<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba II Kp 40476/2015
ECLI:SI:VSMB:2017:II.KP.40476.2015

Evidenčna številka:VSM00011248
Datum odločbe:19.10.2017
Senat, sodnik posameznik:Breda Cerjak Firbas (preds.), mag. Aleksander Karakaš (poroč.), Leonida Jerman
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili - sporno dejansko stanje - bistvene kršitve določb kazenskega postopa - dokazna ocena - oprostitev obtožbe

Jedro

Razmerje med ugotovitvami iz predkazenskega postopka in dokazanostjo kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega L.V. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se na novo odloči:

a) Obdolženi L.V. (z osebnimi podatki kot v sodbi sodišča prve stopnje) se po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je:

1. neupravičeno prodal substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge, na ta način, da je v nasprotju z 10. členom Zakona o proizvodnji in prometu sprepovedanimi drogami neupravičeno prodajal substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge na ta način, da je:

- dne 21.5.2013 v D. prodal 1 g kokaina D.G. za 50,00 EUR,

- točneje neugotovljenega dne v času od 13.4.2013 do 10.6.2013 v D. G. prodal M.K. 0,2 g kokaina za 20,00 EUR in neugotovljeno količino kokaina za 20,00 EUR,

- točneje neugotovljenega dne v času od 16.5.2013 do 20.5.2013 v D. pri L. prodal D.G. neugotovljeno količino kokaina za 40,00 EUR, kokain pa je po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog v skupini II pod točko 116 razvrščen kot prepovedana droga,

s čimer bi naj storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika;

b) v izrečeni pogojni obsodbi določena enotna kazen 9 mesecev zapora se razveljavi,

v veljavi ostane kazen 4 mesece zapora, določena v sodbi Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 40476/2015 z dne 30. 11. 2016, za kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po prvem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

II. Stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji za postopek v zvezi s kaznivim dejanjem neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje obdolženega L.V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 6 mesecev zapora. Hkrati mu je, glede na že določeno kazen 4 mesece zapora po sodbi Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 40476/2015 z dne 30. 11. 2016 za kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po prvem odstavku 187. člena KZ-1 po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 9 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi plačati sodno takso v višini 150,00 EUR, medtem ko je bil vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen. To je vsebina izreka, izdanega v sodbi II K 40476/2015.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

4. Pritožniku ni bilo pritrditi v delu, ko sklicujoč se na prepoved iz prvega odstavka 10. člena ZKP, opozarja, da je sodišče prve stopnje po uvodu sodbe zoper obdolženega še vedno vodilo kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po prvem odstavku 187. člena KZ-1, čeprav je bilo o tem že pravnomočno odločeno s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 40476/2015 z dne 30. 1. 2016. Po izreku sodbe je namreč jasno, da je bil obdolženi obsojen zaradi storitve (le) kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in ne še enkrat navedenega kaznivega dejanja, o katerem se obdolženi v ponovljenem postopku ni izjavljal (zagovarjal), in ki tedaj niti ni bilo dokazovano. Glede na to uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP ne moreta biti podani.

5. Enako velja za uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP kot posledico vnaprejšnjega prepričanja predsednice senata o obdolženčevi krivdi, izraženega s postavljanjem „spornih“ vprašanj in v nesprejemljivi dokazni oceni. Če so bila s spornimi vprašanji priči M.P., mišljena vprašanja iz prvega odstavka 241. člena ZKP, bi kot takšna v pritožbeni obrazložitvi morala biti konkretizirana, kot bi morala biti konkretizirana odločilna dejstva, ki zato vsaj potencialno niso bila pravilno ugotovljena in/ali zakon, ki je ali bi vsaj utegnil biti nepravilno uporabljen. Tega pritožbeno sodišče, ki navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne preizkuša po uradni dolžnosti, in ki nenazadnje ni pritožnikov procesni pomočnik, z lastno dejavnostjo ne more nadomestiti. Pomembno je tudi, da zaradi nevezanosti sodišč pri presoji dejstev s posebnimi formalnimi dokaznimi pravili (prvi odstavek 18. člena ZKP), kakršnakoli dokazna ocena ne more biti predmet bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kot kršitev določb kazenskega postopka ali pravic obrambe, s katerimi pa sodišče, različno torej kot pri dokazni oceni, je vezano. Dokazna ocena je tedaj lahko predmet preizkusa le v zvezi z odločilnimi dejstvi, ki morajo biti za izdajo zakonite odločbe po resnici in popolnoma ugotovljena (prvi odstavek 17. člena ZKP).

