<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 531/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.531.2018

Evidenčna številka:VSL00010853
Datum odločbe:11.04.2018
Senat, sodnik posameznik:Irena Veter (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
Institut:stvarna služnost - vsebina stvarne služnosti - priposestvovanje služnosti - nepravo priposestvovanje - dobrovernost pridobitelja - skupnost dedičev - skupna lastnina - pozneje najdeno premoženje - zaupanje v zemljiško knjigo - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - poziv k odpravi pomanjkljivosti tožbe

Jedro

Določbe ZD in določbe SPZ o skupni lastnini oziroma solastnini (peti odstavek 72. člena SPZ) omejujejo le upravljanje, uporabljanje in razpolaganje skupnih lastnikov, tj. sodedičev s skupno stvarjo oziroma zapuščino, argumentum a contrario pa v ničemer sodedičev ne omejujejo, da za potrebe skupne stvari (zapuščine), torej v korist vseh, pridobijo določene koristi oziroma pravice. Ravno za to gre v tem postopku; tožnik vtožuje služnost na služeči nepremičnini v korist gospodujočih nepremičnin, torej potencialno v korist vseh sodedičev. Tožnik je torej za vložitev tožbe aktivno legitimiran kot eden izmed univerzalnih pravnih naslednikov, tj. dedičev lastnika gospodujočih nepremičnin.

Jasno je, da služnost pešpoti, vožnje in parkiranja predstavljajo oblike potne služnosti, ki že iz funkcionalnega vidika koristijo potrebam gospodujoče nepremičnine. Ravno funkcionalna povezanost gospodujoče in služeče nepremičnine je temeljna predpostavka vzpostavitve stvarne služnosti. Te pa ni zaznati v izvajanju košnje, sušenja in spravila trave, saj se navedene dejavnosti že po vsebini ne morejo izvajati za potrebe gospodujoče nepremičnine, ampak gre po vsebini zgolj za opravljanje kmetijske dejavnosti, od katere bo imel koristi zgolj vsakokratni lastnik oziroma posestnik gospodujoče nepremičnine. Iz tega razloga pa gre pritrditi pritožbi, da navedena oblika služnosti ne obstoji, s čimer je tudi tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. alineji 1. odst. izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v tem delu, ki se glasi: „[Ugotovi se služnostna pravica] košnje, sušenja in spravila trave na preostalem delu služeče nepremičnine katastrska občina ... parcela 297/3 (ID znak: parcela 297/3 k.o. ... ID ...), z izjemo površine, na kateri stoji prizidek.“

II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu (1. alineji 1. odst. in 3. odst. izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin (parcela št. 297/4, 297/9 in 297/10, vse k. o. ...) obstoji: služnostna pravica pešpoti in vožnje z vsemi vozili po obstoječi dovozni poti na delu služeče nepremičnine (parcela št. 297/3, k .o. ...), ki sega od občinske ceste (na nepremičnini, parcela št. 981/60, k. o. ...) proti severu, in sicer med vzhodno mejo nepremičnine, parcela št. 297/9, k. o. ..., in zahodno mejo nepremičnine, parcela št. 297/10, k. o. ..., v širini 3 m; služnostna pravica pešpoti, vožnje z vsemi vozili in parkiranja vseh vozil po obstoječem dvorišču in parkirišču, ki se od opisane dovozne poti razširja proti severu, in sicer do severovzhodnega vogala parcele št. 297/9, k. o. ..., na zahodni strani in do severozahodnega vogala prizidka, zgrajenega na parceli št. 297/3, k. o. ..., na vzhodni strani; služnostna pravica košnje sušenja in spravila trave na preostalem delu služeče nepremičnine (parcela št. 297/3, k. o. ...), z izjemo površine, na kateri stoji prizidek. Kar je tožnik zahteval več ali drugače je sodišče zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka nosi sama svoje stroške postopka.

