<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba in sklep I U 583/2018-13
ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.583.2018.13

Evidenčna številka:UP00011849
Datum odločbe:22.03.2018
Senat, sodnik posameznik:Adirana Hribar Milič
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
Institut:mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu - načelo sorazmernosti - ugotavljanje identitete - začasna odredba

Jedro

Omejitev gibanja tožnika (strožji ukrep) je potreben tudi zato, da pristojni organ ugotovi relevantna dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito. Tožnik je namreč spreminjal razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

Vse okoliščine v povezavi s sistemom varovanja v Azilnem domu, po presoji sodišča kažejo na to, da je pravilna ugotovitev toženke, da milejšega ukrepa zadrževanja na prostore in območje Azilnega doma v tožnikovem primeru ne bi bilo mogoče učinkovito izvršiti, kar pomeni, da cilj v zagotovitvi izvedbe postopka odločanja o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ne bi bil dosežen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bilo na podlagi prvega, drugega in tretjega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zadevi priznanja mednarodne zaščite tožniku, prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A. državljan Ljudske demokratične republike Alžirija, zaradi ugotavljanja istovetnosti in določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito omejeno gibanje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki Otok 44 Z, Postojna od ustne naznanitve pridržanja, 14. 3. 2018 od 11.40 ure, do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 14. 3. 2018 v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje svoje istovetnosti ni izkazal. Po podaji prošnje za mednarodno zaščito je bil tožniku ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni zaradi preverjanja njegove identitete in zaradi ugotavljanja dejstev, na podlagi katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito ter zaradi utemeljene domneve, da je tožnik to prošnjo podal le zato, da bi zadržal oz. oviral izvedbo odstranitve.

2. V obrazložitvi toženka navaja, da iz policijske depeše z dne 9. 3. 2018 izhaja, da je tožnik s palestinskih potnim listom zapustil Združene arabske emirate in z letalom odšel v Turčijo, nato ilegalno v Grčijo, preko Albanije v Črno goro in nato v Bosno in Hercegovino. Nato je 9. 3. 2018 prišel v Republiko Hrvaško do meje, preplaval reko in tako prišel v Republiko Slovenijo, kjer ga je v gostilni prijela policija. Državo je zapustil iz ekonomskih razlogov. V lastnoročno napisani in podpisani izjavi je tožnik navedel, da je Palestinec, za mednarodno zaščito pa prosi zaradi vojne, dela in spreminjanja načina življenja. Kasneje, isti dan, je tožnik svojo izjavo spremenil in navedel, da prihaja iz Alžirije in ne iz Palestine. Dubaj je zapustil zaradi visokih temperatur in visokih življenjskih stroškov. Navedel je, da je Alžirijo zapustil pred petimi meseci in s potnim listom in letalom prišel v Turčijo. Pot je nato nadaljeval ilegalno v Grčijo, nato v Albanijo, Črno Goro, Bosno in Hercegovino, ter 9. 3. 2018 ilegalno vstopil v Republiko Hrvaško in nato v Republiko Slovenijo. Njegova ciljna država je Francija, kjer bivata njegov brat in sestra. Alžirijo je zapustil, ker si želi izboljšati življenjski standard.

3. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, 14. 3. 2014 je tožnik navedel, da je legalno odšel iz Alžirije v Turčijo, nato pot nadaljeval v Albanijo, ilegalno odšel v Grčijo, dalje v Črno Goro, nato v Bosno in Hercegovino, od tam peš v Hrvaško in nato v Republiko Slovenijo. Mejo je prečkal peš, dokler ga niso v Republiki Sloveniji prijeli policisti in je zato zaprosil za mednarodno zaščito. Njegova ciljna država je bila Francija, ker bivata brat in sestra. Na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker ga tam ni dobila policija. Tudi, če ga v Sloveniji ne bi prijela policija, bi tukaj zaprosil za mednarodno zaščito. Potni list je izgubil v Turčiji, drugih dokumentov pa nima. Tožnikova starša sta umrla v Alžiriji kot žrtvi terorizma še ko je bil še majhen. Še danes se boji terorizma. Vendar pa mu osebno nihče ni grozil in tudi ni bil napaden. V Alžiriji nima nikogar, brat in sestra pa živita v Franciji.

4. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožnik izjave v postopku spreminjal. Sprva je navajal, da je iz Palestine, kasneje pa, da je iz Alžirije, kar se je bal povedati, ker je mislil, da ga bojo zaprli. Spreminjal je tudi opise svoje poti. Osebnih dokumentov nima in jih ne more priskrbeti. Potni list je izgubil, rojstnega lista nima. V državah, skozi katere je potoval ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav so to varne države. Na Hrvaškem ga ni prijela policija, zato tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, Slovenija pa je prava država zanj. Toženka se sklicuje na prvi in drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, ki ju navaja. Tožnik ni predložil dokumenta, iz katerega bi izhajala njegova istovetnost v skladu z 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi z četrtim odstavkom 34. člena ZMZ-1. Istovetnost tujca je ugotovljena, ko predloži organu eno od listin, ki jih določa ZTuj-2. V konkretnem primeru pa se je organu porajal očiten dvom o tožnikovi istovetnosti in tudi glede ostalih navedb, saj je tožnik svoje izjave v postopku spreminjal, tako glede izvorne države, kot tudi glede svoje poti do Slovenije. Za zapustitev izvorne države je prav tako navajal različne razloge, iz česar izhaja, da tožnik zavaja postopek mednarodne zaščite z lažno predstavitvijo razlogov. Iz tožnikovih navedb nesporno izhaja, da Slovenija ni njegova ciljna država, iz česar toženka sklepa, da bo svojo pot nadaljeval do ciljne države, Francije. Tožnik je na poti prečkal več varnih držav (Grčija, Hrvaška, itd.), pa tu ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav je to možnost imel. Potoval je dalje proti svoji ciljni državi, Franciji. Iz navedenega izhaja, da je želel priti v Francijo kot ciljno državo in da bo tudi Slovenijo zapustil, da bi prišel v Francijo. V Sloveniji pa je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito šele, ko ga je prijela policija. S podajanjem drugačnih osebnih podatkov je tožnik želel onemogočiti postopek ter da kasneje ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo. Toženka je tožniku omejila gibanje na podlagi 1. alineje in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker je želela onemogočiti osebam, katerih istovetnost ni izkazana, da se prosto gibljejo in 0prehajajo meje držav članic Evropske unije in da bi ugotovila dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Iz predhodno navedenih okoliščin izhaja tudi, da obstoji utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil in onemogočil dokončanje postopka odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kar je cilj postopka po ZMZ-1. Ker varnostni razlogi v Azilnem domu, ki jih toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe obširno navaja in glede na predhodno navedene okoliščine, iz katerih izhaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, odhoda tožnika iz Republike Slovenije ukrep omejitve gibanja na prostore Azilnega doma ne bi preprečil, je toženka izrekla tožniku ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, kot to določa drugi odstavek 84. člena ZMZ-1. V primeru, da toženka tožniku omejila gibanja na prostore Azilnega doma, bi tožnik lahko ponovno, brez težav zapustil Azilni dom in s tem toženki onemogočil izvedbo postopka odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kar pa ni v skladu z namenom ZMZ-1. Toženka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Po mnenju toženke so v konkretnem primeri podani zadostni razlogi za omejitev gibanja tožnika na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-2 na prostore in območje Centra za tujce. Omejitev gibanja pa traja do prenehanja razlogov, vendar največ 3 mesece z možnostjo podaljšanja še za 1 mesec.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo s tožbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka (prvi odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma na kratko povzema potek postopka izreka ukrepa pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka ZMZ-1. Ukrep je nezakonit, saj ga je toženka oprla na neobstoječe zakonske razloge. Razlogi, ki jih toženka navaja, pa niso zakonski razlogi za odreditev pridržanja. Posledično je izpodbijani sklep nezakonit. Ustna odreditev pridržanja in pisni odpravek se ne ujemata, saj pisni odpravek 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne zajema. Tožnik ugovarja tudi, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Ustna naznanitev ukrepa in pisni odpravek se ne ujemata. Iz ustne naznanitve je razvidna podlaga v 1., 2. in 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, v pisnem odpravku sklepa pa le 1. in 2. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zato je izpodbijani sklep nezakonit. Ugotavljanje istovetnosti in ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito nista zakonska razloga za pridržanje, zato je bila 1. in 2. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 napačno uporabljena. Toženka je spregledala določbe novega ZMZ-1, po katerim mora obstajati očiten dvom v istovetnost prosilca, pri čemer zgolj zaradi ugotavljanja istovetnosti pridržanja ni mogoče odrediti. Enako velja za 2. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka je tako pridržanje odredila na podlagi nezakonitih razlogov in je že zaradi tega izpodbijani sklep potrebno odpraviti. Toženka ni upoštevala četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1. Iz zapisnika o ustni naznanitvi ukrepa z dne 14. 3. 2018 ne izhajajo razlogi za odvzem prostosti oz. dejstva, na katera toženka opira odvzem prostosti iz 1., 2. in 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka ne navede zakaj obstoji očitni dvom v tožnikovo istovetnost, katera dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito želi toženka ugotavljati, zakaj obstoja utemeljena nevarnost pobega tožnika, zakaj je mogoče utemeljeno sklepati, da je tožnik podal prošnjo le zato, da bi zadržal postopek odstranitve in tudi ne, kom bo tožnik odstranjen. S tem je bila tožniku kršena pravica do hitre in natančne seznanitve z razlogi za odvzem prostosti (četrti odstavek 84. člena ZMZ-1). Tožnik z navedenimi razlogi ni bil seznanjen, posledično mu ni bila dana pravica do izjave, s čemer je bil kršen 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V nadaljevanju tožnik navaja nedovoljena vprašanja, ki mu jih je toženka postavljala in izhajajo iz zapisnika z dne 14. 3. 2018. Dolžnost uradne osebe je, da prosilca sooči z dejstvi, ki za organ odločanja pomenijo izpolnitev kriterijev iz 1., 2. in 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1709/2016 z dne 7. 12. 2016, katere vsebino povzema.

6. Tožnik tudi ugovarja, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Toženka je navedla, da se ji poraja dvom v osebne podatke tožnika. Zaradi ugotavljanja istovetnosti, pridržanja ni mogoče odrediti. Tudi naveden dvom ni zakonski razlog za pridržanje. ZMZ-1 zahteva obstoj očitnega dvoma v istovetnost prosilca (1. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka pa ne razloži razlogov za dvom. Res je tožnik potni list izgubil v Turčiji, vendar je ves čas navajal iste osebne podatke. Res je tudi, da je najprej zatrjeval, da je iz Palestine in nato, da je iz Alžirije, vendar je razlog za to pojasnil. Toženka državljanstva kot razlog za pridržanje ne navaja. Neutemeljen je tudi dvom toženke glede ostalih tožnikovih navedb, ki jih je podal v postopku. Tudi ta razlog ne predstavlja zakonitega razloga za pridržanje. Iz policijske depeše tudi ni razvidno, da je tožnik prevajalca razumel. Tudi ogroženosti zaradi terorizma ni tožnik zatrjeval šele v prošnji z dne 14. 3. 2018, marveč že na policiji, kar izhaja tudi iz policijske depeše. Ni jasno, zakaj toženka dvomi v tožnikovo izjavo, da je izgubil dokumente, saj prosilci za azil večinoma ne posedujejo osebnih dokumentov, kar pojasni in sodišču predlaga, naj tožnika o tem zasliši.

7. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti (33. člen ZMZ-1 in 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Usten izrek ukrepa in pisni odpravek se ne ujemata, kar je tožnik že pojasnil. Ustna seznanitev tudi ne vsebuje razlogov za pridržanje. V izreku izpodbijanega sklepa navedena razloga za pridržanje sta tudi nezakonita, kar pojasni. Izpodbijani sklep ni v skladu z določbo 214. člena ZUP. Kršena je tožnikova pravica do pravnega sredstva in tudi pravica, da se izjavi o okoliščinah in dejstvih, pomembnih za izdajo sklepa (do razlogov iz 1., 2. in 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Kršena sta 22. člen in 25. člen Ustave RS.

