VDSS Sodba Pdp 182/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi s tožnikom iz razloga priprave na delo oz. ga ni usposabljala za delo komercialist na terenu, za katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, niti se tožnik na tem delovnem mestu ni kakorkoli izpopolnjeval. Direktor je namreč sam izpovedal, da se je tožnik za navedena dela usposobil že v letu 2011. Glede na navedene dejanske ugotovitve tožena stranka ni dokazala obstoja razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki ga je navedla v pogodbi o zaposlitvi.

Ker zakonski razlog ni bil podan, pomeni, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 14. 8. 2015 sklenjena v nasprotju z ZDR-1 in se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje dne 15. 2. 2016 prenehalo nezakonito in da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju od 16. 8. 2015 dalje za nedoločen čas, vse do 6. 11. 2016, zavrnilo pa je višji zahtevek tožnika (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je pogodba o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015 navidezna v delu, kjer je delovno razmerje sklenjeno za krajši delovni čas in se šteje, da je med pravdnima strankama od 16. 8. 2015 dalje pogodba o zaposlitvi sklenjena za polni delovni čas (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 16. 2. 2016 do 6. 11. 2016 priznati delovno dobo ter mu obračunati plačo za polni delovni čas, kot če bi delal, plačati vse prispevke in davke ter mu izplačati neto plače, zmanjšane za prejeta denarna nadomestila iz naslova brezposelnosti, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, zavrnilo pa višji tožbeni zahtevek (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 1.581,44 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (IV. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati razliko v plači za obdobje od 16. 8. 2015 do 15. 2. 2016 v skupnem bruto znesku 1.186,08 EUR ter mu po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske v skupni višini 646,80 EUR tako, da mu od posameznega bruto zneska izplača neto znesek v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.249,04 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika ter odloči o stroških postopka tako, da jih naloži v plačilo tožniku. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 14. 8. 2015 navidezna v delu, kjer se nanaša na krajši delovni čas, kot tudi, da je tožnik v delovnem razmerju od 16. 8. 2015 dalje za nedoločen čas do 6. 11. 2016. Meni, da sodišče v svoji obrazložitvi ni navedlo, kako je to mogoče, zato zatrjuje bistveno kršitev določb po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Navaja, da je v postopku dokazala, da kot delodajalec spada med manjše delodajalce, zaposluje manj kot 10 ljudi, konkretno 2 in ni zavezanec za DDV. Zavezuje ga Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije in kot glavno dejavnost opravlja trgovino na drobno po pošti in internetu. Prepričana je, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015 za določen čas, med pravdnima strankama sklenjena pravno veljavno, upoštevaje določbo drugega odstavka 54. člena ZDR-1 in drugega odstavka 16. člena kolektivne pogodbe, ki omogoča manjšim delodajalcem zaposlitev za določen čas tudi izven razlogov, ki so taksativno našteti v prvem odstavku 54. člena ZDR-1. Meni, da je zmotno tolmačenje sodišča, da za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015 naj ne bi obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Da je tožnik lahko veljavno sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko, mu je predhodno morala prenehati prej veljavna sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 1. 2. 2013. Slednja je prenehala veljati 14. 8. 2015, ko je tožnik z A.A. s. p. sklenil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. S tem, ko je sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, datirano z 14. 8. 2015, predhodno pa tega dne tudi podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, je bila pogodba o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015 veljavno sklenjena, saj podpis pogodbe ni bil v ničemer prisiljen, niti je ni podpisal v zmoti. Tožnik je prav tako privolil v sklenitev nove pogodbe o skrajšanem delovnem času, poleg tega pa se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke in izpovedi direktorja, da za tožnika ni bilo dela za 8 ur in zaradi tega ni mogel ponuditi dela za polni delovni čas. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča, da je med delodajalcem A.A. s. p. in toženo stranko prišlo do prenosa dela podjetja oz. do spremembe delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1. Zatrjuje, da toženi stranki kot manjšemu delodajalcu, ki ga zavezuje kolektivna pogodba, ni potrebno dokazati dejanski obstoj razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj tega zanjo ne določa niti drugi odstavek 54. člena ZDR-1 niti 16. člen KPDT. Prav tako pa je sodna praksa že tudi zajela stališče, da veljavni zakon nikjer ne zahteva, da bi moral biti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas izrecno naveden že v pisni pogodbi o zaposlitvi, temveč da delodajalec lahko dokazuje tudi v postopku pred sodiščem. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. VIII Ips 111/2005, VIII Ips 152/2006 in VIII Ips 405/2007. Zatrjuje tudi, da dokazov o medsebojni povezanosti med toženo stranko in A.A. s. p. ni in da je tožena stranka bila ustanovljena s strani A.A., ki je sicer družbenik družbe, vendar je za ustanovitev družbe plačal nov znesek osnovnega kapitala. Nasprotuje uporabi prvega odstavka 75. člena ZDR-1, saj ni prišlo do nikakršnega prenosa podjetja ali dela podjetja, delitve delodajalca izvedenega na podlagi zakona, sporazuma, pravnega posla, ampak je tožnik kot delavec s sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi prenehal z opravljanjem dela pri pravno povsem samostojnem delodajalcu in nato sklenil pogodbo o zaposlitvi z drugim, povsem samostojnim in s prvotnim delodajalcem tožnika povsem nepovezano novoustanovljeno družbo. Sama ugotovitev sodišča, da se delo tožnika pri toženi stranki, prej pri A.A. s. p. ni bistveno spremenilo, še ne pomeni, da je prišlo do prenosa delodajalca. Tožnik je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi prejel nov mobilni telefon, nov printer in novo POS blagajno, sama uporaba istih poslovnih prostorov pa prav tako ne more pomeniti prenosa delodajalca. Da dela, ki jih je prej opravljal prejšnji delodajalec tožnika opravlja iz ekonomskih razlogov sedaj drugi delodajalec, je po mnenju pritožbe povsem dopustna odločitev delodajalca. Zatrjuje, da se sodišče ni opredelilo in dokazno ocenilo vseh konkretnih navedb in dokaznih predlogov tožene stranke, njenih trditev in dokazovanja in ugovorov oz. je dokazne predloge in njene ugovore le pavšalno in neobrazloženo zavrnilo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zlati 8. člena ZPP, ki pa je vplivala na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji - ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijana sodba nima razlogov glede sporazuma o prenehanju, ki sta ga stranki sklenili 14. 8. 2015 in da nima argumentov, čemu je med delodajalcem A.A. s. p. in toženo stranko prišlo do prenosa podjetja. Ta kršitev je lahko podana le v primeru, če izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločilno dejstvo v tem sporu je, ali je tožena stranka dokazala obstoj zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je glede na navedbe, ki sta jih stranki v postopku podali, predložene dokazne listine in upoštevajoč dokazno breme pravilno ugotovilo, da razlog, ki je bil naveden v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ni obstajal. Zato je v posledici tega ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, nezakonita. Tožena stranka tudi napačno razume obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas nezakonito sklenjena iz razloga, ker je sodišče ugotovilo, da je šlo v konkretnem primeru za prenos dela oz. spremembo delodajalca v smislu 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Da je v konkretnem primeru prišlo do spremembe delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v ničemer ne vpliva na dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito. V pogodbi o zaposlitvi za določen čas je bil naveden razlog, ki dejansko ni obstajal, pri tem pa tožena stranka niti ni zatrjevala obstoja drugega zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Dejstvo, da je sodišče v konkretnem primeru ugotovilo, da je prišlo do spremembe delodajalca, je vplivalo le na določitev višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