2. Pritožbo vlaga toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti, kot jo iztožuje tožnik, niso podani. Za priposestvovanje slednje namreč ni prave, zadostne ter pravočasne trditvene in dokazne podlage, prav tako pa po vsebini v konkretnem primeru ne gre za stvarno služnost, ampak kvečjemu za osebno služnost. Navaja, da je sodba zanjo presenečenje, s popravkom tožbe pa naj bi bil tožnik prekludiran. Nadalje je narava služeče nepremičnine (tj. družbena lastnina) v določenem obdobju preprečevala možnost priposestvovanja le-te, služnost pa se v celotnem oziroma zadosti dolgem obdobju ni izvrševala na način, kot jo sedaj vtožuje tožnik. Ne glede na to, tožnik niti ni lastnik gospodujočih nepremičnin (enako velja za očeta tožnika), zaradi česar ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Sodišče v postopku o tem, kako naj bi se služnost izvrševala (obseg, čas) ni izvedlo dokaznega postopka, ne konkretne dokazne ocene, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ta je bila podana tudi s tem, ker se sodišče ni opredelilo do navedb toženke oziroma o njih ni zavzelo stališča. Meni, da bi šlo lahko kvečjemu za osebno služnost oz. da ne gre po vsebini za služnost, kot naj bi se izvajala. Navaja, da je sama služnosti takoj, ko je zanjo izvedela, nasprotovala in da se po tem, ko je sama pridobila nepremičnino, priposestvovalna doba začne na novo, saj je bila sama dobroverna. Navaja tudi, da tožnik oz. prednik nista bila v dobri veri. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa v plačilo naloži tudi stroške toženke.

3. Tožnik na pritožbo ni podal odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Kot je to sodišče pojasnilo že v predhodnem pritožbenem postopku, o sodbi presenečenja govorimo, če odločitev sodišča temelji na pravni oceni, ki se ne prilega obravnavanim dejstvom in izvajanim dokazom in ki bi jo zato stranka lahko utemeljeno pričakovala.1 V konkretnem primeru pa se je trditvena in dokazna podlaga strank osredotočila na bistvo spora, to je na vprašanje, ali je tožnik stvarno služnost na služeči nepremičnini priposestvoval ali ne, v zvezi s čemer je bila povezana tudi nadaljnja pravna ocena sodišča prve stopnje. Iz tega razloga očitana kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

6. Napačno je tudi naziranje pritožnice, da za vtoževanje stvarne služnosti s strani tožnika ni bilo podane zadostne, prave in pravočasne trditvene ter dokazne podlage. Sodišče prve stopnje je namreč - po tem, ko je s sklepom 22. 3. 2017 ugotovilo, da tožba v delu glede drugega podrednega tožbenega zahtevka ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala - tožnika pravilno pozvalo, da jo popravi oziroma dopolni. To bi sodišče prve stopnje moralo storiti že na samem začetku. Nedopustno pa bi bilo, da bi posledice napake sodišča trpela stranka, zato je naknaden poziv sodišča tožniku k odpravi pomanjkljivosti tožbe pravilen (108. čl. v povezavi z 180. čl. ZPP), tožnik pa tako z navajanjem novih dejstev in dokazov ni mogel biti prekludiran. Tožnik je z dopolnitvijo tožbe z dne 6. 4. 2017 postavil dovolj določen zahtevek, podkrepljen z dejstvi in dokazi, na podlagi česar so neutemeljene (pavšalne) pritožbene navedbe, da naj bi bil zahtevek tožnika glede iztoževane služnosti nesubstanciran, nedoločen ali nesklepčen.

