<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba in sklep I Cp 2593/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.2593.2017

Evidenčna številka:VSL00010485
Datum odločbe:14.03.2018
Senat, sodnik posameznik:Dušan Barič (preds.), Alenka Kobal Velkavrh (poroč.), Bojan Breznik
Področje:CESTE IN CESTNI PROMET - CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
Institut:sodba presenečenja - učinkovito sodno varstvo - kršitev pravice do izjave v postopku - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov - dokazna ocena - stvarna služnost - ugotovitev obstoja stvarne služnosti - priposestvovanje stvarne služnosti - javno dobro - javna cesta - nastanek javnega dobra - služnost parkiranja - bankina - koristnost služnosti - dovoljenje za uporabo - prekarij - izbrisna tožba - aktivna legitimacija za izbrisno tožbo - vmesni ugotovitveni zahtevek - pravni interes za ugotovitveno tožbo - stroški zastopanja državnega pravobranilstva

Jedro

Če tuje nepremičnine ni mogoče uporabljati skladno z vsebino služnosti, ne da bi se hkrati na nedovoljen način uporabljala javna cesta (javno dobro), takšna uporaba ne more voditi v pridobitev služnostne pravice. Uporaba tuje nepremičnine v obliki parkiranja dela vozila namreč ne zadosti zahtevi po koristnosti služnosti, če je uporaba sosedne nepremičnine, na kateri se parkira drug del vozila, in s katero bi bilo šele mogoče doseči namen služnosti (parkiranje celega vozila), zakonsko prepovedana.

Ker je imela S. ulica vse od izgradnje status javne ceste (poti), na njej ni bilo mogoče pridobiti služnostne pravice s priposestvovanjem, saj so to možnost izrecno izključevali vsakokratni predpisi o cestah. To velja tako za asfaltirano vozišče kot tudi za utrjen pas ob njem (bankino).

Prekarij kot začasno in preklicno razmerje ne more voditi v priposestvovanje služnosti.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi prve toženke ter pritožbi druge toženke in tretjega toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., II., III., IV. in VI. točki spremeni tako, da se sodna odločba v tem delu pravilno glasi:

»I. Tožba se zavrže v delu, ki se glasi:

»Ugotovi se, da je zemljiškoknjižno dovolilo iz 3. člena uskladitvene pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, ki so jo dne 24. 7. 2010 sklenili prva toženka kot služnostna zavezanka, ter druga toženka in tretji toženec kot služnostna upravičenca, s katerim je prva toženka v svojem imenu in imenu svojih pravnih naslednikov izrecno in nepogojno dovolila „vknjižbo služnostne pravice pešpoti, vožnje in parkiranja z vsemi vozili, z dovoljenjem za ureditev tlakovanega dostopa in parkirišča ter zasaditev okrasnega grmičevja na zahodnem delu nepremičnine parc. št. 397, ZKV ..., k. o. X, ki poteka vzdolž celotne parc. št. 394/2 k. o. X, v korist gospodujočih nepremičnin parc. št. 394/2, ZKV ..., in parc. št. 396, ZKV ..., obe k. o. X“, nično.«

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

»1. Ugotovi se, da sta vknjižbi pridobitve izvedene pravice stvarne služnosti z ID oznakama 0001 in 0002 neveljavni.

2. Vknjiženi izvedeni pravici z ID oznakama 0001 in 0002 se izbrišeta iz zemljiške knjige.

3. Ugotovi se, da v korist gospodujoče nepremičnine z ID znakom 0000 406 in v breme služeče nepremičnine z ID znakom 0000 397/2 obstoji stvarna služnost brezplačnega parkiranja z osebnimi motornimi vozili, in sicer v njenem severozahodnem delu, v območju štirikotnika, ki je na sodbi priloženi skici obarvan z modro barvo in ima eno 12 m dolgo stranico na mejni črti med nepremičninama z ID znakoma 0000 398 in 0000 397/2 in poteka od točke D do točke E, drugo 2,70 m dolgo stranico, ki poteka od točke E do točke F, tretjo 5,40 m dolgo stranico, ki poteka od točke F do točke G, in četrto 7,10 m dolgo stranico, ki poteka od točke G do točke D.«

III. Tožnik je dolžan v roku 15 dni prvi toženki povrniti 1.974,85 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki in tretjemu tožencu pa 3.801,20 EUR pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.«

III. Tožnik je dolžan drugi toženki in tretjemu tožencu povrniti 793,84 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- ugotovilo, da je zemljiškoknjižno dovolilo iz 3. člena uskladitvene pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, ki so jo dne 24. 7. 2010 sklenili prva toženka kot služnostna zavezanka in druga toženka ter tretji toženec kot služnostna upravičenca, s katerim je prva toženka v svojem imenu in imenu svojih pravnih naslednikov izrecno in nepogojno dovolila „vknjižbo služnostne pravice pešpoti, vožnje in parkiranja z vsemi vozili z dovoljenjem za ureditev tlakovanega dostopa in parkirišča ter zasaditev okrasnega grmičevja na zahodnem delu nepremičnine parc. št. 397, k. o. X1, ki poteka vzdolž celotne parc. št. 394/2, v korist gospodujočih nepremičnin parc. št. 394/2 in parc. št. 396“, nično (I. točka izreka);

- ugotovilo, da sta vknjižbi pridobitve izvedene pravice stvarne služnosti z ID oznakama 0001 in 0002 neveljavni ter odločilo, da se izbrišeta iz zemljiške knjige (II. in III. točka izreka);

- ugotovilo, da v korist gospodujoče nepremičnine parc. št. 406 in v breme v sodbi opredeljenega dela služeče nepremičnine parc. št. 397/2 obstoji stvarna služnost brezplačnega parkiranja z osebnimi motornimi vozili (IV. točka izreka);

- v preostalem delu (to je glede ugotovitve služnosti vožnje in parkiranja na parc. št. 398 in glede ugotovitve služnosti parkiranja na večjem delu parc. št. 397/2) tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka) in

- odločilo, da pravdne stranke krijejo vsaka svoje pravdne stroške (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujejo vse pravdne stranke, pri čemer druga toženka in tretji toženec vlagata skupno pritožbo.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe glede parc. št. 398 ter izrek o stroških, pri čemer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da zaradi njenega statusa javnega dobra na nepremičnini parc. št. 398 ni mogel pridobiti služnostne pravice vožnje in parkiranja na podlagi priposestvovanja. Iz ugotovitev sodbe izhaja, da je tožnik vtoževani stvarni pravici priposestvoval, preden je bilo na navedeni nepremičnini vzpostavljeno javno dobro, naš pravni sistem pa ne vsebuje pravila, po katerem bi stvarna služnost prenehala zaradi vzpostavitve javnega dobra ali celo kar po „naravi stvari“, temveč lahko stvarne služnosti prenehajo le na zakonsko določen način. Določba, po kateri na javnem dobru ni mogoče pridobiti pravic s priposestvovanjem, ni podlaga za prenehanje stvarnih pravic, temveč pomeni le prepoved teka priposestvovalne dobe v času, ko ima nepremičnina status javnega dobra. Lastnik služeče nepremičnine lahko namreč status javnega dobra kadarkoli ukine, s čimer služnostni upravičenec ostane brez varstva pridobljene pravice, lastnik pa pridobi možnost prostega razpolaganja z nepremičnino. Na takšno možnost kažejo tudi okoliščine v konkretni pravdi. Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) ne prepoveduje vknjižbe stvarne služnosti pri nepremičnini, pri kateri je že vpisana zaznamba javnega dobra, temveč v tem času stvarna služnost miruje. V zvezi s tem je lahko pomembno le, da stvarna služnost po vsebini oziroma obsegu ne presega vsebine oziroma obsega javne rabe.

