<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2232/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2232.2017

Evidenčna številka:VSL00007795
Datum odločbe:24.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Barbka Močivnik Škedelj (preds.), Barbara Žužek Javornik (poroč.), mag. Gordana Ristin
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
Institut:izbrisna tožba - zemljiškoknjižni postopek - podlaga za vknjižbo - formalna neveljavnost vpisa - učinki pravnomočnosti - javna listina - dokazna vrednost javne listine - dobrovernost pridobitelja - načelo zaupanja v zemljiško knjigo

Jedro

Če ni materialnopravne podlage za vknjižbo, so podani razlogi formalne neveljavnosti vknjižbe, ki jih morajo udeleženci zemljiškoknjižnega postopka uveljavljati v njem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 783,26 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižb, na podlagi katerih sta toženca vsak do 1/2 lastnika stanovanja z ID znakom ... in pripadajoče kleti ter za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se na predmetnih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na tožečo stranko do celote. Tožeči stranki je naložilo plačilo 4.601,18 EUR pravdnih stroškov tožencev.

2. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Materialnopravno zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da je izbrisna tožba mogoča le, če se pravni posel, na podlagi katerega je bila dovoljena sporna vknjižba, razveže potem, ko je bila izpodbijana vknjižba že opravljena. Ta pogoj iz določbe drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) ne izhaja. Gre za nezakonito omejevanje pravice do izbrisne tožbe in s tem varstva lastninske pravice. Beseda "postalo" neveljavno zaradi razveljavitve ali razveze zavezovalnega pravnega posla (2. točka drugega odstavka 243. člena ZZK-1) je uporabljena v smislu enkrat po sklenitvi zavezovalnega pravnega posla, ni pa namen te določbe časovno omejevanje pravice do vložitve izbrisne tožbe v smislu, da se jo lahko vloži le, če je do razveze zavezovalnega pravnega posla prišlo po vknjižbi v zemljiško knjigo. Takšno omejevanje vložitve izbrisne tožbe nasprotuje stvarnopravni naravi izbrisne tožbe. Zaupanje nedobrovernih pridobiteljev knjižnih pravic na nepremičnini v trajnost obstoječega položaja ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice. Izpodbijana odločitev je do tožeče stranke pretirano stroga, protiustavna in v nasprotju z načelom sorazmernosti. Ker se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem dobrovernosti tožencev, je napačno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pa tudi razveljavitvenemu sklepu ni sledilo. Iz dokaznega postopka evidentno izhaja, da sta bila toženca nedobroverna. Bila sta najemnika, vso plačano kupnino so poračunali kot najemnino. Do trditev in dokazov v zvezi z nedobrovernostjo tožencev se sodišče sploh ni opredelilo, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženca sta v dokaz svojih trditev, da je tožeča stranka prejela zemljiškoknjižne sklepe, predložila zgolj kopijo zemljiškoknjižnih sklepov Dn 2510/2003 Okrajnega sodišča v Radovljici in Dn 123007/2014 Okrajnega sodišča v Velenju, pribave in vpogleda v zemljiškoknjižna spisa pa nista predlagala, prav tako ne vpogleda v vročilnice. Razen tega tožena stranka ni substancirala dokaznih predlogov - predloženih kopij z. k. sklepov. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu pribavilo spis Dn 2510/2003 in vpogledalo vročilnice v spisu. To izhaja iz pojasnila sodišča na naroku 24. 5. 2017. Sodišče je s tem kršilo razpravno načelo in nadomestilo neaktivnost tožene stranke in njeno trditveno podlago. Očitno se je sodišče zavedalo kršitve, zato se v obrazložitvi sodbe ni sklicevalo na vpogledane vročilnice, ampak na žig pravnomočnosti na zemljiškoknjižnem sklepu. Je pa evidentno, da je sodišče lahko ugotovilo, da je tožeča stranka prejela sklep, samo na podlagi vpogleda v vročilnice. Odredba na zemljiškoknjižnem sklepu namreč ne dokazuje, da je bil sklep tudi vročen. Brez vednosti strank je sodišče vpogledalo tudi v spis Okrajnega sodišča v Velenju Dn 123007/2014 in nanj oprlo sodbo, kar je v nasprotju z določbo drugega odstavka 7. člena ZPP in predstavlja kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni pa sodišče upoštevalo pravnomočne sodbe o razvezi kupoprodajne pogodbe kljub drugačnemu napotilu v razveljavitvenem sklepu višjega sodišča. Treba pa bi bilo upoštevati tudi druge pravnomočne sodne odločbe, ki so bile izdane med pravdnima strankama v postopkih zaradi neplačanih najemnin.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila. Obrazloženo pritrjujeta razlogom prvostopenjskega sodišča in zavračata pritožbene razloge. Poudarjata, da sta bila takrat, ko je sin poplačal njun dolg do tožeče stranke, prepričana, da plačujeta kupnino za stanovanje. Več kot 11 let (gledano do trenutka vložitve tožbe - op. višjega sodišča) sta bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnika in bila tudi s strani vseh državnih organov (DURS, GURS) smatrana kot lastnika, plačevala sta vse dajatve. Sta prava neuki osebi in so jima navedena dejstva kazala na to, da sta lastnika predmetnega stanovanja. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglašata pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna. Pravnomočen zemljiškoknjižni sklep udeležence zemljiškoknjižnega postopka zavezuje glede vseh vprašanj, ki bi jih lahko uveljavljali v zemljiškoknjižnem postopku. Tožeča stranka, ki je bila po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča obveščena o vpisu lastninske pravice na predmetnem stanovanju na toženca, bi morala v zemljiškoknjižnem postopku uveljavljati, da zavezovalni posel, na podlagi katerega je prešla lastninska pravica na toženca, to je kupoprodajna pogodba z dne 22. 12. 1993, ni veljavna. Vsi udeleženci sodnih postopkov, kar je tudi zemljiškoknjižni postopek, morajo v njih svoje pravice skrbno uveljavljati. Če stranka svojih pravic in interesov v postopku ne uveljavi, jih zaradi učinkov pravnomočnosti kasneje ne more več: pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave RS).

