<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 2797/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.2797.2017

Evidenčna številka:VSL00011592
Datum odločbe:18.04.2018
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt (preds.), Mojca Hribernik (poroč.), dr. Peter Rudolf
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - mokra in spolzka tla - mokra tla kot nevarna stvar - padec na mokrih in splozkih tleh - padec na mokrih ploščicah - dolžna skrbnost - profesionalna skrbnost - opustitev dolžne skrbnosti

Jedro

Toženka je v ugotovljenih okoliščinah, tudi v okviru profesionalne skrbnosti, storila dovolj, da je ohranila normalnost pohodne površine. Bistvenega očitka, da so gostje v lokal vnašali sneg, ki se je tam topil, tožnica ni izkazala, terasa je bila primerno očiščena, pred vhodom položen predpražnik, prostor pa ogrevan.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka K. K. s.p., je dolžna tožeči stranki M. Č., plačati 23.807,81 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo:

– od zneska 19.000,00 EUR od dne 15. 8. 2013 do plačila,

– od zneska 4.807,81 EUR od dne vložitve tožbe do plačila.

vse v 15-ih dneh pod izvršbo, in ji povrniti pravdne stroške."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in sodba v izpodbijanem, za tožnico neugodnem delu, potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 960,59 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

IV. O pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje, bo odločilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek1 po temelju utemeljen do 50 %.