8. Tožnik ugovarja tudi navedbam toženke, da ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa, kar pojasni z navajanjem besedila 84. člena ZMZ-1 in 8. člena Recepcijske direktive. Toženka svoje navedbe o varnosti v Azilnem domu podkrepi s statistiko, za katero pa ne predloži dokazil. Če toženka ni poskrbela za ustrezna zakonska pooblastila varnostnikov v Azilnem domu, to ni problem tožnika. Nezmožnost uporabe manj prisilnih ukrepov se mora nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1582/2017 z dne 28. 7. 2017, katere vsebino navaja. Tožnik tudi ugovarja, da mu je bila z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce odvzeta osebna svoboda. V nadaljevanju opisuje pogoje bivanja v tem Centru za tujce v Postojni. Položaj v katerem se nahaja tožnik je podoben položaju oseb, ki jim je bila odvzeta prostost in so v priporu. Navaja določbe 212. člena, 213. člena, 213.a člena in 213.b člena Zakona o kazenskem postopku. Izrečen ukrep je povsem primerljiv s priporom ali kazensko sankcijo zapora. Tožnik je V Centru za tujce v Postojni utesnjen, depresiven, njegovo psihično stanje je slabo.

9. Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, da naj sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu odločitve sodišča prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Izvrševanje izpodbijanega ukrepa bo tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce ne počuti dobro. Izrečen ukrep omejitve gibanja dejansko pomeni poseganje v tožnikovo osebno svobodo, saj je že od 14. 3. 2018 brez osebne svobode. Dni brez osebne svobode pa tožniku ne bo mogel nihče nadomestiti. Ugovarja kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Kolikor bo tožnik s tožbo uspel, mora toženka na podlagi neposredne uporabe drugega odstavka 9. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - Recepcijska direktiva prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Iz previdnosti in zaradi zadeve I U 1145/2015 z dne 14. 8. 2015 sodišču predlaga, naj odredi toženki ravnanje v skladu s pravom EU. Tudi v primeru, če bi sodišče presodilo, ga je treba izrečen ukrep nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo začasne odredbe. Enako velja tudi v primeru, če bo sodišče izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje. Odprava sklepa namreč pomeni, da je izpodbijani sklep nezakonit in se mora nemudoma prenehati izvajati. Na podlagi navedenega tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oz. podrejo, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrni toženi stranki v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo. V odgovoru na tožbo se dodatno opredeljuje do posameznih tožbenih ugovorov, zlasti glede razlogov za očitni dvom o tožnikovi identiteti in glede pogojev bivanja v Azilnem domu ter v Centru za tujce glede na 10. člen Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - Recepcijska direktiva. Navaja tudi razloge, zaradi katerih bivanja v Centru za tujce ni mogoče enačiti z bivanjem v priporu ali zaporu. Sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje je na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 in sklepa sodišča z dne 21. 3. 2018 v zadevi odločala sodnica posameznica.

K točki I. izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v pravnem in dejanskem pogledu navedla toženka in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov dodaja:

14. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi 1. , 2 in 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni.

15. Sodišče je na podlagi 70. člena in 71. člena ZMZ-1 izvedlo glavno obravnavo in na njej 22. 3. 2018 vpogledalo v upravni spis toženke, v tožbo s prilogami, v odgovor na tožbo ter v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da je Alžirec, rojen ... 1985 v kraju Y., starša sta umrla, je edinec in nima ne bratov in ne sester. Alžirijo je zapustil pred 5 meseci, saj tu nima več nikogar in tudi nima zaposlitve. Če pa bi se vrnil, ne bi bil ogrožen. Ciljne države, kamor bi želel priti nima, želi priti v EU. Ko je zapustil Alžirijo je s potnim listom in z letalom prišel v Turčijo. Tu je potni list izgubil. Pot je nadaljeval brez potnega lista in brez drugih dokumentov preko Grčije, kjer so mu vzeli prstni odtise v Albanijo, Črno goro, Bosno in Hercegovino, Hrvaško in nato v Slovenijo. Nikjer doslej ni zaprosil za mednarodno zaščito. Ko je prišel v Slovenijo, je zagledal policijski avto in mu pomahal. Policija ga je odpeljala na PP. Tam je najprej navedel, da je Palestinec, ker je bil zmeden in ga je bilo strah, da ga bodo vrnili v Alžirijo. Prevajanje tolmača na PP je sicer razumel, vendar je bil nesramen in je večkrat povzdignil glas. Meni tudi, da ni vsega prevedel in tako v zapisniku PP njegove izjave niso ustrezno zabeležene. Na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker ni vedel, da je že v EU in ker je slišal, da slabo ravna s tujci. Sedaj že 15 dni biva v Centru za tujce. Z razmerami, ki jih opiše je zadovoljen. Želi pa si svobodnega gibanja, česar nima, počuti se utesnjenega in depresivnega. Želi priti na prostost in obljublja, da bo v Sloveniji počakal do odločitve o njegovi prošnji in je ne bo zapustil.