6. Pravnomočnost zemljiškoknjižnega sklepa udeležence zavezuje glede vseh vprašanj, ki bi jih lahko uveljavljali v zemljiškoknjižnem postopku, ne pa tistih, ki jih zemljiškoknjižno sodišče ni pristojno presojati (če bi jih udeleženec tam uveljavljal). Če bi tožeča stranka v zemljiškoknjižnem postopku Dn 2510/2003 ugovarjala, do vknjižba lastninske pravice na toženca ni dovoljena, ker je bila kupoprodajna pogodba z dne 22. 12. 1993 razdrta s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici P 123/2000, zemljiškoknjižno sodišče zaradi neizpolnjenosti pogojev za dovolitev vpisa vknjižbe lastninske pravice na toženca ne bi izvedlo. Izkazano bi namreč bilo, da kupoprodajna pogodba z dne 22. 12. 1993 ne more biti (več) podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo in tako ni izpolnjen pogoj za dovolitev vpisa iz 1. točke prvega odstavka 148. člena ZZK-1. Če ni materialnopravne podlage za vknjižbo, so podani razlogi formalne neveljavnosti vknjižbe, ki jih morajo udeleženci zemljiškoknjižnega postopka uveljavljati v njem1. Namen izbrisne tožbe ni zagotoviti stranki, ki zaradi neustrezne skrbnosti svojih pravic ni uveljavila v zemljiškoknjižnem postopku, dopustiti nekakšen popravni izpit. Zato je besedno zvezo "postalo neveljavno zaradi razveljavitve ali razveze zavezovalnega pravnega posla" treba razumeti, da je bil posel razveljavljen ali razvezan po vknjižbi.

7. Ker se tožeča stranka v zemljiškoknjižnem postopku ni sklicevala na pravnomočno sodbo o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe, sta toženca lahko utemeljeno mislila, da jima tožeča stranka ne osporava več lastninske pravice. To še toliko bolj, ker tožeča stranka tudi v postopku vzpostavitve etažne lastnine ni izrazila nobenih pomislekov glede lastništva posameznih delov stavbe, ki se je etažirala. Zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je dalo prednost pravnomočni vknjižbi lastninske pravice tožencev pred pravnomočno sodbo o razdrtju kupoprodajne pogodbe, katere tožeča stranka, ko je imela za to možnost, ni uveljavila. Sodišče prve stopnje sicer ni izrecno navedlo, kateri pravnomočni odločbi je dalo prednost pri tehtanju, vendar pa to jasno izhaja iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe. Obrazložitev tako vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in pritožbene navedbe o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nemožnosti preizkusa ter o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, niso utemeljene.

