<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba in sklep II Cp 2137/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2137.2017

Evidenčna številka:VSL00011619
Datum odločbe:09.05.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Katarina Marolt Kuret (poroč.), Polona Marjetič Zemljič
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost zavoda - odgovornost ustanovitelja zavoda - odgovornost za obveznosti zavoda - odsvojitev stvari iz otrokovega premoženja - privolitev centra za socialno delo - soglasje centra za socialno delo k odsvojitvi premoženja - roditeljska pravica - zakoniti zastopnik otroka - protipravno ravnanje - dolžno ravnanje - dolžna skrbnost - nedovoljena pritožba - pravni interes za pritožbo - glavni in podredni tožbeni zahtevek

Jedro

Vloge druge toženke glede na zakonsko določilo iz 111. člena ZZZDR v postopku odobritve pravnega posla ni mogoče razlagati tako široko, da bi morala skrbeti tudi za vsebinsko izpeljavo odobrenega pravnega posla. Druga toženka v konkretnem primeru ni bila v vlogi stranke niti skrbnice takrat mladoletnega tožnika, saj sta ga zastopala njegova starša kot zakonita zastopnika. Oba sta s poslom soglašala, objektivno gledano pa bi bil posel ob uspešni realizaciji nedvomno v otrokovo korist. S prodajo manjšega stanovanja bi dobil večje stanovanje, pri čemer bi kupnino dodatno zagotovila zakonita zastopnica. Razlogov, zakaj CSD tega posla ne bi smel odobriti, tožnik ne navaja in jih tudi pritožbeno sodišče ne najde.

Izrek

I. Pritožba tretje toženke se zavrže.

II. Pritožbama prve toženke in druge toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

– v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem sta prva in druga toženka solidarno dolžni tožniku plačati znesek 93.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2013 do prenehanja obveznosti;

– v IV. točki izreka spremeni tako, da je tožnik iz naslova povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje dolžan plačati prvi toženki 2.115 EUR, drugi toženki pa 2.725,78 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

III. Tožnik je dolžan v roku 15 dni drugi toženki povrniti 3.331,17 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku zoper prvo in drugo toženko ter ju solidarno zavezalo na plačilo odškodnine v višini 93.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2013 dalje, za škodo, nastalo zaradi nestrokovnega ravnanja druge toženke pri odobritvi pravnega posla zakonite zastopnice mladoletne osebe. V presežku glede zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 27. 8. 2008 do 21. 3. 2013 je tožbeni zahtevek zoper vse tri toženke zavrnilo. Odločilo je, da mora tožnik tretji toženki povrniti pravdne stroške v višini 3.451,53 EUR, prva in druga toženka pa morata na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani za kritje stroškov pravnega zastopanja tožnika plačati znesek 782,68 EUR.

2. Zoper sodbo vlagajo pritožbo vse tri tožene stranke.

3. Prva toženka v pritožbi primarno vztraja, da njena pasivna legitimacija ni podana. Ustanovitelj je odgovoren le za tiste obveznosti zavoda, ki so povezane z izvajanjem javne službe, in sicer do višine vrednosti premoženja, s katerim zavod upravlja. V ta sklop obveznosti ne sodijo obveznosti plačila odškodnine zaradi nepravilnega dela javnega zavoda. Opozarja, da je sodišče dejansko stanje glede vračila denarja s strani tretje toženke napačno ugotovilo. Pri tem izpostavlja zmotno dokazno oceno izpovedi priče J. Š. Zatrjevana škoda tudi ni v vzročni zvezi z ravnanjem prve in druge toženke, temveč je nastala zaradi ravnanja tretje toženke, ki denarja ni vrnila na pupilno varen račun, temveč ga je zadržala. S tem je bila vzročna zveza med morebitno opustitvijo CSD in potencialno nastalo škodo pretrgana. Zgolj dejstvo, da je imela tretja toženka v času podaje vloge za odobritev pravnega posla namen kupiti stanovanje oziroma da ni imela namena ogoljufati tožnika, ne pomeni, da tega ni storila pozneje. Nerazumljive so zato ugotovitve sodišča, da ni ravnala nepošteno. Ne drži, da vlaganja tretje toženke v nepremičnino niso pravno relevantna, saj so bila izvedena iz kupnine za prodano stanovanje. To kaže, da je ravnala nepošteno. Takšnega mnenja je bil tudi tožnik, kar izhaja iz njegovega zahtevka za vračilo neupravičeno pridobljenega zneska z 10. 12. 2012, s katerim je vračilo pravilno zahteval od tretje toženke. Prva toženka je med postopkom večkrat opozarjala, da je nelogičen tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva vračilo zneska od tretje toženke zgolj podredno. V tem delu sodba nima razlogov, je nerazumljiva in se je ne da preizkusiti.

