesku 26.000 DEM. Višjega zneska ni dokazal, čeprav je bilo na njem dokazno breme ugotovitve navedenega dejstva. Nedokazano dejstvo pa je neobstoječe dejstvo (idem est non esse aut non probari). Kot toženčevo posebno premoženje v prihrankih, ki ga je vložil v skupno premoženje zakoncev, bi zato prvostopenjsko sodišče lahko upoštevalo zgolj navedeni znesek.4

15. Za ugotovitev deležev na skupnem premoženju je treba upoštevati celotno obdobje trajanja življenjske skupnosti. Tožnica je bila vseskozi zaposlena in je imela reden dohodek, ki je bil porabljen za gospodinjstvo in stanovanjske oziroma življenjske stroške. Skrbela je za gospodinjstvo in tudi pomagala je pri izgradnji in obratovanju fitnesa (čiščenje in delo v recepciji). Skupaj s tožencem je vzgajala njuna otroka, v skupno premoženje pa je vložila tudi svoje posebno premoženje. Toženec do leta 1999 ni imel rednega dohodka, imel pa je navedeni znesek prihrankov, ki je bil porabljen za kritje življenjskih potreb družine. Enako kot tožnica je skrbel za družino. Tudi on je v skupno premoženje vložil svoje posebno premoženje (kupnina od prodanih avtomobila in motorja). Hkrati pa je bil povsem predan uresničitvi družinskega projekta izgradnje fitnesa. Organiziral je gradnjo, skrbel za finančno izvedbo projekta in bil pozneje kot samostojen podjetnik izvajalec podjetniške dejavnosti s skupnim premoženjem zakoncev.

16. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil toženčev prispevek k nastanku skupnega premoženja bistveno višji od tožničinega in pri tem izpostavilo toženčeve višje kasnejše prihodke iz dejavnosti, znatnejše prihranke, pomoč njegove matere pri pridobitvi kredita in njeno denarno pomoč ter njegov finančni in organizacijski prispevek pri gradnji fitnes centra.

17. Zgolj prve tri navedene okoliščine v konkretnem primeru ne bi pogojevale toženčevega višjega deleža na skupnem premoženju. Premoženje oziroma dohodki, ki jih je toženec ustvaril s podjetniško dejavnostjo z delom v času življenjske skupnosti s tožnico in sredstvi njunega skupnega premoženja je prav tako njuno skupno premoženje. S temi dohodki so se krili režijski stroški in odplačeval kredit.

18. Da bi vložil v skupno premoženje bistveno več svojega posebnega premoženja oziroma prihrankov, toženec, kot je že zgoraj navedeno, ni uspel dokazati. Z ugotovljenimi prihranki v višini 26.000 DEM (13.000 EUR) je kril življenjske stroške družine v približno enaki meri kot tožnica. Nekoliko višji delež njegovega posebnega premoženja, vloženega v skupno premoženje, gre na račun vrednosti avtomobila in motorja, ki ju je pripeljal iz N., prodal in vložil v skupno premoženje zakoncev.

