<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 256/2017
ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.256.2017

Evidenčna številka:VS00008525
Datum odločbe:18.01.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba I Cp 1017/2016
Datum odločbe II.stopnje:16.12.2016
Senat:Anton Frantar (preds.), Janez Vlaj (poroč.), Vladimir Horvat, mag. Rudi Štravs, Jan Zobec
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:odškodnina - mesečna renta - izplačilo enkratne vsote - kapitalizirana renta - povrnitev bodoče škode - ukinitev rente - spremenjene okoliščine - načelo enakosti pred zakonom - dopuščena revizija

Jedro

Oškodovancu se po 167. členu OZ bodoča škoda povrne v odškodnini v obliki denarne rente ali (izjemoma) v odškodnini v obliki izplačila enkratne vsote, t. j. v obliki kapitalizirane rente. Ker se po zakonskem besedilu oškodovancu namesto! rente izplača kapitalizirana renta, se za primere, ko se izplača kapitalizirana renta, določba 175. člena (ki ureja možnost povečanja oziroma zmanjšanja ali odpravo rente) sploh ne uporablja. Določba 175. člena OZ se namreč uporablja samo za primere, ko je odškodnina določena v obliki denarne rente. V primerih, da je odškodnina določena v obliki denarne rente, oškodovanec zaradi spremenjenih razmer lahko zahteva za naprej povečanje rente, oškodovalec pa njeno zmanjšanje ali odpravo; v (izjemnih) primerih, ko je odškodnina določena v obliki kapitalizirane rente (zaradi zavarovanja ali resnih razlogov), pa povečanje oziroma zmanjšanje ali odprava rente nikoli ni mogoča. Zato ne gre za neenako obravnavanje enakih položajev. Ob tem Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano kršitvijo drugega odstavka 14. člena Ustave še pojasnjuje, da so za prisojo kapitalizirane rente po zakonu zahtevani dodatni odškodninskopravni pogoji, ker je namen kapitalizirane rente, da si bo oškodovanec z njo olajšal svoj odškodninski položaj. Zato se kapitalizirana renta v vseh primerih prisodi samo takrat, ko je podan poseben odškodninskopravni položaj, ki dela oškodovanca odškodninskopravno drugačnega (torej iz narave izhaja razumen razlog za razlikovanje).

    Izrek

    Revizija se zavrne.

      Obrazložitev

      1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 10.403,45 EUR odškodnine za izgubljeni zaslužek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2009 dalje do plačila ter 15.234,62 EUR za izgubljeni zaslužek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 dalje do plačila (1. točka izreka). Toženki je nadalje naložilo plačevanje 408,57 EUR dosmrtne mesečne rente od 1. 10. 2012 dalje, plačljivo petnajstega dne v mesecu za pretekli mesec, pri čemer je do pravnomočnosti sodbe zapadle rentne zneske dolžna plačati v 15 dneh od dneva pravnomočnosti sodbe. Hkrati je odločilo, da se tako določena renta povečuje v skladu s spreminjanjem pokojnin po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije (2. točka izreka). Primarni tožbeni zahtevek za (bodočo) premoženjsko škodo, da je dolžna toženka plačati tožniku kapitalizirano rento v višini 57.179,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 dalje do plačila, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (3. točka izreka) in sklepno odločilo še o povrnitvi pravdnih stroškov (4. točka izreka).

      2. Sodišče druge stopnje je (v tretjem sojenju) pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje (v 2., 3. in 4. točki) spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku plačati enkratno kapitalizirano rento v višini 57.179,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 dalje. Spremenilo je tudi odločitev sodišča prve stopnje o plačilu pravdnih stroškov in odločilo o plačilu pritožbenih stroškov.

      3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 48/2017 dopustilo glede vprašanja, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je tožnik upravičen do izplačila zneska kapitalizirane rente ob upoštevanju starosti 74 let, toženki pa pri tem onemogočena vložitev tožbe na ukinitev rente ob nastopu spremenjenih okoliščin. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP)1 je toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo zaradi revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da tožnik ni upravičen do kapitalizirane rente do svojega 74. leta starosti (dosmrtna renta), ampak mu gre le renta za obdobje do redne upokojitve (do dopolnjenega 65. leta). Vse tožnikove težave niso posledica škodnega dogodka (degenerativne spremembe) in ni verjetno, da bi tožnik delo raznašalca opravljal do svojega 74. leta. Tudi sicer je v sodni praksi kapitalizirana renta v enkratnem znesku priznana le izjemoma. Toženka je tako v neenakem položaju v primerjavi s tistimi, ki jim je prisojena mesečna renta, ker je z izplačilom kapitalizirane rente povsem onemogočena njena pravica in možnost zahtevati znižanje rente ali njeno ukinitev, če nastopijo spremenjene okoliščine, kamor se skladno s sodno prakso2 uvršča tudi izpolnjenost pogojev za upokojitev rentnih upravičencev. Zato meni, da je nastop upokojitve treba upoštevati tudi pri odmeri kapitalizirane rente. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

