VSRS Sodba VIII Ips 104/2018

Jedro

V primeru spora o zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas je dolžan tudi manjši delodajalec dokazati obstoj tistega razloga za njeno sklenitev, ki je v pogodbi o zaposlitvi naveden, ne pa obstoja drugega razloga, čeprav bi ta lahko predstavljal zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Niti drugi odstavek 54. člena ZDR-1 niti drugi odstavek 16. člena kolektivne pogodbe dejavnosti ne dajeta podlage za drugačen zaključek. Če obstoja razloga, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ne dokaže, je takšna pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, zato se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15. dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 257,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki za nedoločen čas, da ji ni prenehalo 31. 12. 2016 in da ji od 1. 1. 2017 dalje še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da tožečo stranko pozove nazaj na delo in ji od 1. 1. 2017 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja (delovna doba, prijava v zavarovanja) ter ji za čas od 1. 1. 2017 do dneva izdaje sodbe obračuna bruto plačo v znesku 800,93 EUR in v bodoče zapadle plače v istem znesku ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2016, toženi stranki pa je naložilo tudi, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je nerazumljivo stališče sodišča druge stopnje, da bi morala dokazati obstoj tistega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki ga je navedla v pogodbi, kljub temu, da je manjši delodajalec in da bi bilo drugače v primeru, če razloga sploh ne bi navedla. Za manjšega delodajalca velja svoboda sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas ne glede na razlog, ta razlog ni nujna sestavina pogodbe o zaposlitvi za določen čas, dokazuje pa se lahko tudi v sodnem postopku. Meni, da je nepravilno stališče, da mora dokazati tisti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki ga je zapisala v tej pogodbi. S sodno odločitvijo je bilo poseženo v njeni pravici, ki ju zagotavljata 66. člen in 74. člen Ustave RS. Zaradi navedbe drugega razloga v pogodbi o zaposlitvi od dejanskega tožeča stranka ni bila prikrajšana v nobeni svoji pravici ali pravni koristi, saj bi bila tudi zaradi nadomeščanja A. B. njena zaposlitev začasna. Sodišče bi moralo zaslišati stranki zaradi ugotavljanja dejanskega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in zaradi pravilne razlage te pogodbe glede na 82. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.; v nadaljevanju OZ). Sodbi o tem tudi nimata razlogov, zato uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. V reviziji se sklicuje na sodbo VS RS VIII Ips 158/2017 in navaja, da je bilo v njej zavzeto jasno stališče, da ni bistven dobesedni zapis razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, temveč to, ali je bila potreba po delu trajna. Ne držijo ugotovitve nižjih sodišč, da tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da njeno delo ni imelo narave začasnosti, saj je to storila implicitno, ko je trdila, da je bila pogodba o zaposlitvi s tožečo stranko sklenjena zaradi nadomeščanja A. B.

4. Tožeča stranka je podala odgovor na revizijo, v katerem primarno predlaga zavrženje revizije, podredno pa njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke iz odgovora na revizijo in revizije ni zavrglo kot nedovoljene, saj je bilo treba dovoljenost revizije presojati glede na določbe procesnih predpisov, ki so se uporabljali do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št.10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Sodba sodišča prve stopnje je bila namreč izdana 20. 6. 2017, zato je bila revizija glede na tretji odstavek 125. člena ZPP-E dovoljena že po zakonu (2. točka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

8. Z revizijskima navedbama, da izpodbijana sodba nima razlogov glede ugotovitve dejanskega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in glede pravilne razlage te pogodbe po 82. členu OZ, tožena stranka smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar s temi navedbami dejansko uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga je revizijsko sodišče te navedbe obravnavalo v okviru presoje zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava.

9. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da sta tožeča in tožena stranka, ki je manjši delodajalec, sklenili tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da je v prvi pogodbi o zaposlitvi kot razlog za njeno sklenitev navedeno nadomeščanje odsotne delavke, v drugi in tretji pa povečan obseg dela. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da se na podlagi 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; v nadaljevanju ZDR-1) šteje, da je tožeča stranka s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj tožena stranka ni dokazala obstoja (začasno) povečanega obsega dela, ki je bil naveden kot razlog za sklenitev tretje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je v postopku sama zatrjevala, da je bila ta pogodba o zaposlitvi za določen čas (enako kot preostali dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas) sklenjena zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca.

11. Napačno je revizijsko stališče, da toženi stranki kot manjšemu delodajalcu v postopku presoje zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni treba dokazovati obstoja tistega razloga, ki ga je v tej pogodbi o zaposlitvi navedla, temveč da je takšna pogodba o zaposlitvi zakonita tudi, če dokaže obstoj drugega dejanskega razloga za njeno sklenitev, to je razloga, ki je sicer drugačen od zapisanega v pogodbi.

