<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba II Cpg 609/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CPG.609.2015

Evidenčna številka:VSL0077905
Datum odločbe:12.06.2015
Senat, sodnik posameznik:Andreja Strmčnik Izak
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:upravnik - obratovalni stroški - zastaranje terjatev upravnika - poslovna stavba - terjatve iz gospodarskih pogodb - zalaganje upravnika - občasne terjatve - zastaralni rok - izpolnitev s subrogacijo - subrogacija po zakonu - pravni interes za izpolnitev obveznosti - razmerje med prevzemnikom in dolžnikom - zastopanje etažnih lastnikov - učinki zastopanja - neupravičena obogatitev - spor majhne vrednosti - nedovoljene pritožbene novote - trditveno in dokazno breme - začetek teka zastaralnega roka - etažni lastnik - tretja oseba

Jedro

Tožnica je izrecno navedla, da je vtoževane stroške namesto toženke morala plačati, saj je zgolj na ta način lahko zagotovila nemoteno dobavo blaga in storitev za predmetno poslovno stavbo, kar pomeni, da je tožnica nedvomno imela pravni interes za izpolnitev obveznosti toženke. Slednjega sicer utemeljuje že 118. člen SPZ, po katerem ima upravnik med drugim dolžnost skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov stavbe.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206123/2012 z dne 27.12.2012 ostane v 1. odstavku izreka v veljavi za znesek 436,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.1.2013 do plačila, v preostalem delu pa se 1. odstavek izreka navedenega sklepa o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (I. točka izreka), nadalje se v 3. odstavku izreka navedeni sklep razveljavi v celoti (II. točka izreka), pri čemer je tožena stranka dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 104,96 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa v 8 dneh naloži plačilo stroškov po sodni odmeri, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila. Priglasila je pritožbene stroške. Prav tako je zoper ugodilni del točke I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa v roku 15 dni naloži v plačilo njene pravdne in pritožbene stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki. Obe pravdni stranki sta vložili odgovor na pritožbo, pri čemer je tožnica izrecno predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, toženki pa v roku 8 dni naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila. Obe stranki sta priglasili stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. V konkretnem primeru tožnica kot upravnik poslovne stavbe na naslovu T., od toženke kot lastnice poslovnega prostora po prvotnem elaboratu, označenem s številko 45, zahteva plačilo stroškov elektrike, vode in bančnih stroškov, in sicer za obdobje od februarja 2008 do oktobra 2012.

Glede pritožbe tožnice

6. Stališče sodišča prve stopnje, da so terjatve tožnice v obravnavanem primeru zastarale po poteku triletnega zastaralnega roka, je pravilno. Res je sicer sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da imajo terjatve upravnika iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem (lahko) pravno naravo verzijskega zahtevka, vendar pa to ni edina pravna podlaga, na kateri je upravnik lahko upravičen do povračila tovrstnih stroškov. Takšnim zahtevkom je namreč mogoče ugoditi tudi na podlagi določb o subrogaciji (274. člen in 275. člen OZ), v določenih primerih pa celo na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila.(1) Katero pravno podlago bo sodišče uporabilo v posameznem primeru, je odvisno od trditev, ki jih v zvezi s tem v postopku podajo pravdne stranke.

7. Po stališču sodišča prve stopnje, ki mu pritožbeno sodišče pritrjuje, je treba terjatev tožnice obravnavati kot terjatev iz gospodarske pogodbe, za katero velja triletni zastaralni rok (349. člen OZ) in pri tem uporabiti pravila o subrogaciji.

8. Upravnik je zastopnik etažnih lastnikov v poslih upravljanja (4. odstavek 118. člena SPZ). Pogodba, ki jo sklene z dobaviteljem v imenu in za račun etažnih lastnikov in v mejah svojih (upravnikovih) pooblastil, zato zavezuje neposredno etažne lastnike in dobavitelja (70. člen OZ).(2) Ker upravnik nastopa zgolj kot zastopnik etažnih lastnikov, tretji (dobavitelj blaga ali storitev) nima zahtevka za plačilo teh stroškov zoper upravnika, temveč zoper etažne lastnike, saj pravice in obveznosti zaradi narave neposrednega zastopanja nastanejo neposredno v sferi zastopanega. Ne glede na to pa je upnik dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, kot tudi v primeru, če se dolžnik z izpolnitvijo tretjega strinja (271. člen OZ). Pravna temelja za vstop v položaj upnika sta bodisi zakon bodisi pogodba. Kadar ima tretji za izpolnitev pravni interes, nanj preidejo vse upnikove pravice že na podlagi zakona (275. člen OZ); kadar pa takšnega pravnega interesa nima, ga je mogoče vzpostaviti na pogodbeni podlagi (274. člen OZ).(3)

9. Tožnica je izrecno navedla, da je vtoževane stroške namesto toženke morala plačati, saj je zgolj na ta način lahko zagotovila nemoteno dobavo blaga in storitev za predmetno poslovno stavbo, kar pomeni, da je tožnica nedvomno imela pravni interes za izpolnitev obveznosti toženke. Slednjega sicer utemeljuje že 118. člen SPZ, po katerem ima upravnik med drugim dolžnost skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov stavbe. Iz tega namreč izhaja, da mora upravnik skrbeti za to, da stavba funkcionira kot celota. Za zagotovitev tega cilja pa morajo biti izpolnjene dolžnosti do dobaviteljev. Tako mora upravnik, četudi k temu ni izrecno zavezan (in v odnosu do dobavitelja, ni dolžnik in ni pasivno legitimiran v morebitni pravdi), sproti poravnati stroške obratovanja. Le tako lahko v celoti in popolnoma izpolni prej navedeno obveznost in prepreči morebitno škodo, ki bi nastala kot posledica prekinitve dobav zaradi neplačil.(4)