19. Pritožba ima prav, da pomoč oziroma vloga toženčeve matere (toženke) pri pridobitvi kredita, ki mu je bil po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča odobren zaradi toženkinega dobrega premoženjskega stanja, njene osebne garancije, da bo v primeru toženčevega neplačila sama odplačevala kredit, njenega poroštva in zavarovanja kreditne obveznosti s hipoteko na njeni nepremičnini, nima vrednostnega ekvivalenta, ki bi ga bilo mogoče upoštevati na račun toženčevega višjega deleža, saj navedene okoliščine ne pogojujejo prehoda oziroma zmanjšanja toženkinega premoženja. Denarno pomoč toženke pri vlaganju v fitnes center, ki jo je in kolikor je je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, kar bo obrazloženo v nadaljnjih razlogih odločbe, pa je to štelo za posojilo. Posojila pa na višino deležev zakoncev na skupnem premoženju nimajo vpliva. To je pritožbeno sodišče izpostavilo že v razveljavitvenem sklepu (9. točka obrazložitve II Cp 448/2014). Tudi sodna praksa je o tem zavzela jasno stališče.5 To velja tako za bančna posojila (kredite), kot tudi za druga posojila, torej za zatrjevana posojila, dana tožencu s strani matere (toženke). Posojila so bila najeta zaradi skupnega premoženja in vanj tudi vložena, vse v času življenjske skupnosti bivših zakoncev. Bančno posojilo se je štelo kot strošek fitnes dejavnosti in se je odplačalo v času obstoja njune življenjske skupnosti. Zatrjevana posojila toženke, ki po trditvah tožencev še niso bila vrnjena, predstavljajo pasivo skupnega premoženja oziroma obveznosti iz skupnega premoženja, ki sta jih dolžna partnerja kriti v sorazmerju z ugotovljenimi deleži na skupnem premoženju. Morebitno preplačilo obveznosti s strani enega izmed partnerjev pa predstavlja (zgolj) obligacijskopravno podlago za izterjavo presežka od drugega partnerja, ne vpliva pa na velikost deležev na njunem skupnem premoženju (56. člen ZZZDR).

20. Kot pravno relevantno okoliščino, ki pogojuje toženčev višji delež na ugotovljenem skupnem premoženju, ki je podjetniško organizirano, pa je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo toženčeve večje zasluge za nastanek tega premoženja oziroma njegov osebni prispevek. Pravilno je ugotovilo tožničino skrb za gospodinjstvo, redno plačo, opravljanje domačih del, skrb za družino, pomoč njenega očeta pri gradnji, tudi njeno pomoč pri gradnji in izvajanju dejavnosti fitnesa (čiščenje, delo na recepciji). Po drugi strani pa je ugotovilo, da je bil toženec idejni vodja investicije, organiziral je gradnjo centra, skrbel za finančno izvedbo projekta (uredil kredit in vodil posle v zvezi z njegovim odplačevanjem) in dobavo fitnes opreme, po začetku opravljanja fitnes dejavnosti pa je bil njen operativni vodja. Takšno odločilno vlogo mu je tožnica tudi priznavala. Če bi bil toženec zaposlen pri drugem delodajalcu in bi bil njegov prispevek k skupnemu premoženju zgolj njegova plača, obseg skupnega premoženja bivših zakoncev ne bi bil tolikšen.6 Tehtanje „drugih okoliščin“ na strani obeh bivših zakoncev (2. odstavek 59. člena ZZZDR)7 vodi do zaključka, da je toženčev prispevek k nastanku skupnega premoženja bivših zakoncev nekaj višji ne pa tako bistveno, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je deleža na skupnem premoženju porazdelilo v razmerju 1/10 tožnica in 9/10 toženec. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine terja pravilna uporaba navedene določbe ZZZDR porazdelitev deležev v razmerju 4/10 tožnica in 6/10 toženec. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo zato treba v zavrnilnem delu (tč. II izreka) spremeniti tako, da se ugotovljeni delež na skupnem premoženju (1/10) zviša za 3/10, skupaj na 4/10 (četrta in peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Za delež 1/10 (do zahtevane polovice) je bilo treba pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrniti in v tem obsegu potrditi izpodbijano odločitev (353. člen ZPP).

Glede sporazuma

21. Toženec in toženka sta dne 24. 4. 2007 pri notarju sklenila Sporazum o ugotovitvi skupnih vlaganj in investiranja v nepremičnine in sporazum o obstoju terjatve ter hipotekarnega zavarovanja (v nadaljevanju sporazum). Soglašala sta, da je toženka kot upnica do 28. 2. 2006 vložila v predmetno nepremičnino 758.000,00 DEM oz. 379.000,00 EUR, kar predstavlja njeno posojilo oz. terjatev v razmerju do toženca (dolžnika), v tem obsegu pa je bilo vzpostavljeno tudi stvarnopravno zavarovanje z ustanovitvijo zastavne pravice (hipoteke) na predmetni nepremičnini.