12. Niti drugi odstavek 54. člena ZDR-1 niti drugi odstavek 16. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 24/2014, kolektivna pogodba dejavnosti), ki je v spornem obdobju veljala za stranki, ne dajeta podlage za takšen zaključek. V primeru spora o zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas je dolžan delodajalec (tudi manjši delodajalec) dokazati obstoj tistega razloga za njeno sklenitev, ki je v pogodbi o zaposlitvi naveden, ne pa obstoja drugega razloga, čeprav bi ta lahko predstavljal zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Kolikor obstoj razloga, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ne dokaže, je takšna pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, zato se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je sklenjena za nedoločen čas. Ker razlog, ki je bil naveden v zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas (povečan obseg dela), sploh ni bil pravi, saj je tožena stranka zatrjevala in dokazovala, da je bil dejanski razlog za njeno sklenitev nadomeščanje odsotne delavke, ki je bila v bolniškem staležu, sta sodišči druge in prve stopnje na podlagi 56. člena ZDR-1 utemeljeno šteli, da je tožeča stranka s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Glede na to, da je bil v pogodbah o zaposlitvi tožeče stranke razlog za sklenitev pogodbe za določen čas izrecno določen, se tožena stranka v reviziji tudi povsem neustrezno sklicuje na tolmačenja v zvezi s tem, ali mora manjši delodajalec v pogodbah o zaposlitvi za določen čas sploh navajati zakonski razlog za takšno pogodbo.

13. Ker je posledica nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas določena v 56. členu ZDR-1, so neutemeljene revizijske navedbe, da bi moralo sodišče pri presoji upoštevati 82. člen OZ in iskati skupni namen pogodbenih strank, oziroma ugotavljati obstoj tistega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki ga je kot pravega uveljavljala tožena stranka. Iz istega razloga so neutemeljene tudi revizijske navedbe o tem, da bi moralo sodišče napraviti test sorazmernosti (vključno s testom legitimnosti) o tem, ali je pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonito sklenjena že zato, ker je v njej navedeni razlog za sklenitev te pogodbe drugačen od dejanskega, kljub temu, da je dejanski razlog začasne narave.

14. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena s tožečo stranko v nasprotju z zakonom, je bila s tem kršena njena pravica, da sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato so neutemeljena revizijska navajanja, da tožnica zaradi navedbe nepravega razloga v pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni bila prikrajšana v nobeni svoji pravici ali pravni koristi.

15. Tožena stranka se v reviziji neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 158/2017 z dne 3. 10. 2017, saj je v citirani zadevi (predmet revizijske presoje je bila sodba sodišča druge stopnje Pdp 1076/2016 z dne 2. 2. 2017, s katero je bila potrjena zamudna sodba sodišča prve stopnje, med drugim tudi glede ugotovitve, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas) Vrhovno sodišče ob upoštevanju tožbenih navedb presojalo, ali je bila potreba po delu, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, trajna. Ta zadeva torej ni primerljiva s predmetnim individualnim delovnim sporom.

16. Delno nekonkretizirane in delno neutemeljene so revizijske navedbe, da naj bi bili z izpodbijano odločitvijo kršeni pravici tožene stranke iz 66. člena oziroma 74. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. list RS/I, št. 33/1991 in nadalj.; v nadaljevanju Ustava RS). Iz teh navedb ni jasno, zakaj naj bi bilo z izpodbijano odločitvijo poseženo v pravico tožene stranke iz 66. člena Ustave RS, saj ta določba govori o dolžnosti države, da ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo. Z odločitvijo sodišč nižje stopnje, ki sta ob ugotovitvi, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, na podlagi 56. člena ZDR-1 razsodili, da je bila med tožečo in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in posledično ugodili reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožeče stranke, ni bila kršena niti pravica tožene stranke do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Ta odločitev, temelječa na neizpodbojni zakonski domnevi, ki izhaja iz 56. člena ZDR-1, ki je namenjena varstvu delavca kot šibkejše stranke in ki je v tem, da se nezakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas transformira v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ne posega prekomerno v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude.

17. Vrhovno sodišče je glede ostalih revizijskih navedb ugotovilo, da za odločitev v tem sporu niso odločilnega pomena, zato jih ni posebej presojalo.

18. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso bili podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora tožeči stranki v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 257,03 EUR (450 točk za sestavo odgovora na revizijo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV).

Datum zadnje spremembe:

29.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba in sklep VIII Ips 87/2017
• Sodba VIII Ips 471/2006
• Sodba VIII Ips 98/2007