7. Pritožnica tožniku neutemeljeno odreka aktivno legitimacijo, češ da sploh ni upravičen vložiti predmetne tožbe, ker ni lastnik gospodujočih nepremičnin oz. ker pravnega nasledstva za sporne nepremičnine med njim in svojim očetom (na podlagi sklepa o dedovanju) sploh ni izkazal. Res je, da tožnik ni lastnik gospodujočih nepremičnin. Kljub temu, da je na dan izdaje te odločbe v zemljiški knjigi (še vedno) vpisan kot lastnik vseh treh gospodujočih nepremičnin, pa iz pravne podlage, na podlagi katere je bil vpis v zemljiško knjigo sploh izvršen, izhaja drugače. Tožnik je namreč zemljiškoknjižni lastnik postal z vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), katerega posledica je bil izdan sklep Okrajnega sodišča v Kranju z dne 3. 10. 1998, s katerim se je tožniku dovolila vknjižba izbrisa družbene lastnine in pravice uporabe na gospodujočih nepremičninah, hkrati pa vknjižba lastninske pravice na njegovo ime. Podlaga navedenemu sklepu je bila odločba OBLO ... z dne 12. 12. 1962, ki je gospodujoči nepremičnini oziroma nepremičnine dodelila v uporabo K. B., vendar ne tožniku, pač pa njegovemu soimenjaku - očetu.2 Tožnik za vpis v zemljiško knjigo ni imel ustreznega pravnega naslova, ampak je do vpisa lastninske pravice na gospodujočih nepremičninah prišlo zgolj na podlagi pomote sodišča, ki je svojo napako že zaznalo in s sklepom (Okrajno sodišče v Kranju Dn 263536/2017 z dne 27. 11. 2017) na gospodujočih nepremičninah izbrisalo prejšnjega imetnika (tožnika) in vpisalo novega imetnika (očeta tožnika). Slednjemu sta bili namreč leta 1962 z že omenjeno odločbo v uporabo dodeljeni gospodujoči nepremičnini, s čimer je na podlagi 1. odst. 2. čl. ZLNDL na njih pridobil lastninsko pravico originarno (izvirno); vpis v zemljiško knjigo tako ni predstavljal konstitutivnega pogoja, pač pa je bil le deklaratornega značaja.3 Tožnik torej kljub vknjiženi lastninski pravici na gospodujočih nepremičninah (še) ni njihov (izključni) lastnik. Lastnik je bil njegov oče, v trenutku njegove smrti dalje pa so vse njegove pravice prešle na njegove dediče.

8. Glede na dejstvo, da pokojni tožnikov oče na podlagi določb ZLNDL ob smrti še ni bil lastnik gospodujočih nepremičnin, slednje tudi niso bile predmet zapuščine, kot to izhaja iz sklepa o dedovanju z dne 30. 4. 1991. Tako pa se mora ob najdenem novem premoženju zapustnika uporabiti določba 1. odst. 221. čl. Zakona o dedovanju (ZD), pri čemer se do same delitve zapuščine (v tem primeru gospodujočih nepremičnin) med dediči tožnikovega očeta po 145. čl. ZD oblikuje skupnost dedičev. ZD sicer izrecno ne opredeljuje pravne narave dediščinske skupnosti, saj določa le, da do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Določbe ZD in določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o skupni lastnini oziroma solastnini (5. odst. 72. čl. SPZ) omejujejo le upravljanje, uporabljanje in razpolaganje skupnih lastnikov, tj. sodedičev s skupno stvarjo oziroma zapuščino, argumentum a contrario pa v ničemer sodedičev ne omejujejo, da za potrebe skupne stvari (zapuščine), torej v korist vseh, pridobijo določene koristi oziroma pravice. Ravno za to gre v tem postopku; tožnik iztožuje služnost na služeči nepremičnini v korist gospodujočih nepremičnin, torej potencialno v korist vseh sodedičev. Tožnik je torej za vložitev tožbe aktivno legitimiran kot eden izmed univerzalnih pravnih naslednikov, tj. dedičev lastnika gospodujočih nepremičnin.4

9. Pritožnica ne more uspešno uveljavljati, da je izvrševanju služnosti na služeči nepremičnini nasprotovala takoj, ko je za izvrševanje takšne služnosti izvedela, tj. z 23. 5. 2012, češ da je služečo nepremičnino pridobila bremen prosto. Nasprotovanje pritožnice tožnikovem izvrševanju služnosti niti ni relevantno, saj je bila v letu 2011, ko je toženka postala lastnica služeče nepremičnine, stvarna služnost na služeči stvari že priposestvovana, in sicer že z letom 2004, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (več o tem v nadaljevanju). Sicer je pravilno stališče toženke, da zaradi načela publicitete (8. čl. Zakona o zemljiški knjigi v povezavi z 2. odst. 44. čl. SPZ) nevpisana stvarna služnost v primeru spremembe lastnika služeče nepremičnine pomeni okoliščino, ki ima pravne posledice prekinitve priposestvovanja.5 Vendar pa toženka služeče nepremičnine ni pridobila v pravnem prometu (10. člen SPZ), saj je bila Pogodba o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov (predmet katere je bila služeča nepremičnina) med toženko in Republiko Slovenijo sklenjena na podlagi Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter povrnitvi njihovega premoženja in pravic, torej na podlagi predpisa. Poleg tega pa je bila toženka seznanjena oziroma bi morala biti seznanjena s potekom dovozne poti na služeči nepremičnini, glede na okoliščino, da je tožnik dovozno pot na služeči nepremičnini uporabljal neprestano, izvrševanja služnosti pa ni prikrival (v zvezi s tem so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi moralo uporabiti določbo 3. odst. 217. čl. SPZ). Glede na navedeno je tako neupravičeno sklicevanje toženke na njeno dobro vero in zaupanje v pridobitev bremen proste služeče nepremičnine.