4. Prva toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da služnost v korist druge toženke in tretjega toženca ni bila ustanovljena brezplačno, saj sta toženca za izdajo dovoljenja z dne 11. 12. 2003 plačala takso v višini 1.700,00 SIT. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče nedvomno ugotoviti, da vtoževana služnost na parc. št. 397/2 ne obstoji. Zakonitega zastopnika prve toženke je povabilo le na prvi narok za glavno obravnavo, na katerem ni izvajalo dokazov. Sodišče prve stopnje je neenakopravno obravnavalo stranke, saj je v celoti verjelo tožnikovi mami in prebivalcem S. ulice, ki imajo isti interes kot tožnik. Zaradi neizvedbe dokazov in napačne dokazne ocene je nepravilno ugotovilo, da se širina nasipa ob cesti ni spreminjala ter da je konfiguracija terena omogočala parkiranje. Tožnik se je v zvezi z nakupom parc. št. 397 na prvo toženko začel obračati šele v letu 2011, ko je bila služnostna pravica iz uskladitvene pogodbe že vpisana v zemljiško knjigo. Pri tem ni nikoli predlagal ustanovitve stvarne služnosti parkiranja, prav tako ni zatrjeval njenega priposestvovanja. Druga toženka in tretji toženec sta bila ves čas dobroverna. Prisojena služnost je nepotrebna, saj ima tožnik na svoji nepremičnini dovolj prostora za parkiranje. Gre za osebno služnost njegove matere M. K. Služnost brezplačnega parkiranja je nesorazmerna, saj je z njo drugi toženki in tretjemu tožencu onemogočen dostop do njunih nepremičnin. Občasno parkiranje na parc. št. 397/2 se je izvajalo v sorazmerno majhnem delu, pri tem pa se je večina avtomobila nahajala na parc. št. 398, ki je javno dobro. Del parc. št. 397/2, na katerem je sodišče ugotovilo služnost, je v skladu s 97. členom Zakona o cestah (ZCest-1) varovalni pas ob občinski cesti, zato priposestvovanje služnosti na njem ni mogoče. Služnost ni izvedljiva in izvršljiva, saj na delu parc. št. 397/2, na katerem je sodišče prisodilo stvarno služnost, zaradi položaja dreves ni možno parkirati niti enega vozila. Tožnik ni bil nikoli dobroveren, priposestvovalna doba njegovih pravnih prednikov se ne všteva v njegovo dobo. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka.

5. Druga toženka in tretji toženec se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov in kot bistveno navajata, da je odločitev sodišča sodba presenečenja. Sodišče je kršilo pravico tožencev do izjave, saj se ni opredelilo do njunih navedb in ni izvedlo vseh z njune strani predlaganih dokazov. Sodišče je priče zaslišalo v sodni dvorani, zaradi česar so njihove izpovedi nejasne in napačno tolmačene. Samo je prevzelo pristojnosti izvedenca geodetske stroke in zato izdelalo skico, ki je napačna in ne vsebuje dejanskih izmer. Sodišče ne bi smelo upoštevati fotografije, ki jo je na zadnjem naroku predložil tožnik, toženci se o tej fotografiji niso imeli možnosti izjaviti. Neutemeljeno ni verjelo tožencema in njunim pričam, napačno je ocenilo izpovedi tožnikovih prič, hkrati pa je povsem verjelo priči M. K., čeprav je kot uporabnica gospodujoče nepremičnine zainteresirana za tožnikov uspeh. Slednji je verjelo celo v delu, v katerem je tožnik izpovedoval drugače od nje, to je glede obsega in pogostosti parkiranja. V posledici navedenih kršitev in opustitev je sodišče napačno ugotovilo, da je konfiguracija terena v priposestvovalni dobi omogočala parkiranje, nepravilno je ugotovilo tudi obseg parkiranja. Parc. št. 397/2 se nahaja na drugi strani javne ceste kot tožnikova nepremičnina. Del, na katerem je dovoljena služnost, predstavlja zemljišče štirikotne oblike v izmeri približno 22 m2, ki je od roba asfalta oddaljeno 260 cm na eni in 174 cm na drugi strani, na njem raste več dreves. Občasno parkiranje na parc. št. 397/2 se je vršilo zgolj v neznatnem delu in ni bilo take vsebine in intenzitete, da bi lahko pripeljalo do priposestvovanja služnostne pravice. Na tem zemljišču ni mogoče parkirati celotnega vozila, ker to onemogoča oblika in konfiguracija zemljišča ter položaj dreves. Služnost ni potrebna za redno uporabo tožnikove nepremičnine, hkrati ni podana neločljiva povezanost med gospodujočo in služečo nepremičnino. Pas, na katerem je sodišče ugotovilo služnost parkiranja, je varovalni pas ob občinski cesti in je v javni rabi, zato na njem priposestvovanje ni mogoče. Ker tožnik ni dokazal, da ima na parc. št. 397/2 kakršnekoli pravice, ni podana njegova aktivna legitimacija za vložitev izbrisne tožbe. Toženca sta bila ob izdaji dovoljenja in sklenitvi uskladitvene pogodbe v dobri veri, zato ni podana njuna pasivna legitimacija. Tožnik in njegova pravna prednica sta se začela na prvo toženko v zvezi z nakupom nepremičnine obračati po letu 2011, pri čemer nista nikoli zatrjevala priposestvovanja služnosti. Uskladitvena pogodba je bila odplačna. Tudi morebitna neodplačnost ne bi bila razlog za ničnost pogodbe, medtem ko zahtevka za razveljavitev pogodbe tožnik ne uveljavlja in je takšen zahtevek tudi zamujen. Sodišče je ugotovilo ničnost zemljiškoknjižnega dovolila za 90 m2 zemljišča, čeprav tožnik služnost uveljavlja na manjšem delu nepremičnine. Napačna je tudi odločitev o stroških.

6. Pritožbe so bile vročene v odgovor, vse stranke so na pritožbo nasprotne stranke odgovorile.

7. Pritožba tožnika ni utemeljena, medtem ko sta pritožbi tožencev utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, nato pa napravilo delno napačen materialnopravni zaključek.

9. Izpodbijana sodba ni sodba presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem nad sprejeto odločitvijo, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Druga toženka in tretji toženec sodišču prve stopnje sicer očitata pomanjkljivo materialno procesno vodstvo, ki je sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja, vendar ne opredelita, katero pravno podlago sta zaradi tega spregledala in navajanje katerega dejstva opustila. Dejstvo, da se ne strinjata s sprejeto dokazno oceno in pravnim stališčem sodišča prve stopnje, pa samo po sebi ne pomeni, da jima ni bilo omogočeno učinkovito varstvo pravic.

10. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je o odločilnih dejstvih navedlo jasne in popolne razloge, ki niso med seboj v nasprotju, prav tako ne nasprotujejo vsebini spisa.

11. Sodišče prve stopnje ni kršilo pravice tožencev do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Obravnavalo je vse njihove pravno pomembne navedbe ter se do njih izčrpno opredelilo. Nestrinjanje tožencev s to opredelitvijo ne utemeljuje njihovega očitka o kršitvi načela enakopravnega obravnavanja strank in odvzemu možnosti obravnavanja pred sodiščem. Takšnega zaključka ne utemeljuje niti zavrnitev nekaterih njihovih dokazov. Pravica do izvedbe predlaganega dokaza kot element pravice do izjave (5. člen ZPP) ni absolutna. Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, če je zavrnitev (ustavno) upravičena ter ustrezno obrazložena. Toženci v pritožbah niso dovolj določno opredelili, katero pravno pomembno dejstvo2 je zaradi opustitve posameznega dokaza nepopolno ali nepravilno ugotovljeno, temveč le na splošno navajajo, da bi bilo z izvedbo vseh predlaganih dokazov nedvomno ugotovljeno, da služnost ne obstoji. Pritožbeno sodišče zato le na kratko pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno pojasnilo, zakaj je zavrnilo preostale dokaze tožencev, pritožbeno sodišče pa se strinja, da so bili dokazi bodisi prepozni bodisi nepotrebni, ker za odločitev zadoščajo že izvedeni dokazi. Posebej glede zaslišanja zakonitega zastopnika prve toženke dodaja, da je bil na prvi narok za glavno obravnavo pravilno vabljen z vabilom na zaslišanje stranke, pri čemer se naroka ni udeležil, svojega izostanka pa ni opravičil. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno sklepalo, da v postopku ne želi biti zaslišan in ga na zaslišanje utemeljeno ni vabilo ponovno (prvi odstavek 262. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo na zadnjem naroku predloženo fotografijo, saj je tožnik izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel predložiti prej, toženci pa so imeli na naroku dovolj časa, da se o njej izjavijo.

12. Iz neprerekanih navedb strank in ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva:

- okoli leta 1970 sta tožnikova starša v okviru izgradnje niza osmih vrstnih hiš na parc. št. 406 zgradila enostanovanjsko hišo;

- istočasno z izgradnjo hiš so lastniki parcel na sosednji parc. št. 398 zgradili cesto, zaradi česar so bili oproščeni plačila komunalnega prispevka;

- cesta je bila načrtovana v zazidalnem načrtu in je kasneje dobila naziv S. ulica;

- parc. št. 398 je bila v času izgradnje ceste in kasneje družbena lastnina v upravljanju Občine Y, po podatkih zemljiške knjige in namembnosti je bila cesta, ki so jo prosto uporabljali vsi prebivalci in obiskovalci na S. ulici;

- južno od parc. št. 398 se je nahajala parc. št. 397 - v naravi travnik, ki se je v precej strmem naklonu spuščal od severa proti jugu;

- tudi parc. št. 397 je bila v družbeni lastnini in upravljanju prve toženke, po namembnosti pa je šlo za stavbno zemljišče;

- ob izgradnji hiš in ceste so lastniki vrstnih hiš na južni strani S. ulice po njeni celotni dolžini naredili nekaj metrov širok nasip in na njem nasadili drevesa;

- nasip so začeli uporabljati za parkiranje vozil, v nadaljnjih letih so ga utrjevali in vzdrževali, niso pa ga bistveno širili;

- člani tožnikove družine so zaradi prostorske stiske na svoji nepremičnini od leta 1970 dalje za parkiranje vozil redno uporabljali del nasipa nasproti njihove hiše v dolžini približno 12 metrov;

- običajno so nasip uporabljali za parkiranje enega vozila, med vikendi in občasno med tednom pa tudi za dva avtomobila;

- ravni del nasipa nasproti tožnikove nepremičnine, na katerem je bilo mogoče parkirati, je bil, merjeno od roba asfalta, na vzhodnem delu širok približno 4,50 m in je v takšni širini potekal v dolžini 5,4 m, nato pa se je proti zahodu ožil, tako da je bil na zahodnem delu širok približno 2,6 m. Na njem sta bila nasajena dva oreha;

- meja med parc. št. 398 in 397 je potekala na zahodnem delu približno 2,6 m od roba asfalta, na vzhodnem delu pa 1,74 m od roba asfalta;

- oreha sta se nahajala na parc. št. 397, in sicer prvi, ki je od vzhodne meje spornega območja oddaljen 5,4 m proti zahodu, 2,5 m od asfalta; drugi, ki je od prvega oreha oddaljen 2,3 m proti zahodu, pa 3,3 m od asfalta;

- parkiranje se je izvajalo bočno ob cesti, na vzhodnem delu pa tudi pravokotno ali poševno na cesto med oziroma pod drevesi;

- tožnikova mama M. K. je želela problem parkiranja formalno urediti in se je v letih 1979, 1994, 2000 in 2002 v zvezi s tem večkrat obrnila na prvo toženko, vendar je ta na njene prošnje in predloge odgovorila, da parcele ni mogoče odkupiti niti na njej pridobiti služnosti, ker gre za stavbno zemljišče, ki se do sprejetja podrobnega prostorskega načrta ne sme deliti niti prodajati;

- prva toženka ni parkiranja nikoli izrecno prepovedala ali mu nasprotovala;

- v letu 1997 sta druga toženka in tretji toženec kupila parc. št. 396, v letu 2007 pa še parc. št. 394/2, ki sta obe ležali južno od parc. št. 397;

- dne 11. 12. 2003 je prva toženka v korist druge toženke in tretjega toženca kot lastnikov parc. št. 394/2 izdala dovoljenje za ureditev pet metrov širokega tlakovanega dostopa do te njune nepremičnine, in sicer s ceste na parc. št. 398 preko zahodnega dela parc. št. 397. Dogovorjeno je bilo, da investitorja izdelata dostop na lastne stroške, zemljiškoknjižno stanje pa ostane nespremenjeno;

- ob adaptaciji hiše na nepremičnini 396 sta toženca nasula teren južno od območja, na katerem so parkirali člani tožnikove družine;

- v letu 2009 je na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene z njegovo mamo M. K., lastnik parc. št. 406 postal tožnik;

- dne 24. 7. 2010 je prva toženka z drugo toženko in tretjim tožencem sklenila uskladitveno pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti pešpoti, vožnje in parkiranja z vsemi vozili, z dovoljenjem za ureditev tlakovanega dostopa in parkirišča ter zasaditev okrasnega grmičevja na zahodnem delu 397, v korist gospodujočih nepremičnin 394/2 in 396, last druge toženke in tretjega toženca. Na podlagi te pogodbe je bil opravljen vpis služnostnih pravic v zemljiško knjigo;