2. Zoper odločitev sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožnica se pritožuje iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi utemeljenost tožbenega zahtevka do 100 %, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje o neobstoju objektivne odškodninske odgovornosti toženke. Ni mogoče govoriti o običajni uporabi navadnih keramičnih ploščic, ki bi bile namenjene zgolj prehodu v gostilniške prostore, temveč je bil prostor istočasno namenjen tudi veži oziroma vhodnemu prostoru, kjer so si gostje lahko obrisali mokre čevlje, in tudi plesišču. V takšnem prostoru pa bi toženka po standardu profesionalne skrbnosti nedvomno morala poskrbeti za položitev protizdrsnih ploščic. V vhodnem prostoru in plesišču ne gre za običajno tveganje pri uporabi navadnih keramičnih ploščic, ampak za bistveno povečano tveganje, ki upoštevajoč konkretne okoliščine, predstavljajo nevarno stvar. Kot običajna uporabnica je tožnica upravičeno pričakovala, da so na plesišču položene ustrezne, protizdrsne ploščice. Tudi iz tega vidika je tožnici nemogoče očitati kakršenkoli soprispevek za nastanek škode. Tožnica je izkazala tudi, da se je toženka zelo dobro zavedala povečane nevarnosti za padce in je iz tega razloga kmalu po škodnem dogodku sklenila zavarovalno polico za kritje tovrstne škode, ki ga dotlej ni imela. Sodišče predlogu tožnice, da toženka predloži navedeno zavarovalno polico, ni ugodilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, na tako pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju, pa sodišče ne more utemeljevati svojih zaključkov. Pravilno pa je sicer sodišče ugotovilo krivdno odškodninsko odgovornost toženke. Ni pa tožnica k nastanku škode v ničemer prispevala. Tožničin soprispevek je videlo v izbiri obutve, pri čemer pa se sodišče ni opredelilo do trditev tožnice, da so bile pete visoke samo 5 cm, da jih je tožnica nosila vsak dan in je bila na njih navajena. Sodišče je napačno ugotovilo, da so plesalci pri plesu poskakovali in napačno zaključilo, da je tožnica sama prevzela del tveganja za nastanek škodne posledice. Napačno je povzelo izpovedbi prič N. in M., ki sta izpovedali, da se pri kolu kot so ga plesali, udeleženci držijo za roko in delajo korake dva levo in dva desno, kar je razvidno tudi iz posnetka. Sodišče pa je spregledalo tudi dejstvo, da je tožnica padla že pri prvem koraku zaradi mokrih tal, zato poskakovanje v nobenem primeru ne more biti razlog za njen soprispevek. Zaključki sodišča so torej kontradiktorni in sami s seboj v nasprotju, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Tudi toženka se pritožuje iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Vztraja pri svojem stališču, da so bila tla v času nastanka škodnega dogodka suha in ne mokra. Predvsem se toženka sklicuje na objektivni dokaz, video posnetek praznovanja na katerem je prišlo do škodnega dogodka. Iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi z dne 1. 3. 2016, na katerem so si sodišče in pravdni stranki posnetek ogledali, izhaja, da se iz posnetka vidi, da je sneg pred vhodom očiščen, da na čevljih oseb, ki so vstopali v prostor ni bilo snega, razen na desnem čevlju soproga tožnice ("s tem da je imel na desnem čevlju na špički malenkost snega"), da so bila tla, ko je tožnica prvič plesala, popolnoma suha, nosila pa je črne salonarje s 5 cm visoko peto, da se že po škodnem dogodku na posnetku vidi deklico, ki hodi po tleh v prostoru, kjer je tožnica padla in se vidi, da so tla suha, da se vidi le ena oker ploščica mokra, vse ostale ploščice v prostoru pa so videti suhe oziroma niso bile videti mokre. Na posnetku se je videla mokra le ena ploščica, ki pa se ni nahajala na mestu, kjer je tožnica padla, zato k padcu ni mogla prispevati. Ob ogledu posnetka so vsi ugotovili, da so bila tla na mestu, kjer je tožnica padla, suha, zato naknadna navedba sodišča v obrazložitvi sodbe, da iz posnetka zaradi odseva ni mogoče jasno razbrati, ali so bila tla dejansko mokra ali suha, ni utemeljena. Na posnetku ni odseva, zaradi katerega ne bi bilo mogoče jasno razbrati ali so bila tla dejansko mokra. Če se je iz posnetka videlo, da je mokra ena ploščica, bi se to videlo tudi za preostale, če bi bile mokre. Sodišče prve stopnje je tako zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Bistveno za odločitev je tudi dejstvo, da je do tožničinega padca prišlo takoj na začetku prvega plesa po večerji. Večerja je trajala približno eno uro. Tudi, če bi bila tla vlažna, bi se v času ene ure zanesljivo posušila (prostor je bil ogrevan, delovale so klimatske naprave, to so potrdile tudi priče). Tudi sicer je toženka prepričana, da mokri podplati gostov niso povzročili vlažnosti tal. Pred vstopom v prostore gostišča so si gostje podplate obrisali v predpražnik in na njih ni bilo takšne mokrote, ki bi lahko povzročila tudi mokroto na keramičnih ploščicah. Izjave tožničinih prič so podane zelo subjektivno in v primerjavi z objektivnim dokazom, kot je CD posnetek, ne morejo spremeniti ugotovitev iz ogleda posnetka. Pritožba nato analizira izpovedbe prič in dokazuje, da so bile te neverodostojne oziroma izpostavi dele njihovih izpovedb, ki gredo v korist trditev toženke. Tudi ni pravilen zaključek sodišča, da tudi način padca potrjuje, da so bila tla mokra. Izvedenec je na vprašanje izrecno potrdil, da je možno, da do takšne poškodbe kot jo je utrpela tožnica, pride tudi na suhih ploščicah ob plesu z visoko peto. Podobno je navedel tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja. Tudi ni utemeljen očitek sodišča, da toženka gostom ni preprečila dostopa skozi vrata s pokrite terase, če pa že, bi morala poskrbeti za ustrezno stanje tal na drug način. Ugotovljeno je bilo, da se na pokriti terasi ni nahajal sneg, nekaj malega ga je bilo le ob robu, kjer pa se ni hodilo. Pred vhodom je bil predpražnik. Izkustveno ni mogoče in je drugačen zaključek sodišča prve stopnje napačen, da bi podplati gostov povzročili mokroto tal. Kot rečeno je tudi iz posnetka razvidno, da na čevljih gostov ni bilo snega, da je bil prostor ogrevan, da je delovala klima naprava. Do mokrih tal zato ni moglo priti in je očitek sodišča, da toženka ni poskrbela za ustrezen način sušenja tal, povsem neutemeljen. Sodišče tudi zaključi, da v času škodnega dogodka v prostoru ni bila nameščena tabla z napisom "pozor spolzka tla". To sicer drži, vendar pa je sodišče prezrlo, da je že v odgovoru na tožbo toženka zatrdila, da je bila v prostoru, kjer je prišlo do padca, na steni obešeno opozorilo z isto vsebino. Te trditve tožnica ni prerekala. Po povedanem je jasno, da ploščice ob nastanku nezgode niso mogle biti mokre, saj tam, kjer je tožnica padla, več kot eno uro ni nihče hodil in tudi z mokrimi stopali ni mogel povzročiti vlažnosti ploščic. Tudi, če bi bile ploščice vlažne, bi se v tem času zanesljivo posušile. Nedvomno tako vzrok za tožničin padec niso bila mokra tla. Dejstvo tudi je, da tistega večera (tudi ne kadarkoli prej) ni spodrsnilo nobeni drugi osebi. Do poškodbe je prišlo izključno po krivdi tožnice same.

6. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

8. Do obravnavanega škodnega dogodka je prišlo dne 23. 2. 2013 okoli 20.30 ure, v gostišču v lasti toženke, in sicer je tožnica med plesom imenovanim "užičko kolo" (že ob prvem koraku oziroma korakih) padla. Trdi, da ji je spodrsnilo na mokrih in zato spolzkih tleh, ki so bila obložena z navadnimi (keramičnimi) ploščicami in zato predstavljajo nevarno stvar, v posledici česar je toženka objektivno odškodninsko odgovorna. Tla so bila mokra, ker naj bi obiskovalci na čevljih vnašali sneg, ki se je v prostoru topil. Toženka ni poskrbela za suhost tal, zato je za škodni dogodek tudi krivdno odškodninsko odgovorna. Tožnica je ob padcu utrpela zlom levega skočnega sklepa (gležnja). Sodišče prve stopnje trditev o objektivni odškodninski odgovornosti ni sprejelo, pač pa je ugotovilo krivdno odškodninsko odgovornost toženke, kakor tudi soprispevek tožnice k škodnemu dogodku in z vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek utemeljen do 50 %. Odločitev je delno materialnopravno napačna.

9. Glede objektivne odškodninske odgovornosti toženke (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ), je tožnica trdila le "Ker se je tožnica poškodovala na mokrih in spolzkih tleh, na katerih so bile položene navadne keramične ploščice in torej niso bile protizdrsne, čeprav bi glede na način vstopa v prostor s terase, na kateri se ob sneženju nalaga sneg2, kar upoštevaje ustaljeno sodno prakso, predstavlja nevarno stvar, je tožena stranka odgovorna tudi po pravnih pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti.".3 Vse ostale pritožbene trditve v smeri objektivne odgovornosti toženke, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je tožnica ne opraviči, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so navadne keramične ploščice običajen material, ki se uporablja v pokritih notranjih (tudi gostinskih) prostorih in da dejstvo, da na mestu škodnega dogodka niso bile položene protizdrsne ploščice samo po sebi še ne pomeni, da so take ploščice neustrezne. Za izkaz svoje drugačne trditve, tožnica tudi ni predlagala nobenega dokaza (7. člen, 212. člen ZPP). Trditev o tem, da so v konkretnem primeru navadne keramične ploščice predstavljale nevarno stvar, je tako ostala nedokazana. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje tudi upravičeno izpostavilo neprerekano trditev toženke, da je bil zdrs tožnice v lokalu prvi in edini dogodek dotlej (tako da tudi ni mogoče govoriti o pogostostih dogodkov). Glede zatrjevanih mokrih tal, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno izpostavilo ustaljeno stališče sodne prakse, da mokra tla sama po sebi niso nevarna stvar. Na pavšalne in dokazno nepodprte trditve o objektivni odgovornosti, je tožnico opozorila tudi toženka, že v odgovoru na tožbo.