16. Na podlagi prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki ureja omejitev gibanja, lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje z izrekom ukrepa obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganje ciljev po določbah tega zakona ob podanih zakonsko navedenih razlogov in sicer med drugim tudi, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alineja prvega odstavka), da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (2. alineja prvega odstavka), da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (3. alineja prvega odstavka). Na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Sodišče je v predmetni zadevi presojalo ali iz ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi dejansko izhajajo razlogi iz 1., 2. in 3. alineje prvega odstavka 84. člena in iz drugega odstavka 84 člena ZMZ-1.

17. Po presoji sodišča je toženka v izpodbijanem sklepu v zadostni meri obrazložila okoliščine konkretnega primera in navedla razloge za obstoj vseh zakonsko določenih pogojev (iz 1., 2, in 3 alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) za izrek strožjega ukrepa - omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce (drugi odstavek 84. člen ZMZ-1). Obrazložila je dejanske, kot tudi pravne okoliščine, ki so narekovale odločitev, da se tožniku omeji gibanje na prostore in območje Centra za tujce. Toženka je po mnenju sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pravilno ugotovila, da je v tožnikovemu primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in samovoljno zapustil Republiko Slovenijo, če ne bo pridržan v Centru za tujce.

18. Vrhovno sodišče RS je v sodbah I Up 15/2016 in I Up 26/2016 navedlo, da mora biti presoja nevarnosti pobega opravljena v vsakem posameznem primeru in to na podlagi zakonsko določenih objektivnih kriterijev. Opredelitev pojma „nevarnost pobega“ vsebuje 68. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega so zlasti: tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Pri tem pa mora biti v konkretnem primeru v skladu z 2 alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 podana „utemeljena nevarnost“, da bo prosilec pobegnil.