22. Tožnica je zahtevala ugotovitev ničnosti sporazuma (39. člen Obligacijskega zakonika, OZ) podredno pa njegovo izpodbojnost (52. člen ZZZDR). Po določbi 52. člena ZZZDR zakonca s skupnim premoženjem upravljata skupno in sporazumno, kar pomeni, da lahko razpolagata s predmeti skupnega premoženja le soglasno. Če eden razpolaga brez soglasja drugega, je takšen pravni posel izpodbojen. Enako velja tudi za podjetniško premoženje, kadar spada v skupno premoženje. Zakonec podjetnik torej ne sme razpolagati s podjetniškim premoženjem brez soglasja drugega zakonca. Tudi za razpolaganje tega premoženja velja, da zakonec lahko izrazi soglasje na različne neoblične (konkludentne) načine. Sodišče prve stopnje je pri zavrnitvi tako primarnega kot tudi podrednega zahtevka izhajalo iz dejanskih zaključkov:

- da obstoji toženkina terjatev do skupnega premoženja oziroma da je prispevala denarna sredstva za izgradnjo fitnes centra,

- da zato okoliščina, da je bila sklenitev sporazuma morda motivirana z bližajočim razpadom življenjske skupnosti, ni odločilna in ne predstavlja nemoralnega motiva,

- da je tožnica vedela, da namerava toženka s sporazumom zavarovati svoja vlaganja s hipoteko na sporni nepremičnini, s čemer sklepa na njeno soglasje za obremenitev skupnega premoženja in čeprav mogoče ni poznala natančne vsebine sporazuma.

23. Navedeno sklepanje sodišča prve stopnje nima podlage v ugotovljenih dejstvih. Terjatev toženke do skupnega premoženja ne obstoji v zatrjevanem obsegu. Že sam seštevek zneskov posojil, ki naj bi jih posodila toženka in so našteti v sporazumu v skupni višini 497.500,00 DEM (drugi odstavek točke tretjič sporazuma), ne dosega v sporazumu priznane terjatve v znesku 758.000,00 DEM oz. 379.000,00 EUR, prav ta pa je zavarovana s hipoteko na predmetni nepremičnini. Sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da razen zneska 30.000,00 DEM, ki ga je toženka pridobila s kreditno pogodbo z dne 8. 9. 1998 in ga namenila tožencu za gradnjo, za noben drug, v sporazumu navedeni znesek, ni dokazala, da bi ga namenila tožencu za izgradnjo fitnes centra (točka 15 obrazložitve izpodbijane sodbe).

24. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnica podala svoje soglasje k spornemu sporazumu, četudi „mogoče ni poznala natančne vsebine sporazuma“, je sam po sebi protisloven. Ni dvoma, da je tožnica tožencu prepustila redno upravo glede obratovanja fitnesa, navsezadnje je to toženec opravljal kot podjetniško dejavnost. Navedeno je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, za tožnico pa ni sporno. Vendar je sodišče to konkludentnost napačno (raz)širilo še na tožničino (konkludentno) soglasje glede sklenitve konkretnega sporazuma, ki je sporen. Pri tem je treba kot relevantne okoliščine upoštevati, da tožnica nesporno ni bila stranka sporazuma in hkrati, da sporazum glede na vsebino in pomen za skupno premoženje nedvomno predstavlja posel, ki presega redno upravljanje in je vezan na skupno premoženje, zato bi tožnica zaradi usodnih posledic za skupno premoženje morala z njim soglašati. Vseh poslov, vezanih na podjetniško dejavnost fitnesa in predmetno nepremičnino, ni dopustno nekritično izenačevati. Navedeno stališče je v svoji praksi potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS II Ips 200/2015.8

25. Navsezadnje pa je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica (vsaj) vedela za konkretni sporni sporazum z vsebino, kot je bila sklenjena, saj ugotovljena dejstva tega ne potrjujejo. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi sicer ni upoštevalo pritožbi predloženih zgodovinskih izpisov, glede katerih je tožnica že prekludirana (prvi odstavek 337. člena ZPP). Kljub temu pa na podlagi ugotovljenih dejstev ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče iz njih nepravilno indično sklepalo na tožničino seznanjenost s sporazumom.

26. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je bila na toženkini hiši na C. vpisana hipoteka v zavarovanje kredita pri Banki, kjer je toženka nastopala tudi kot solidarna porokinja. Toženka je pojasnila, da je šla k odvetnici zaradi izbrisa te hipoteke, ker se je bala, da bo toženec fitnes prodal, ona pa bo ostala brez svoje hiše. Tožnica je odšla z njo, saj sta se takrat še razumeli. Navedeno se ujema s trditvami tožnice, ki jih izpostavlja tudi v pritožbi, da je bil prav to namen obiska pri odvetnici E.9 Iz navedenih dejanskih ugotovitev je prvostopenjsko sodišče napačno sklepalo, da je tožnica vedela, da namerava toženka zavarovati svojo terjatev s hipoteko na predmetni nepremičnini, ki je skupno premoženje tožnice in toženca. V sporazumu gre za zavarovanje toženkine terjatve na skupnem premoženju tožnice in toženca, pri omenjeni odvetnici pa sta bili zaradi hipoteke na toženkinem premoženju. Sporazum je bil sklenjen 24. 4. 2007, torej po letu 2006, ko sta s toženko obiskali omenjeno odvetnico in že zato zanj tožnica vnaprej ni mogla vedeti. Sporazum je bil sklenjen pri notarju D. in ne pri odvetnici E.10 Iz konteksta pa je vzeta tudi tožničina izjava, da je pri odvetnici E. vedela, „da je v igri njuno skupno premoženje“. Da je tožnica to izjavila, drži, navsezadnje sta bili pri odvetnici, ker je bila toženka, kot je sama povedala, zaskrbljena zaradi kredita oz. hipoteke, vpisane na njeni hiši. Torej je šlo v vsakem primeru tudi za vprašanje skupnega premoženja. To pa ne pomeni, da je tožnica vedela za sporni sporazum. Tako ni izkazano, da bi tožnica zanj v taki obliki in vsebini, kot je bil sklenjen 24. 4. 2007, vedela in da je dala svoje soglasje k sklenitvi spornega sporazuma.

27. Pravni posel, ki ga zakonec sklene glede predmeta skupnega premoženja ni izpodbojen, če je zakončev sopogodbenik v dobri veri. Nesporne okoliščine da sta stranki sporazuma povezani (bližnja sorodnika - mati in sin), da je bila toženka z razpadajočo življenjsko skupnostjo tožnice in toženca seznanjena in da je vedela, da je bila investicija v fitnes začeta in izvedena (realizirana) v času trajanja življenjske skupnosti tožnice in toženca, izključujejo toženkino dobrovernost pri sklepanju sporazuma oziroma pridobitvi zastavne pravice na obravnavanem premoženju.

28. Glede na navedeno je utemeljen pritožbeni zaključek, da je sporazum neveljaven oziroma izpodbojen.11

29. Tožnica v pritožbi vztraja na stališču, da sta toženca sklenila sporazum z edinim namenom obrezuspešiti pravice in zahtevke tožnice iz naslova skupnega premoženja, da je zato podlaga sporazuma nedopustna, posledično pa sporazum ničen (2. odstavek 39. člena OZ). Pritožbeno sodišče pritrjuje takšnemu tožničinemu stališču, saj na to kažejo naslednje pravno relevantne okoliščine, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in jih pritožbeno sodišče v zvezi s tem zahtevkom (še enkrat) izpostavlja:

- da je bil sporazum sklenjen (šele) 24. 4. 2007, tik pred razpadom življenjske skupnosti, ko sta bila tožnica in toženec že v sporu,

- da tožnica ni bila stranka pri sklepanju sporazuma in svojega izrecnega soglasja k njegovi sklenitvi v takšni obliki nikoli ni podala,

