<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2337/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2337.2017

Evidenčna številka:VSL00010789
Datum odločbe:25.04.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Nataša Ložina (preds.), Majda Lušina (poroč.), Barbara Žužek Javornik
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:kršitev osebnostne pravice - bivalne razmere v priporu - pravična denarna odškodnina

Jedro

Odmera odškodnine zaradi kršitve pravice do osebnega dostojanstva zaradi neustreznih bivalnih razmer v zaporu mora biti izvedena upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in v primerljivih primerih prisojene odškodnine. Pravično zadoščenje, ki ga določa ESČP, ni mehansko prenosljivo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper stroškovni del odločitve se delno ugodi in se III. točka izreka spremeni tako, da pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Za nematerialno škodo, ki jo je utrpel zaradi razmer v priporu, je tožniku prisojeno 5.000,00 EUR odškodnine (I. točka izreka). Višji zahtevek – zahtevek za plačilo 20.000,00 EUR odškodnine – je zavrnjen (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 575,88 EUR.

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Sklicuje se na kršitve ustavnih pravic in prepoved diskriminacije iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Predlaga spremembo sodbe tako, da bo toženi stranki naložena obveznost plačila 17.880,00 EUR z obrestmi, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je tožnik upravičen tudi do odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi nekajurnega bivanja v sobi št. 100. Kljub temu, da je tožnik v tej sobi prebil manj kot en dan, mu je zaradi pomanjkanja osebnega prostora in omejenosti pri gibanju škoda nastala. Meni, da so razlogi v nasprotju, ker se sodišče sklicuje na nujnost zagotovitve 9 m2 osebnega prostora, po drugi strani pa zaključuje, da bivanje v 7 m2 velikem prostoru ni predstavljalo kršitve 3. čl. EKČP. Napačno je uporabljeno materialno pravo, ker ni upoštevano, da je bil del prostora zaseden s pohištvom, kar je v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) upoštevano. Za 601 dan bivanja v neprimernih prostorih je prisojeno 5.000,00 EUR odškodnine, kar je 8,32 EUR/dan. Taka odločitev pomeni odstop od sodne prakse ESČP (zadeve Mandić in Jović proti Slovenji ter Štrucl in drugi proti Sloveniji) in prakse Višjega sodišča v Ljubljani. Po stališču ESČP odškodnina, prisojena na nacionalnem sodišču, ne sme biti nesorazmerno nižja od odškodnine, ki jo je prisodilo. V obravnavanem primeru kriteriji ESČP niso upoštevani. Postopki pred ESČP so enostavnejši, cenejši in hitrejši kot postopek pred slovenskim sodiščem. Tudi slovensko sodišče bi lahko postopalo po skrajšanem postopku kot ESČP v zadevah Akrapović proti Sloveniji in Beljkaš proti Sloveniji. Stroški pred ESČP so – zaradi enostavnejšega postopka in odsotnosti taksnih obveznosti – nižji ob stroškov tega postopka. Razen tega je – zaradi potrebnih kvalifikacij pooblaščenca – ESČP dostopnejše od nacionalnega sodišča. Tuj jezik ni ovira. Postopek pred nacionalnim sodiščem ni laže dostopen in bolj učinkovit od postopka pred ESČP. Prisojeno odškodnino ocenjuje za prenizko in jo primerja z odškodninami, ki jih je ESČP prisodilo v zadevah Mandić in Jović proti Sloveniji, Štrucl in drugi proti Sloveniji, Akrapović proti Sloveniji. Razen tega so bile pred ESČP obravnavane razmere v zaporu celo težje od razmer v priporu, kjer je bival tožnik. Upoštevajoč to nesorazmerje se pokaže, da odškodninska tožba po 179. čl. Obligacijskega zakonika ni učinkovito pravno sredstvo v smislu 13. čl. EKČP. Poleg tega se pred nacionalnim sodiščem pojavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Sklicuje se na sodbi Ustavnega sodišča Republike Češke in meni, da bi v Sloveniji prisojena odškodnina morala biti višja od prisojene v Republiki Češki. Zahtevke zaradi neustreznih razmer v zaporu bi bilo potrebno obravnavati na enak način kot zahtevke zaradi sojenja v nerazumnem roku. Ni upoštevano načelo sorazmernosti, ker ESČP prisoja 5,04 krat višje zneske odškodnin. Odstop od prakse ESČP ni obrazložen. Kršena je prepoved diskriminacije, ker tožnik ni bil obravnavan enako kot pritožniki pred ESČP. Posledično je kršena ustavna pravica do povračila škode. Nepravilna je tudi odmera pravdnih stroškov. Upoštevani bi morali biti samó za pravdo potrebni pravdni stroški, kar je utrjeno v sodni praksi in teoriji. Tožena stranka bi svoje navedbe lahko skoncentrirala v dveh pripravljalnih vlogah in na treh narokih. Nagrada za kratko prvo pripravljalno vlogo ne bi smela biti priznana v višini 450 točk. V treh vlogah je tožena stranka ponavljala svoje prejšnje navedbe in s tem vloge kopičila. Popolnoma nepotrebna je vloga z dne 8.12.2016, v kateri je tožena stranka komentirala dokaze in posredovala prakso ESČP, ki jo sodišče pozna. Vloga z dne 17.2.2017 je nepotrebna, ker je nesporno, da se sanitarni prostor ne všteva v površino sobe. Previsoko je priznana urnina za sodelovanje toženkinega pooblaščenca na narokih 18.11.2016, 8.12.2016 in 24.2.2017 Ker tožena stranka ni zavezanka za plačilo DDV, stroškov s plačilom te davščine ni imela. Neutemeljeno so toženi stranki priznani stroški DDV.

4. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Kršitev ni podana od vključno 29.10.2012 do 6.11.2012, zato je protipravno stanje trajalo 599 dni in ne 601 dan. Sodišče upošteva površino sobe 7,05 m2, v 36. točki obrazložitve pa navaja, da je v skupinski sobi 3 m2 ustrezen minimalni standard. Neustrezen je zaključek, da je imel tožnik na voljo med 3 in 3,5 m2 prostora. Za pomembno označuje dejstvo, da je tožnik, ki je v sobi št. 99 najprej bival sam, zaprosil za sobivanje s sopripornikom G. L. Nesporno je, da je tožnik pisno izjavo podal, zato ni obrazloženo, zakaj tožnikova izjava v prijavnici, s katero je upravo zapora zaprosil za razgovor zaradi premestitve G. L., ne pomeni privolitve v škodo. Obrazložitev je sama s seboj v nasprotju, ker je ugotovljeno, da je bil tožnik v sobi sam tudi v obdobju, ko je bil zapor prezaseden. Sklicuje se na ugotovitev, da tožnik ni podal pritožbe nad bivanjskimi razmerami in ni predlagal premestitve. Tudi v razgovorih s pedagoginjo in sodnikom na bivanjske razmere ni imel pripomb. Sklicuje se na K. izpoved, da je obstajala možnost, da bi bil tožnik v sobi sam. Č. je izpovedal, da je bil iz sobe št. 100 v takrat samsko sobo št. 99 tožnik premeščen kljub prezasedenosti zapora. Ker priča B. ni bil predlagan zaradi ugotavljanja prezasedenosti zapora, je dokaz z zaslišanjem te priče presojan izven trditvene podlage. Opozarja na izpovedi pravosodnih policistov, da je tožnik vesele narave in da se je prilagodil razmeram. Tudi strokovna sodelavka V. je potrdila, da tožnik težav ni imel. K psihologu se ni zatekel. Očitno neresnična je L. izpoved, da je bilo v sobi 50 -C. Razen tega, da je bil v tožnikovo sobo nameščen še en pripornik, se bivalne razmere v sobi št. 99 niso spreminjale. Ni upoštevano, da je tožnik veliko časa preživel na dolgotrajnih obravnavah na sodišču, kar je v vlogah datumsko in časovno opredeljeno in je neprerekano. Ni bilo zatrjevano, da bi kazenske obravnave za tožnika predstavljale razvedrilo ali rekreacijo. Tožnikovo zadrževanje na sodišču bi moralo biti ugotovljeno po dnevih in urah. V dneh, ko je tožnik izven zavoda preživel 12 ur, mu odškodnina ne pripada. Predloženi so tudi dokazi, koliko časa je tožnik preživel s svojci, ki so ga obiskovali, koliko časa na dvorišču, v kantini, pri tuširanju in telefoniranju. Ni ugotovljeno, koliko časa je tožnik sploh preživel v sobi št. 99. Čas počitka traja najmanj 8 ur in se ne upošteva. Tožnik ni prerekal, da je bil nadstrešek na dvorišču zgrajen že leta 2011. Povzema podatek o velikosti dvorišča in ga primerja z izpovedmi prič o tem. Ker sta bili v sobi dve postelji, ni bilo potrebe, da bi pripornika televizijo gledala iz ene postelje. Nesporno je, da sta pripornika imela vsak svoj stol in mizo. Nenatančna je ugotovitev, da je temperatura v poletnih mesecih večkrat presegla 30 -C. Temperatura v tožnikovi sobi je bila nižja kot v drugih sobah, ker je bilo njeno okno obrnjeno proti vzhodu. Niso upoštevane izpovedi prič, da so bile temperature v sobah nižje od zunanjih. Ni upoštevano, da se v tožnikovi sobi meritve temperature niso izvajale. Tožnik ni zatrjeval, da bi doma imel klimo, zato stanje v priporu zanj ni predstavljalo nekaj izjemnega. Ni upoštevano, da so se sobe zračile, ko so bili priporniki na sprehodu in da so se zračile z odpiranjem oken. Ni upoštevana izjava priče, da se v tožnikovi sobi rjuha na okno ni obešala. Ni upoštevano, da je tožnik v sobi kadil. Ni pojasnjeno, zakaj je bila soba poleti bolj smrdeča kot pozimi. Priče so povedale, da je bil tožnik urejen in se je redno tuširal. Tožnik sam je bil zadolžen za čiščenje sanitarij. Odločitev je oprta pretežno na tožnikovo in G. L. izjavo, ne pa na izjave ostalih prič. Zgolj visoka temperatura ne more biti razlog za protipravno stanje oz. kršitev iz 3. čl. EKČP. Osvetlitev, zračnost, suhost sobe ni bila grajana. Odškodnina je prisojena v nasprotju z določilom 179. čl. Obligacijskega zakonika, saj se je tožnik razmeram prilagodil, je bil veder, ni imel težav s spanjem, depresivnostjo; ni iskal pomoči strokovnih delavcev zapora. V nasprotju z dokazi je ugotovljeno, da se je tožnik počutil tesnobno in da je bil razdražljiv ter utrujen. Nad bivanjskimi razmerami se ni pritoževal. Tožnikovo psihično stanje je sodišče ugotavljalo brez sodelovanja izvedenca. Obstoj negmotne škode je treba ugotavljati na osnovi subjektivnih in objektivnih okoliščin. Negmotno škodo je mogoče priznati samo za dolgotrajno in intenzivno trpljenje, kakršno pa ni ugotovljeno. Kljub ugotovitvi, da je bila kršitev podana zgolj do 28.10.2012, ugovoru zastaranja ni ugodeno. Tožba je bila vložena 6.11.2015. Triletni zastaralni rok se je iztekel najkasneje 28.10.2015. Tožnik je za škodo in povzročitelja vedel že pred tem, saj je pred vložitvijo tožbe vložil zahtevek na ESČP. Ni razumnega razloga za ločeno obravnavno zastaranja škode, nastale v obdobju od 27.8.2010 do 5.1.2012 in za obdobje od 19.7.2012 do 6.11.2012. Gre za dvoje obdobij. Niso upoštevana pravna stališča iz odločbe VSL II Cp 1747/2016, da so standardi Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja več kot zgolj priporočilo. Odločitev o stroških postopka graja, ker ji niso priznani stroški za vpogled v spis oz. pridobljen zdravstveni karton. Za narok 8.12.2016 je priglašenih 300 točk, priznanih pa je bilo zgolj 150 točk. Niso priznani stroški prejema sodbe in poročila stranki, za posredovanje katerega je zastopnik zadolžen z zakonom. Ni obrazloženo, kako je izveden pobot stroškov. Upoštevajoč uspeh strank bi bila tožeča stranka upravičena do plačila 1.893,83 EUR.

5. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Meni, da v pritožbenem postopku sporna vrednost znaša več, kot je navedeno v pritožbi. Predlaga, da se vrednost spora ugotovi in v primeru neplačane takse za pritožbeni postopek pritožba zavrže. Nasprotuje upoštevanju listin, ki so predložene šele v pritožbenem postopku. Vztraja pri trditvah iz svoje pritožbe. Stroška DDV in urnine za naroka 8.12.2016 ter 24.2.2017 ni priglasila. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

6. Pritožba tožeče stranke stranke zoper stroškovni del odločitve je delno utemeljena, v ostalem delu pa je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Pritožba tožene stranke je neutemeljena v celoti.

7. Predmet obravnave je zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi slabih razmer v priporu. Priprt je bil v času od 27.5.2010 do 6.11.2012. Škoda, ki je posledica kontinuiranega bivanja v neustreznih bivanjskih razmerah, je bila znana ob odpustu iz pripora. Pravilno je zato prvostopenjsko stališče, da je zastaralni rok za uveljavljanje s priporom povzročene škode začel teči ob dopustu iz pripora, ko so bile znane vse okoliščine, na osnovi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Za zastaranje nepomembno je, da je bil tožnik del časa nameščen v sobi sam, del časa pa s še eno osebo in s katero osebo si je sobo delil, saj so se ta obdobja nepredvidljivo menjavala. Tožba, ki je bila priporočeno na pošti oddana 6.11.2015, je bila torej vložena pred iztekom triletnega zastaralnega roka, predpisanega s 352. čl. Obligacijskega zakonika.

8. Pritožbeni očitek tožene stranke, da pravno odločilna dejstva sodišče enkrat upošteva, drugič ne, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju in tudi v nasprotju z izrekom sodbe, ni utemeljen. Prvostopenjska odločitev je razumljivo obrazložena. Obdobje tožnikovega bivanja v priporu je razdeljeno na obdobje ustrezne nastanitve in obdobje, ko so bile tožnikove osebnostne pravice zaradi neustrezne nastanitve kršene. Razlogi so jasni in preverljivi. Odločitev logično in razumno utemeljena.

9. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik prvo noč (približno sedem ur) prebil v sobi št. 100, ki meri 15,94. Ker je v sobi le prespal, v njegove osebnostne pravice – kljub temu, da je v majhni sobi sobival s petimi ljudmi – ni bilo poseženo. Preostali čas pripora je prebil v sobi št. 99: 286 dni je v sobi bival sam, 608 dni pa skupaj s še enim pripornikom. Soba 99 po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča meri 7,05 m2 in je povezana s straniščem, ki meri 1,39 m2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile tožnikove bivanjske razmere v času, ko je v sobi bival sam, ustrezne. V času, ko je v sobi bival skupaj s še eno osebo – z izjemo zadnjih sedem dni bivanja, ko je bil priporniški režim spremenjen tako, da je imel možnost gibanja tudi po hodniku – pa ne. Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je bilo v tožnikovo pravico do osebnega dostojanstva zaradi premajhne bivalne površine poseženo v 601 dneh bivanja v neprimernih razmerah (v času od 27.8.2010 do 5.1.2012 in od 19.7.2012 do 29.10.2012). Del bivalne površine je bil zaseden z opremo. V času, ko je tožnik sobival s še eno osebo, je bil v sobi pograd, dve mizici, dva stola, omara, manjši TV sprejemnik in poleti manjši ventilator. Poleti 2011 je zunanja temperatura 27 x presegla 30 -C, v letu 2012 pa 38 x, zato so bile takrat temperature tudi v tožnikovi neklimatizirani celici zelo visoke, prostor pa zaradi omejenih možnosti zračenja (zgolj z odpiranjem okna) zatohel in smrdeč. Prostor se je s prepihom zračil le takrat, ko je bil prazen: če sta bila oz. ko sta bila oba pripornika na sprehodu (dvakrat dnevno po uro in petnajst minut); če sta imela možnost oba oditi iz sobe zaradi obiska, telefoniranja, nakupovanja v kantini, fitnesa, razgovora na upravi zavoda ali ambulanti in podobno.

10. Tožeča stranka se sklicuje na sodbe ESČP in bivalno površino, ki jo je kot sprejemljivo določil Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT). Opozarja na Določila Pravilnika o izvrševanju kazni zapora1, ki za samske sobe predvideva 9 m2 površine na osebo, v večposteljnih sobah pa 7 m2 površine na osebo, če prostorske možnosti zavoda to dopuščajo. Pravilnik o izvrševanju pripora2 ima splošno določilo, da morajo prostori, v katerih bivajo priporniki, ustrezati zdravstvenim, prostorskim in higienskim zahtevam.

11. Sodna praksa o kršitvah ustavnopravno3 in konvencijsko4 varovanih pravic zapornikov oziroma pripornikov zaradi nastanitve v prostorih, ki ne dosegajo standarda za nastanitev zapornika ali pripornika, že obstaja. Vrhovno sodišče se je izreklo5, da prostorske razmere, ki ne dosegajo standarda iz aktov, na katere opozarja tožnik, same po sebi še ne pomenijo odškodninske odgovornosti države, ampak je treba presojati vse okoliščine posameznega primera, ki vplivajo na pogoje bivanja v priporu oz. zaporu. Razlogov za razlikovanje bivalnih pogojev zapornikov in pripornikov ni. Tudi sodna praksa glede višine odškodnine zaradi posega v človekove pravice osebnosti in dostojanstva med odvzemom prostosti že obstaja. Vrhovno sodišče se je v navedenih odločbah izreklo, da odmera odškodnine ne pomeni gole mehanske uporabe zneska, ki ga je v primerljivi zadevi prisodilo ESČP. Pravično zadoščenje po 41. čl. EKČP vzpostavlja lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi tudi, če nacionalni sistem ne omogoča odmere denarnega zadoščenja. ESČP se je v svojih odločbah izreklo, da je državam pogodbenicam v določeni meri dopuščena prosta presoja glede načina, kako posameznikom zagotavljajo odškodnino v skladu s 13. čl. EKČP in usklajujejo svoje obveznosti glede spoštovanja te določbe. Poudarjena je razumnost določanja zneska pravičnega zadoščenja, ki ga nudi domač sistem, da bi se pravno sredstvo lahko štelo za učinkovito v smislu EKČP. Določitev mora biti opravljena na način, ki je usklajen s pravnim sistemom in tradicijami države podpisnice, z upoštevanjem življenjskega standarda zadevne države, pri čemer so lahko posledično zneski nižji od tistih, ki jih je ESČP prisodilo v podobnih primerih6. V več primerih se je ESČP postavilo na stališče, da mora biti pri določitvi zneska prisojene odškodnine domačim sodiščem dopuščen širok okvir proste presoje. Na prepoved diskriminacije zaradi drugačnega obravnavanja, kot poteka na ESČP, se zato tožnik neutemeljeno sklicuje. Enako velja za sklicevanje na prakso ESČP zaradi sojenja v razumnem roku, kjer gre – poleg tega, da prakse ESČP ni mogoče enostavno prenesti v nacionalno okolje – tudi za kršitev druge ustavno in s konvencijo varovane osebnostne pravice. Na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku se pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni skliceval.