19. Tudi po presoji sodišča so v obravnavani zadevi relevantne zlasti naslednje okoliščine, ki kažejo na na obstoj zakonsko predpisanih okoliščin iz 1., 2. in 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1: tožnik je prečkal mejo s Hrvaško in prišel v Republiko Slovenijo brez dokumentov in navaja, da je potni list izgubil v Turčiji v Lederni, da pa drugih dokumentov nima. Da lahko pristojni organ odloči o prošnji tožnika za mednarodno zaščito mora ugotoviti dejansko stanje, za kar je ob odsotnosti dokazil je bistvenega pomena osebni razgovor. Tožnik pa je v postopku navajal različne osebne podatke (različno leto rojstva, različni kraj rojstva). V postopku v lastnoročno napisani izjavi je tožnik navedel, da je rojen ... 1995 in da je Palestinec. V prošnji za mednarodno zaščito 14. 3. 2018 je navajal, da je rojen ... 1985 v kraju X., na glavni obravnavi 22. 3. 2018 je navedel, da je rojen ... 1985 v kraju Y. Prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji je tožnik podal šele, ko so ga prejeli varnostni organi. Tudi glede tega dejstva je tožnik spreminjal izjave. Tako navaja, da so ga prijeli slovenski policisti v gostilni, kjer je pil kavo (depeša PP), drugič pa, da je zagledal policista in mu pomahal (v prošnji za mednarodno zaščito in na glavni obravnavi). Najprej je navajal tudi, da je matično državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov in varnosti. V lastnoročno napisani izjavi je tožnik navedel, da je Palestinec in da zaproša za mednarodno zaščito v Sloveniji zaradi vojne, dela in spremenjenega načina življenja. Navedel je, da je iz Palestine s palestinskim potnim listom zapustil Združene arabske Emirate in odšel v Turčijo. Kasneje je izjavo spremenil in navedel, da je iz Alžirije in da je deset let delal v Dubaju kot natakar in pred šestimi meseci odšel nazaj v Alžirijo, ki pa jo je zapustil, ker se je bal za svoje življenje zaradi teroristov, ki so v Alžiriji. Na glavni obravnavi 22. 3. 2018 pa je tožnik navedel, da je Alžirijo zapustil, ker tam več nima živih staršev, nima zaposlitve in ga na to državo nič ne veže, ciljne države, kamor bi želel priti nima, želi pa priti v EU. Tožnik je v postopku najprej navedel, da v Republiki Hrvaški ni podal prošnje za mednarodno zaščito, ker ga tam niso prijeli policaji, na glavi obravnavi pa je kot razlog navedel, da ni vedel, da je Hrvaška članica EU in da je slišal, da slabo ravna s tujci. Kot svojo ciljno državo je tožnik ves čas postopku navajal Francijo, kjer živijo njegovi sorodniki (njegov brat in sestra živita v Parizu), kar izhaja iz registracijskega lista PP Črnomelj z dne 9. 3. 2018, kot tudi iz tožnikovih navedb pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji z dne 14. 3. 2018, na glavni obravnavi 22. 3. 2018 pa je svojo izjavo spremenil in navedel, da je edinec in da nima bratov in sester ter da nima ciljne države, želi si le priti v EU. Izjave o svoji izvorni državi in razlogih za njeno zapustitev je tožnik v postopku večkrat spreminjal. Najprej je navajal, da je Palestinec in nato, da je Alžirec, kar je trdil tudi na glavni obravnavi 22. 3. 2018. Razlogi za takšno ravnanje, ki jih je navajal tožnik v postopku in na glavni obravnavi, pa po presoji sodišča niso utemeljeni (strah in zmedenost). Tožnik je tudi spreminjal opise svoje poti od Alžirije do Republike Slovenije. Ves čas je državne meje prehajal brez osebnih dokumentov, na nezakonit način. Glede na predhodno navedeno tudi po mnenju sodišča obstaja očiten dvom tako o tožnikovi identiteti, kot tudi o verodostojnosti tožnikovih izjav. Tožnik je brez osebnih dokumentov prečkal več držav, ki veljajo za varne države, pa tu ni zaprosil za mednarodno zaščito, kar kaže na verjeten tožnikov namen priti v ciljno državo, Francijo. V Republiki Sloveniji pa je po mnenju sodišča tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker so ga prijeli varnostni organi in tudi, da bi oviral odstranitev iz države. Kot razlog, da v drugih varnih državah ni zaprosil za mednarodno zaščito je tožnik v postopku navedel, da se je tako pač sam odločil. Kot razlog, da je navedel da je Palestinec, je tožnik na glavni obravnavi povedal, da se je bal, da ga bodo vrnili v Alžirijo. Na vprašanje ali bi bila njegova vrnitev v Palestino kaj bolje, pa sodišču ni znal odgovoriti. Glede na predhodno navedene okoliščine sodišče prvenstveno dvomi v verodostojnost tožnikovih navedb in s tem tudi po mnenju sodišča obstaja očiten dvom v verodostojnost tožnikovih izpovedb glede identitete. Tudi po mnenju sodišča obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil.

20. Omejitev gibanja tožnika (strožji ukrep) pa je po mnenju sodišča potreben tudi zato, da pristojni organ ugotovi relevantna dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito. Tožnik je namreč spreminjal razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Tako je navajal, da si želi izboljšat svoj življenjski standard, nato je kot razlog spet navajal vojno, pridobitev možnosti za delo in spremembo načina življenja, nato pa spet, da se boji za svoje življenje zaradi terorizma v Alžiriji, vendar mu doslej teroristi niso grozili, ga ogrožali ali napadli, na glavni obravnavi pa je navedel, da ga na Alžirijo noč ne veže, ker tam nima več staršev in nima zaposlitve, vendar v Alžiriji ni bil ogrožen. Vse predhodno navedene okoliščine na strani tožnika pa tudi po presoji sodišča kažejo na utemeljeno nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Dosedanja tožnikova ravnanja v predmetnem postopku tudi po mnenju sodišča opravičujejo resen dvom sodišča v resničnost tožnikove izjave, dane na glavni obravnavi 22. 3. 2018, da bi v Azilnem domu v Ljubljani prostovoljno počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tožnik tudi po presoji sodišča nima interesa za končanje tega postopka, čeprav je na glavni obravnavi 22. 3. 2018 zatrjeval, da bo počakal na odločitev v Republiki Sloveniji (enako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 337/2015 z dne 13. 1. 2016, točka 10). Vse predhodno navedene okoliščine pa tudi po presoji sodišča kažejo tudi na tožnikovo nesodelovanje v postopku.