7. Pritožbene navedbe, s katerimi pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da v sodbi ni dokazov o tem, da je med delodajalcem A.A. s. p. in toženo stranko prišlo do prenosa dela podjetja oz. spremembe delodajalca, dejansko pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa ne pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožbeni očitek v zvezi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP je neutemeljen. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje vestna in skrbna ter analitično sintetična in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje dokazne zaključke o relevantnih dejstvih oblikovalo na podlagi skrbne in vestne ocene izvedenih dokazov. Pritožba pa s tem pritožbenim razlogom dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja:

- da je bil tožnik pri delodajalcu A.A. s. p. zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2012 za določen čas od 1. 12. 2012 do 31. 1. 2013 na delovnem mestu komercialist na terenu;

- da je tožnik z delodajalcem A.A. s. p. sklenil 1. 12. 2013 novo pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto za nedoločen čas;

- da sta delodajalec A.A. s. p. in tožnik dne 14. 8. 2015 sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 1. 12. 2013;

- da je tožnik istega dne 14. 8. 2015 toženo stranko kot delodajalcem podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komercialist na terenu na področju Slovenije s poudarkom na mesto C. za določen čas od 16. 8. 2015 do 15. 2. 2015 za krajši delovni čas, 30 ur tedensko, in sicer iz razloga priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja (A4);

- da iz izpovedi tožnika, direktorja toženke in priče B.B. izhaja, da je bil tožnik že pred prvo zaposlitvijo v letu 2012 usposobljen in se njegovo delo ni spremenilo ter je opravljal enaka dela kot prej pri delodajalcu A.A. (in sicer klicanje strank in razvažanje), delo pa je opravljal v istih prostorih z istimi delovnimi sredstvi ter z istimi strankami.

10. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi s tožnikom iz razloga priprave na delo oz. ga ni usposabljala za delo komercialist na terenu, za katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, niti se tožnik na tem delovnem mestu ni kakorkoli izpopolnjeval. Direktor je namreč sam izpovedal, da se je tožnik za navedena dela usposobil že v letu 2011. Glede na navedene dejanske ugotovitve tožena stranka ni dokazala obstoja razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki ga je navedla v pogodbi o zaposlitvi.

11. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je s tožnikom pravno veljavno sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ker sodi med manjše delodajalce, za katere se po Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije dovoljuje sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas tudi izven razlogov, določenih v ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tudi v tem primeru razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi, mora obstajati. Tožena stranka pa ni dokazala, da bi bil razlog, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, resnično podan. Ker zakonski razlog ni bil podan, pomeni, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 14. 8. 2015 sklenjena v nasprotju z ZDR-1 in se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pritožba se pri tem neutemeljeno sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča RS, saj te za konkretni spor niso primerljive in ne gre za primer, ko razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne bi bil naveden.

12. Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb in izpovedi direktorja A.A., da za tožnika ni bilo dela za 8 ur in mu zaradi tega ni mogel ponuditi dela za polni delovni čas. Do navedenih trditev se je sodišče prve stopnje opredelilo na 10. strani sodbe (pod točko 17 in 18) in tudi obrazložilo, da navedbam tožene stranke ni sledilo upoštevajoč pravilo dokaznega bremena, ki je bilo v konkretnem primeru na toženi stranki. Ta namreč kot dokaz svojim navedbam ni predložila nobenega dokaza, čeprav se je evidenca ur vodila. Tako tožnik kot priča B.B. sta skladno izpovedala, da je bil velik del plače variabilen in da sta v primeru, če sta naredila dovolj prometa, bila plačana kot da sta delala 8 ur, sicer pa, kot da sta delala 6 ur. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč pravilo dokaznega bremena, ki je v konkretnem primeru na toženi stranki in skladni izpovedi tožnika in priče B.B. pravilno zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena za krajši delovni čas zgolj iz razloga, da se je del plače lahko izplačeval variabilno, dejansko pa je tožnik opravljal delo polni delovni čas in je bil tak tudi dogovor med strankama.

13. Glede na zgoraj ugotovljeno, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonita, je sodišče ugodilo reparacijskemu zahtevku, saj tožnik ni želel nadaljevati delovnega razmerja pri toženki in mu je prisodilo skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 denarno povračilo. Pri tem je upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 3 leta, ker je ugotovilo, da je med delodajalcem A.A. s. p. in toženo stranko šlo za prenos podjetja oziroma spremembo delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1. Ugotovilo je, da iz sodnega registra izhaja, da je za toženo stranko njen edini ustanovitelj in direktor A.A., pri katerem je bil tožnik zaposlen po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2012 in 1. 2. 2013; da iz izpovedi tožnika direktorja in priče B.B. izhaja, da se je tako tožena stranka kot tožnikov prejšnji delodajalec A.A. s. p. ukvarjata z enako dejavnostjo; da oba subjekta poslujeta na isti lokaciji; da tožena stranka še naprej uporablja iste prostore; ista delovna sredstva; opravlja delo z istimi strankami in je od prejšnjega delodajalca poleg tožnika prevzela še B.B. (skupaj dva od štirih zaposlenih pri A.A. s. p.). Zaključilo je, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni kriteriji, ki kažejo na prenos dela gospodarske enote oz. organiziranja skupka virov: prenos materialnih sredstev, opravljanje enake dejavnosti, v istih prostorih, z večino iste opreme in nadaljevanje dejavnosti brez prekinitve. Upoštevalo je, da je tožnikova povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo znašala 790,72 EUR bruto in ob upoštevanju, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 3 leta, mu je priznalo denarno povračilo v višini dveh povprečnih plač, kar pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno.

14. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, svoje stroške odgovora na pritožbo krije sam tudi tožnik, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.11.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 700/2017
• VDSS Sodba Pdp 405/2020
• VDSS sodba Pdp 488/2015