<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2532/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2532.2017

Evidenčna številka:VSL00009546
Datum odločbe:28.02.2018
Senat, sodnik posameznik:Bojan Breznik (preds.), Alenka Kobal Velkavrh (poroč.), Karmen Ceranja
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev premoženjske škode v primeru smrti, poškodbe in okvare zdravja - pravica osebe, ki jo je umrli preživljal - odškodnina v obliki denarne rente - odškodnina zaradi izgubljenega preživljanja - znesek, ki bi ga odškodovanec dobival od umrlega - krog upravičencev do odškodnine iz naslova smrti bližnjega - dolžnost preživljanja zakonca - izguba preživljanja zaradi smrti preživljalca - trajanje rente - določitev višine rente - pričakovana življenjska doba - deliktna odškodninska odgovornost - kdaj zapade odškodninska obveznost

Jedro

Pravica osebe, ki jo je umrli preživljal, je odškodninske narave, vendar pa se v tem institutu prepletajo tudi prvine rodbinskega prava.

Krog upravičencev do odškodnine za izgubljeno preživljanje oz. izgubljeno pomoč je širši od kroga oseb, ki bi jih moral umrli preživljati po zakonu. Razdeliti jih je mogoče v tri skupine. Prvi so tisti, ki sicer niso preživninski upravičenci, so pa dejansko prejemali redno podporo umrlega. Zaradi njegove smrti so za to podporo sedaj oškodovani. Drugi so tisti, ki so preživninski upravičenci, pa četudi umrli svoje preživninske obveznosti sploh ni izpolnjeval. Škoda, ki so jo s smrtjo utrpeli ti, je poseg v njihovo subjektivno preživninsko pravico, ki bi jim šla po določbah ZZZDR. Tretji tip aktivno legitimiranih oseb pa združuje oba zgoraj navedena tipa - to so tisti preživninski upravičenci, ki jih je umrli tudi dejansko podpiral. V slednjo skupino sodi tožnica.

Dejavnik pričakovane življenjske dobe bi se upošteval le v primeru, če bi toženka z verjetnostjo izkazala, da bi bila življenjska doba pokojnika krajša od življenjske dobe tožnice (npr. zaradi bolezni pokojnika).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se v prvi in drugi alineji znesek 233,07 EUR nadomesti z zneskom 50,55 EUR, tretja alineja se razveljavi, ter v III. točki izreka tako, da se znesek 4.230,35 EUR nadomesti z zneskom 2.665,12 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 229,50 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačevati denarno rento, in sicer: - od 1. 9. 2014 do pravnomočnosti sodbe v mesečnem znesku 233,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila; - od nastopa pravnomočnosti sodbe do vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec v mesečnem znesku 233,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila; - in od septembra 2018 dalje mesečno rento v višini 50,55 EUR, vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (I). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II). Toženi stranki je še naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 4.230,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe (III).