21. Kot je to pravilno navedla že toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v primeru, da toženka tožniku ne bi tožniku omejila gibanja na prostore in območje Centra za tujce, bi tožnik lahko samovoljno zapustil Republiko Slovenijo in s tem toženki onemogočil izvedbo odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kar tudi po presoji sodišča ni v skladu z namenom ZMZ-1 (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Vse predhodno navedene okoliščine (točka 19 obrazložitve te sodbe) v povezavi s sistemom varovanja v Azilnem domu, pa tudi po presoji sodišča kažejo na to, da je pravilna ugotovitev toženke, da milejšega ukrepa zadrževanja na prostore in območje Azilnega doma v tožnikovem primeru ne bi bilo mogoče učinkovito izvršiti, kar pomeni, da cilj v zagotovitvi izvedbe postopka odločanja o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ne bi bil dosežen.

22. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru tudi ni bilo kršeno načelo sorazmernosti, kot je to tožnik ugovarjal v postopku. Prekomeren poseg v tožnikovo svobodo po presoji sodišča tudi ni razviden iz tožnikovih izpovedb na glavni obravnavi 22. 3. 2018, saj se tožnikov opis razmer v Centru za tujce sklada z opisom razmer, kot ga vsebuje Pravilnik o bivanju v Centru za tujce. Z vidika izrečenega ukrepa je sicer res pomembno, kakšne so konkretne okoliščine izvajanja navedenega ukrepa in skladnosti ravnanja organov Republike Slovenije z zahtevami Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - Recepcijske direktive, kot to ugovarja tožnik, vendar pa to ni predmet tega upravnega spora, saj je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce predviden z zakonom (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Tožnik pa ne navaja, da bi zanj v Centru za tujce veljal drugačen režim, kot za ostale subjekte.

23. Sodišče tudi pripominja, da je načelo sorazmernosti upošteval že zakonodajalec. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je predviden milejši ukrep (rangiranje izhaja iz obrazložitve 84. člena ZMZ-1 iz Poročevalca Državnega zbora RS) – ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (tudi za primere zakonskih dejanskih stanov, ki izhajajo iz besedila 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je predpisan strožji ukrep pridržanja – ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce. Rangiranje ukrepov na milejšega in strožjega pomeni po mnenju sodišča že predhodno opisana zakonska izvedba uresničitve načela sorazmernosti. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 142/2016 (13. točka obrazložitve) odločilo, da presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti izrečen ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. V obravnavanem primeru pa so na strani tožnika podane takšne okoliščine (navedene v 19. točki obrazložitve te sodbe), ki narekujejo izrek strožjega ukrepa, torej omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Sodišče je v obravnavani zadevi že obrazložilo, da je pri tožniku zaradi njegovih dosedanjih ravnanj in izjav, danih v postopku mogoče utemeljeno sklepati, da tožnik ne bo prostovoljno počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in je utemeljena domneva, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal, da bi zadržal izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (okoliščine navedene v točki 19 obrazložitve te sodbe). Tudi po presoji sodišča so v konkretnem primeru podani utemeljeni razlogi za omejitev gibanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce, saj je le tako možno zagotoviti, da bo tožnik dejansko ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo pristojni organ odločil o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

24. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da pisni odpravek sklepa ni enak besedilu zapisnika o ustno izrečenem ukrepu. Da se toženka v izreku izpodbijanega sklepa ni sklicevala tudi na razloge iz 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po presoji sodišča na pravilnost izrečenega ukrepa ne vpliva. Razlogi iz 1., 2. in 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki izhajajo iz zapisnika o ustno izrečenem ukrepu, so navedeni in obrazloženi z navedbo okoliščin konkretnega primera v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. V izreku izpodbijanega sklepa sta navedena razloga iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in v obrazložitvi tudi obrazložena z navedbo okoliščin konkretnega primera. Že slednja pa narekujeta izrek strožjega ukrepa, to je omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi nesporno izhaja navedba, da je bil tožniku po podaji prošnje za mednarodno zaščito ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni zaradi preverjanja njegove identitete in zaradi ugotavljanja dejstev, na podlagi katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito ter zaradi utemeljene domneve, da je tožnik to prošnjo podal le zato, da bi zadržal oz. oviral izvedbo odstranitve, kar pa so razlogi navedeni v 1., 2. in 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po povedanem tožnikov ugovor, da ustno izrečeni ukrep ni identičen pisnemu odpravku, po presoji sodišča ni utemeljen.