4. Druga toženka meni, da je sodišče zmotno uporabilo določilo drugega odstavka 362. člena OZ glede zastaranja tožbenega zahtevka v razmerju do prve in druge toženke. Tožnikova zastopnica je bila tretja toženka, zato bi sodišče moralo uporabiti določilo prvega odstavka 362. člena OZ. Neutemeljen je zaključek, da so interesi tožnikov v nasprotju z interesi pritožnice, ki bi bila v času do tožnikove polnoletnosti ob koliziji matere in tožnika pristojna za varovanje njegovih pravic. CSD namreč nima aktivne procesne legitimacije niti aktivne materialnopravne legitimacije, da v svojem imenu zahteva s tožbo izpolnitev v korist mladoletnega otroka. Glede na temelj primarnega tožbenega zahtevka, ki je odškodninski, tudi kolizije med materjo in tožnikom pri uveljavljanju tega zahtevka ni. Iz celotnega postopka je razvidno, da je bil tožnik seznanjen z vsemi okoliščinami primera in bi tožbo lahko vložil že prej, torej pravočasno in znotraj triletnega subjektivnega roka, česar očitno ni storil. Pritožnica graja dokazno oceno v zvezi z dejstvom vračila kupnine s strani tretje toženke. Ob tem podrobno povzema izseke iz pričanja J. Š. in nakazuje na protislovnost njenih izpovedb. Meni, da tudi v obrazložitvi sodbe obstaja nasprotje med navedbami v razlogih sodbe in med vsebino zapisnikov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistveno je, da vse predpostavke odškodninske odgovornosti niso izpolnjene. Za tožniku nastalo škodo je odgovorna izključno tretja toženka, ki je kupnino od prodanega stanovanja nesporno prejela in obdržala. Škoda zato ni nastala zaradi ravnanja pritožnika, ki mu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti. Njegova pristojnost je omejena zgolj na področje odobritve pravnega posla, pri čemer mu zakon ne nalaga, da bi zasledoval zakonitost ravnanja staršev in drugih pogodbenih strank. Pritožnik je konkretni primer obravnaval z dolžno skrbnostjo ter skladno z zmožnostmi in glede na razpoložljive podatke. Z nastalimi spremenjenimi okoliščinami glede odstopa prodajalca od prodajne pogodbe ni bil in ni mogel biti seznanjen, saj sam v teh poslih ne nastopa kot pogodbena stranka. Poleg tega v tem primeru privolitev CSD ne bi bila potrebna, saj naj bi otrok s hipotetičnim pravnim poslom pridobil več in ne manj pravic oziroma mu količinsko niti vsebinsko ne bi bilo nič odvzeto. Potrdilo, ki ga je predložila tretje toženka o nakazilu kupnine prodajalcu, je izkazovalo, da je bila obveznost po prodajni pogodbi s strani tretje toženke izpolnjena. Pritožnik je dodatno preveril tudi številko računa prodajalca, s čimer se je prepričal, da so denarna sredstva nakazana za dogovorjeni namen. Tožniku ni nastala škoda, saj se je kupnina nahajala pri tretji toženki. S tem, ko je sodišče nepravilno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, je nastala absurdna situacija, na podlagi katere je tretja toženka obogatena za 93.000 EUR, prva in druga toženka pa sta dolžni tožniku poravnati ta isti znesek. Pritožnica graja tudi dokazno oceno sodišča glede izpovedi prič K. C., Ž. in J. Š. v zvezi v vračilom denarja. Ne gre spregledati dejstva, da si je tožnik od J. Š. sposodil 98.000 EUR za preživetje. Gre za fiktivni posel za potrebe tega postopka, ki naj bi dokazoval, da kupnine v znesku 93.000 EUR s strani tretje toženke ni nikoli prejel. Dejstvo, da je tožnik sklenil posojilno pogodbo po vloženi tožbi v tako visokem znesku, dokazuje, da razpolaga s premoženjem, ki mu bo zagotovilo vračilo najetega kredita, saj sicer ne bi mogel najeti posojila v takšnem znesku.