10. Sodišče prve stopnje je - v nasprotju s pritožbenimi navedbami - izvedlo dokazni postopek, napravilo konkretno dokazno oceno in na tej podlagi pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva, potrebna za odločitev. Po navodilih pritožbenega sodišča v predhodnem postopku je še posebej natančno obrazložilo potek priposestvovalne dobe, vključno z obdobji, ko priposestvovalna doba - zaradi vzpostavljene družbene lastnine - ni tekla (pritožbene navedbe v zvezi s tem tako niso utemeljene), prav tako pa se je dokazna ocena (zaslišanih prič, vpogledov v listine) osredotočila tudi na ugotavljanje obsega in lokacije izvrševane stvarne služnosti. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bil tožnik v zvezi s priposestvovanjem služnosti v slabi veri, saj je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sobi pravilno pojasnilo, da gre za priposestvovanje po 2. odst. 217. čl. SPZ, torej za tim. nepravo priposestvovanje, kjer je pomembna le časovna doba neosporavanega izvrševanja služnosti, ne pa tudi dobra vera. Glede služnosti poti oz. dostopa so neutemeljene tudi navedbe toženke, da se služnost s tako vsebino, kot se vtožuje v predmetnem postopku, ni izvrševala že od samega začetka, tj. od leta 1940, s čimer smiselno prereka začetek teka priposestvovalne dobe. Čeprav pritožnik pravilno ugotavlja, da sredi prejšnjega stoletja slovensko podeželje avtomobilov praviloma še ni poznalo, pa to na obstoj služnosti pešpoti in vožnje z vsemi vozili po obstoječi dovozni poti ne vpliva. Glede vprašanja, v kakšnem obsegu je priposestvovala služnost, je bistveno, da so se izvajale vožnje za vse potrebe gospodujočega zemljišča v vsakem obdobju z vozili, ki jih je tehnični razvoj omogočal in so bila lastnikom gospodujočega zemljišča dostopna. Način dostopa se je torej spreminjal in to v posledici tehničnega napredka – sprememb, ki jih je prinesel razvoj. V takem primeru, ko se spremeni uporaba prometnih sredstev, namen služnosti pa ostaja isti, ne gre za razširitev služnosti. Služnost je bila priposestvovana, ko se še ni vozilo z avtomobili, traktorji, kamioni, ampak le z vozovi. Dejstvo, da danes ta služnostna pravica vključuje tudi vožnjo z vsemi vozili, ni posledica širitve služnosti, ampak posledica tehničnega napredka.6

12. Pritožnica nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), saj da ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Vlogo tožnika, in sicer uskladitev tožbenega zahtevka z dne 6. 12. 2017, ji je sodišče poslalo zgolj v vednost, odreklo pa ji je možnost odgovora nanjo, saj ji je že čez tri dni od vročitve omenjene vloge vročilo tudi izpodbijano sodbo. Očitek sicer formalno drži, a je tožnik z omenjeno vlogo – na podlagi obvestila GURS - zgolj uskladil svoj tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na označbo nepremičnin in za ta namen predložil tudi relevanten sklep sodišča. Šlo je torej le za tehnični popravek, ne za vsebinsko obravnavo kakšnih trditev ali dokazov. Toženki je bila v zvezi s tem tekom predmetnega postopka dana vsa možnost, da se izreče o vseh pomembnih pravnih in dejanskih vidikih spora, zato očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena.

