<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 181/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.181.2018

Evidenčna številka:VSL00011507
Datum odločbe:25.04.2018
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:plačilo zavarovalnine - nezgodno zavarovanje za primer smrti - dokazna ocena - izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - pripombe na izvedensko mnenje

Jedro

Pravilna je presoja sodišča, da so poškodbe zavarovanca nastale kot posledica bolezenskega dogodka, ki je neposredno predhodil padcu. Ker torej tožeča stranka ni dokazala, da je bila zavarovančeva smrt posledica nezgode (njene tožbene teze o padcu zaradi spolzkih tal dokazni postopek ni potrdil, enako velja za možnost, da bi se zavarovanec spotaknil ob stojalo), je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zavarovalnine pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta žena pokojnega zavarovanca in zavarovalnica, s katero je imel zavarovanec sklenjeno zavarovanje za primer smrti zaradi nezgode (po Splošnih pogojih NEZ-09)1 za zavarovalno vsoto 7.000,00 EUR. Upravičenka za primer smrti zaradi nezgode je tožnica, ki zatrjuje, da je njen mož umrl zaradi nenadne srčne smrti, ki je bila posledica nastalih poškodb ob padcu. Zato zahteva plačilo zavarovalnine. Med pravdnima strankama je sporno, ali je smrt zavarovanca nastopila zaradi nezgode ali zaradi bolezni.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 7.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2016. Tožnici je še naložilo, da mora toženki plačati 284,19 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica, ki predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, oziroma razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožnica sicer navaja, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, a vsebinsko izpodbija predvsem dejanske zaključke in dokazno oceno sodišča prve stopnje. Po pritožničini oceni je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno oziroma je sodišče sprejelo svojo odločitev na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ker ni poslalo izvedeniškega mnenja na podlagi 254. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v dopolnitev. S tem je zagrešilo tudi kršitev določb pravdnega postopka, ki so vplivale na pravilnost odločitve sodišča. Tožnica je v pripravljalni vlogi z nazivom pripombe izvedeniškega mnenja namreč nasprotovala ugotovitvam izvedenca, da je pokojni že pred škodnim dogodkom imel sinkope in da so bili predhodni padci posledica teh. Izvedenec tudi ni upošteval zdravstvene dokumentacije dr. K. B. G., ki je pokojnika zdravila na intenzivni terapiji. Sodišče prve stopnje je tudi podalo napačno dokazno oceno, saj je napačno presodilo izvedensko mnenje v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi.

Sodišče je obrazložitev nedopustno oprlo na izpoved priče A. M., ki je izpovedal, da se je pokojni zgrudil. Priča je laik in ni nujno, da si je besedo razlagal na način, kot si jo je sodišče.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi ustreza metodološkim napotkom 8. člena ZPP in je prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je pravilno uporabilo.

7. Pritožbeni očitek, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni pridobilo dopolnitve izvedenskega mnenja, je neutemeljen. Vsaka pripomba stranke na izvedensko mnenje ne terja njegovega dopolnjevanja; mnenje je treba dopolniti le, če so v njem pomanjkljivosti, nejasnosti ali je nepopolno. Golo (laično) nasprotovanje tožnice ugotovitvi izvedenca (da so bili predhodni padci posledica sinkop), ni terjalo dopolnjevanja mnenja2, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Kaj naj bi bilo v dokumentaciji dr. K. B. G. takšnega, da bi terjalo dopolnitev izvedenskega mnenja ali opredelitev izvedenca, pa pritožnica niti ne pove (tega tudi ni pojasnila v vlogi s 1. 9. 2017). Ker je tako, navrženega pritožbenega očitka ni mogoče preizkusiti. Očitek, da neka dokumentacija ob izdelavi izvedenskega mnenja ni bila upoštevana, lahko predstavlja očitek v smislu relativne kršitve določb postopka, kršitve določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ali pa v smislu zmotne ugotovitve dejanskega stanja, a v vseh primerih mora biti obrazložen in konkretiziran, saj pritožbeno sodišče na nobenega od naštetih pritožbenih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti.

8. Izvedenec je v mnenju s 17. 7. 2017 jasno zapisal, da je bila vzrok zavarovančeve smrti odpoved povečanega in razširjenega srca ob hudi trožilni koronarni bolezni, opisana sprememba je značilna za hudo aortno stenozo (navedeno med diagnozami zavarovanca), pokazala pa jo je tudi obdukcija. Aortna stenoza je bila tako huda, da je/bi bilo nujno operativno zdravljenje. Iz izvedenskega mnenja nadalje izhaja pomembna ugotovitev, da je bila prehrana srčne mišice motena in da je v preteklosti že prišlo do manjših srčnih infarktov, ki jih zavarovanec verjetno ni zaznal ali jim posvečal posebne pozornosti. Izvedenec zaključi, da lahko z veliko verjetnostjo trdi, da je pri zavarovancu prišlo do sinkope, kot simptoma hude aortne stenoze in nato do padca ter udarca, čemur pritožbeno sodišče v celoti sledi.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnice, da je sodišče svojo obrazložitev nedopustno oprlo na izpoved priče A. M., ki je izpovedal, da se je pokojni zgrudil. A. M. je izpovedal, da je zavarovanec tik pred padcem stal pred pultom, kakšen meter oddaljen od njega in se ni premikal, ko pa je sam vzel denar in se začel ukvarjati z blagajno, je pokojni kar naenkrat padel. Priča je torej natančno opisala nenadni padec, glagol zgruditi se pa je uporabila v pisni izjavi s 26. 8. 2016, ki le še dodatno potrjuje zaznave priče v času padca.

10. Pravilna je torej presoja sodišča, da so poškodbe zavarovanca nastale kot posledica bolezenskega dogodka, ki je neposredno predhodil padcu. Ker torej tožeča stranka ni dokazala, da je bila zavarovančeva smrt posledica nezgode (njene tožbene teze o padcu zaradi spolzkih tal dokazni postopek ni potrdil, enako velja za možnost, da bi se zavarovanec spotaknil ob stojalo), je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Ob zgoraj opisanih ugotovitvah ni odločilno to, kar izpostavlja pritožnica - torej, da so poškodbe zaradi padca pospešile vpliv bolezni in smrt. Odločilno namreč je, da zavarovančev padec ni bil nezgoda v smislu zavarovalnih pogojev tožene stranke.

11. Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP), odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------
1 Nezgoda je v 5. členu Splošnih pogojev tožene stranke opredeljena kot vsak nenaden, nepredviden od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje izključno od zunaj in naglo na zavarovančevo telo, tudi padec ali zdrs. Za nezgodo pa se ne štejejo poškodbe, ki so posledica bolezenskih dogodkov.
2 Prim. 3. odstavek 254. člena ZPP in VSRS sodba II Ips 260/2013 ter številne druge.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 254, 254/3
Datum zadnje spremembe:
13.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5MDg5