10. Glede krivdne odgovornosti toženke (prvi odstavek 131. člena OZ), je tožnica pojasnila, da se je udeležila rojstnodnevne zabave prijateljice v gostišču v lasti toženke, kjer se je tudi plesalo. Trdila je, da se je na terasi s katere je vhod v prostor, kjer je tožnici spodrsnilo, nahajal neočiščen sneg, zato so gostje v prostor na obuvalih prinašali sneg, ki se je v prostoru topil, v posledici česar so bile keramične ploščice mokre in zelo spolzke. Toženka je opustila dolžno skrbnost s tem, ko ni zagotovila ustreznega posipavanja terase s soljo, sprotnega odstranjevanja snega in čiščenja (brisanja) staljenega snega v prostoru. Tako ni ustrezno poskrbela za varno hojo, gibanje in družabno dejavnost, ki se je odvijala v gostišču (tudi plesanje gostov ob živi glasbi).

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil vhod v prostor (s pokrite terase) očiščen, ob robu pa je le ostalo nekaj snega, v posledici česar je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izkustveno nemogoče, da bi bili podplati čevljev obiskovalcev, tudi če so jih pred tem obrisali v predpražnik, povsem suhi in da je običajno, da gostje v zimskem času na nogah prinašajo mokroto. Ni pa ugotovilo, da bi gostje ob prihodu (ali v vmesnem času, ko so hodili na teraso kadit) na čevljih vnašali sneg, ki bi se v prostoru topil in je bilo tudi ob ogledu video posnetka v prisotnosti obeh pravdnih strank, ugotovljeno, da gostje, ki vstopajo v prostor, na čevljih nimajo snega (glej zapisnik glavne obravnave z dne 1. 3. 2016, listovna številka 53).4 Nedokazana je tako ostala trditev tožnice o vnašanju snega in o njegovem topljenju v prostoru. Vstopanje v prostor z mokrimi podplati na čevljih pa lahko pomeni (le) vlažnost tal, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje na strani 9 sodbe, ko hkrati ugotavlja, da tudi iz video posnetka ni razvidno, da bi bile ploščice mokre, razen ene oker ploščice, na kateri je luža5. Pri tem pa še dodaja, da iz posnetka kljub vsemu zaradi odseva ni mogoče jasno razbrati, ali so bila tla dejansko mokra (vlažna). V zvezi s tem toženka v pritožbi upravičeno opozarja, da pripomb ob ogledu video posnetka v zvezi z odsevom ni bilo, ne s strani pravdnih strank6 ne s strani sodišča V obrazložitev sodbe je tako sodišče vneslo nekaj, česar v zapisniku o izvedbi dokazov ni zapisano (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

12. Da so gostje v prostor vnašali sneg, ki se je tam talil, tako ni bilo ugotovljeno. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje pa je logično izkustveno, da so gostje vstopali v prostor z vlažnimi podplati na čevljih, kar je, spet logično izkustveno, po mnenju pritožbenega sodišča (kljub drugačni oceni tožničinih prič), lahko povzročilo na tleh mokroto le v obliki vlažnosti.7 Tožnica je toženki očitala, da ni poskrbela za brisanje staljenega snega v prostoru. Kot ugotovljeno staljenega snega v prostoru ni bilo, zato toženki nebrisanja očitno mokrih tal ni mogoče očitati. Ob (upravičenem) predvidevanju toženke o pretežni suhosti tal8 glede na to, da je bila (pokrita) terasa ob vhodu očiščena, pred vstopom v prostor nameščen predpražnik, prostor pa ogrevan, ob tem, da je na morebitno vlažnost ali zdrsnost tal nihče od obiskovalcev in plesalcev tudi ni opozoril, toženki ni mogoče očitati nebrisanja vlažnih tal. Popolna ter absolutna brezhibnost pohodnih površin, tudi konkretne, bi bila neživljenjska, kot to upravičeno izpostavlja tudi toženka v odgovoru na tožbo. Toženka je v ugotovljenih okoliščinah, tudi v okviru profesionalne skrbnosti, storila dovolj, da je ohranila normalnost pohodne površine. Bistvenega očitka, da so gostje v lokal vnašali sneg, ki se je tam topil, tožnica ni izkazala, terasa je bila primerno očiščena, pred vhodom položen predpražnik, prostor pa ogrevan.