25. Po povedanem so v obravnavani zadevi po presoji sodišča izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji za obstoj očitnega dvoma o tožnikovi identiteti - 1. alineja prvega odstavka 84. člena (tožnik ne razpolaga z nobenim dokumentom, s katerim bi v skladu z ZTuj-2 izkazal identiteto, spreminja podatke o rojstnem dnevu in kraju rojstva, podatke je tožnik v svojih izjavah spreminjal, pristojni organ pa tudi sam, v času trajanja postopka mednarodne zaščite ne more pridobiti ali preveriti podatkov o istovetnosti prosilca v zatrjevani izvorni državi glede na prvi odstavek 101. člena ZMZ-1). Tudi v primeru očitnega dvoma o tožnikovi identiteti se je že ustalila upravno-sodna praksa, iz katere izhaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov ampak mora obstajati dvom v verodostojnost identitete, ki jo prosilec zatrjuje (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 176/2013). Kumulativno z izpolnjenim predhodno navedenim pogojem pa sta po presoji sodišča izpolnjena tudi oba zakonsko predpisana pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek ukrepa omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce (da se ugotovijo dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil - okoliščine, so navedene v točki 19 obrazložitve te sodbe). Po presoji sodišča so v predmetni zadevi izpolnjeni tudi zakonsko predpisani pogoji iz 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in sicer, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik podal prošnjo le zato, da bi oviral odstranitev in je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (razlogi so navedeni v točki 19. obrazložitve te sodbe).

26. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da izpodbijani sklep ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih elementov iz 214. člena ZUP in ga ni možno preizkusiti. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 214. ZUP. V obrazložitvi so navedeni zahtevki tožnika in njegove navedbe o dejstvih, navedeno je ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katerih je oprta odločitev upravnega organa, obširno so navedeni razlogi za odločitev in za presojo posameznih dokazov, navedeno je relevantno materialno pravo, na katerem sloni odločitev ter razlogi zanjo. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča tudi možno preizkusiti. Upravni organ je svojo odločitev obsežno obrazložil, za odločitev navedel tudi pravilne razloge in pravilno pravno podlago. Tožnikova pravica do pravnega sredstva v danem primeru po mnenju sodišča ni bila kršena. Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek, da tožnik ni imel možnosti, da se v postopku izjavi o relevantnih dejstvih in dokazih, kar izhaja iz vsebine policijske depeše z dne 9. 3. 2018, iz zapisnika o ustno izrečenem ukrepu, iz vsebine tožnikove prošnje za mednarodno zaščito z dne 14. 3. 2018 in zapisa osebnega razgovora s tožnikom. Posamezne tožnikove izjave v postopku so tudi povzete v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, do njih pa se je upravni organ po mnenju sodišča tudi pravilno opredelil. Tožnik je imel v postopku prevajalca, iz listin upravnega spisa pa ne izhaja, da prevajanja tožnik ne bi razumel. Na glavni obravnavi 22. 3. 2018 je tožnik navedel, da je tolmača na PP, kamor so ga pripeljali varnostni organi po prijetju razumel, na prevajanje pri podaji prošnje za mednarodno zaščito 14. 3. 2018 tožnik ni imel pripomb. Tudi na glavni obravnavi 22. 3. 2018 je tožnik izjavil, da prevajanje tolmača razume.

27. Po povedanem je po presoji sodišča v predmetni zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, ni podanih očitanih kršitev določb postopka, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, prav tako ni podanih očitanih kršitev ustavnih pravic, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka:

28. Tožnik je v tožbi predlagal tudi izdajo začasne odredbe za ureditev stanja v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1. Sodišču je predlagal, da do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da naloži toženi stranki, da mora takoj po prejemu tega sklepa preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centra za tujce v Postojni.

29. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Predlogu za izdajo začasne odredbe se lahko ugodi le ob kumulativno izpolnjenih zakonsko določenih pogojev iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

30. Na podlagi 71. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. členom ZUS-1 pritožba zoper sodbo ni dovoljena. Navedeno pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (točka I. izreka) pravnomočno odločilo o zadevi, zaradi česar tožnik nima več izkazanega pravnega interesa za zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. Glede na navedeno je sodišče ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe s sklepom zavrglo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti - ZMZ-1 - člen 84
Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 34, 34/4, 68, 97
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32
Datum zadnje spremembe:
13.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5MDQ2