5. Tretje toženka pojasnjuje, da ima pravni interes za pritožbo, saj je izpostavljena regresnemu zahtevku, ki bi temeljil v celoti na enakih ugotovitvah kot izpodbijana sodba. Bistveno materialnopravno vprašanje v tem postopku je, ali je škoda že nastala. Tožnik ni trdil, da kupnine ne more več izterjati od osebe, ki naj bi mu jo bila domnevno dolžna izročiti. Zato ima terjatev za izročitev kupnine, pri čemer ni dal nobenih trditev, da je ta postala neizterljiva. Tožnik je s postavljenim zaporedjem zahtevkov ustvaril nesklepčnost tožbe proti prvima dvema toženkama. Iz postavljenega zaporedja namreč izhaja, da je terjatev za vrnitev kupnine še obstoječa in izterljiva, torej mu škoda še ni nastala. Pritožba se sklicuje na odločbi VSRS II Ips 188/2002 in II Ips 449/2001. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vrnitve denarja. Napačno je razporedilo dokazno breme, saj mora oškodovanec dokazati, da mu je nastala škoda. Sodišče ni navedlo okoliščin, ki bi omajale verodostojnost izpovedi tretje toženke in tožnikove sestre K. C. Izpovedi tožnika in nasprotnih prič so nekonsistentne o dogodkih na dan, ko mu je bila vrnjena kupnina. Sodišče verjame tožniku in J. Š, da mu je izročila 98.000 EUR gotovine za potrebe preživljanja, ne verjame pa, da bi mati sinu lahko izročila 93.000 EUR v gotovini. Tožnik je preračunljiva in zvita oseba, kar je tretje toženka večkrat poudarila. Ravnanje v zvezi s hipotekami in siceršnje njegovo ravnanje je treba presojati tudi glede na neprepričljive trditve, da ničesar ni vedel glede stanovanja in da je šele konec leta 2012 izvedel, da naj bi ostal brez kupnine in stanovanja. Tožnik je pokazal izjemno visoko stopnjo inteligence in spretnosti, tako da ga je J. Š. potegnila v mednarodne posle, na svojih nepremičninah je ustanovil hipoteko za 98.000 EUR, hkrati pa očitno v dogovoru z J. Š. omogočil še vpis druge hipoteke na podlagi sodne odločbe. S tem je svoje premoženje zaklenil za morebitne upnike. Sposobnosti tožnika so bile razvidne tudi iz njegovega obnašanja na naroku. Vse te okoliščine bi sodišče moralo presojati v luči splošnih življenjskih izkušenj in tako dokazno oceniti tudi izpoved tožnika. Tretja toženka graja procesno kršitev, ker sodišče ni izvedlo vseh z njene strani predlaganih dokazov.