13. Možni vzrok tožničinega padca je tako lahko le v njeni sferi. Da temu ne bi bilo tako, tudi mnenje izvedenca medicinske stroke ne izkazuje, kot upravičeno izpostavlja toženka v pritožbi. Ta je v dopolnitvi mnenja in tudi ko je bil zaslišan, potrdil, da je do takšne poškodbe, kot jo je utrpela tožnica, lahko prišlo tudi na suhih ploščicah ob plesu z visoko peto, ter tudi pojasnil, da čevelj s peto bistveno zmanjša stabilnost gležnja. V zvezi s tožničino obutvijo, je sodišče ugotovilo, da je bila tožnica obuta v čevlje s 5 cm visoko petko.9 Glede na vse povedano tudi ni bistveno, da je tožnica dovolila gostom vstop skozi stranski vhod preko pokrite terase10, ali je tožnica ples pričela s poskakovanjem ali le s premikom v levo ali desno, kakor tudi ne, da je toženka po dogodku sklenila ustrezno zavarovanje.

14. Odločitev sodišča prve stopnje, da toženka za škodni dogodek odgovarja do 50 %, je tako materialnopravno zmotna, zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (358. člen ZPP), pritožbo tožnice pa zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem, za tožnico neugodnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

15. Glede na to, da je pritožbeno sodišče o zadevi odločilo s končno sodbo bi moralo odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru pa tega ni moglo storiti, saj tožena stranka zahteva povrnitev tudi stroškov, ki so jih priglasile z njene strani predlagane priče. O teh stroških pa sodišče prve stopnje še ni odločilo, ne more pa tega namesto njega prvič storiti pritožbeno sodišče. Zato je odločilo, da bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

16. Ker je toženka s pritožbo v celoti uspela, ji je tožnica dolžna povrniti pritožbene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožbeni zahtevek je bil že na prvi stopnji zavrnjen do 1/2, v preostalem delu pa je toženka uspela s pritožbo. Vrednost spora je bila 23.807,81 EUR, polovico tega zneska pa je 11.903,90 EUR oziroma 400 točk po veljavni Odvetniški tarifi. Za pritožbo gre toženki na podlagi tarifne številke 21/1 500 točk, 2 % materialnih izdatkov po 11. členu, kar je 10 točk, skupaj 510 točk oziroma 234,09 EUR (510 x 0,459), skupaj z 22 % DDV (51,50 EUR) pa 285,59 EUR. Taksa za pritožbo je znašala 675,00 EUR. Skupaj je tako tožnica dolžna toženki povrniti 960,59 EUR pritožbenih pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
1 da je toženka dolžna tožnici plačati 23.807,81 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi
2 (verjetno izpadli besedi – morale biti)
3 Točka II tožbe.
4 Le na čevlju tožničinega moža se je videlo "na špički malenkost snega".
5 Pri čemer nesporno ne gre za mesto tožničinega padca.
6 Tudi ne v vlogi tožnice z dne 15.3. 2016, v kateri trdi, da je iz posnetka jasno razvidno, da je več ploščic mokrih, kar pa tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje (in pritožbenega sodišča, ki si je posnetek ogledalo) ne drži.
7 Kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje na strani 9 z izrazom "mokra (vlažna)".
8 Ki jo izkazuje tudi video posnetek.
9 Vsi drugi obiskovalci (in plesalci) so bili obuti v čevlje z nizkimi petami in pri nobenem od njih do zdrsa, niti med plesom, ni prišlo.
10 Ki jo je kot rečeno ustrezno očistila.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 131/2
Datum zadnje spremembe:
13.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5MDg4