      4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

      5. Revizija ni utemeljena.

      6. V 167. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja odškodnino v obliki denarne rente, je v prvem odstavku določeno, da ima v primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja odškodnina praviloma obliko denarne rente, dosmrtne ali za določen čas. V četrtem odstavku istega člena pa je določeno, da ima upnik, če dolžnik ne da zavarovanja, ki ga določi sodišče, pravico zahtevati, naj mu namesto rente izplača enkratno vsoto; ta se odmeri glede na višino rente in verjetno trajanje upnikovega življenja, z odbitkom ustreznih obresti. V petem odstavku istega člena je določeno, da lahko iz resnih razlogov upnik tudi v drugih primerih zahteva, takoj ali pozneje, naj mu dolžnik namesto rente izplača enkratno vsoto. To pomeni, da se oškodovancu bodoča škoda povrne v odškodnini v obliki denarne rente ali (izjemoma) v odškodnini v obliki izplačila enkratne vsote, t. j. v obliki kapitalizirane rente. Ker se po zakonskem besedilu oškodovancu namesto! rente izplača kapitalizirana renta, se za primere, ko se izplača kapitalizirana renta, določba 175. člena (ki ureja možnost povečanja oziroma zmanjšanja ali odpravo rente) sploh ne uporablja. Nasprotno bi namreč pomenilo izključitev možnosti povrnitve bodoče škode v odškodnini v obliki kapitalizirane rente v vseh primerih. Določba 175. člena OZ se torej po presoji Vrhovnega sodišča uporablja samo za primere, ko je odškodnina določena v obliki denarne rente. To nadalje pomeni, da ne drži teza revidentke, da je sodišče enake položaje obravnavalo različno. V primerih, da je odškodnina določena v obliki denarne rente, oškodovanec zaradi spremenjenih razmer lahko zahteva za naprej povečanje rente, oškodovalec pa njeno zmanjšanje ali odpravo; v (izjemnih) primerih, ko je odškodnina določena v obliki kapitalizirane rente (zaradi zavarovanja ali resnih razlogov), pa povečanje oziroma zmanjšanje ali odprava rente nikoli ni mogoča. Zato ne gre za neenako obravnavanje enakih položajev. Ob tem Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano kršitvijo drugega odstavka 14. člena Ustave še pojasnjuje, da so za prisojo kapitalizirane rente po zakonu zahtevani dodatni odškodninskopravni pogoji, ker je namen kapitalizirane rente, da si bo oškodovanec z njo olajšal svoj odškodninski položaj. Zato se kapitalizirana renta v vseh primerih prisodi samo takrat, ko je podan poseben odškodninskopravni položaj, ki dela oškodovanca odškodninskopravno drugačnega (torej iz narave izhaja razumen razlog za razlikovanje).

      7. Glede višine izplačila enkratne vsote je v določbi četrtega odstavka 167. člena OZ določeno, da se ta odmeri glede na višino rente in verjetno trajanje upnikovega/oškodovančevega življenja. Če ob tem upoštevamo še določbo prvega odstavka 167. člena OZ (da je denarna renta lahko določena dosmrtno ali za določen čas), in določbo tretjega odstavka 168. člena (ki določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči), je moč zaključiti, da se izplačilo enkratne vsote odmeri, upoštevaje določbi 167. in 168. člen OZ, glede na konkretne okoliščine konkretnega primera.

      8. V tu obravnavanem primeru (glej sklep II Ips 179/2016) je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da je tožnik v smislu petega odstavka 167. člena OZ izkazal resne razloge za izplačilo kapitalizirane rente (glede na ugotovljene dejanske okoliščine primera, da je tožnik invalid I. kategorije, da skupaj z družino prebiva v najemniškem stanovanju površine 50 m2 v tretjem nadstropju bloka brez dvigala, da je praktično nesposoben za uporabo obeh rok, da ima trajno povečane potrebe in je vezan na tujo pomoč, da je oviran, kadar mora bremena prenašati v tretje nadstropje, da živi v prostorski stiski, kjer je omejen zaradi opravljanja osebne sanitarne higiene, in ob upoštevanju stališča teorije, da nakup ustreznejšega stanovanja predstavlja resen razlog za uveljavljanje kapitalizirane rente).

      9. Glede vprašanja, ali bi bil tožnik v konkretnem primeru upravičen do dosmrtne rente ali samo do rente za obdobje do redne upokojitve, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik pred nesrečo s Č., d. d., v mandatnem razmerju na podlagi pogodbe o delu, ki ni dajala podlage za tek upokojitvene dobe oziroma za pridobitev pokojnine, nesreča v letu 2007 pa je povzročila, da si pokojnine na drug način ne more pridobiti. Č., d. d., je tožniku omogočil tako obliko sodelovanja za nedoločen čas, ki ni omogočala teka upokojitvene dobe in s tem povezane pravice do pokojnine, po nesreči pa tožnik pogojev za pridobitev pokojnine na drug način ni sposoben več doseči.

      10. Upoštevaje navedene dejanske ugotovitve, torej da tožnik pred nesrečo ni bil v rednem delovnem razmerju, ki bi mu omogočal tek pokojninske dobe, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je pri odmeri kapitalizirane rente v konkretnem primeru treba upoštevati verjetno trajanje tožnikovega življenja. Zato je odločitev sodišča druge stopnje, da je toženka dolžna tožniku izplačati kapitalizirano rento, ki znaša 57.179,73 EUR, materialnopravno pravilna.

      11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče toženkino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

      _________________________________

      1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem.

      2 Ob tem se sklicuje na zadevi VSL I Cp 3583/2010 in VDSS Pdp 1350/2014.


      Zveza:

      RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
      Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 167, 167/4, 167/5, 175
      Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 14/2
      Datum zadnje spremembe:
      12.07.2018

      Opombe:

      P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1NjA3