6. Pritožbi prve in druge toženke sta utemeljeni. Pritožba tretje toženke ni dovoljena.

7. Tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom od druge toženke kot odgovorne osebe in prve toženke kot njene ustanoviteljice nerazdelno zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi neustrezne in premalo skrbne odobritve prodajne pogodbe, s katero je njegova mati – tretja toženka z denarjem, pridobljenim s prodajo njegovega stanovanja in naloženim na pupilno varnem računu, v času njegove mladoletnosti kupovala večje stanovanje v K. Drugi toženki očita, da je odobritev prodajne pogodbe podala le na podlagi njenega osnutka, da ga ni pritegnila v postopek, čeprav je bil star že 14 let, predvsem pa, da ni ravnala z ustrezno skrbnostjo, ker ni preverila, ali je tretja toženka izpolnila vse zaveze in od nje ni zahtevala dokazila, da je tožnik postal lastnik stanovanja, ki je bil predmet odobrenega pravnega posla. Zoper tretjo toženko tožnik tožbo vlaga le podredno in od nje zahteva, da mu vrne denarni znesek, ki si ga je neupravičeno zadržala po nerealizirani prodajni pogodbi.

8. Druga toženka je javni zavod, katerega ustanoviteljica je prva toženka. Za svoje obveznosti odgovarja s sredstvi, s katerimi lahko razpolaga (prvi odstavek 49. člena Zakona o zavodih, ZZ), poleg nje pa za obveznosti (poslovne in neposlovne) odgovarja tudi njen ustanovitelj, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače določeno (drugi odstavek 49. člena ZZ). Ker sodišče drugačne ureditve v zakonodaji oziroma aktu o ustanovitvi glede solidarne odgovornosti ustanovitelja za obveznosti druge toženke ni ugotovilo, je odločitev, da je podana pasivna legitimacija prve toženke kot ustanoviteljice druge toženke pravilna. Ne drži pritožbeni očitek, da plačila odškodnine ni mogoče šteti med obveznosti, povezane z izvajanjem javne službe, saj je do zatrjevanega škodnega dogodka prišlo prav z opravljanjem zakonsko predpisane dejavnosti druge toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo večinsko sodno prakso, ki ji pritrjuje tudi VSRS1, zato posamična nasprotna odločba višjega sodišča ne more predstavljati relevantnega pravnega vira.

9. Ustava RS v 26. členu zagotavlja posamezniku pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem povzroči oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Sodna praksa presoja obveznost plačila škode v tovrstnih odškodninskih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. To pomeni, da je treba v vsakem obravnavanem primeru presoditi, ali so izpolnjene predpostavke civilnega delikta, in sicer, da je nastala škoda, da ta izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja, da obstaja pravno relevantna vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo in da obstaja odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Pri tem je treba izhodišče za presojo, ali je bilo očitano dejanje (ali opustitev) protipravno, iskati v pravilih stroke, pri čemer je odgovornost odvisna od vprašanja, ali je organ ravnal tako, da mu je v zvezi s kršitvami jasnih pravil mogoče očitati pomanjkanje potrebne skrbnosti. Odgovornost države je podana, če je škoda nastala oškodovancu z nepravilno uporabo veljavne zakonodaje ali če je prišlo v postopku do očitnega odstopa od veljavne metode dela. Protipravnost mora biti torej jasna in očitna.

10. Sodišče prve stopnje je v 19. in 22. točki sodbe prepričljivo pojasnilo, da zatrjevana odškodninska odgovornost druge toženke ni podana iz razloga, ker o poslu v času odobritve ni seznanila tožnika, pa tudi ne zato, ker je skrbstveno odobrila pogodbo o nakupu stanovanja na podlagi predloženega osnutka prodajne pogodbe. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sledi razlogom sodbe, saj ravnanje druge toženke ni odstopalo od običajne metode dela niti od njenih zakonskih dolžnosti v zvezi z odobritvijo pravnega posla. Ostal je še temeljni očitek glede protipravnega ravnanja druge toženke, in sicer, da po odobritvi prodajne pogodbe med mladoletnim tožnikom kot kupcem ter R. C. kot prodajalcem ni spremljala realizacije tega pravnega posla, temveč se je zadovoljila s potrdilom, da je bil znesek kupnine, dvignjen z varnega pupilnega računa tožnika, pravilno nakazan prodajalcu.

