VDSS Sodba Pdp 7/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da že iz samih navedb tožene stranke izhaja, da začasno povečan obseg dela pri toženi stranki v času sklepanja pogodb o zaposlitvi s tožnico ni bil podan. Ni podlage za zaključek, da je šlo ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi s tožnico za začasno povečan obseg dela, katerega tožena stranka sama veže na promet oziroma uspešnost poslovanja.

Četudi je v zvezi z vprašanjem transformacije ključen čas in okoliščine ob sklepanju pogodbe, pa je za zakonito sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas pomembno tudi to, da je čas trajanja razloga za sklenitev pogodbe jasno predviden, saj je le tako lahko preverljiv.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da tožnici z iztekom pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2016 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak ji je trajalo do 31. 12. 2016, tako da jo je tožena stranka dolžna za čas od 1. 7. 2016 do 31. 12. 2016 prijaviti v socialna zavarovanja in ji za ta čas obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 632,40 EUR, od tega odvesti davke in prispevke ter nakazati neto znesek, ki se za julij, avgust in september 2016 zniža za denarno nadomestilo za brezposelnost, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni. Kar je zahtevala tožnica več ali drugače (vpis delovne dobe v delovno knjižico, nadomestilo plače brez upoštevanja denarnega nadomestila za brezposelnost) je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati stroške postopka 568,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo (oziroma njen ugodilni del) se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odločitev sodišča temelji na zgrešenem razumevanju navedb tožene stranke ter na zmotni presoji izpovedi prič in listinskih dokazov. Sodišče je napačno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala začasno povečanega obsega dela za čas od 1. 5. 2015 do 30. 6. 2016, ko se je iztekla tožničina zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas. Sodišče se je ukvarjalo z vprašanjem zakonskega razloga za sklenitev dveh predhodnih pogodb, ne le zadnje z dne 1. 1. 2016. Ključen je razlog v času sklenitve pogodbe, ne pa ob njenem prenehanju. Zato je pomembno le gibanje poslovanja tožene stranke in obisk njene poslovne enote A. v letu 2015 oziroma natančneje obseg dela na dan 1. 1. 2016 - glede na stanje ob sklenitvi predhodne pogodbe z dne 1. 7. 2015. Sodišče ne razume pojma ''stagnacija''. Tožena stranka je zaradi zaprtja avtoceste na italijanski strani mejnega prehoda B. v letu 2014 pričela beležiti porast poslovanja v višini 10 %, - povečan obisk je pomenil povečan obseg dela v lokalu na A., nakar je, v nasprotju s pričakovanji, v drugi polovici leta 2015 poslovanje začelo stagnirati in v letu 2016 upadati. To pomeni, da je bilo poslovanje še v celi drugi polovici leta 2015 in na začetku leta 2016 na ravni iz leta 2014. Obseg povečane potrebe po delu je bil tako nespremenjen vse do konca leta 2015 in se je ta potreba začela zmanjševati šele tekom leta 2016. Smiselno enako so potrdili zaslišani predstavniki tožene stranke. Ne drži, da že iz navedb tožene stranke izhaja, da se je poslovanje v spornem obdobju sklepanja pogodb o zaposlitvi zmanjšalo. Tožena stranka je predstavila več poslovnih okoliščin, ki so rezultirale v prehodno povečanem obsegu dela. Leta 2015 je dobila v upravljanje bencinski servis C., kar je povečalo obseg dela v poslovni enoti, ker je morala postaviti lastnega poslovodjo. To kaže na povečano potrebo po delu tožnice. Ne drži, da tožena stranka trditev glede uvajanja novega poslovodje ni podala. Uvajanje poslovodje, zaradi katerega je tožena stranka dodatno potrebovala delo tožnice, je nesporno dejstvo. Priče so tudi povedale, da je prehod na davčne blagajne s 1. 1. 2016 terjal dodaten napor zaposlenih in je začasno povzročil povečan obseg dela. Uvedbe davčnih blagajn in potrebne prilagoditve v gostinskih lokalih glede tega so notorno dejstvo. Sodišče je zmotno zaključilo, da ni bilo začasno povečanega obsega dela. Odločitev sodišča nima posluha za pestrost, optimizacijo in nepredvidljivost poslovnih procesov. Sklenitvi pogodbe so botrovale raznovrstne okoliščine na dan 1. 1. 2016, ki jih je v smislu časovnega trajanja težko do potankosti opredeliti, predvideti. Vodenje podjetja je proces, v katerem se dnevno pojavljajo spremembe, težave, izzivi. Ob tem prihaja do t.i. "faznega zamika", saj vzroki in posledice poslovnih dogodkov niso vedno v neposrednem časovnem zaporedju. Tožena stranka ni mogla vedeti, kdaj in kako bo prišlo do upada prometa. Tudi ni mogla vedeti, koliko časa bo novi poslovodja potreboval za zanesljivo vodenje enote. Zaposlitev tožnice tudi ni bila namenjena poskusnemu delu, kot nakazuje sodišče. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Tožena stranka je s tožnico sklenila tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer prvo z dne 1. 5. 2015 za čas od 1. 5. 2015 do 31. 10. 2015 (za polovični delovni čas), naslednjo 1. 7. 2015 za čas od 1. 7. 2015 do 31. 12. 2015, nato še 1. 1. 2016 za čas od 1. 1. 2016 do 30. 6. 2016. Vse pogodbe so bile sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela za delovno mesto natakar.