- da je bil sporazum, kot je navedlo prvostopenjsko sodišče, zelo verjetno motiviran z bližajočim razpadom življenjske skupnosti bivših zakoncev,

- da je sin (toženec) materi v sporazumu za nazaj priznal visoko terjatev v izključno svoje breme,

- da že seštevek denarnih zneskov (posojil), navedenih v sporazumu, v višini 497.500,00 DEM (drugi odstavek točke tretjič sporazuma), ne dosega v sporazumu priznane terjatve v znesku 758.000,00 DEM oz. 379.000,00 EUR, ki je zavarovana s hipoteko na predmetni nepremičnini,

- da zatrjevani denarni zneski posameznih posojil v veliki meri (razen 30.000 DEM) niso dokazani oz. prispevka matere ni bilo mogoče ugotoviti (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe),

- da višina posojila iz sporazuma nesorazmerno, glede na ugotovitve iz izpodbijane sodbe, in očitno nerealno presega vrednost ugotovljenih stroškov investicije,

- da so bili vložki partnerjev iz posebnega premoženja, kot tudi skupnega premoženja, kamor je treba šteti tudi znesek kredita pri Banki, zadostni za kritje ugotovljenih stroškov investicije in posledično, da v primeru tako visokega posojila s strani toženke ne bi bilo nobene potrebe po najemanju omenjenega kredita pri banki.

30. Pogodbenika oziroma stranki sporazuma (toženca) sta v sporazumu nekonsistentno opredelila toženkin nagib za sklepanje sporazuma. Ta naj bi bil v ugotovitvi njene terjatve do toženca, hkrati pa sta zapisala, da „ima oziroma mogoče bo imela interes na povrnitvi tega svojega vložka ...“ (točka petič sporazuma) in še „Stvar pogodbenice I. I. je oz. je bila, ali bo kot investitorica, a hkrati najbližja sorodnica ... naknadno ta vložek sinu darovala, ali pa ne ...“ (točka tretjič sporazuma).

31. Iz navedenih okoliščin nedvomno izhaja, da namen/nagib strank pri sklepanju konkretnega sporazuma ni bil, da bi se ugotovila toženkina denarna terjatev oziroma resnična in v preteklosti izvedena toženkina vlaganja v predmetno nepremičnino temveč, da bi se z navajanjem enormnih vlaganj ustvarila visoka, povsem nerealna hipotekarna terjatev, s katero bi (lahko) stranki sporazuma tožnici preprečili njeno učinkovito in upravičeno participacijo na skupnem premoženju. Toženec je enostransko, mimo tožnice, kot ugotovitev za nazaj, obremenil skupno premoženje z neobstoječo (nedokazano) terjatvijo v višini 379.000,00 EUR in zanjo v breme njunega premoženja ustanovil hipoteko v času, ko je bila njuna življenjska skupnost tik pred razpadom in sta bila s tožnico že v partnerskih sporih. Ker je visoka denarna terjatev v višini 379.000,00 EUR zavarovana s hipoteko na skupnem premoženju, je tožničina lastninska pravica na njem izvotljena, kljub ugotovitvi, da ima delež 4/10. Glede na navedene okoliščine ni dvoma, da sta stranki sporazuma ravnali v nasprotju z moralnimi načeli. Skušali sta izigrati tožnico v povezavi z njenim deležem na skupnem premoženju. Pravna podlaga sporazuma je tako nedopustna. Stranki sporazuma sta tak sporazum želeli, ga hoteli, njun resničen nagib zanj pa je v razmerju do tožnice nemoralen in nedopusten in zato ničen. Pritožbeno sodišče poudarja, da je treba vsebino sporazuma obravnavati z vidika vseh predstavljenih okoliščin kot celoto. Zato zaključka o nedopustnosti kavze iz sklenjenega sporazuma kot celote ne spreminja dejstvo, da je bil kakšen del od skupnega zneska 379.000 EUR realen oziroma zares dan kot posojilo12 za izgradnjo fitnes centra.13 Sporazum temelji na nedopustni kavzi, ki se razteza nanj kot celoto, zato ni dopustno njegovo parcialno ničnostno drobljenje na posamezne dele (88. člen OZ), saj to nedopustne kavze sporazuma ne more sanirati. Toženka terjatve v višini 379.000,00 EUR, ki bi bila upravičeno zavarovana s hipoteko v tej višini, nedvomno nima. Hipoteka je akcesorna pravica, ki je zato vezana na obstoj terjatve in njeno višino ter v skladu z načelom nedeljivosti zastavnega jamstva varuje terjatev do njenega celotnega poplačila (150. člen Stvarnopravnega zakonika).