10. Posledica izpolnitve tuje obveznosti, za katero ima kdo pravni interes, je prehod terjatve z vsemi stranskimi pravicami ob izpolnitvi po samem zakonu (275. člen OZ). Sodelovanje dolžnika (etažnega lastnika) pri zakonski subrogaciji ni predvideno, zato se njegov položaj zaradi prenosa terjatve ne sme poslabšati, saj bi sicer nastopil učinek pogodbe v breme tretjega, ki pa tretjega ne veže (prvi odstavek 130. člena OZ). V skladu s 1. odstavkom 421. člena OZ ima prevzemnik nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. Iz tega izhaja, da so na upravnika prešle terjatve dobaviteljev skupaj z že pretečenim rokom zastaranja v času, ko je bil upnik terjatve še dobavitelj.(5)

11. Za zastaranje konkretnih terjatev je tako treba uporabiti triletni zastaralni rok po določilu 349. člena OZ za zastaranje gospodarskih pogodb oziroma 347. člena OZ (občasne terjatve). Posledično so v konkretnem primeru zastarale vse terjatve iz naslova obratovalnih stroškov, ki so nastale pred 23.12.2009, saj je bil predlog za izvršbo v konkretnem primeru vložen 23.12.2012, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno štelo tudi, da je rok za zastaranje posamičnih terjatev začel teči po poteku roka za plačilo računov, ki jih je dobavitelj izdal tožnici, torej naslednji dan po zapadlosti računa dobavitelja (in ne tožnice).

Glede pritožbe toženke

12. Kar se tiče nezastaranega dela zahtevka (stroški vode in bančni stroški), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka lastnica poslovnega prostora št. 45. Ker je pritožbeno sodišče po 1. odstavku 458. člena ZPP na ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, pritožbene navedbe o neobstoju poslovnega prostora v tej fazi postopka niso več dopustne in upoštevne. Toženka kot etažna lastnica poslovnega prostora pa se v skladu z 68. členom SPZ odgovornosti za plačilo tudi ne more razbremeniti z navajanjem, da je vtoževane stroške koristila tretja oseba.

13. Sodišče prve stopnje je prav tako kot nesporno ugotovilo, da je tožnica obratovalne stroške delila tako, da je etažnim lastnikom, ki imajo v svojih prostorih števce porabe, zaračunavala stroške po dejanski porabi, tistim brez njih pa je preostanek skupnega stroška razdelila glede na njihove solastniške deleže. Površina celotne stavbe je znašala 3.819,5 m2, površina poslovnega prostora št. 45 pa 55 m2. Res je toženka v postopku ugovarjala, da tožnica na nobenem mestu ni navedla, koliko števcev je v stavbi, kateri prostori imajo števce in kolikšna je površina poslovnih prostorov in skupnih delov brez števcev, vendar pa so ti očitki - kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje - zgolj pavšalne narave. Glede na to, da je toženka konkretizirano ugovarjala obračunom tožnice za februar in julij 2008, glede katerih pa je sodišče tako ali tako ugotovilo, da je terjatev v tem delu zastarala, pa ni mogoče pritrditi toženki, da računom ni mogla konkretizirano ugovarjati, ker naj tožnica ne bi predstavila načina izračuna stroškov niti na enem samem primeru.

14. Pritožbene navedbe v smislu, da je tožnica pri pojasnjevanju ključa delitve stroškov izpustila dejstva o tem, na kakšen način - ali po dejanski porabi ali v alikvotnem deležu glede na velikosti idealnih deležev - je tožnica odmerjala stroške za toženko, in da pogodba o medsebojnih razmerjih, ki bi določala drugačen način obračuna obratovalnih stroškov kot po velikosti idealnih deležev, nikoli ni bila sklenjena, so glede na 453. člen ZPP prepozne in zatorej neupoštevne. Zatrjevano neskladje med zneski iz vhodnih računov dobavitelja E., d.d., obračunanimi zneski in plačili dobaviteljem pa se nanaša na s strani sodišča ugotovljene zastarane terjatve, zato za predmetno odločanje prav tako ni relevantno.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker pravdni stranki nista uspeli s pritožbo, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške. Prav tako stranki sami krijeta stroške odgovora na pritožbo, saj njuna odgovora nista prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in v tem smislu nista bila potrebna.

17. V skladu s 5. odstavkom 458. člena ZPP je o predmetni zadevi odločala sodnica posameznica.

-----------

Op. št. (1): Primerjaj VSL sodba I Cpg 1167/2010 z dne 4.4.2011.

Op. št. (2): Tako N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 432.

Op. št. (3): Primerjaj M. Juhart v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 304.

Op. št. (4): Posebna pogodbena zaveza niti ni (več) potrebna. Tako npr. VSL sodba I Cpg 1167/2010 z dne 4.4.2011, ki med drugim napotuje na uporabo pravil o zakoniti subrogaciji.

Op. št. (5): Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 80/2014 z dne 24.11.2014.


Zveza:

SPZ člen 68, 118, 118/4. ZPP člen 453, 458, 458/1. OZ člen 70, 271, 274, 275, 347, 349, 421, 421/1.
Datum zadnje spremembe:
02.09.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzNTU3