<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 2805/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.2805.2017

Evidenčna številka:VSL00010799
Datum odločbe:25.04.2018
Senat, sodnik posameznik:Barbara Krpač Ulaga (preds.), Katarina Marolt Kuret (poroč.), mag. Matej Čujovič
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:škoda povzročena s kaznivim dejanjem - kršitev spolne nedotakljivosti osebe - mladoletna oseba - posttravmatska stresna motnja - povrnitev nepremoženjske škode višina odškodnine - pravična denarna odškodnina - strah

Jedro

V skladu z določbo 181. člena OZ ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Spolna integriteta, ki je del telesne integritete, je tudi ustavno pravno varovana pravica (po 35. členu URS). Čeprav OZ v navedeni določbi obravnava posledice tovrstnih protipravnih dejanj kot posebno obliko nepremoženjske škode, s tem ne izključuje zahtevkov za druge vrste nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ, če so zanje izpolnjeni pogoji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica kot žrtev spolnega napada od toženca kot povzročitelja zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in tožencu naložilo plačilo zneska 9.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2013 dalje in plačilo pravdnih stroškov v višini 1.229,03 EUR. Odločilo je še, da bo o stroških postopka, povezanih z izdelavo izvedenskega mnenja izvedenke dr. D. D., odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da je tožnica sokriva za nastalo škodo, saj je kljub njeni mladosti dajala videz odrasle osebe, svojih let ni zaupala tožencu in ga je z videzem zavajala. Prekinitev zdravljenja pri dr. D. D. kaže, da stanje ni bilo tako hudo, težave, ki jih povzema izvedenka, so tipične za adolescente in ne izstopajo od drugih podobnih težav pri najstnikih njene starosti. Tožnica je psihološko pomoč poiskala tri leta po dogodku, zdravljenje pa se je izboljšalo v dveh letih. Če bi bilo stanje tako akutno, bi pomoč poiskala prej. Ni običajno, da žrtev spolnega nasilja še naprej komunicira s storilcem. Tudi tožničina mačeha ni zaznala odklonskih vedenj ali psihičnih težav. Prav tako o teh ni izpovedala tožnica v kazenskem postopku. Toženec ne more verjeti, da oškodovanka po sedmih letih od dogodka trpi hujše travme, kot jih je po samem dogodku. Opozarja na njeno pričanje v kazenski zadevi, iz katerega je razbrati, da je bilo to tretje srečanje tožnice in toženca, da se dvakrat ni zgodilo nič in da je prostovoljno šla v kombi. Toženec ni bil agresiven in ga je hotela sama zadovoljiti, pri čemer je bila izzivalno oblečena, ni mu povedala, da hodi v osnovno šolo in oralnemu zadovoljevanju ni nasprotovala. Zaslišanje pri preiskovalni sodnici je bilo sedem mesecev po dogodku, ko so bili spomini še sveži in travme vidne. Toženec ne verjame izvedencem, saj tožnica ne kaže nobenih pojavnostnih oblik postravmatske stresne motnje. Strah, ki naj bi trajal 40 minut, ni pravno priznan. Poleg tega je lahko trajal le 20 minut, torej v času spolnega akta, in ne prej. Sekundarni strah je trajal še ne 24 ur. Iz naslova strahu kot samostojne odškodninske podlage zato ni mogoče priznati odškodnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zoper toženca kot obdolženca je bila izdana kazenska obsodilna sodba Okrožnega sodišča v Kranju I K 67818/2010 z 11. 12. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 67818/2010 z 11. 12. 2014 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 67818/2010 s 1. 10. 2015, s katero je bil obsojen kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Iz abstraktnega in konkretnega opisa kaznivega dejanja izhaja, da je toženec med drugim kaznivo dejanje storil tako, da je zoper tožnico, ki v času storitve še ni bila stara 15 let, uporabil silo, jo kljub njenemu nasprotovanju pričel objemati in jo prisilil v spolni odnos, čeprav se mu je upirala in ga je odrivala stran. Glede na navedene kvalifikatorne znake kaznivega dejanja pritožbeni ugovor deljene odgovornosti po določilu 171. člena OZ ne more biti uspešen. Tudi če tožnica tožencu ne bi povedala za svojo starost, čemur pa sodišče ne sledi1, to nikakor ne bi predstavljalo njenega soprispevka k nastali škodi. Bistveno je, da je toženec zoper tožnico uporabil silo in jo prisilil v odnos, v katerega ni privolila, ji s tem povzročil škodo, njena mladost pa predstavlja zgolj dodatno oteževalno okoliščino, ki jo je sodišče kot kvalifikatorno upoštevalo v kazenskem postopku.

5. V skladu z določbo 181. člena OZ ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Spolna integriteta, ki je del telesne integritete, je tudi ustavno pravno varovana pravica (po 35. členu Ustave RS). Čeprav OZ v navedeni določbi obravnava posledice tovrstnih protipravnih dejanj kot posebno obliko nepremoženjske škode, s tem ne izključuje zahtevkov za druge vrste nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ, če so zanje izpolnjeni pogoji.

6. Višje sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z obsegom nastale škode. Sodišče se je oprlo na psihiatrično mnenje dr. P. P., ki jo je tudi zaslišalo, prav tako je zaslišalo izvedeno pričo dr. D. D. in priče A. A., B. B. in C. C., ki so izpovedovale o spremembah v tožničinem obnašanju. Toženčevo nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem ne vzbuja dvoma v ugotovitve izvedenke, da so se kot posledice obravnavanega dogodka pri tožnici razvile posttravmatska stresna motnja, depresivnost, samomorilnost, zmanjšana kontrola impulzov, kognitivne motnje, motnje spolnega vedenja in identitete ter spremembe osebnosti. Do teh ugotovitev je izvedenka prišla z vpogledom v zdravstveno dokumentacijo, kjer je bilo zavedeno tudi avtoagresivno vedenje s samopoškodovanjem, čustvene reakcije pa je preverila ob kliničnem pregledu in ugotovila, da so v pomembni meri še vedno izražene. Pritožbene trditve, da ga za igro tožnice, ki ji izvedenci nasedajo, so nedostojne in kažejo na odnos toženca, ki očitno dejanja niti najmanj ne obžaluje. Glede na vse navedene posledice, ki se zajedajo v vsa pomembna področja tožničinega življenja, pri čemer je še vedno porušeno njeno psihično ravnovesje, pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici za to postavko dosodilo zahtevanih 6.100,00 EUR.

7. Tožnica je ob toženčevem spolnem napadu utrpela kratkotrajen, vendar hud, primaren strah, ki je porušil njeno duševno ravnotežje. Nadalje je utrpela tudi sekundarni strah zmerno hude intenzitete, saj se je bala morebitne zanositve. Ta strah je trajal približno en dan. Dosojena odškodnina za pretrpljeni strah v višini 3.300,00 EUR predstavlja primerno zadoščenje za tovrstno škodo. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da strah v trajanju 20 minut ne more predstavljati pravno priznanega strahu, saj je bila tožnica v tem času v podrejenem položaju, soočena z neposredno nevarnostjo, ki se ji ni mogla izogniti. Gre za tako intenziven strah, da ne glede na trajanje, ki je pri primarnem strahu običajno kratkotrajnejše in vezano na čas škodnega dogodka, nedvomno upravičuje dosojo denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče v celoti sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da pri tako mladi osebi tudi strah pred nezaželjeno nosečnostjo in drugimi zdravstvenimi težavami ni zanemarljiv in ga je mogoče upoštevati kot sekundarni strah, predvsem pa je ostal strah pred tožencem, ko se je tožnica bala maščevalnih ukrepov, ta pa je po oceni izvedenke še vedno prisoten. Skupna odškodnina za prestani strah v višini 3.300,00 EUR zato nikakor ni previsoka. Gre za posebno obliko odškodnine, ki jo je sodišče pravilno dosodilo poleg odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, ki jo ureja 181. člen OZ. Pritožbeno sodišče še dodaja, da se skupno dosojena odškodnina v višini 9.400,00 EUR, glede na posledice, ki jih še vedno trpi tožnica, giba na spodnjem roku odškodnin, dosojenih v primerljivih primerih.

8. Na podlagi navedenih razlogov in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevanih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Prepričljiv je zaključek kazenskega sodišča iz sodbe I K 67818/2010 v 20. točki: "Tudi zagovoru obtoženega, da ni vedel, koliko je oškodovanka stara, ne gre verjeti. Oškodovanka je v svoji izpovedbi povedala, da je obtoženemu pred samim dogodkom povedala, da je stara 14 let. To pa je ponovno ponovila na glavni obravnavi, ko je povedala, da je šla na Facebook za nazaj gledat in ugotovila, da mu je to takoj povedala. Oškodovanka vizualno ni prav nič izstopala glede njenih vrstnic. Nenazadnje je tudi na obravnavi na sodišču vizualno dajala otroški videz. Tudi oblačila, ki jih je imela oškodovanka na sebi v času izvršitve dejanja, niso bila prav nič izzivalna, ampak so bila popolnoma običajna oblačila (kavbojke, črna kratka majica in rdeč nedrček z otroškim motivom)."


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 181
Datum zadnje spremembe:
13.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5MDU0