2. Proti sodbi je vložila pritožbo tožena stranka. Izpodbija ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Vztraja, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev in predlagala ustreznih dokazov za upravičenost tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče temelji svojo odločitev na zmotni ugotovitvi, da je bilo preživljanje tožeče stranke odvisno od prispevka pokojnega moža, ki je bilo z njegovo smrtjo prekinjeno. Vztraja, da prispevek vsakega od zakoncev v skupno premoženje za kritje stroškov življenja, nakup in vzdrževanja skupnega premoženja po definiciji premoženjskopravnih razmerij med zakoncema skladno z ZZZDR, ni mogoče opredeliti kot preživljanje ali redno podporo enega zakonca drugemu, zaradi česar je navedeno stališče prvostopenjskega sodišča zmotno. Gre za uporabo skupnih sredstev, katera v skupno premoženje prispeva vsak od zakoncev po svojih zmožnostih, uporabljajo pa se skladno s potrebami obeh, kot tudi vsakega od zakoncev samega. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni razpolagala z zadostnimi sredstvi za lastno preživljanje. Tožeča stranka je imela pokojnino v višini 358,37 EUR, ki so zadoščala za lastno preživljanje. V zbir zatrjevano potrebnih sredstev za lastno preživljanje (502,05 EUR) nedvomno ne sodijo stroški, kot so kredit za hišo, avtomobilsko zavarovanje, avtomobilski servis in gume, zavarovanje hiše, ki znašajo na mesečnem nivoju 272,30 EUR, gospodinjski stroški, ki so bili namenjeni izključno tožnici pa niso mogli preseči polovice skupnega zneska zakoncev za te potrebe, to je 229,18 EUR. Skupni znesek torej ne presega zneska pokojnine, ki jo je tožnica prejemala. Tožnica ni oporekala trditvi tožene stranke, da je bila hiša z zemljo, v kateri sta bivala zakonca, last pokojnega moža, zato je tudi stroške davščin, vzdrževanja in investiranja vanjo predstavljalo obvezo pokojnega moža, kot lastnika nepremičnine. Tožnica tudi ni oporekala, da je po smrti moža celotno nepremičnino podedovala sama. Tudi trditvi, da to dejstvo predstavlja doseženo korist tožeče stranke po smrti moža, ki jo je potrebno ob presoji prikrajšanja tožeče stranke upoštevati, tožeča stranka ni ugovarjala. Prvo sodišče se do takih trditev in materialnopravnih naziranj toženke ni v ničemer opredelilo, zaradi česar sodba v tem delu obstaja neobrazložena. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da tožeči stranki vtoževana renta pred vložitvijo tožbe ne gre. Prav tako tudi ne obrazloži odločitve, zakaj tožeči stranki gre renta vse od 1. 9. 2014. Rento je mogoče določiti le za vnaprej, zato bi bila tožnica lahko upravičena eventualno do rente le od dneva vložitve tožbe, to je od 5. 6. 2015. Ob upoštevanju splošno znanega dejstva in tudi dopisa Statističnega urada RS, ki ga je v dokaz predložila tožena stranka, izhaja bistveno daljša življenjska doba žensk kot moških. Tožnica je glede na pričakovan tek stvari lahko eventualno upravičena le do rente v omejenem trajanju do največ sedem let.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sklepčnost tožbe pomeni dolžnost tožeče stranke, da navede dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, oziroma da navede spodnjo premiso, ki bo na podlagi sklepanja pripeljala do zaključka, ki je enak v tožbenem predlogu predlagani pravni posledici, kar je predpogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnica tožbeni zahtevek na izplačilo rente zaradi izgube preživljanja po pokojnem možu, ki je življenje izgubil v prometni nesreči dne 3. 9. 2013, utemeljuje na trditvi, da se je njen finančni položaj zaradi smrti moža bistveno poslabšal, saj je pokojnik z življenjem v skupnem gospodinjstvu redno denarno prispeval k preživljanju tožnice. Pokojnik je mesečno prejemal 816,41 EUR pokojnine. Pokojnina tožnice pa je mesečno znašala 458,38 EUR. Prihodki tožnice so zaradi prejemanja skromne vdovske pokojnine za malenkost višji in sedaj znašajo 571,49 EUR. Prihodki gospodinjstva, v katerem se tožnica preživlja, so tako nižji vsaj za 703,30 EUR. Tožnica je torej trdila, da je pokojnik k stroškom, ki so potrebni za življenje tožnice mesečno prispeval približno 250,00 EUR in za ta znesek naj bi bila tožnica oškodovana. Pavšalni pritožbeni očitki, da tožba ni bila sklepčna, so zato neutemeljeni.

6. Katera pravno odločilna dejstva naj bi prvo sodišče ugotavljalo izven trditvene podlage tožnic, tožena stranka ne konkretizira, zato pritožbeno sodišče na ta očitek ne more odgovoriti.

7. Oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral, in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, ima pravico do povrnitve škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore. Ta škoda se ji vrača s plačevanjem denarne rente; njen znesek se odmeri glede na okoliščine primera, ne more pa biti večji od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi bil ostal živ (173. člen OZ). Pravica osebe, ki jo je umrli preživljal, je odškodninske narave, vendar pa se v tem inštitutu prepletajo tudi prvine rodbinske prava. Krog upravičencev do odškodnine za izgubljeno preživljanje oziroma za izgubljeno pomoč je širši od kroga oseb, ki bi jih moral umrli preživljati po zakonu. Glede na merila, ki se uporabljajo za odmero višine odškodnine jih lahko razdelimo v tri skupine. Prvi so tisti, ki sicer niso preživninski upravičenci, so pa dejansko prejemali redno podporo umrlega. Zaradi njegove smrti so za to podporo sedaj oškodovani. Drugi so tisti, ki so preživninski upravičenci, pa četudi umrli svoje preživninske obveznosti sploh ni izpolnjeval. Škoda, ki so jo s smrtjo utrpeli ti, je poseg v njihovo subjektivno preživninsko pravico, ki bi jim šla po določbah ZZZDR. Tretji tip aktivno legitimiranih oseb pa združuje oba zgoraj navedena tipa - to so tisti preživninski upravičenci, ki jih je umrli tudi dejansko podpiral. V slednjo skupino sodi tožnica.2

8. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, sta tožnica in pokojnik živela v skupnem gospodinjstvu in sta skupna sredstva skupno uporabljala za zadovoljevanje njunih potreb. Pokojni mož tožnice je dajal tožnici tolikšen del svojega dohodka (pokojnine), da so bile pokrite tudi tožničine potrebe po preživljanju. Pokojnik bi bil tudi na podlagi 50. člena ZZZDR dolžan preživljati tožnico kot zakonsko partnerko, oziroma ji pomagati pri preživljanju, saj brez svoje krivde ni imela zadosti sredstev za preživljanje.

9. Sodišče prve stopnje je upoštevalo mesečne življenjske stroške tožnice v času bivanja s pokojnikom ter njene sedanje mesečne življenjske stroške. Mesečne življenjske stroške tožnice je ocenilo na znesek 804,56 EUR. Od tega zneska je odštelo pokojnino, ki jo prejema tožnica v višini 571,49 EUR, ter je razliko med ugotovljenimi stroški in prihodki, ki jih je pokrival tožničin mož za čas življenja za tožničino preživljanje, prisodilo tožnici kot mesečno rento. Metoda, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo pri izračunu višine rente je prepričljiva.