11. V okviru roditeljske pravice so starši dolžni poskrbeti tako za otrokovo osebnost kot za njegovo premoženje. Starši so otrokovi zakoniti zastopniki (prvi odstavek 107. člena ZZZDR), vendar lahko mladoletnik, ki dopolni 15 let, sam sklepa pravne posle, če zakon ne določa drugače. Za veljavnost teh poslov je potrebna odobritev staršev, če so tako pomembni, da bistveno vplivajo na mladoletnikovo življenje, ali če so takšni, da lahko vplivajo na njegovo življenje po polnoletnosti (108. člen ZZZDR). Tudi otrokovo premoženje upravljajo do otrokove polnoletnosti v otrokovo korist njegovi starši, pri čemer lahko dohodke iz premoženja uporabljajo predvsem za njegovo preživljanje in izobraževanje, pa tudi za nujne potrebe družinske skupnosti, če sami nimajo zadosti sredstev (109. in 110. člen ZZZDR). Privolitev CSD je potrebna zgolj v primeru, kadar starši želijo odsvojiti ali obremeniti stvari iz premoženja svojega otroka zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe, ali če to zahteva kaka druga njegova korist (111. člen ZZZDR). Zakon podrobnejše vsebine samega postopka odobritve pravnega posla ne predpisuje.

12. V obravnavani zadevi potek postopka v zvezi z odobritvijo pravnih poslov, povezanih s tožnikovim premoženjem, ni bil sporen. Ugotovljeno je bilo, da je tožnikova mati 12. 5. 2008 zaprosila za odobritev prodajne pogodbe za prodajo tožnikovega stanovanja na L., zaradi nakupa večjega stanovanja na njegovo ime. Strokovni delavki je pojasnila, da je bilo stanovanje sinu podarjeno ob razvezi njegovih staršev. Oče je za prodajo stanovanja še istega dne podal odobritev neposredno pred delavko druge toženke. Prodajna pogodba za prodajo stanovanja je bila realizirana in kupnina s strani kupca nakazana na pupilno varen osebni račun tožnika, kar je bilo skladno z odločbo druge toženke s 15. 5. 2008, s katero je prodajno pogodbo skrbstveno odobrila. 7. julija 2008 je tretja toženka kot zakonita zastopnica tožnika drugo toženko zaprosila za odobritev nakupa novega stanovanja v K., na ime tožnika. Iz zapisnika, ki ga je opravila strokovna delavka 7. 7. 2008, izhaja navedba tretje toženke, da je del kupnine v višini 30.000 EUR že plačala iz lastnih sredstev, preostalo kupnino v višini 93.000 EUR pa naj bi poravnala iz posebnega računa tožnika, kar je bilo znano tudi njegovemu očetu. Tožnikova mati je za odobritev pravnega posla drugi toženki predložila osnutek prodajne pogodbe, ki ga je slednja posredovala v pregled svoji odvetnici. Na podlagi vseh teh aktivnosti je druga toženka nato z odločbo z 10. 7. 2008 predloženo prodajno pogodbo med tožnikom kot kupcem in R. C. kot prodajalcem skrbstveno odobrila. Tretji toženki je dovolila dvig zneska s pupilno varnega osebnega računa ter ji naložila, da ga nakaže na račun prodajalca in po opravljenem poslu predloži dokazilo o nakupu stanovanja, katerega lastnik bo mladoletni tožnik. Tretja toženka je 11. 7. 2008 denar s tožnikovega računa prenakazala na račun prodajalca stanovanja ter o tem obvestila drugo toženko, ki je s tem postopek zaključila. Da do podpisa prodajne pogodbe za nakup stanovanja v K. ni prišlo ter je bila kupnina vrnjena na račun tožnikove matere, druga toženka ni bila obveščena vse do tožnikove polnoletnosti v letu 2012.

