<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep I Cp 2469/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.2469.2017

Evidenčna številka:VSL00011610
Datum odločbe:25.04.2018
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Irena Veter
Področje:NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:postopek za določitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - določitev pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003 - pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - dobra vera - dobroverni pridobitelj

Jedro

Na dobro vero se pritožnica ne more sklicevati, saj svoje lastninske pravice na sporni parceli ni vknjižila kot dobroverna pridobiteljica na podlagi pravnega posla (to je v pravnem prometu), pač pa na podlagi pravil o lastninskem preoblikovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se kot pripadajoče zemljišče k stavbi z ID X-2529 na S. 10 v L. določi parcela z ID X-903-2/0, ki se vpiše v zemljiško knjigo kot last predlagatelja.

2. Proti sklepu se pritožuje nasprotna udeleženka, ki predlaga njegovo spremembo ali razveljavitev. Sodišču očita, da je nekritično sledilo navedbam predlagatelja in izvedenskemu mnenju o obstoju enotne gradbene parcele 903, čeprav ta ni nikoli obstajala. Meni, da v zvezi s tem ne more biti odločilna projektna dokumentacija nekega geodetskega podjetja. Trdi, da parcela 903/2 (prej 1307 oz. 107/26) nikoli ni bila povezana s parcelo 903/1 (prej 1308 oz. 319). vedno je šlo za samostojno parcelo, ki je danes last M., prej pa Občina B. oz. C. Predlagatelj naj tudi nikakor ne bi bil dobroveren. Ob nakupu stavbe l. 1961 sporno zemljišče ni bilo preneseno v uporabo oz. pripadlo k stavbi, čeprav ni bilo ločeno z ograjo oz. je predstavljalo edini dostop. Prodajna pogodba je glede predmeta povsem jasna, to je bila stavba na parc. 319 in pripadajoče uživalne pravice, dvorišče parcela 106/2. Tedaj je bila parcela 107/26 družbena lastnina in predlagatelj ter njegova sestra T. P. na njej nista imela pravice uporabe, zato tudi nista postala lastnika po ZLNDL. Dejanska uporaba po mnenju pritožbe ni pomembna.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in se zavzel za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL), in sicer najprej 3. odst. 7. čl., ki določa, da v postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po tem zakonu sodišče kot pripadajoče zemljišče določi tisti del zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe. Pripadajoče zemljišče sodišče določi tudi na drugih zemljiških parcelah, če so te nastale iz zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, in če to ne posega v pravice tretjih oseb, ki so na takih zemljiških parcelah pridobile pravice v dobri veri. Nato je pravilno uporabilo tudi 6. odst. 30. čl. ZVEtL, ki določa: „V primerih, ko za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, pripadajočega zemljišča ni mogoče ugotoviti na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče, sodišče pri določitvi pripadajočega zemljišča ne glede na določbo 3. točke četrtega odstavka 7. člena tega zakona upošteva merila in pogoje iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe.“

6. Sodišče prve stopnje je v celoti pravilno uporabilo tudi 3. in 4. odst. 7. čl. ZVEtL; V postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po tem zakonu sodišče kot pripadajoče zemljišče določi tisti del zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe. Pripadajoče zemljišče sodišče določi tudi na drugih zemljiških parcelah, če so te nastale iz zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, in če to ne posega v pravice tretjih oseb, ki so na takih zemljiških parcelah pridobile pravice v dobri veri (3. odst. 7. čl. ZVEtL). Za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe v smislu prejšnjega odstavka, se šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, pri čemer upošteva zlasti: 1. tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno 2. preteklo redno rabo zemljišča in 3. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki v času odločanja sodišča veljajo na območju, kjer zemljišče leži (4. odst. ZVEtL).

7. Od 19. 7. 2017 velja novi zakon, Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), ki ga je po izrecni predhodni določbi 1. in 3. odst. 57. čl. treba uporabiti tudi v tem postopku. Glede določitve pripadajočega zemljišča so relevantne določbe 42. - 44. čl. novega zakona; Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (1. odst. 42. čl. ZVEtL-1). Sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva zlasti 1. katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, kot na primer projektne rešitve, investicijska dokumentacija, obračuni pogodbene cene, zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj in podobno, 2. katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, 3. preteklo redno rabo zemljišča in 4. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču (1. odst.). Če se z uporabo meril po prejšnjem odstavku ne dokaže drugače, se za pripadajoče zemljišče šteje tisto zemljišče, ki je bilo z upravno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela stavbe (2. odst.). V primeru, ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, sodišče sporni prostor razdeli po prostem preudarku. Pri tem pravično oceni zlasti predloge udeležencev, prostorsko pogojenost in funkcionalno povezanost zemljišča s posamezno stavbo (3. odst. 43. čl. ZVEtL-1). Če ni dokazano drugače, se šteje, da je zemljišče, ki ga sodišče ugotovi po določbah prejšnjega člena, last lastnika stavbe (44. čl. ZVEtL-1).

8. Izpodbijana odločitev je v celoti skladna tudi s povzetimi novimi določbami.

9. Res je, da parcela 903/2 (oz. njena „prednica“) v prodajni pogodbi z dne 23. 10. 1961, s katero sta predlagatelj in njegova sestra pridobila hišo na S. 10 v L., ni omenjena. Ni tudi sporno, da je sedaj ta parcela v zemljiški knjigi vpisana kot last M., prej pa njenih prednic oz. kot družbena lastnina. Vendar je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da ježe ob predlagateljevem nakupu ta parcela funkcionalno pripadala k stavbi (V. E.), da je predstavljala edini dovoz oz. dostop do stavbe, bila je del ograjenega dvorišča in brez uporabe le-te stavbe sploh ne bi bilo mogoče normalno uporabljati. Natančnejše ugotovitve izvedenke iz kraja samega so popisane v točki 11. c) na str. 8 in 9. izpodbijanega sklepa, česar to pritožbeno sodišče ne bo samo še ponavljalo, ker golo ponavljanje nima nobenega pomena, stranke (vključno s pritožnico) pa na to niso imele nikakršnih pripomb, zato je nekorekten očitek, da se je sodišče preveč zaneslo na izsledke izvedenke. Izvedenka je nadalje prepričljivo in z dokumentacijo podprto pojasnila, sodišče prve stopnje pa se je na to utemeljeno oprlo, da so bila zemljišča s parc. 903/1, 903/2 in 904 po prostorskih aktih vse do 25. 7. 1997 opredeljena kot skupna morfološka enota za individualno prostostoječo stanovanjsko gradnjo, kot enotna gradbena parcela je bila obravnavana tudi l. 1971 ob gradnji prizidka. Da je projekt tedaj izvedel zasebni biro, temu ne jemlje verodostojnosti, teže oz. prepričljivosti.

10. Na dobro vero se pritožnica ne more sklicevati, saj svoje lastninske pravice na sporni parceli ni vknjižila kot dobroverna pridobiteljica na podlagi pravnega posla (tj v pravnem prometu), pač pa na podlagi pravil o lastninskem preoblikovanju.

11. Pritožbo je bilo torej treba kot neutemeljeno zavrniti, sklep sodišča prve stopnje pa potrditi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku; ZNP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (2008) - ZVEtL - člen 7, 7/3, 7/3-4, 30, 30/6
Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 42, 42/1, 43, 43/3, 44, 57, 57/1, 57/3
Datum zadnje spremembe:
13.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5MDg2