12. V 30. do 64. točki obrazložitve je Prvostopenjsko sodišče bivanjske in druge razmere – skladno z zgoraj navedeno prakso Vrhovnega sodišča RS – presodilo v 30. do 64. točki sodbe, višino prisojene odškodnine pa argumentiralo v 65. in 66. točki, pri čemer se sklicuje tudi na prakso višjih sodišč. Pritožbeno sodišče z razlogi prvostopenjskega sodišča – tako glede same kršitve tožnikove osebnostne pravice kot glede višine prisojene odškodnine – v celoti soglaša in se nanje sklicuje. V času, ko je tožnik v sobi 99 bival s še enim pripornikom, in ni imel možnosti gibanja po hodniku, mu niso bili zagotovljeni primerni prostori za bivanje. Zaradi omejenega prostora je bil prisiljen ždeti v prostoru, ki mu ni omogočal prostega gibanja; poletna vročina je bivalne razmere še dodatno poslabšala. Ustrezno je upoštevano, da se je tožnik v sobi zadrževal ponoči, podnevi pa večino dneva. Gibanje izven sobe mu je bilo omogočeno zaradi telefoniranja (deset minut dnevno), nakupovanja v kantini enkrat tedensko, obiskov domačih, rekreacije v fitnesu. Na svežem zraku se je imel možnost gibati dvakrat dnevno (dopoldne in popoldne) po uro in petnajst minut, skupaj dve uri in pol dnevno. Okna, s pogledom na vzhodno stran, ni bilo mogoče odpreti na stežaj; okno ni bilo zasenčeno s senčili. Uživanje obrokov za mizo je bilo omogočeno le enemu od pripornikov; drugi je jedel na postelji, ker je bila drug mizica zasedena s TV sprejemnikom. TV sta pripornika včasih spremljala iz iste postelje. Tudi v obdobju, ko je tožnik sobival s še eno osebo, je sodeloval na obravnavah na sodišču, kjer je prebil del dneva.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da 27.5.2010, ko je bil tožnik pripeljan v pripor in je v skupinski sobi št. 100, ki je velika 15,94 m2, noč (7 ur) prebil s še petimi ljudmi, do kršitve tožnikovih osebnostnih pravic ni prišlo. Zaradi velike obljudenosti sobe je tožnik sicer imel na razpolago malo osebnega prostora, vendar ga več ni potreboval, ker je v sobi prebil čas, namenjen počitku. Prvostopenjsko sodišče pravilno opozarja, da v sobi ni bilo vroče. Tožnik ni trdil ali izpovedal, da bi bilo hrupno ali da bi ga sostanovalci kako drugače motili. Da se tožnik v tem prostoru ni slabo počutil, kaže dejstvo, da je pri načelniku poizvedoval, zakaj je bil iz te sobe premeščen v sobo št. 99 (listina B81).

14. Tožnikove osebnostne pravice tudi v času, ko je v sobi št. 99 bival sam, niso bile kršene. Površina sobe (7,05 m2) je taka, da se tožnik v sobi ni počutil utesnjenega. Nujno potreba oprema je bila racionalno razporejena, zato se je tožnik po sobi lahko gibal, telovadil. Tudi v tem obdobju, mu je bilo – enako kot v času, ko je sobival s še eno osebo – omogočeno dnevno dve in pol urno sprehajanje ter ostali izhodi iz prostora: vsakodnevno telefoniranje, enkrat tedensko nakupovanje v kantini, enkrat tedensko (občasno dvakrat tedensko) fitnes, obiski glavnih obravnav na sodišču. Vročina v prostoru je bila poleti kljub debelim zidovom velika, vendar so bili enako vročino prisiljeni prenašati tudi drugi priporniki in tudi osebje. Ker je bila v času tožnikove odsotnosti soba prazna, jo je bilo mogoče zračiti s prepihom (oprta vrata in okno). Upoštevajoč vse te okoliščine, je bila tožnikova nastanitev ustrezna, kljub temu, da je bival v sobi, manjši od 9 m2, kakršno za primer novogradenj samskih sob predvideva 27. čl. Pravilnika o izvrševanju kazni zapora. S to nastanitvijo v tožnikovo ustavno pravico do osebnega dostojanstva (21. čl. Ustave RS) in konvencijsko pravico prepovedi mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja (3. čl. EKČP) ni bilo poseženo.