8. Za odločitev je pomembno, ali je bila tožeča stranka seznanjena z zemljiškoknjižnim postopkom Okrajnega sodišča v Radovljici Dn 2510/2003, ko je bila lastninska pravica pršla od nje na toženca. Toženca sta že v odgovoru na tožbo priložila sklep Dn 2510/2003, in sicer v dokaz svojih trditev, da sta bila prepričana, da je tožeča stranka dolg, ki je bil plačan, ko je tekel postopek za razvezo kupoprodajne pogodbe, štela kot plačilo kupnine, ker to izhaja iz njenih konkludentnih dejanj, saj se je strinjala z vpisom v zemljiško knjigo: prejela je namreč sklep o vpisu v zemljiško knjigo, pa se ni pritožila (gl. drugi odstavek točke 1. odgovora na tožbo). Iz povzetih trditev povsem jasno izhaja kaj in zakaj toženca dokazujeta s predložitvijo pravnomočnega zemljiškoknjižnega sklepa in so očitki tožeče stranke o nezadostnem substanciranju dokaznega predloga neutemeljeni. Iz v spis vloženega zemljiškoknjižnega sklepa (priloga B2) je razvidno, da je bila tožeča stranka seznanjena s sklepom: pripis na koncu sklepa o tem, koga se obvesti. Sklep je opremljen s klavzulo o pravnomočnosti. Sklepi sodišča so javne listine in dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Toženca sta tako s predložitvijo pravnomočnega sklepa dokazala svoje trditve, da je bil sklep vročen tožeči stranki, pa se nanj ni pritožila. Dokazno breme, da dejstva, ki izhajajo iz sklepa Dn 2510/2003, niso resnična ali pa da je listina nepravilno sestavljena in zato nima dokazne moči, je na tožeči stranki (peti odstavek 224. člena ZPP). Torej bi morala tožeča stranka predlagati, da se zaradi preverjanja vročitve pribavi spis zemljiškoknjižnega sodišča. Prvostopenjsko sodišče sicer res ni ravnalo pravilno, ko je pribavilo spis Okrajnega sodišča v Radovljici Dn 2510/2003, vendar pa to ni v škodo tožeče stranke. Lahko bi bilo le njej v korist, saj so dokazi tožene stranke zadostovali za potrditev njenih trditev. Sicer pa se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sklicevalo le na sklep, ki ga je v spis vložila tožena stranka, na ostale listine iz spisa Dn. št. 2510/2003 pa ne. Upoštevne procesne kršitve tako ni zagrešilo (prvi odstavek 339. člena ZPP). Enako velja za sklep Dn 123007/2014 Okrajnega sodišča v Velenju. Iz sklepa, ki sta ga v spis vložila toženca (priloga B3), je razvidno, da je tožeča stranka v postopku nastopala kot 30 nasprotni udeleženec in ker je sklep pravnomočen, se, dokler ni dokazano nasprotno, šteje, da je bil vročen vsem udeležencem.

9. Odsotnost obrazložitve dobrovernosti tožencev ne predstavlja kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti zmotne uporabe materialnega prava, ker se določba tretjega odstavka 244. člena ZZK-1 ne nanaša na neposrednega knjižnega naslednika osebe, ki vlaga izbrisno tožbo, temveč izključno na nadaljnjega pridobitelja pravice na nepremičnini. Dobrovernost je pomembna pri nadaljnjem razpolaganju z nepremičnino, saj se navezuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo v primeru razpolagalne nesposobnosti odsvojitelja.2

10. S sklicevanjem na sklep VS RS II Ips 207/2010 pritožba ne more uspeti, ker ne gre za primerljivo zadevo. Prav tako ne s sklicevanjem na absolutnost, nezasterljivost in časovno neomejenost lastninske pravice. Ta načela varujejo toženca, ki sta se že s sklepom z dne 7. 11. 2003 vknjižila kot lastnika stanovanja (s kletjo), v katerem nesporno prebivata že desetletja, sklenila sta kupoprodajno pogodbo za odkup stanovanja, plačala najprej 9/10 po pogodbi, nato pa še zneske, ki so bili zavedeni kot najemnine in po trditvah tožeče stranke same znatno presegajo kupnino. Glede na vse okoliščine primera po prepričanju višjega sodišča nikakor ne gre za nesorazmeren poseg v škodo tožeče stranke, pač pa bi do takega posega prišlo v škodo tožencev, če bi bilo tožbenemu zahtevku ugodeno.

11. Tudi kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je seznanilo z vsemi trditvami tožeče stranke, ugotavljalo pa je le pravno relevantna dejstva in odgovorilo le na za razsojo odločilne trditve.

12. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani, ne tisti pritožbeni razlogi, na katere je dolžno višje sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora tožencema povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki jih je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo (list. št. 141 spisa) in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Po tar. št. 21/1 OT gre toženi stranki 1375 točk (631,12 EUR), skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT 10,90 EUR materialnih stroškov ter od priznanih odvetniških storitev še 22 % DDV (141,24 EUR), kar skupaj znese 783,26 EUR. Skladno z 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče določilo 15-dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov postopka. Če jih tožeča stranka ne bo plačala v postavljenem roku, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

-------------------------------
1 gl. T. Pavčnik: Izbrisna tožba (analiza pravne prakse višjih sodišč), Pravosodni bilten št. 1/2012
2 Prim. odločbi VS RS II Ips 277/2010 in II Ips 16772014


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 158
Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 148, 148/1, 148/1-1, 244, 244/3
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 224, 224/1, 224/5
Datum zadnje spremembe:
13.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2MTIz