- ustanovljeni služnosti sta se nanašali na prostorsko isti del nepremičnine parc. št. 397, na katerem je parkirala tožnikova družina;

- v Odloku o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Y (Ur. list RS, št. 18/2012) je bila S. ulica kategorizirana kot javna pot;

- dne 11. 11. 2015 je tožnik vložil obravnavano tožbo;

- v letu 2016 je bila izvedena parcelacija parc. št. 397, ob kateri sta nastali parc. št. 397/1 in 397/2, pri čemer se s strani tožnika vtoževana služnost in v korist tožencev ustanovljena služnost nanašata na severozahodni del novo nastale parc. št. 397/2;

- dne 16. 12. 2016 je bila med prvo toženko in tretjim tožencem sklenjena menjalna pogodba za dosego javne koristi namesto razlastitve, na podlagi katere je prva toženka na tretjega toženca prenesla lastninsko pravico na parc. št. 397/2;

- dne 20. 10. 2016 je Občinski svet Mestne občine Y sprejel sklep o vzpostavitvi statusa grajenega javnega dobra na parc. št. 398, na tej podlagi je v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini vpisana zaznamba javnega dobra.

13. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ta je napravljena skrbno in popolno, v skladu s pravili logičnega mišljenja ter življenjskimi izkušnjami. Vrednotenje posameznih dokazov in posledično ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno, jasno in dosledno obrazloženo.

14. Pritožbeno sodišče se ne strinja s toženci, da je tožnik z razširitvijo tožbenega zahtevka na nepremičnino parc. št. 398 zatrjeval drugačen obseg parkiranja kot ob vložitvi tožbe. Tožnik je ves čas kot predmet svojega zahtevka opredeljeval zemljišče, ki se v naravi nahaja nasproti njegove nepremičnine čez S. ulico, in sega od roba asfalta do dreves oziroma do mesta previsa izravnanega dela v strm travnik. Dejstvo, da je bilo ob parcelaciji ugotovljeno, da se to zemljišče v nasprotju z dotedanjim prepričanjem tožnika delno nahaja na parc. št. 398 in le delno na (sedanji) parc. št. 397/2, v ničemer ne vpliva na tako opredeljeno sporno območje in tožnikovo verodostojnost, kakor tudi ne na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Slednje je pri ugotavljanju območja parkiranja pravilno izhajalo iz stanja v naravi.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so zaradi izvedbe zaslišanj v razpravni dvorani izpovedi strank in prič nejasne ter s strani sodišča napačno razumljene in tolmačene. Sodišče prve stopnje je imelo že pred opravljenim ogledom na razpolago obsežno slikovno gradivo, ki mu je omogočala natančno zaslišanje strank in prič ter zadostno razumevanje vsebine njihovih izpovedi. Ob tem ni pomembno, ali je bilo zaslišanim znano, kje poteka meja med posameznimi nepremičninami, temveč je ključno, da so vedeli, o katerem delu zemljišča v naravi je govora.

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku, da se širina nasipa, na kateri se je izvajalo parkiranje, od leta 1970 ni bistveno spreminjala. Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno kot bistvene štelo izpovedi prič I. P., A. Z., S. H. in A. S. Š. Slednji so kot graditelji in redni uporabniki S. ulice gotovo bolje seznanjeni s stanjem nasipa skozi daljše obdobje kot priče M. J., M. Ž., V. O. in M. G., ki so bili tam prisotni redko ali celo samo enkrat. Očitki o prirejenosti izpovedi tožnikovih prič so neutemeljeni, saj njihovo resničnost potrjujejo fotografije iz obdobja neposredno po izgradnji ceste. Res je, da so tudi tožnikove priče različno ocenjevale širino nasipa, vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da gre za subjektivne ocene in da je ključna njihova skladna izpoved, da se širina nasipa ni bistveno spreminjala. Sodišče prve stopnje ni slepo sledilo izpovedi priče M. K., temveč jo je skladno z 8. členom ZPP pravilno ocenilo v povezavi z izpovedmi strank, ostalih prič in listinskimi dokazi ter jo tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno štelo za prepričljivo. Zaradi večkratnega spreminjanja ter njene neskladnosti z ostalimi izvedenimi dokazi je izpoved druge toženke upravičeno ocenilo za manj verodostojno.

17. Druga toženka in tretji toženec obsežno in mestoma nekorektno ter na meji žaljivosti grajata dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da so se med adaptacijo njune hiše posegi na parc. št. 397/2, vključno z namestitvijo varnostne ograje in izravnavo naravne stopnice, dogajali južno od spornega območja. Pri tem spregledata, da sta sama predložila fotografije, ki potrjujejo resničnost takšnega zaključka in izpodbijajo verodostojnost njunih navedb. Sklicevanje na okolico spornega dela zemljišča je nepomembno, saj dejstvo, da je v naravi sosednja parc. št. 410 še sedaj približno 1 m nižja, ne daje odgovora na vprašanje, kdaj je bil nasip ob asfaltni cesti izravnan. Prav tako nasipanje parc. št. 394/2 ne pomeni, da je bil hkrati zvišan nivo parc. št. 397/2, še manj, da je bil zvišan prav v predelu, na katerem se je izvajalo parkiranje. Predloženi ortofoto posnetki nimajo dovolj visoke ločljivosti, da bi pritožbeno sodišče na njihovi podlagi podvomilo v dokazne zaključke sodišča prve stopnje.

18. Toženci neutemeljeno izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je parkiranje izvajalo tudi na parc. št. 397/2. Sodišče je to dejstvo ugotovilo na podlagi podrobnega zaslišanja tožnika in prič ter opravljenega ogleda, na katerem je izvedlo natančne meritve. V nasprotju s pritožbenimi navedbami so tožnik ter priči A. S. Š. in I. P. potrdili, da se je parkiranje izvajalo tudi na parc. št. 397/2, saj so izpovedali, da se je na vzhodnem delu parkiralo tudi pravokotno in poševno na cesto pod in med drevesi, medtem ko se je na zahodnem delu parkiralo do dreves, to pa je v območju drugega oreha lahko seglo na parc. št. 397/2. Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da se je parkiralo do smrečic, vendar je obstoj služnosti ugotovilo le v območju do smreke, ki se nahaja 0,5 m severno od njih. Fotografije v spisu dokazujejo, da je bilo parkiranje pravokotno in poševno na cesto možno tudi pred zadnjo odstranitvijo vej na smreki, ki se nahaja na vzhodnem delu spornega območja. Tožencem je bilo večkrat pojasnjeno, da skica, ki je priloga zapisnika, določa le približno lego dreves, natančne in relevantne izmere pa so razvidne iz zapisnika. Ob upoštevanju teh izmer je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je v primeru bočnega parkiranja vozilo lahko seglo na parc. št. 397/2 ter da je v primeru pravokotnega in poševnega parkiranja vozilo delno segalo tudi na to nepremičnino.

19. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je parkiranje s strani uporabnikov tožnikove nepremičnine izvajalo redno z enim avtomobilom, preko vikenda in večkrat med tednom pa z dvema avtomobiloma. Takšno ugotovitev je utemeljeno oprlo na skladne izpovedi tožnika ter prič M. K., A. S. Š., I. P., A. Z., S. H. in V. R. V izpovedih navedenih prič in priče V. O. je imelo zadostno podlago tudi za zaključek, da je prostora za parkiranje na tožnikovi nepremičnini primanjkovalo, pri čemer ni odločilno, ali je pomanjkanje prostora posledica velikosti nepremičnine ali načina njene zunanje ureditve.

20. Toženci tudi neutemeljeno vztrajajo, da se je tožnik na prvo toženko v zvezi s parkiranjem začel obračati šele v letu 2011, pa še to le glede nakupa spornega zemljišča. Sodišče prve stopnje je natančno in prepričljivo obrazložilo, zakaj takšnim navedbam ne more slediti, pri čemer se ni omejilo le na izpovedi tožnikovih prič, temveč je upoštevalo tudi listinsko dokumentacijo, ki je nastala v obdobju pred obravnavanim sporom, ko stranke njene dokazne pomembnosti še niso mogle predvideti (zapisnik o izjavi M. K. z dne 2. 11. 2012 in dopis Krajevne skupnosti M. Š. z dne 28. 11. 2011). Na tej podlagi je utemeljeno ugotovilo, da se je priča M. K. od leta 1979 večkrat obrnila na prvo toženko v zvezi s pravno ureditvijo parkiranja, bodisi z nakupom parc. št. 397 ali njenega dela bodisi z ustanovitvijo služnostne pravice parkiranja, pri čemer je prva toženka odgovorila, da to ni mogoče, ker gre za stavbno zemljišče, ki se do sprejetja podrobnega prostorskega načrta ne sme deliti ali prodajati.

Glede pritožbe tožnika

21. Tožnik napada odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev služnostne pravice vožnje in parkiranja na parc. št. 398.

22. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je po ugotovitvah sodbe tožnik služnostno pravico vožnje in parkiranja na parc. št. 398 pridobil 12 let pred kategorizacijo S. ulice kot javne ceste in 16 let pred izdajo sklepa o vzpostavitvi statusa javnega dobra. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo materialnopravno stališče, da tožnik te pravice na parc. št. 398 ni mogel pridobiti, stališče o prenehanju služnosti zaradi vzpostavitve grajenega javnega dobra pa navedlo le kot rezervni razlog.

23. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je parc. št. 398 na delu, ki meji na tožnikovo nepremičnino, vse od leta 1970 predstavljala javno cesto.

24. V skladu s 1. členom Zakona o javnih cestah (Ur. list SRS št. 51/1971, v nadaljevanju ZJC/71) se je za javno cesto štela prometna površina, ki je splošnega pomena za javni promet in izpolnjuje pogoje, ki jih določajo ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi. Cesta je postala javna cesta, ko se je razvrstila in odprla za javno uporabo. Javne ceste so imele status družbene lastnine v splošni rabi (prvi odstavek 2. člena) in so se delile na kategorizirane in nekategorizirane (5. člen). Med slednje so bile uvrščene ceste, ulice, trgi, javne poti, dovozne ceste in druge prometne površine, ki so splošnega pomena za javni promet, določila pa jih je občinska skupščina (peti in šesti odstavek 6. člena). Podobno ureditev je vseboval Zakon o cestah (Ur. list SRS št. 38/1981, v nadaljevanju ZCes), pri čemer so bile javne ceste osnovna sredstva temeljnih organizacij združenega dela, ki opravljajo dejavnost rednega vzdrževanja in varstva cest. Slednje je veljalo vse do sprejetja Zakona o gospodarskih javnih službah, ki je v 2. členu določil, da se z zakoni s področja energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva, varstva okolja ter z zakoni, ki urejajo druga področja gospodarske infrastrukture, določijo gospodarske javne službe. Zakon o javnih cestah (Ur. list RS št. 29/1997, v nadaljevanju ZJC) je javne ceste opredelil kot prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih (prvi odstavek 2. člena ZJC). Javna cesta je tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih, določenimi z zakonom in drugimi predpisi (2. točka prvega odstavka 14. člena ZJC). Enako ureditev vsebuje ZCes-1.

25. Pritožnik v pritožbi navaja, da je S. ulica pridobila status javne ceste šele v letu 2012 s sprejetjem Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Y, vendar pritožbeno sodišče temu ne more pritrditi. Sporna cesta je bila načrtovana v zazidalnem načrtu, skozi oprostitev plačila komunalnega prispevka jo je (vsaj delno) financirala občina. Bila je družbena lastnina v upravljanju Občine Y, po podatkih zemljiške knjige in namembnosti je bila cesta, ki so jo prosto uporabljali vsi prebivalci in obiskovalci S. ulice. Vse od izgradnje je tako imela S. ulica skladno z določbami ZJC/71 in ZCes status nekategorizirane javne ceste. Da to drži, je razvidno iz 3. točke VII. člena pogodbe o ureditvi stavbnega zemljišča, v kateri je bilo določeno, da se mora objekt, ki sta ga gradila tožnikova starša, priključiti na javno pot. Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je bila S. ulica za javno pot skladno z določbami ZJC razglašena šele v letu 2012. Takšen Odlok je bil namreč sprejet že v letu 1998 (Ur. list RS, št. 4/99, 6. člen, zap. št. 176), nato v letu 2001 (Ur. list RS št. 40/2001, 8. člen, zap. št. 178), ponovno v letu 2007 (Ur. list RS št. 70/2007, 8. člen, zap. št. 187) in nazadnje v letu 2012.

26. Po 2. členu ZJC/71 so bile javne ceste družbena lastnina v splošni rabi, na njih ni bilo mogoče priposestvovati premoženjskih pravic. V skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZCes so bile javne ceste izven pravnega prometa, po petem odstavku istega člena na njih ni bilo mogoče pridobiti služnosti. ZJC je v drugem odstavku 2. člena določil, da so javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa. Na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic. Enako določbo v drugem odstavku 3. člena vsebuje tudi ZCest-1.

27. Ker je imela S. ulica vse od izgradnje status javne ceste (poti), na njej torej ni bilo mogoče pridobiti služnostne pravice s priposestvovanjem, saj so to možnost izrecno izključevali vsakokratni predpisi o cestah. To velja tako za asfaltirano vozišče kot tudi za utrjen pas ob njem (bankino), ki na območju tožnikove nepremičnine sega vse do meje s parc. št. 397/2.3

28. Pojem javnega dobra pred uveljavitvijo Ustave RS kot ustavna in pravna kategorija ni obstajal, pač pa se je uporabljal pojem dobrine v splošni rabi. Na tem področju je v zakonodaji vladala precejšnja zmeda in pravna negotovost, ki je trajala vse do sprejetja relevantnih zakonov, ki so uredili pravo javnega dobra. Konstitutivnost akta o ustanovitvi in prenehanju dobrine v splošni rabi v prejšnji zakonodaji ni bila jasno določena4, prav tako pa je bilo zaradi značilnosti koncepta družbene lastnine zemljiškoknjižno stanje neurejeno. V ospredju je bila namembnost in dejanska raba nepremičnine. Tudi po teh kriterijih je bila S. ulica ves čas občinska javna cesta, ki so jo ob enakih pogojih lahko uporabljali vsi. Kot takšna je predstavljala dobrino v splošni rabi, tožnik in njegovi pravni predniki, kakor tudi vsi ostali uporabniki pa z njeno uporabo niso izvrševali služnosti kot stvarne pravice na tuji stvari, pač pa splošno rabo kot pravico javnega prava. Po uveljavitvi ZJC ima občinska javna cesta status javnega dobra. Takšen status pridobi po samem zakonu s sprejetjem akta o kategorizaciji, s katerim je razglašena za javno.5 Ugotovitvena odločba o razglasitvi javnega dobra, ki jo predvideva 21. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ima v primeru javnih cest tako le deklaratorni značaj.