15. Ni mogoče slediti pritožbi tožene stranke, da se bivalne razmere s priselitvijo še ene osebe v tožnikovo sobo št. 99 niso spremenile. Zaradi bivanja dveh oseb je bilo oteženo zračenje sobe, saj je bila soba redkeje popolnoma prazna; v ozkem prostoru je gibanje dveh oseb oteženo; takó obljuden prostor povzroča občutek utesnjenosti.

16. Da je v času sobivanja v sobi s še eno osebo tožnik odhajal tudi na naroke v kazenski zadevi, je nesporno. Ugotavljanje števila obravnavnih dni in ur tožnikove prisotnosti na narokih bi preseglo potrebe tega postopka. Odškodnina ni prisojena po dnevih ali celo urah, ampak kot celota za trpljenje, ki je posledica neugodnih bivanjskih razmer. Nesprejemljiva je zato pritožbena trditev, da tožniku za dneve, ko je izven zavoda preživel več kot 12 ure, odškodnina ne pripada. Tudi dejstvo, da je bil tožnik iz sobe odsoten iz drugih razlogov, je sodišče upoštevalo. Ugotavljanje števila ur, ki jih je tožnik preživel z domačimi v sobi za obiskovalce, v ambulanti, na razgovorih na upravi zavoda … bi preseglo potrebe tega postopka. Enako velja za ugotavljanje števila dni, konkretnih dni in ur, ko je temperatura presegla 30 C. Povsem zadošča ugotovitev, da je bilo takih dni v letu 2011 27, v letu 2012 pa 38. Zadošča ugotovitev zunanjih temperatur, saj temperature v sobi niso bile merjene. Oceno, ali so bile temperature v sobi nižje ali višje od zunanjih, so priče podajale subjektivno. Ker se je tožnik doma prosto gibal, njegove domače razmere (neklimatiziranost prostorov) ne zmanjšujejo pogojev, ki mu morajo biti v priporu zagotovljeni. Da je tožnik del časa, ki ga je prebil v sobi, tudi spal, je notorno dejstvo, ki ga posebej ni treba izpostavljati. Z neustreznostjo prostora za sprehajanje tožnik škode ni utemeljeval, zato ne/pokritost tega prostora za odločitev ni pomembna. L. izpoved, da sta s tožnikom televizijo včasih gledala iz iste postelje in da je na mizici lahko jedel le eden, kaže na njuno utesnjenost. Dejstva, na katerega opozarja pritožba – da so bili na drugi mizici TV sprejemnik, grelnik vode in drugi predmeti, da bi lahko televizijo gledala tudi vsak iz svojega pograda ali iz stola – niso odločilna. Dejstvo, da je bilo okno tožnikove sobe usmerjeno na vzhod, ni sporno. Ali je bila zato temperatura v tožnikovi sobi nižja od temperature v sobah, ki so bile usmerjene na druge strani neba, ni pomembno. Izpoved pravosodnega policista, da priporniki na vzhodni strani mokrih rjuh na okna niso obešali, ne zanika visokih temperatur. Splošno znano je, da je prostor v času poletne vročine zatohel, zato dodatne obrazložitve in primerjave z zračnostjo ter zasmrajenostjo v zimskem času sodišče ni bilo dolžno izvajati. Dejstvo, da se je tožnik redno tuširal in da je bil čist, ne negira zaključka o zatohlosti in osmrajenosti prostorov. Vse priče so zatohlost, način zračenja prostorov opisale enako, zato je neutemeljen očitek, da izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka, niso upoštevane.

17. Odškodnina za tožnikovo trpljenje, povzročeno z neustrezno nastanitvijo v trajanju 601 dan, je primerna. Prisojena odškodnina je ustrezna trpljenju, ki ga je v svoji izpovedi opisal tožnik in primerljiva z odškodnino, prisojeno v drugih primerljivih zadevah. Kot že rečeno: vzpostavlja se praksa pravičnega zadoščenja, ustrezno življenjskim in drugim razmeram v Sloveniji, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o odstopu od sodne prakse ESČP. Prisojeni znesek odškodnine je primerljiv z odškodnino, prisojeno v zadevah II Ips 45/2017 in II Ips 88/2017. Tožeča stranka, ki preračunava prisojeno odškodnino za dan kršitve, povsem spregleda, da sta bila pripornika oz. zapornika v primerljivih zadevah nameščena v sobah z več osebami in sta določen čas imela na razpolago manj osebnega prostora kot tožnik, pa tudi druge okoliščine prestajanja pripora in zapora so bile različne. Ne gre za povsem identične razmere in posledice teh razmer, zato odškodnina, preračunana za en dan kršitve, ne more biti identična. Je pa primerljiva. Tudi po tegobah, ki so tožnika pestile zaradi prostorskih razmer, obravnavani primer ne odstopa navzgor. Tožnik je izpovedal o neugodju zaradi utesnjenosti in hude vročine, ki jo je bilo zaradi preobljudenosti sobe še teže blažiti. Priporniško okolje, v katerem se je tožnik prisilno znašel, na počutje vpliva neugodno; kljub temu je nespečnost, razdražljivost in depresivnost, o kateri sta izpovedovala tožnik in sopripornik, vsaj delno posledica neugodnih bivanjskih razmer. Pravosodni policisti, ki so bili v stiku s tožnikom, so tožnika opisali kot nekonfliktno, pozitivno naravnano osebo, ki se nad razmerami ni pritoževala, kar pa ne dokazuje, da ni trpel. Dejstvo, da strokovne pomoči psihologa ali pedagoga tožnik v priporu ni iskal, dokazuje, da trpljenje tožnikove psihične stabilnosti ni prizadelo. Ne dokazuje pa, da pravno priznane škode tožnik sploh utrpel ni. Škodo je sodišče lahko ovrednotilo na osnovi življenjskih izkušenj in njeno ugotavljanje z izvedenčevo pomočjo ni bilo nujno.

18. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je odškodnina prisojena tudi za čas od 29.10.2012 do odpusta iz pripora (6.11.2012). Sodišče prve stopnje je ugotovljen poseg v tožnikovo dostojanstvo argumentiralo z nastanitvijo v obdobju, ko si je sobo delil s sopripornikom in ni imel možnosti gibanja po hodniku; to je 601 dan. V 42. točki obrazložitve je razumljivo pojasnjeno, da se je zadnjih sedem dni pripora (od 29.10.2012 do 6.11.2012) tožnik lahko sprehajal po hodniku in to obdobje odštelo od obdobja (608 dni), v katerem je tožnik sobival s še enim pripornikom.

19. Tudi tožnikova dostopnost do pravnega varstva in način obravnavanja ne opravičujeta višje odškodnine. Materialna podlaga, na osnovi katere je tožnik uveljavil kršitev osebnostne pravice, je 179. čl. Obligacijskega zakonika. Tožnikova zahteva za sodno varstvo se je kontinuirano obravnavala. Tožnik sam je okoliščine pripora in svoja pravna stališča utemeljeval v številnih in obsežnih vlogah, zato je očitek o zahtevnosti postopka zaradi potrebnega števila vlog neutemeljen. Primerjava z načinom uveljavljanja pravičnega zadoščenja pred ESČP ni potrebna, kajti ustrezna odmena zaradi kršitve osebnostnih pravic je bila tožniku zagotovljena na podlagi učinkovite odškodninske tožbe, vložene pred domačim sodiščem. Druge ustavno varovane in s konvencijo zagotovljene pravice, na katere se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, v tem pravdnem postopku niso bile kršene.

20. Pritožbeni očitek tožene stranke, da je površina sobe št. 99 napačno ugotovljena, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je sledilo rezultatu njene laserske izmere in ugotovilo površino 7,05 m2. Res je s pomočjo računske operacije deljenja enostavno ugotovljivo, da je na tožnika odpadlo 3,525 m2 površine. Zaradi tega, ker je sodišče zapisalo, da je imel tožnik od 3 do 3,5 m osebnega prostora, obrazložitev ni nejasna, saj je površina sobe nedvoumno ugotovljena in ugotovitev obširno argumentirana, ker je tožeča stranka zatrjevala drugačno površino. Navedba o 3 m2 površine, na katero opozarja pritožba tožene stranke, se nanaša na presojo minimalne površine, standardov.

21. Tožena stranka neutemeljeno opozarja na neupoštevanje dejstva, da je tožnik sam zaprosil za sobivanje z G. L. To, nesporno ugotovljeno dejstvo, je sodišče povzelo v 38. točki obrazložitve, kjer se je sklicevalo tudi na prijavnico na razgovor (listna B 82). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek tožene stranke, da je bil ta dokaz prezrt. Zakaj sodišče ni sledilo trditvi tožene stranke, da je s privolitvijo v sobivanje z G. L. tožnik privolil v nastalo škodo, je pojasnjeno v 39. točki obrazložitve. Tožnikova prošnja za sobivanje z G. L. je ovrednotena drugače, kot jo vrednoti tožena stranka. Vrednotenje prošnje, kakor jo je izvedlo sodišče, je pravilna, saj so vsi zaslišani potrdili, da priporniki sob ne izbirajo; njihove prošnje oz. želje glede nastanitve se upoštevajo skladno z možnostmi. Tožnik je G. L. izbral za sostanovalca, ker tožena stranka – po izpovedbah pravosodnih policistov – v obdobju od 27.8.2010 do 5.1.2012 in od 19.7.2012 do 6.11.2012 ni imela možnosti tožnikove samske nastanitve. Kakršnegakoli nasprotja v tej obrazložitvi ni. Izpovedi prič Č. in K., na kateri opozarja pritožba tožene stranke, sta pravilno ovrednoteni. Na podlagi njunih izpovedi ni mogoče zaključevati, da je tožnik način svoje nastanjenosti prosto izbiral. Oba, pa tudi ostale priče tožene stranke, so potrdili, da so bili prostori prezasedeni, kar pomeni, da je v njih bivalo večje število oseb, kot je predvideno. Tožnik ni bil konflikten, zato je razumljivo, da ni bil on tisti izbranec, ki je kljub veliki prezasedenosti dobil samsko sobo. Tožnik ni imel drugačnega položaja kot ostali priporniki. Tudi G. L. izpoved ne odstopa od opisa bivanjskih razmer, kakor so jih podale priče, ki jih je predlagala tožena stranka. G. L. izpovedi, da je bilo v sobi 50 -C, pa sodišče ni upoštevalo. Gre za subjektivno oceno oz. subjektivno doživljanje vročine, zato izpovedi te priče ni mogoče odreči verodostojnosti. Dejstvo, da tožnik nad bivanjskimi razmerami ni tarnal, se ni pritoževal, ni prosil za premestitev … je ustrezno upoštevano pri odločitvi o višini odškodnine. Da bi tožnik zaradi neustreznih bivalnih razmer imel zdravstvene težave ali celo, da bi bile le-te trajna posledica neustrezne nastanitve, v dokaznem postopku ni potrjeno (63. do 65. točka sodbe).