6. V tem delu pa je bilo pritožniku pritrditi. Res je, vse pozitivne ugotovitve sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih temelje na vsebini zapisnikov o sprejemu ustne ovadbe, ki sta jih 1. 8. 2013 in 28. 8. 2013 podala M.P. in D.G.. Zapisnika po sebi sicer nista nedovoljeni dokazni sredstvi, spet pa nista dokazni sredstvi, ki bi nadomeščali izpovedbi ovaditeljev v samem kazenskem postopku in ne izpovedb, v zapisnikih navedenih oseb (prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 1674/2012 z dne 7. 4. 2017). To je v obravnavani zadevi pomembno, kajti po razlogih sodbe kot po pritožbeni obrazložitvi je nedvomno, da sta M.P. in D.G., zaslišana kot priči v kazenskem postopku, navedbe iz zgornjih zapisnikov zanikala. Pri tem se je M.P. sklicevala na prisiljenost s strani policistov, D.G. pa na nekega drugega storilca in hkrati na kupljeno snov, ki naj ne bi bila kokain, katerega je od časa do časa užival. Smiselno enako velja še za pričo M.K., ki je navedbe iz prvega zapisnika, po katerih bi mu naj obdolženi prodajal heroin in kokain, v izpovedbi prav tako zanikal.

7. Na drugi strani je priča S.V. opisoval osredotočanje suma na obdolženega kot prodajalca prepovedane droge, skupaj s pričama Z.F. ter S.M. pa še, kako je potekalo zbiranje obvestil s strani M.P. v zvezi z drugim kaznivim dejanje. Vsi trije so zatrjevano prisiljenost imenovane v tem času ali v času sprejemanja ovadbe neposredno ali posredno zanikali.

8. Ob povzetem stanju stvari, in ko izpovedba priče A.K. ni v zvezi z nobeno izmed opisanih prodaj M.K. ali D.G., ter ko kokain kot predmet prodaj ni bil zasežen, je tudi po presoji pritožbenega sodišča nastopil položaj, ko obdolženemu storitve kaznivega dejanja, drugače kot z ugotovitvami iz predkazenskega postopka, ni mogoče dokazati. To pa ni vsebina kazenskega postopka, v katerem se ugotovitve iz predkazenskega postopka s pravno predpisanimi procesnimi dejanji šele preizkušajo, in ko je zgolj na njihovi podlagi posameznika mogoče obsoditi. V obravnavani zadevi obrazloženo konkretno pomeni, da kljub dvomljivi verodostojnosti izpovedb prič M.P., D.G. in M.K., glede na vsebino zapisnikov o sprejemu ustnih ovadb ter zbranih obvestil in glede na izpovedbe prič S.V., Z.F. in S.M., ki so ovadbi sprejele na zapisnik ali zbirale obvestila, drugih, po procesnih dejanjih pridobljenih dokazov, ki bi potrjevali opisano kaznivo dejanje, ni ter je bilo obdolženega, ki se ni zagovarjal, obtožbe oprostiti.

9. Ker je pritožbeno sodišče zgolj drugače ocenilo učinke razlike v ugotovitvah iz predkazenskega in kazenskega postopka od sodišča prve stopnje, s pritožbo napadene sodbe ni razveljavilo, ampak jo je po nadaljnji oceni o nepotrebnosti ponovitve že izvedenih dokazov, skladno z izrekom, spremenilo (peti odstavek 392. člena in prvi odstavek 394. člena ZKP).

10. Posledično je bilo treba spremeniti še odločbo o kazenski sankciji, ter v pogojni obsodbi določiti le kazen po sodbi Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 40476/2015 z dne 30. 11. 2016, s katero je obdolženčeva obsodba za storitev kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po prvem odstavku 187. člena KZ-1 vzdržala.

11. Odločba o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pred pritožbenim sodiščem temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP.

12. Pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, ker ne gre za nobenega izmed primerov od 1. do 3. točke prvega odstavka 398. člena ZKP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 186, 186/1.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 10, 10/1, 371, 371/2, 372, 372-3.
Datum zadnje spremembe:
13.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5MDc2