29. S. ulica (parc. št. 398) je imela tako vse od izgradnje status dobrine v splošni rabi oziroma javnega dobra, zato so priposestvovanje služnosti vožnje in parkiranja na njej onemogočala tudi splošna pravila stvarnega prava.6

30. Ker tožnik služnostne pravice na nepremičnini parc. št. 398 ni pridobil, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do v pritožbi izpostavljenega vprašanja, ali že pridobljene stvarne pravice z vzpostavitvijo statusa grajenega javnega dobra ugasnejo.

31. Tožnikove pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, zato je višje sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v V. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožb tožencev

32. Sodišče prve stopnje je zahtevku za ugotovitev služnostne pravice na delu parc. št. 397/2 ter zahtevku za ugotovitev ničnosti zemljiškoknjižnega dovolila in izbris vknjižbe služnostnih pravic ugodilo zoper vse tožence, tudi prvo toženko. Tožnikove navedbe v odgovoru na pritožbo, da prva toženka za ta del zahtevka ni (bila) pasivno legitimirana, ne izključujejo njenega pravnega interesa za vložitev pritožbe, temveč ga v nasprotju s tožnikovim stališčem utemeljujejo. Tožnik namreč s temi navedbami priznava, da bi moral biti zahtevek zoper prvo toženko zavrnjen. Ne glede na navedeno se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do ostalih navedb v pritožbi prve toženke, saj so razlogi za njeno utemeljenost enaki kot so razlogi za utemeljenost pritožbe drugih dveh tožencev.

O priposestvovanju služnostne pravice na delu parc. št. 397/2

33. Sodišče prve stopnje je v korist tožnikove nepremičnine parc. št. 406 in v breme dela parc. št. 397/2 ugotovilo služnost brezplačnega parkiranja. Ta del parc. št. 397/2 v naravi predstavlja raven del utrjenega nasipa v velikosti približno 22 m2, ki se na vzhodnem delu nahaja 1,74 m, na zahodnem delu pa približno 2,6 metrov od roba asfalta, in je na vzhodnem delu širok približno 2,7 m, nato poteka proti zahodu v enaki širini v dolžini 5,4 m, nakar se v preostali dolžini (6 do 7 m) zožuje vse do meje s parc. št. 398. Na njem rasteta dva oreha, in sicer prvi, ki je od vzhodne meje spornega območja oddaljen 5,4 m proti zahodu in 2,5 m od asfalta ter drugi, ki je od prvega oreha oddaljen 2,3 m proti zahodu in se nahaja 3,3 m od roba asfalta.

34. Toženci takšno odločitev utemeljeno grajajo kot materialnopravno napačno.

35. Stvarna služnost je pravica lastnika gospodujoče nepremičnine izvrševati za njene potrebe določena dejanja na služeči nepremičnini ali zahtevati od lastnika služeče nepremičnine opuščanje določenih dejanj, ki bi jih imel sicer slednji pravico izvrševati na svoji nepremičnini.7

36. Stvarne služnosti izhajajo iz odnosa in funkcionalne (ne pa tudi prostorske) povezanosti dveh nepremičnin. Njihov namen in smisel sta v (gospodarski) koristi, ki omogoča lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospodujoči nepremičnini. Služnost mora biti zemljišču koristna, ne zahteva pa se, da je nujno potrebna za običajno rabo gospodujoče nepremičnine. Zadostuje, da omogoča ugodnejšo rabo in uživanje gospodujoče nepremičnine.8

37. Iz zgoraj ugotovljenih dejstev izhaja, da so tožnik in njegovi pravni predniki parkiranje na parc. št. 397/2 izvajali tako, da se je avto delno nahajal na parc. št. 398, delno pa na parc. št. 397/2. Še več. Opisane lastnosti spornega zemljišča, zlasti širina parc. št. 398 ter položaj obeh orehov in smreke, ki se nahaja ob mejniku na vzhodni strani, omogočajo zanesljiv sklep, da se je ob bočnem parkiranju vozilo nahajalo le na parc. št. 398 ali pa se je tam nahajala večina vozila, medtem ko se je pri pravokotnem in poševnem parkiranju na parc. št. 397/2 nahajala le približno polovica avtomobila.

38. Del parc. št. 398, na katerem so tožnik in njegovi pravdni predniki parkirali, je bankina.9 V skladu z določbo 8. točke prvega odstavka 96. člena ZJC/71 je bilo prepovedano voziti ali parkirati po neurejenih bankinah, razen če je bilo parkiranje izrecno dovoljeno. Smiselno enako določilo so kasneje vsebovali Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Ur. list SRS, št. 11/1988) v 8. alineji drugega odstavka 61. člena, Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP) v 12. točki prvega odstavka 47. člena, Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) v 13. točki četrtega odstavka 52. člena in Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) v 15. točki četrtega odstavka 65. člena.

39. Uporaba parc. št. 397/2 za namen parkiranja s strani tožnika in njegovih pravnih prednikov je tako vseskozi vključevala nedovoljeno uporabo javne ceste. Brez te uporabe se njihovo parkiranje na parc. št. 397/2 ni izvajalo in se zaradi lege dreves tudi ni moglo izvajati. Če tuje nepremičnine ni mogoče uporabljati skladno z vsebino služnosti ne da bi se hkrati na nedovoljen način uporabljala javna cesta (javno dobro), pa takšna uporaba po prepričanju pritožbenega sodišča ne more voditi v pridobitev služnostne pravice. Uporaba tuje nepremičnine v obliki parkiranja dela vozila namreč ne zadosti zahtevi po koristnosti služnosti, če je uporaba sosedne nepremičnine, na kateri se parkira drug del vozila, in s katero bi bilo šele mogoče doseči namen služnosti (parkiranje celega vozila), zakonsko prepovedana. Nedovoljena uporaba javnega dobra ne more vsebinsko dopolnjevati in s tem utemeljevati služnostne pravice na tuji stvari; služnost parkiranja dela vozila, ki je ni mogoče in dovoljeno izvrševati, pa bi zgolj obremenjevala služečo nepremičnino in omejevala lastninsko pravico njenega lastnika, ne da bi imela gospodujoča nepremičnina od nje korist. Tega ne spremeni dejstvo, da je prva toženka do sedaj parkiranje na parc. št. 398 tolerirala. Zakonska prepoved parkiranja na bankini namreč zavezuje vse uporabnike javne ceste ne glede na ravnanje njenega upravljavca. Zaradi njegovih opustitev parkiranje na javni cesti ne postane dovoljeno. Brez takšnega parkiranja pa uporaba spornega dela parc. št. 397/2 za namen parkiranja ni bila in ni mogoča in se parkiranje na njem na ta način tudi nikoli ni izvajalo.