22. Tožeča stranka pravilno navaja, da sta pravni stranki upravičeni do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov (prvi odstavek 155. čl. ZPP). Ni pa mogoče soglašati, da stroški pripravljalnih vlog, ki jih je vložila tožena stranka, niso bili potrebni. Tožena stranka, je bila – poleg tega, da je podajala svoje trditve in dokaze – dolžna odgovarjati tudi na navedbe in dokazne predloge tožeče stranke. Če se na trditve nasprotne stranke ne bi odzvala, bi zanjo lahko nastale škodljive posledice (drugi odstavek 214. čl. ZPP). Za nobeno od vlog ni mogoče trditi, da ni pripomogla k razjasnitvi zadeve. Razen tega se je ravno v teku tega postopka oblikovala domača sodna praksa in praksa ESČP, ki ji je tožena stranka sledila in na njene rezultate opozarjala. Med strankama je bila sporna tudi površina sobe št. 99, zato je bila tožeča stranka s sklepom z dne 7.2.2017 pozvana, da ta podatek sporoči. Sporočila ga je z vlogo z dne 17.2.2017. Ker gre za kratko sporočilo, je upravičena do nagrade v višini 50 točk in ne 300 točk, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje. Neutemeljeno je toženi stranki priznana tudi urnina za naroka 8.12.2016 in 24.2.2017, ker sta naroka trajala manj kot pol ure. Sodišče je neutemeljeno priznalo dvakrat po 50 točk urnine. Neutemeljeno je toženi stranki priznan strošek plačila DDV v višini 534,56 EUR, ker tožena stranka oz. njeni zastopniki tega davka niso plačali. Upoštevajoč to korekcijo in majhno razliko med stroški, ki sta jih pravdni stranki – glede na uspeh – dolžni nositi, je primerno, da pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

23. Tožena stranka pa se neutemeljeno pritožuje tudi zoper stroškovni del odločitve. Kot že rečeno, je stranka upravičena do povrnitve potrebnih stroškov postopka (prvi odstavek 155. čl. ZPP). Stroški, nastali z vpogledom v sodni spis, s prejemom odločbe, končnim poročilom, pridobivanjem pravnomočnosti, so vključeni v opravila, ki so pri odmeri stroškov za odgovor na tožbo in vloge upoštevana. Uspeh strank je upoštevan z vrednotenjem odvetniških opravil od vrednosti zahtevka, s katerim je tožeča stranka uspela oz. katerega se je tožena stranka uspela ubraniti; pobot je izvršen z ugotovitvijo razlike med stroški, do katerih je vsaka od strank glede na uspeh upravičena. Pri vrednotenju udeležbe na naroku 8.12.2016 je upoštevano, da se dokazi niso izvajali. Stroškovni del odločitve je natančno in razumljivo argumentiran.

24. Ker pritožnika s pritožbama zoper odločitev o glavni stvari nista uspela, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP). Uspeh tožeče stranke zoper stroškovni del odločitve na odločitev o stroških pritožbenega postopka ne vpliva, ker gre za minimalni uspeh s pritožbo zoper odločitev o stranski terjatvi.

-------------------------------
1 Uradni list RS, št. 102/2000 s spremembami
2 Uradni list RS, št. 36/1999 s spremembami
3 21. čl. Ustave RS
4 3. čl. EKČP
5 Odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 45/2017 in II Ips 88/2017
6 Odločbe ESČP, na katerih temeljijo ti zaključki, so navedene v odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 45/2007.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 21

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 3, 13, 41
Datum zadnje spremembe:
13.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5MDUw