13. Nenazadnje pritožnik neutemeljeno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, in sicer iz razloga, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi njegove navedbe napačno povzelo iz pritožbe z dne 27. 5. 2015, namesto, da bi jih iz njegovega odgovora na dopolnitev tožbe z dne 21. 4. 2017. Povzemanje navedb v sodbi služi zgolj temu, da se stranki omogoči vpogled v navedbe, s katerimi se je sodišče seznanilo, ne pomeni pa še zaključka, da se je sodišče do njih opredelilo. Bistveno je, da se sodišče do vseh relevantnih dejstev in dokazov ter pravnih naziranj strank opredeli, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Opredelilo se je do vseh bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj, tudi tistih, ki jih je toženka navedla v odgovoru na dopolnitev tožbe in niso bili izrecno navedeni med povzetki navedb toženke. Res je sodišče v izpodbijani sodbi v delu zmotno uporabilo materialno pravo (kot bo predstavljeno v nadaljevanju), pa vendar to ne spremeni zaključka, da se je do vseh relevantnih navedb oziroma naziranj toženke opredelilo. Iz tega razloga je pritožba v tem delu neutemeljena.

14. Pritožnica pa ima prav v delu, ko očita, da vsebina iztoževane (in prisojene) služnosti ne ustreza v celoti pojmu stvarne služnosti (1. odst. 213. čl. SPZ), in sicer gre za služnost košnje, sušenja in spravila trave. Jasno je, da služnost pešpoti, vožnje in parkiranja predstavljajo oblike potne služnosti, ki že iz funkcionalnega vidika koristijo potrebam gospodujoče nepremičnine. Nenazadnje je ravno funkcionalna povezanost gospodujoče in služeče nepremičnine temeljna predpostavka vzpostavitve stvarne služnosti, namen njenega nastanka pa mora biti vedno v omogočanju lažjega izvrševanje lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini.

15. Funkcionalne povezanosti služeče in gospodujoče nepremičnine pa ni zaznati v izvajanju košnje, sušenja in spravila trave, saj se navedene dejavnosti že po vsebini ne morejo izvajati za potrebe gospodujoče nepremičnine, ampak gre po vsebini zgolj za opravljanje kmetijske dejavnosti, od katere bo imel koristi zgolj vsakokratni lastnik oziroma posestnik gospodujoče nepremičnine. Zato je treba pritrditi pritožbi, da navedena oblika služnosti ne obstoji, s čimer je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.

16. Pritožba toženke je glede na povedano torej delno utemeljena, zato ji je bilo treba delno ugoditi in sodbo sodišča prve na podlagi 5. al. 358. čl. ZPP delno spremeniti (kot izhaja iz izreka), sicer pa jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu (353. čl. ZPP).

-------------------------------
1 Glej sodbo in sklep tega pritožbenega sodišča v tej zadevi z dne 2. 12. 2015 (II Cp 2784/201).
2 Odločba sicer med identifikacijskimi podatki subjekta omenja le naslov, ki je bil v primeru tožnika in njegovega (sedaj že pokojnega) očeta isti, vendar je iz odločbe jasno, da se nanaša na tožnikovega očeta in ne na tožnika. Ta je bil v času izdaje te odločbe star 13 let, in ni tisti B. K., ki je na spornih nepremičninah v letih med 1940 in 1948 postavil družinsko stanovanjsko hišo.
3 Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 60/2014 z dne 11. 12. 2014.
4 Razlogi za aktivno legitimacijo, ki jih v 2. odst. na 7. str. navaja sodišče prve stopnje, so napačni: tožnik ni aktivno legitimiran kot posestnik oz. eden od izvrševalec služnosti. Res se ta razteza na vse, ki uporabljajo gospodujočo nepremičnino in se ta uporaba upošteva pri oceni priposestvovanja, vendar je aktivno legitimiran za tožbo zgolj lastnik gospodujoče nepremičnine (218. čl. SPZ) oz. kot tu njegov univerzalni pravni naslednik. Razumevanje delno povzete (a ne navedene!) sodbe VS RS II Ips 419/2008 je v tem kontekstu napačno.
5 Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 126/2009 z dne 13. 5. 2009.
6 Glej sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2120/2014 z dne 17. 12. 2014.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 10, 44, 44/2, 72, 72/5, 213, 217
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 145, 221, 221/1
Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 8
Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (1997) - ZLNDL - člen 2, 2/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 108, 180
Datum zadnje spremembe:
13.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5MDU3