40. Pritožbeno sodišče opozarja še na dodatna razloga za neutemeljenost zahtevka za ugotovitev služnostne pravice.

41. Sporni del parc. št. 397/2 se nahaja neposredno ob javni cesti, vse od izgradnje ceste do leta 2016 je bil v občinski lasti in prosto dostopen. Nobenega dvoma sicer ni, da so ga najpogosteje uporabljali člani tožnikove družine oziroma uporabniki parc. št. 406, vendar pa je bil enako kot njim na razpolago tudi ostalim uporabnikom ceste oziroma lastnikom nepremičnin ob njej.10 Tožnik in njegovi pravni predniki so parc. št. 397/2 uporabljali relativno redko in v majhnem delu, saj so večinoma parkirali bočno neposredno ob asfaltirani cesti ter s tem pretežno na parc. št. 398. Glede na navedene okoliščine pa se med parc. št. 397/2 in tožnikovo nepremičnino ni razvila dovolj tesna funkcionalna povezava, ki bi opravičevala, da se ravno v njeno korist ugotovi služnost kot izključna stvarna pravica, ki njenemu upravičencu zagotavlja absolutno oblastveno pravico.

42. V skladu s tretjim odstavkom 217. člena SPZ stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je bila služnost dovoljena do preklica. Okoliščine, ki izključujejo priposestvovanje, je potrebno razlagati široko, saj priposestvovanje temelji na domnevi molčečega pristanka lastnika služeče nepremičnine.11 Iz tožnikovih trditev, ki jim je sodišče prve stopnje sledilo, njegove ugotovitve pa so prestale tudi pritožbeni preizkus, izhaja, da se je tožnikova pravna prednica M. K. od leta 1979 dalje večkrat obrnila na prvo toženko, jo seznanila s parkiranjem na spornem zemljišču in predlagala bodisi prodajo nepremičnine bodisi ustanovitev služnostne pravice. Prva toženka je njeno prošnjo zavrnila, češ da gre za stavbno zemljišče, katerega namembnost v prostorskih aktih še ni dokončno določena, zato bo kakršenkoli dogovor možen šele po sprejetju podrobnega prostorskega načrta. Tožnikovi pravni prednici je bilo torej s strani prve toženke jasno predočeno, da odkup zemljišča ali pridobitev služnostne pravice zaenkrat nista možna ter da bo ugodnost brezplačnega parkiranja na nepremičnini prve toženke uživala le, dokler se slednja ne odloči glede njene namembnosti ter parkiranje bodisi pravno uredi bodisi ga prepove. Začasnosti razmerja sta se zavedala tudi tožnik in njegova pravna prednica, saj se v predpravdnih dopisih prvi toženki nista nikoli sklicevala na pridobljeno služnost. Upoštevaje navedena dejstva nenasprotovanja parkiranju s strani prve toženke (vsaj) od leta 1979 dalje ni mogoče kvalificirati kot (tihe) privolitve v nastanek trajne pravice, temveč gre za dovoljenje za uporabo nepremičnine do preklica – prekarij. Prekarij kot začasno in preklicno razmerje pa ne more voditi v priposestvovanje služnosti.

43. Vsi navedeni razlogi narekujejo zaključek, da tožnik in njegovi pravni predniki služnostne pravice brezplačnega parkiranja na parc. št. 397/2 niso priposestvovali, zato je zahtevek, s katerim tožnik zahteva ugotovitev takšne služnostne pravice, neutemeljen. Posledično se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb glede dobrovernosti tožnika in tožencev, stanja tožnikove nepremičnine, vštevanja priposestvovalne dobe prednikov ter obsega ugotovljene služnosti.

O izbrisni tožbi in zahtevku za ugotovitev ničnosti zemljiškoknjižnega dovolila

44. Tožnik z izbrisno tožbo zahteva ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižb služnostnih pravic, ki sta pri nepremičnini parc. št. 397/2 vknjiženi v korist nepremičnin druge toženke in tretjega toženca parc. št. 396 in 394/2.

45. Po določbi prvega odstavka 243. člena ZZK-1 je za vložitev izbrisne tožbe aktivno legitimiran tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te izpodbijane vknjižbe kršena, pri čemer ni nujno, da bi bila ta pravica predhodno že vknjižena v zemljiško knjigo.

46. Tožnik je svojo aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe utemeljeval z navedbami, da v korist njegove nepremičnine parc. št. 406 na delu parc. št. 397/2 obstoji stvarna služnost, ki je bila kršena z vknjižbo služnostnih pravic v korist nepremičnin druge toženke in tretjega toženca. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da služnostna pravica v korist tožnikove nepremičnine ne obstoji, tožnik ni izkazal obstoja pravice, ki bi bila z izpodbijano vknjižbo prizadeta, s tem pa tudi ne aktivne legitimacije za izbrisno tožbo. Povedano drugače. V primeru ugoditve izbrisni tožbi bi bili služnosti, ki obstojita na parc. št. 397/2 v korist parc. št. 396/0 in 394/2, izbrisani iz zemljiške knjige. Ker tožnik ni izkazal, da ima na parc. št. 397/2 kakšno obligacijsko ali stvarnopravno upravičenje, takšen izbris v ničemer ne more izboljšati njegovega pravnega položaja.12

47. Zahtevek za ugotovitev ničnosti zemljiškoknjižnega dovolila iz 3. člena uskladitvene pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti z dne 24. 7. 2010 je po vsebini vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP), saj ga tožnik uveljavlja skupaj z nadaljnjim zahtevkom - izbrisno tožbo. Predpostavka vsake tožbe je tudi pravni interes. Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku procesno predpostavko pravnega interesa nadomešča pogoj prejudicialnosti. Če prejudicialnosti ni, je vmesni ugotovitveni zahtevek nedopusten; prejudicialnosti pa ni v primeru, ko mora sodišče zavrniti oziroma ugoditi zahtevku ne glede na obstoj pravnega razmerja, ki je predmet vmesnega ugotovitvenega zahtevka.13 Ker je izbrisna tožba neutemeljena že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije in neodvisno od veljavnosti zemljiškoknjižnega dovolila, ki je bilo podlaga za izpodbijani vpis, tožnik za ugotovitev njegove ničnosti ne izkazuje pravnega interesa.14 Tožba je zato v tem delu nedopustna in jo je potrebno zavreči (prvi odstavek 274. člena ZPP).15 Posledično se pritožbeno sodišče do navedb, s katerimi toženci odločitev sodišča prve stopnje napadajo vsebinsko, ne opredeljuje.

48. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja delno napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbama tožencev ugodilo in sodbo v I., II., III. in IV. točki spremenilo tako, da je tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva ugotovitev ničnosti zemljiškoknjižnega dovolila, zavrglo, zahtevek za ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe služnostnih pravic ter zahtevek za ugotovitev služnostne pravice parkiranja na nepremičnini parc. št. 397/2 pa zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

49. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo njene VI. točke, v kateri je odločeno o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik v postopku ni uspel, zato mora tožencem povrniti potrebne stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

50. Za potrebne stroške prve toženke sodišče šteje: 250 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 15. 11. 2016, 250 točk za zastopanje na naroku dne 23. 11. 2016 in 350 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za zastopanje na naroku dne 14. 12. 2016 in 250 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za zastopanje na naroku dne 1. 2. 2017 in 500 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 19. 1. 2017, 250 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 20. 3. 2017, 250 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 14. 4. 2017, 250 točk za zastopanje na naroku dne 19. 4. 2017 in 350 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 5. 6. 2017, 250 točk za zastopanje na naroku dne 5. 6. 2017 in 300 točk za trajanje tega naroka ter 1 % oziroma 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 1.974,85 EUR. Navedeni znesek mora tožnik prvi toženki povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. V zvezi s priznanimi stroški pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je prvo toženko od dne 15. 11. 2016 zastopala občinska pravobranilka. Pritožbeno sodišče je pri odmeri stroškov zato upoštevalo, da se skladno s petim odstavkom 50.c člena Zakona o lokalni samoupravi glede položaja in statusa občinskega pravobranilstva v sodnih, upravnih in drugih postopkih smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja državno pravobranilstvo. Zakon o državnem pravobranilstvu pa je v času postopka pred sodiščem prve stopnje v 16. členu določal, da se stroški zastopanja v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.

51. Za potrebne stroške druge toženke in tretjega toženca sodišče šteje: 500 točk za sestavo odgovora na tožbo, 500 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 31. 3. 2016, 375 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 10. 10. 2016, 125 točk za zastopanje na naroku dne 10. 10. 2016, 250 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 15. 11. 2016, 500 točk za zastopanje na naroku dne 23. 11. 2016 in 350 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 12. 12. 2016, 250 točk za zastopanje na naroku dne 14. 12. 2016 in 250 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za zastopanje na naroku dne 1. 2. 2017 in 500 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 11. 4. 2017, 250 točk za zastopanje na naroku dne 19. 4. 2017 in 400 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 24. 4. 2017, 250 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 2. 6. 2017, 250 točk za zastopanje na naroku dne 5. 6. 2017 in 350 točk za trajanje tega naroka ter 1 % oziroma 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR ter povišano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank in 22 % DDV znaša 3.801,20 EUR. Navedeni znesek mora tožnik tožencema povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

52. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je v pritožbenem postopku v celoti propadel, toženci pa so v celoti uspeli. Tožnik tako nosi svoje pritožbene stroške, medtem ko mora drugi toženki in tretjemu tožencu povrniti stroške vložitve pritožbe. Prva toženka stroškov pritožbe ni priglasila.

53. Za potrebne stroške pritožbenega postopka na strani druge toženke in tretjega toženca pritožbeno sodišče šteje: 625 točk za sestavo pritožbe in 6,25 točk za materialne stroške, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR ter povišano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank in 22 % DDV znaša 388,84 EUR, skupaj s sodno takso v višini 405,00 EUR pa 793,84 EUR. Navedeni znesek mora tožnik tožencema povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

54. Stroškov odgovorov na tožnikovo pritožbo sodišče tožencem ni priznalo, saj navedbe v njih niso bile takšne, da bi lahko prispevale k lažji ali hitrejši odločitvi o pritožbi, zaradi česar teh stroškov ni mogoče upoštevati kot potrebnih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 Ker se vse v sodbi navedene nepremičnine nahajajo v k. o. X, sodišče v nadaljevanju obrazložitve vse parcelne številke označuje brez navedbe k. o.
2 Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, vprašanje dobrovernosti druge toženke in tretjega toženca ter možnost parkiranja na tožnikovi nepremičnini za odločitev nista pomembna.
3 Primerjaj 57. člen ZCes, 23. točko prvega odstavka 14. člena v zvezi s 13. členom ZJC ter 13. in 14. točko prvega odstavka 2. člena ZCest-1
4 Primerjaj Marija Krisper Kramberger, Pravni režim dobrin v splošni rabi, Pravnik, Ljubljana let. 45 (1990), 8-10, str. 326
5 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-224/00 z dne 19. 10. 2000
6 Primerjaj 3. člen Zakona o prometu z nepremičninami, 55. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in drugi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).
7 Primerjaj 472 paragraf Občega državljanskega zakonika (ODZ), 49. člen ZTLR in prvi odstavek 213. člena SPZ
8 Primerjaj Matjaž Tratnik in drugi, Stavbna pravica in služnosti - stvarnopravni in davčnopravni vidiki, Maribor 2007, str. 110 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 281/2010 z dne 23. 6. 2011
9 Utrjeni ali neutrjen vzdolžni del cestišča ob zunanjem robu vozišča, ki zagotavlja bočno stabilnost vozišča in brežine ter omogoča namestitev prometne signalizacije in prometne opreme (3. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1).
10 Tako je na njem občasno parkirala A. S. Š., občasno tudi izvajalci ostalih lastnikov nepremičnin ob S. ulici. Včasih je kdo od teh lastnikov na tem območju odložil kakšen material, občasno je sporno območje služilo kot obračališče, saj je S. ulica slepa ulica.
11 Primerjaj M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 903
12 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 402/2010 z dne 8. 11. 2012 in II Ips 38/2007 z dne 3. 12. 2009 ter Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2572/2014 z dne 14. 1. 2015
13 Primerjaj A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 160 do 162
14 Slednje velja toliko bolj, ker je lastnik parc. št. 397/2 sedaj tretji toženec in ima zato le on pravico z njo razpolagati in jo obremenjevati.
15 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 121/2015 z dne 25. 8. 2016


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o javnih cestah (1971) - člen 1, 2, 2/1, 5, 6, 6/5, 6/6, 96, 96/1, 96/1-8
Zakon o cestah (1981) - ZCes - člen 3, 3/3, 57
Zakon o javnih cestah (1997) - ZJC - člen 2, 2/1, 2/2, 13, 14, 14/1, 14/1-2, 14/1-23
Zakon o cestah (2010) - ZCes-1 - člen 2, 2/1, 2/1-3, 2/1-13, 2/1-14, 3, 3/2
Zakon o varnosti cestnega prometa (1982) - ZVCP - člen 47, 47/1, 47/1-12
Zakon o varnosti cestnega prometa (2004) - ZVCP-1 - člen 52, 52/4, 52/4-13
Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 65, 65/4, 65/4-15
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 44, 44/2, 213, 213/1, 217, 217/3
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 49, 55
Zakon o prometu z nepremičninami (1976) - ZPN - člen 3
Zakon o gospodarskih javnih službah (1993) - ZGJS - člen 2
Zakon o graditvi objektov (2002) - ZGO-1 - člen 21
Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 243, 243/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 5, 181, 181/3, 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-8
Zakon o lokalni samoupravi (1993) - ZLS - člen 50c
Datum zadnje spremembe:
13.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5MDkw