13. Glede na opisani način sodelovanja druge toženke s tretjo toženko kot zakonito zastopnico tožnika pritožbeno sodišče ne soglaša z razlogi sodišča prve stopnje o njenem nestrokovnem in neskrbnem delu pri zavarovanju koristi mladoletnega tožnika. Vloge druge toženke glede na zakonsko določilo iz 111. člena ZZZDR v postopku odobritve pravnega posla ni mogoče razlagati tako široko, da bi morala skrbeti tudi za vsebinsko izpeljavo odobrenega pravnega posla. Druga toženka v konkretnem primeru ni bila v vlogi stranke niti skrbnice takrat mladoletnega tožnika, saj sta ga zastopala njegova starša kot zakonita zastopnika. Oba sta s poslom soglašala, objektivno gledano pa bi bil posel ob uspešni realizaciji nedvomno v otrokovo korist. S prodajo manjšega stanovanja bi dobil večje stanovanje, pri čemer bi kupnino dodatno zagotovila zakonita zastopnica. Razlogov, zakaj CSD tega posla ne bi smel odobriti, tožnik ne navaja in jih tudi pritožbeno sodišče ne najde. Tretja toženka je po odobritvi pravnega posla drugi toženki predložila potrdilo o nakazilu kupnine na račun prodajalca, kar je slednja štela kot dokaz za uspešno realizacijo pravnega posla. Drži sicer, da bi druga toženka lahko še bolj skrbno spremljala izpeljavo pravnega posla in zahtevala tudi dokazilo o prenosu lastništva na mladoletnega tožnika, vendar opustitev takšne zahteve njene odškodninske odgovornosti ne utemeljuje. Po odobritvi pravnega posla je namreč njegova izpeljava prepuščena strankam. Razlog za prikrajšanje tožnika v obravnavanem primeru zato ni v nedopustnem ravnanju druge toženke, temveč njegove zakonite zastopnice, ki je potem, ko je od prodajalca zaradi nerealizirane prodajne pogodbe dobila vrnjeno kupnino, slednjo zadržala in je ni nakazala na pupilno varen račun tožnika. Tudi če bi druga toženka za takšen razplet po odobritvi pravnega posla izvedela, drugega vzvoda za odpravo prikrajšanja tožnika, kot ga ima sam v tem postopku s tožbo proti tretji toženki, ne bi imela.

14. Ker tožnik ne zatrjuje, da bi mu škoda nastala zaradi poteka časa, ker svoje terjatve od matere sedaj ne bi mogel več izterjati, bi pa to lahko dosegel v času sklepanja odobrenega pravnega posla, tudi o nastali škodi ni mogoče govoriti. Čeprav pritožbeno sodišče šteje, da je bilo ravnanje CSD v konkretnem primeru ustrezno in skladno z zakonskim namenom iz 111. člena ZZZDR, bi bil tožnik tudi ob interpretaciji, ki jo je glede zahtevane skrbnosti zavzelo prvostopno sodišče, z odškodninskim zahtevkom lahko uspešen le, če bi izkazal, da z uveljavitvijo svoje terjatve do toženke ne more uspeti. Čeprav pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da varstvo pravic v zvezi z lastno stvarjo ni nemoralno, v konkretnem primeru način uveljavljanja tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik najprej naperil zoper državo in center za socialno delo, podredno pa šele zoper osebo, ki je škodo dejansko povzročila, ni na mestu.

15. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje materialno pravo glede podlage za odškodninsko odgovornost prve in druge toženke zmotno uporabilo. Pritožbeno sodišče je zato njunima pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zoper njiju v celoti zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). Pri tem se ni opredeljevalo do preostalih pritožbenih navedb, ki zaradi sprejete odločitve niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker je tožnik tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko postavil eventualno, torej le za primer, če s primarnim tožbenim zahtevkom zoper prvo in drugo toženko ne bo uspel, sodišče prve stopnje o njem v obsegu, kolikor je bilo ugodeno prvemu zahtevku, še ni odločilo. To bo moralo storiti v nadaljevanju postopka. Ker tožnik ni vložil pritožbe zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v obrestnem delu (sodišče je zavrnilo zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 93.000 EUR od 27. 8. 2008 do 21. 3. 2013 zoper vse toženke), je odločitev glede neutemeljenosti obrestnega dela zahtevka postala pravnomočna. Tretja toženka glede na povedano v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogla doseči bolj ugodnega položaja, kot ga je z izpodbijano sodbo. Sodišče o tožbenem zahtevku v delu, v katerem je ugodilo primarnemu, ni smelo odločiti, saj bi sicer prekoračilo tožbeni zahtevek, v delu, s katerim je bil primarni tožbeni zahtevek zavrnjen, pa je sedaj pravnomočno zavrnjen tudi podredni tožbeni zahtevek (III. točka izreka sodbe). Tretja toženka torej za pritožbo nima pravnega interesa, ki ga napačno utemeljuje na možnosti vložitve regresnega zahtevka. Zato njena pritožba ni dovoljena in jo je pritožbeno sodišče zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP. Ob tem še dodaja, da bo zaradi oživitve podrednega tožbenega zahtevka tretja toženka v nadaljevanju postopka še imela možnost, da predstavi in izkaže svoje obrambne trditve glede zatrjevane neupravičene obogatitve.

17. Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker po spremenjeni sodbi tožnik ni uspel s tožbenim zahtevkom zoper prvo in drugo toženko, jima je dolžan povrniti njune pravdne stroške. Te je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevajoč Odvetniško tarifo in ZST-1. Stroški prve toženke predstavljajo nagrado za postopek v višini 1.089,40 EUR, nagrado za narok v višini 1.005,60 EUR in materialne stroške v višini 20 EUR, skupno v višini 2.115 EUR. Njihova odmera je razvidna na listovni številki 452 spisa. Stroški druge toženke predstavljajo nagrado za postopek v višini 1.089,14 EUR, nagrado za narok v višini 1.005,40 EUR, pavšal v višini 20 EUR, kar ob upoštevanju DDV-ja in potnih stroškov v višini 219,24 EUR znaša 2.725,78 EUR (odmera stroškov na listovni številki 416 spisa). Pravdne stroške za postopek pred sodiščem prve stopnje je tožnik toženkama dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti plačila.

18. Tožnik je dolžan drugi toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Gre za stroške pritožbe v višini 1.340,80 EUR, administrativne stroške v višini 20 EUR, vse povečano za 22 % DDV, in stroške sodne takse v višini 1.671 EUR. Skupaj je dolžan tožnik drugi toženki povrniti 3.331,17 EUR stroškov pritožbenega postopka. Prva toženka stroškov pritožbe ni priglasila, tretje toženka pa s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker tožnik z odgovorom na pritožbo zoper prvo in drugo toženko ni uspel, sam krije stroške sestave omenjenih vlog. Enako velja za stroške odgovora na pritožbo tretje toženke, saj ta glede vprašanja dopustnosti njene pritožbe ni bil potreben.

-------------------------------
1 Primerjaj odločbe VSRS II Dor 311/2011 v zvezi z II Ips 224/2013, II Dor 126/2009 in II Ips 622/2006.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 26
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 107, 107/1, 108, 109, 110, 111
Zakon o zavodih (1991) - ZZ - člen 49, 49/1, 49/2
Datum zadnje spremembe:
13.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5MDg1