6. ZDR-1 v 56. členu določa, da se, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je sklenjena zakonito, kadar je podan zakonski razlog za sklenitev, predviden v 54. členu ZDR-1. Za odločitev v tem primeru je torej bistveno, ali je bil tudi dejansko podan razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela, ki ga predvideva 3. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi teh določb pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja navedenega razloga za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas. Pri tem je glede na postavljeni zahtevek resda poudarilo, da so za odločitev ključne okoliščine sklepanja zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, četudi je v zvezi s preostalima pogodbama ugotovilo, da niso bile sklenjene zakonito.

7. Upoštevalo je, da je tožena stranka navajala, da je imela zaradi odprtja avtoceste na italijanski strani, v poslovni enoti A. v letu 2013 porast poslovanja v višini 10 %, da je zaradi povečanega obiska prišlo do začasno povečanega obsega dela, ki ga ni mogla nadomestiti le s študentskim delom, zato je zaposlila tožnico, nakar je v drugi polovici leta 2015 pričel promet stagnirati, poslovanje pa je pričelo v letu 2016 celo upadati. Tožena stranka tudi v pritožbi navaja, da je bil obseg povečane potrebe po delu nespremenjen vse do konca leta 2015, nakar se je začel zmanjševati.

8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da že iz samih navedb tožene stranke izhaja, da začasno povečan obseg dela pri toženi stranki v času sklepanja pogodb o zaposlitvi s tožnico ni bil podan. Ni podlage za zaključek, da je šlo ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi s tožnico za začasno povečan obseg dela, katerega tožena stranka sama veže na promet oziroma uspešnost poslovanja. Kljub takšnim navedbam tožene stranke je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z zaslišanji, upoštevalo pa je tudi finančne izkaze in ugotovilo, da se promet v navedenem lokalu v spornem obdobju ni bistveno spremenil - narasel je v letu 2013 in 2014, v letu 2015 je stagniral, v letu 2016 pa upadel. V spornem obdobju ni šlo za povečan obseg dela.

9. To, da je promet v letu 2015 stagniral, je povedala tudi priča tožene stranke D.D. Ta priča pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje mimo navedb tožene stranke navedel druge razloge, zakaj naj bi imeli pri toženi stranki začasno povečan obseg dela. Povedal je, da je bilo delo tožnice potrebno zaradi razdružitve z C. (da je tožena stranka prevzela vodenje lokala, ki ga je imela prej z C.), tako da je morala zaposliti svojega poslovodjo, za uvajanje poslovodje pa je s 1. 7. 2015 potrebovala tožnico. Ker je uvajanje trajalo dlje časa in zaradi uvedbe davčnih blagajn s 1. 1. 2016, so tožnici podaljšali zaposlitev do 30. 6. 2016. Tudi priča E.E. je izpovedala, da se je z 19. 7. 2015 začel uvajati za poslovodjo F.F. in da so zato potrebovali delo tožnice. Povedala je, da se je uvajal dva meseca, sam F.F. pa je izpovedal, da je uvajanje trajalo šest mesecev. Vse tri priče so izpovedale, da je tožena stranka s 1. 1. 2016 prešla na davčne blagajne in da je zato potrebovala dodatno pomoč. Pritožba zmotno navaja, da gre glede uvajanja poslovodje ter davčnih blagajn za nesporna oziroma notorna dejstva. Kot že nakazano, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz navedenih izpovedi izhajajo okoliščine, za katere ni podlage v navedbah strank, zaradi česar niso upoštevne, pa tudi če bi bile upoštevne, po pravilnem razlogovanju sodišča prve stopnje ne bi mogle privesti do zaključka o zakonitem sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas.

10. Četudi je v zvezi z vprašanjem transformacije ključen čas in okoliščine ob sklepanju pogodbe, kot poudarja tudi pritožba (čeprav toženi stranki to ni v korist), pa je za zakonito sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas pomembno tudi to, da je čas trajanja razloga za sklenitev pogodbe jasno predviden, saj je le tako lahko preverljiv. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da je priča D.D. izpovedal, da je bila pri toženi stranki pač taka praksa, da se pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklepajo za čas šestih mesecev. Pri tem je tudi pravilno pojasnilo, da delodajalec ne more prenesti rizik poslovnega tveganja na delavca. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da odločitev sodišča nima posluha za pestrost, optimizacijo in nepredvidljivost poslovnih procesov, ter da ne razume pojma stagnacije. Tudi pritožbena navedba, da je vodenje podjetja proces, v katerem se dnevno pojavljajo spremembe, težave, izzivi in prihaja do "faznega zamika", ker vzroki in posledice poslovnih dogodkov niso vedno v neposrednem časovnem zaporedju, ne more privesti do zaključka o zakonitem sklepanju spornih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Navedeno ni relevantno oziroma ne more privesti do zaključka o zakonitem sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pritožba izpodbija tudi načeloma pravilno stališče o tem, da zaposlitev za določen čas ne sme nadomeščati poskusnega dela, kar pa, glede na vse ostale ugotovitve (predvsem tiste iz točke 8) niti ni več odločilnega pomena.

11. Ker niso izkazani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.05.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 517/2018
• VDSS Sodba in sklep Pdp 33/2022
• VDSS Sodba Pdp 405/2020