10. Pravilno je prvo sodišče med stroške preživljanja tožnice upoštevalo t.i. režijske stroške, kot so stroški elektrike, ogrevanja, komunale, vodovoda, telefona, televizije in druge. Med režijske stroške sodi tudi v pritožbi izpostavljen strošek zavarovanja hiše, v kateri tožnica prebiva in ki je bila skupen dom tožnice in pokojnika. Prav tako sodijo stroški avtomobilskih gum, servis avtomobila in njegovega zavarovanja med stroške uporabe stvari, s plačilom katerih je pokojnik zadovoljeval kritje tudi tožničinih potreb. Kot izhaja iz ugotovitev prvega sodišča je bil pokojni mož tožnice glavni nosilec stroškov vzdrževanja skupnega gospodinjstva in premoženja. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da prispevek za obrok kredita za hišo, ki je bil namenjen ustvarjanju skupnega premoženja tožnice in njenega pokojnega moža, nima narave preživninskega prispevka3. Pritožbeno sodišče je zato obrok mesečnega kredita v višini 141,92 EUR odštelo od s strani prvega sodišča ugotovljenih stroškov za preživljanje tožnice. Mesečni življenjski stroški tožnice tako znašajo 622,03 EUR. Razlika med njenimi prihodki in stroški znaša torej 50,55 EUR.

11. Na zmanjšanje višine rentne obveznosti tožene stranke ne vpliva zatrjevano dejstvo, da je tožnica stanovanjsko hišo, v kateri živi, po možu podedovala. Na višino rentne obveznosti bi lahko vplivalo dejstvo, da bi navedeno premoženje dajalo plodove, ki bi pripomogli k tožničinemu lastnemu preživljanju (npr. najemnina za oddajo dela stanovanjske hiše) ali da velikost stanovanjske hiše presega stanovanjske površinske normative, vendar tega tožena stranka ni zatrjevala.

12. Oškodovanec ima pravico zahtevati povračilo škode, ki je po svoji vsebini zajeta z rento, a je nastala pred vložitvijo tožbe. Pravno podlago za odškodninski zahtevek oseb, katerih preživljanje je bilo odvisno od prispevka pokojnega in ki je bilo z njegovo smrtjo predčasno prekinjeno, predstavlja 165. člen OZ glede pretekle škode, zapadle do vložitve tožbe in 167. člen v zvezi s 173. členom OZ glede bodoče škode, ki tožnici nastaja periodično in sukcesivno od vložitve tožbe naprej (renta).

13. Pritožba se zavzema, da bi moralo prvo sodišče upoštevati splošno znano dejstvo o bistveno daljši življenjski dobi žensk, kot moških, zaradi česar bi bila tožnica upravičena le do rente v omejenem trajanju do največ sedem let. Po mnenju pritožbenega sodišča zgolj statistični podatek o daljši življenjski dobi žensk v primerjavi z moškimi ne zadostuje za prisojo rente le do določenega obdobja. Dejavnik pričakovane življenjske dobe bi se upošteval le v primeru, če bi tožena stranka konkretno glede pokojnika zatrjevala razloge, ki bi s stopnjo verjetnostjo izkazovali, da bi bila življenjska doba pokojnika krajša od življenjske dobe tožnice (npr. bolezen pokojnika).

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu delno spremenilo tako, da je tožnici iz naslova škode zaradi izgubljenega preživljanja prisodilo rento za obdobje od 1. 9. 2014 do septembra 2018 le v višini 50, 55 EUR. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe je uspeh tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje približno 63% (tožnica je uspela od vtoževanega zneska 9.736,46 EUR z zneskom 5.500,00 EUR ter za 12 x 50,55 EUR). Pravdne stroške tožeče stranke je odmerilo že sodišče prve stopnje in je tožnici priznalo 4.230,35 EUR. Ker njihove odmere pritožba ne izpodbija, se je pritožbeno sodišče na prvostopno odmero oprlo. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo materialnih stroškov v višini 30,00 EUR, ker jih tožena stranka ni specificirala. Drugih stroškov tožena stranka ni priglasila. Upoštevajoč ugotovljen uspeh pravdnih strank je tožnica upravičena do povračila 2.665,12 EUR stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. Ker je bila pritožba tožene stranke delno utemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. S pritožbo je tožena stranka delno uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti polovico od priznanih (taksa za pritožbo 459,00 EUR) stroškov pritožbenega postopka v višini 229,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker v odgovoru na pritožbo tožeča stranka ni navajala ničesar, kar bi bistveno pripomoglo k odločitvi pritožbenega sodišča, so njeni stroški odgovora na pritožbo nepotrebni.

-------------------------------
1 V nadaljevanju ZPP.
2 Primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča RS sodba in sklep II Ips 108/2005.
3 Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 321/1998.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 165, 167, 173
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 50
Datum zadnje spremembe:
13.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5MDUy