32. Poleg okoliščin, ki utemeljujejo izpodbojno tožbo, je torej tožencema mogoče očitati še zavržnost njunega ravnanja oziroma nemoralen nagib za sklenitev sporazuma, zato je bilo treba spremeniti izpodbijano sodbo v tč. III/3 izreka oziroma v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti sporazuma in ugoditi temu tožbenemu zahtevku (4. in 5. alineja 358. člena ZPP). Ker je bilo s tem ugodeno primarnemu tožbenem zahtevku, je pritožbeno sodišče hkrati razveljavilo tč. III/3a izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na odločitev o podrednem tožbenem zahtevku na razveljavitev sporazuma.

33. Ni utemeljen pavšalen pritožbeni očitek glede zavrnjenega tožbenega zahtevka, ki je vsebovan v tč. III/4 izreka izpodbijane sodbe. Gre za dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožnica ni bila stranka izpodbijanega sporazuma, zato tovrstnega zahtevka, ki izhaja iz pravnoposlovnega razmerja, do tožene stranke nima. Odločitev prvostopenjskega sodišča je v tem delu pravilna.14 Posledično je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

34. Ker je bila vknjižba hipoteke materialnopravno neveljavna (ničnost sporazuma), je utemeljen podredni tožbeni zahtevek, vsebovan v tč. III/4a izreka izpodbijane sodbe - izbrisna tožba (243. člen Zakona o zemljiški knjigi). Z njim tožnica zahteva izbris neveljavne vknjižbe hipoteke ter vzpostavitev prejšnjega stanja. Ker je podlaga, na kateri je temeljil vpis v zemljiški knjigi, odpadla, je ta zahtevek utemeljen, zato je sodišče v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo in izbrisni tožbi ugodilo (peta alineja 358. člena ZPP).

Stroški postopka

35. Tožnica je v prvostopenjskem postopku uspela z zahtevkom za ugotovitev skupnega premoženja, delno z zahtevkom za ugotovitev deležev (66% uspeh), z zahtevkoma za ugotovitev ničnosti sporazuma in izbrisno tožbo, ni pa uspela z dajatvenimi zahtevki za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (tč. III/2 in tč. III/4) in zahtevkom na ugotovitev zemljiškoknjižnega stanja (III/2a). Ob upoštevanju vseh okoliščin primera je mogoče zaključiti, da je bil njen uspeh 80% (drugi odstavek 154. člena ZPP). Od stroškov prvostopenjskega postopka, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v znesku 8.175,67 EUR, ji zato skladno z navedenim uspehom pripada 6.540,53 EUR, tožencema pa od odmerjenih stroškov 7.418,67 skladno z 20% uspehom 1483,73 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov sta toženca dolžna povrniti tožnici stroške prvostopenjskega postopka v znesku 5.056,80 EUR, pri tem pa sta dolžna kriti vsak polovico stroškov, torej po 2528,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 161.in 165. členom ZPP). Tožničini zahtevki so se obravnavali hkrati in so vsebinsko povezani, tudi sam sporazum pa je bil glede na obseg terjatve in hipoteke primerljivo relevanten kot ugotavljanje skupnega premoženja in deležev na njem.

36. Tožnica je v pritožbi izpodbijala zavrnilno sodbo glede deleža na skupnem premoženju v obsegu 4/10 in uspela s povečanjem svojega deleža za dodatne 3/10 (torej s 75 % izpodbijanega dela). Hkrati je v celoti uspela z ničnostnim zahtevkom in izbrisno tožbo, ni pa uspela z dajatveno tožbo na izstavitev ZK dovolila. Glede na okoliščine zadeve pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožničin uspeh v pritožbenem postopku 90%. Od pritožbenih stroškov v skupnem znesku 2.332,64 EUR (1.912,00 EUR nagrada za postopek, tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, povečana za 22 % DDV, sodne takse pa je bila oproščena) ji zato pripada 2.099,37 EUR. Tožencema pripada skladno z njunim uspehom v pritožbenem postopku od skupaj odmerjenih stroškov znesek 541,38 EUR (odmerjeni stroški odgovora na pritožbo odvetniške pisarne J. znašajo 3056,83 EUR, odvetnika K. K. pa 2357,04 EUR). Po medsebojnem pobotu, sta toženca dolžna tožnici povrniti 1557,99 EUR pritožbenih stroškov oziroma vsak po 778,99 EUR.

-------------------------------
1 Skupno premoženje zakoncev je tisto premoženje, ki ga zakonca (na podlagi 2. odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR, velja enako tudi za zunajzakonska partnerja) pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (2. odstavek 51. člena ZZZDR).
2 Tožnica je zahtevala določitev deleža na skupnem premoženju 6/10.
3 Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je v letu 2003 prejemala med 550,00 in 820,00 EUR.
4 Nesporno je tudi, da sta sodila v toženčevo posebno premoženje avtomobil znamke BMW in motor znamke Kawasaki.
5 Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 367/2010.
6 Vrednosti nastalega skupnega premoženja sicer sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ker tega ni zahtevala nobena pravdna stranka.
7 Primerjaj tudi Dr. Gregor Dugar, Podjetniško premoženje kot skupno premoženje zakoncev, Pravni letopis 2015, str.76.
8 „Pomen zakončevega izrecnega soglasja je odvisen tudi od pomena posla, ki ga drugi zakonec sklepa. Kadar gre za posle redne uprave, se konkludentnost soglasja domneva, drugače je pri poslih, ki presegajo redno upravljanje (na primer razpolaganje s celotnim skupnim premoženjem, razpolaganje z nepremičninami ...). Interesi zakonca, ki ne upravlja skupnega premoženja, so namreč v zadostni meri zavarovani le, če pri teh poslih soodloča.“
9 Toženka je na zaslišanju 22. 11. 2012 povedala, da je odvetnica E. šla v zemljiško knjigo preverit stanje, ki se je nanašalo na hipoteko v zvezi s hišo na D.
10 Omenjeni notar je, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, izpovedal, da je bil tak sporazum sklenjen samo enkrat in to leta 2007. Povedal je, da tožnica pri „pogovorih“, tako v fazi sestankov in dogovarjanja, kot tudi pri sklepanju spornega sporazuma, ni sodelovala in ni bila prisotna, saj je bilo to že v času, kot je dodal, ko je bilo znano, da sta tožnica in toženec v sporu, o čemer se je takrat tudi govorilo. Potrdil je še, da pred tem ni bilo nobenega drugega osnutka primerljivega spornemu sporazumu.
11 Tožnica je s podrednim tožbenim zahtevkom zahtevala razveljavitev sporazuma v rokih iz 99. člena OZ.
12 Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je v ta namen dan znesek 30.000 DEM.
13 Poleg tega, da je že iz sporazuma razvidno, da posamezni, pavšalno navedeni denarni zneski ne dosegajo skupnega zneska zavarovane terjatve.
14 Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 94/2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 12, 12/2, 51, 51/1, 51/2, 52, 53, 56, 59, 59/1, 59/2
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 35, 39, 39/2, 39/4, 40, 86, 88, 92, 93, 99
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 142, 150
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1
Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 243
Datum zadnje spremembe:
13.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5MDkx